STA novice / DZ sprejel zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (dopolnjeno)

Možnosti za zdravljenje bodo morale biti v skladu z zakonom izčrpane. Prav tako bo pravico do prostovoljnega končanja življenja mogoče izkoristiti, če zdravljenje ne daje utemeljenega pričakovanja, da bo bolnik ozdravel ali da se mu bo stanje izboljšalo. Pravice pa ne bo mogoče uveljavljati zaradi neznosnega trpljenja, ki je odraz duševne bolezni.

Bolnik bo po zakonu začel postopek za uveljavitev pravice z napovedjo zahtevka pri zdravniku. Če bo tudi po drugem pogovoru z zdravnikom vztrajal pri svoji odločitvi, bo podal vlogo, ki jo bo zdravnik skupaj s svojim mnenjem o izpolnjevanju bolnikovih pogojev posredoval komisiji za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja.

Bolnik bo izbral enega od možnih načinov za vnos učinkovine za prostovoljno končanje življenja. Vnos v telo bo izvedel samostojno.

Po zakonu se za vzrok smrti v zdravniškem potrdilu ne upošteva pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, ampak se kot neposredni vzrok smrti šteje huda neozdravljiva bolezen ali druga huda trajna okvara zdravja.

Dopolnila NSi, po katerem bi se za potrebe zdravniškega potrdila o smrti in poročila o vzroku smrti kot neposredni in osnovni vzrok smrti navedla samousmrtitev s pomočjo na podlagi zakona, pa niso sprejeli. V NSi so opozorili, da bo v primeru nespremenjenega besedila v evidencah in poročilih o javnem zdravju in obravnavi posameznih bolezni in okvar zdravja prihajalo do izkrivljenih statistik o umrljivosti. Neustrezno bodo namreč prikazovala uspešnost zdravljenja teh bolezni in okvar zdravja.

Zakon sledi lanskemu posvetovalnemu referendumu, na katerem so se volivci odločili, da je potreben zakon, ki bi urejal pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Za je glasovalo 54,89 odstotka volivcev, proti pa 45,11 odstotka.

Poslanka Svobode Tereza Novak je kot predstavnica predlagateljev v izjavi novinarjem v DZ spomnila, da so podoben predlog najprej pripravili v društvu Srebrna nit. V skupini poslank in poslancev iz koalicije pa so po lanskem posvetovalnem referendumu pregledali vse komentarje in pomisleke iz strokovne in laične javnosti ter besedilo spremenili, tako da evtanazije ni več v njem. Prav na vprašanje evtanazije se je namreč nanašalo največ pripomb tudi iz zdravniške stroke.

Po zdajšnjem zakonu zdravniki niso več neposredno vpleteni v prostovoljno končanje življenja, ampak le svetujejo. Meni, da je v zakonu zelo veliko varovalk. Po njeni oceni zakon ni v nasprotju z mednarodnimi dokumenti, ki govorijo o nalogah zdravnika. Zdravnikova naloga je, da pacienta zdravi, mu lajša trpljenje, da spoštuje njegovo dostojanstvo in želje, je naštela.

Po mnenju Novak so z zakonom šli naproti zdravniški stroki, kjer se "verjetno tudi zaradi tega niso neposredno odzvali na sprejeto vsebino zakona". Ocenjuje tudi, da ni sporen niti z vidika ustave.

Prav tako so veselje, da je zakon sprejet, izrazili v Levici. Zakon je tudi uresničitev njihove programske zaveze o regulaciji pomoči pri prostovoljnem končanju življenja v primeru neozdravljivih in kroničnih bolezni, so zapisali v sporočilu za javnost.

Po mnenju Nataše Sukič iz Levice "smo s sprejetjem zakona kot družba naredili pomemben korak k priznanju dostojanstva in avtonomije posameznika". "Pomoč pri prostovoljnem končanju življenja ni le medicinsko vprašanje, ampak vprašanje človekovih pravic, svobode in sočutja," so njene besede povzeli v Levici.

Ponosni so, da so skupaj s civilno družbo pripravili zakon, ki upošteva voljo ljudi, postavlja visoke etične standarde in ščiti najbolj ranljive. "Naša dolžnost je, da vsakomur omogočimo pravico do mirnega in dostojanstvenega slovesa, če in ko sam presodi, da je to zanj prava odločitev," so izpostavili.

Postopek za odločanje o uveljavljanju nove pravice je po njihovem pojasnilu večstopenjski in se opravlja izključno na željo pacienta. "Z zakonom se nikogar ne bo sililo k sodelovanju v postopkih, vsi zdravstveni delavci pa bodo imeli pravico do ugovora vesti," so zatrdili.

Tako kot Novak so tudi sami poudarili, da je v zakonu več varovalk, ki preprečujejo arbitrarne odločitve in nagovarjanje k izvedbi postopka. Kakršen koli dvom v svobodno odločitev pacienta, zunanji pritisk ali zmožnost odločanja o samem sebi po njihovih navedbah pomeni, da se postopek ne izvede.