STA novice / Zakon o socialnem vključevanju invalidov v neskladju z ustavo

Glede na ustavno odločbo naj se osnovno preživljanje oseb z invalidnostjo v primeru, če njihove potrebe presegajo višino nadomestila za invalidnost ter pravice do dodatka za pomoč in postrežbo iz zakona o socialnem vključevanju invalidov, zagotavlja tudi s preživninsko obveznostjo staršev, ki jo je urejal 123. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih še pred uveljavitvijo kasnejših sprememb tega člena.

V skladu z omenjenim 123. členom so bili starši dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za njegov razvoj.

Zakon o socialnem vključevanju invalidov z začetkom veljavnosti 1. januarja 2019, ki je glede na odločitev ustavnega sodišča v neskladju z ustavo, pa je določil prenehanje preživninske obveznosti staršev in kot prejemka invalidov opredelil nadomestilo za invalidnost in dodatek za pomoč in postrežbo.

Višje sodišče v Ljubljani je zapisalo, da naj bi bila nadomestilo in dodatek po zakonu o socialnem vključevanju invalidov sicer višja kot po zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, ki je veljal do konca leta 2018. Vendar kljub temu po njegovem mnenju ne zadoščata za kritje vseh osnovnih življenjskih potreb osebam s težjimi oblikami invalidnosti.

Zakon o socialnem vključevanju invalidov naj bi določal nadomestilo in dodatek za vse enako, na ta način pa naj ne bi upošteval posebnih potreb posameznih invalidov, zato naj nekaterim izmed njih ne bi zagotavljal ustrezne stopnje socialne varnosti. Država zagotavlja le del sredstev, glede preostanka pa pravni položaj te skupine invalidov še vedno ni urejen, menijo na višjem sodišču.

To je pojasnilo tudi na podlagi izračuna v konkretnem primeru, o katerem mora odločiti in iz katerega naj bi izhajalo, kako je zakon o socialnem vključevanju invalidov poslabšal položaj oseb s težjimi oblikami invalidnosti. Njihove potrebe so bile namreč do uveljavitve tega zakona pokrite ob pomoči države s preživninsko odgovornostjo staršev. Ob ukinitvi slednje pa zakonodajalec ni predvidel zadostnih sredstev za preživljanje, kar pomeni, da je prekomerno posegel v ustavne pravice invalidov, so ocenili.

Ustavno sodišče prav tako meni, da zakon o socialnem vključevanju invalidov ne zagotavlja tistega, kar je tej skupini oseb z invalidnostjo zagotavljala prej veljavna ureditev, torej 123. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Uporabo tega člena je z odločbo iz decembra 2007 podaljšalo do odprave protiustavnosti, ugotovljene s to odločbo.

S tem ko je zakonodajalec ukinil obveznost staršev, da preživljajo svoje polnoletne otroke z invalidnostjo brez zadostnih sredstev za preživljanje, in hkrati ni ustavnoskladno uredil obveznosti države na področju njihovega socialnega varstva, je prekomerno posegel v pravni položaj obravnavane skupine oseb, meni ustavno sodišče.

Glede na zahteve o posebnem varstvu te skupine oseb, ki jo nalaga 52. člen ustave, si namreč ni mogoče zamisliti javnega interesa, ki bi upravičeval poseg in poslabšanje njihovega položaja, so sklenili.