STA novice / Rok za predlaganje obnove postopka v gradbenem zakonu ni neustaven

Vrhovno sodišče je zahtevalo presojo ustavnosti druge povedi drugega odstavka 47. člena gradbenega zakona, ki je določala, da po preteku dveh mesecev od začetka gradnje ni mogoče predlagati obnove postopka iz razloga, ker bi morala biti oseba udeležena v postopku kot stranski udeleženec in ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Menilo je, da je ta del v neskladju z načelom enakosti (iz 14. člena ustave) in pravico do učinkovitega sodnega varstva (iz 22. člena ustave).

Ustavno sodišče je v odločbi s 4. julija, ki jo je javno objavilo danes, navedlo, da so zaradi posebnih značilnosti upravnega področja graditve objektov podani razumni razlogi za ureditev posebnih pogojev za vložitev predloga za obnovo postopka in tako ni bilo kršeno načelo enakosti.

"Ker je treba na področju graditve objektov zaradi teže posledic morebitne obnove postopka upoštevati večji pomen varstva pridobljenih pravic in načela zaupanja v pravo in ker so posledice izdanega gradbenega dovoljenja praviloma na zunaj vidne, kar omogoča, da so potencialni predlagatelji obnove postopka ... seznanjeni z dejstvom, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano, zakonski ureditvi, ki določa drugačne, krajše roke za vložitev predloga za obnovo postopka, ni mogoče očitati nerazumnosti," je zapisalo.

Ker zamuda roka za vložitev predloga povzroči, da posameznik ne more več doseči udeležbe v postopku izdaje gradbenega dovoljenja in mu je s tem odvzeta vsaka možnost učinkovitega varovanja pravic ali pravnih koristi v tem postopku, določitev dvomesečnega roka pomeni poseg v pravico do udeležbe v postopku in pravico do izjave iz 22. člena ustave.

Ustavno sodišče je presojalo, ali gre pri tem morda za prekomeren poseg. Kot je navedlo, je potreba po nesprejemljivosti pravnih razmerij in varstvu pridobljenih pravic na področju graditve objektov posebej poudarjena in mora imeti investitor gradnje zagotovilo, da bo mogoče v že izdano gradbeno dovoljenje posegati le v kratkem časovnem obdobju po začetku gradnje, ko večje finančne posledice zanj in za okolje, v katerem gradnja nastaja, še ne morejo nastati.

Zahteva po varstvu pridobljenih pravic ima na področju graditve objektov posebno težo, meni ustavno sodišče in dodaja, da bi določitev dolgega objektivnega roka za vložitev izrednih pravnih sredstev zoper pravnomočno gradbeno dovoljenje pomenila intenziven poseg v pridobljene pravice investitorjev.

"Čeprav zamuda roka za vložitev predloga za obnovo postopka in zavrženje tega predloga pomenita, da je bila upravičeni osebi v postopku, v katerem se je odločalo tudi o njenih pravicah ali pravnih koristih, pravica do udeležbe iz 22. člena ustave v celoti odvzeta, to še ne pomeni protiustavnosti zakonske ureditve. Upoštevati je namreč treba, da izpodbijana zakonska ureditev določa rok za vložitev izrednega pravnega sredstva, kar narekuje posebno zadržanost in restriktivnost," pravi ustavno sodišče.

Dodaja, da mora zakonodajalec pri določitvi roka za vložitev izrednega pravnega sredstva zagotoviti, da upravičencem ne bi bila nesorazmerno otežena možnost vlaganja teh zahtevkov oz. da rok ne bi bil tako nesorazmerno kratek, da bi bila dejansko onemogočena vložitev izrednega pravnega sredstva.

Presodilo je, da določeni rok ne pomeni takšne ovire, da predlagatelj obnove postopka tega pravnega sredstva sploh ne bi mogel vložiti. Razumno je namreč domnevati, da lahko oseba, v katere pravice ali pravne koristi bi lahko posegalo izdano gradbeno dovoljenje, "z ustrezno skrbnostjo na nepremičnini nameravane gradnje opazi posledice, ki lahko nastanejo, le če je bilo izdano gradbeno dovoljenje, in to okoliščino tudi preveri z vpogledom v prostorski informacijski sistem".

"Dvomesečni rok pomeni zadostno časovno obdobje, v katerem se dovolj skrbna oseba lahko seznani z začetkom gradnje, ki bi lahko posegala v njene pravice ali pravne koristi," je presodilo ustavno sodišče.

Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Matej Accetto in Rok Čeferin.

Izpodbijana določba je sicer še pred vložitvijo zahteve za ustavno presojo prenehala veljati, saj je bil zakon noveliran. Ker pa je vrhovno sodišče do odločitve ustavnega sodišča prekinilo odločanje o reviziji zoper sodbo pravnega sodišča (torej se bo izpodbijana odločba uporabila kot pravna podlaga), je ustavno sodišče odločilo o ustavnosti zakona. Enako določbo, sicer na drugem mestu, vsebuje tudi novelirani zakon.