STA novice / Zakon o mednarodni zaščiti po mnenju ustavnega sodišča ni v neskladju z ustavo

Zakon o mednarodni zaščiti med drugim ureja pogoje za imenovanje in razloge za razrešitev svetovalca za begunce. Določa, da je razrešitev svetovalca dopustna, če se ugotovi, da mu je znana prava identiteta prosilca, razpolaga s prosilčevimi identifikacijskimi dokumenti, da mu je znana dejanska prosilčeva starost, v primeru, ko ta zatrjuje, da je mladoletna oseba, ali so mu znana dejstva, na podlagi katerih prosilec ni upravičen do statusa begunca ali subsidiarne zaščite, a o tem ne obvesti pristojnega organa.

Po mnenju predlagateljev, skupine poslancev DZ, je ta ureditev v neskladju z več členi ustave, ker naj bi nesorazmerno posegala v zaupno razmerje med svetovalcem za begunce in prosilcem.

Ustavno sodišče je sprejelo stališče, da je razmerje med svetovalcem za begunce in prosilcem za mednarodno zaščito take narave, da uživa ustavnopravno varstvo iz 35. člena ustave. Obenem je upoštevalo stališče, da pomeni zakonska ureditev, ki svetovalcu za begunce nalaga dolžnost, da pristojnim organom sporoči informacije o prosilcu za mednarodno zaščito, ki so povezane z vsebino dela svetovalca za begunce v smislu razkrivanja vsebine pravnega razmerja, v zvezi s katerim je prosilec potreboval strokovno pomoč, poseg v pravico do zasebnosti, so sporočili z ustavnega sodišča.

Vendar pa je ustavno sodišče pri presoji moralo upoštevati tudi namen postopka za priznanje mednarodne zaščite, ki je namenjen ugotavljanju, ali je posameznik upravičen do posebne zaščite države.

Po mnenju ustavnega sodišča prosilci za mednarodno zaščito ne morejo upravičeno pričakovati, da bodo svetovalci namerno prikrivali informacije, ki so upoštevne za presojo, ali posameznik resnično potrebuje zaščito, in sodelovali s prosilcem tako, da bi mu omogočali zlorabo tega postopka. Izpodbijana zakonska ureditev, četudi do neke mere omaje trdnost zaupnega razmerja med svetovalcem in prosilcem, zato po mnenju ustavnega sodišča ne pomeni prekomernega posega v pravico do zasebnosti iz 35. člena ustave.

Tudi ukrep, po katerem mora zakoniti zastopnik sporočili pristojnemu organu določene informacije o mladoletniku brez spremstva, ne pomeni prekomernega posega v pravico do zasebnosti.

Predlagatelji so izpodbijali tudi 78. člen zakona o mednarodni zaščiti. Ta določa, da ima prosilec pravico do prebivanja v Sloveniji in gibanja znotraj območja občine, v kateri ima določen naslov začasnega bivanja. Po mnenju predlagateljev pa je ta ureditev v neskladju s pravico do svobode gibanja po 32. členu ustave.

Ustavno sodišče je sprejelo stališče, da je svoboda gibanja zagotovljena tudi prosilcem za mednarodno zaščito. Obenem ureditev, ki prepoveduje gibanje izven območja občine prebivanja ter zahteva vnaprejšnjo privolitev pristojnega organa, da bi se posameznik lahko gibal izven ozemlja občine, pri čemer pa določa pogoje za takšno privolitev, pomeni poseg v svobodo gibanja.

Ustavno sodišče je v nadaljevanju presodilo, da je ukrep tudi primeren, nujen in sorazmeren v ožjem smislu. Poudarilo je, da imajo ukrepi, ki prispevajo k učinkovitemu postopku za priznanje mednarodne zaščite in s katerimi se preprečujejo možne zlorabe, posebno težo. S temi ukrepi se tudi zagotovi, da osebe, ki dejansko potrebujejo zaščito, to zaščito tudi v najkrajšem možnem času dobijo.

Po drugi strani pa omejitev gibanja na ozemlje posamezne občine lahko pomeni oviro pri izvrševanju drugih pravic prosilcev in lahko tudi posega v njihovo zasebno sfero. Ker težo omejitve zmanjšuje ureditev, po kateri omejitev gibanja na ozemlje občine ni absolutna in lahko prosilec po vnaprejšnji odobritvi zapusti ozemlje občine zaradi izvrševanja pravice do zdravstvenega varstva, pravice do dela in poklicnega usposabljanja, pravice do izobraževanja ali drugih utemeljenih okoliščin, ne gre za prekomeren poseg v svobodo gibanja, meni ustavno sodišče.

Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo v sestavi Rok Čeferin, Matej Accetto, Klemen Jaklič, Rajko Knez, Neža Kogovšek Šalamon, Špelca Mežnar, Rok Svetlič in Marko Šorli. Prvo in drugo točko izreka je sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali Kogovšek Šalamon, Accetto in Knez. Ustavno sodišče je tretjo točko izreka sprejelo s sedmimi glasovi za. Proti je glasovala Kogovšek Šalamon, ki je dala odklonilno ločeno mnenje.