STA novice / Zakonska določila glede sistema proizvajalčeve razširjene odgovornosti v večini skladna z ustavo

Novela zakona o varstvu okolja, ki jo je državni zbor sprejel marca 2021, je prinesla bistvene spremembe glede ureditve na področju proizvajalčeve razširjene odgovornosti. Ključna sprememba je bila vzpostavitev samo ene organizacije za vsak tok odpadkov, ki mora biti v lasti proizvajalcev in delovati neprofitno. Organizacija in proizvajalci, ki so lastniki njenih poslovnih deležev, pa ne smejo biti kapitalsko povezani z izvajalci storitev ravnanja z odpadki.

Zaradi nestrinjanja s to ureditvijo so se na ustavno sodišče obrnili družba Interzero, njen lastnik in pri njej zaposlene osebe ter gospodarske družbe, za katere velja proizvajalčeva razširjena odgovornost.

Ustavno sodišče je junija 2022 člene zakona, ki so jih spodbijale družbe za ravnanje z odpadki, najprej zadržalo, aprila leta 2023 pa sporočilo, da so se pred končno odločitvijo obrnili na Sodišče EU.

To je julija lani pod črto presodilo, da ureditev, ki se nanaša na spremembe sistema proizvajalčeve razširjene odgovornosti, ni v nasprotju s pravom unije. Je pa ob tem pozvalo k vzpostavitvi ustreznega regulatornega okvira, da bo lahko monopolist dejansko dosledno in sistematično uresničeval cilja varstva okolja in varovanja javnega zdravja, ter določitvi prilagoditve uporabe novih pravil, s katerimi se je mogoče izogniti pretiranemu bremenu za vpletene gospodarske subjekte.

Glede obveznega skupnega izpolnjevanja obveznosti razširjene odgovornosti za proizvajalce izdelkov in tega, da ti z že omenjeno neprofitno organizacijo sklenejo pogodbo, pa je Sodišče EU presodilo, da morajo te obveznosti spremljati tudi zadostna procesna jamstva, predvsem glede morebitnih nasprotij interesov ali neugodnega konkurenčnega položaja, s katerimi je mogoče preprečiti kakršno koli pretirano breme za proizvajalce pri opravljanju njihove gospodarske dejavnosti, ki bi bilo posledica samovoljnih ali nepredvidljivih vplivov na pogodbena razmerja.

Ustavno sodišče je v svoji končni odločbi, sprejeti minuli mesec in objavljeni na spletnih straneh sodišča, pojasnilo, da mora pri presoji zakonske ureditve, ki pomeni izvajanje prava EU, pri razlagi človekovih pravic in temeljnih svoboščin upoštevati primarno in sekundarno pravo EU ter sodno prakso Sodišča EU.

Pri tem lahko uporabi standarde varstva človekovih pravic, kot jih zagotavlja ustava, če s to uporabo ne poseže v raven varstva, ki je zagotovljena s pravom EU, ali v primarnost, enotnost in učinkovitost prava EU. Ko mora opraviti presojo institutov, ki jih ustava ne ureja, pa uporabi izključno merila prava EU.

Ustavno sodišče tako ne more preverjati, ali je študija, ki je bila podlaga za sprejetje zakonske ureditve, metodološko napačna, nepopolna ali v nasprotju z drugimi strokovnimi dognanji. Prav tako ne sme s svojo presojo tehničnih dejstev ali znanstvenih oziroma strokovnih vprašanj nadomestiti presoje zakonodajalca, ki mu je ustava na področju urejanja gospodarskih razmerij podelila široko polje proste presoje.

Dejavnost skupnega izpolnjevanja obveznosti proizvajalčeve razširjene odgovornosti pomeni storitev splošnega gospodarskega pomena, zato zakonodajalec pri njeni ureditvi uživa široko polje proste presoje, je presodilo sodišče.

Varstvo okolja in varovanje zdravja ljudi sta medtem po ustavi ter pravu EU cilja, ki sta ustavno dopustna oziroma v splošnem interesu, zato lahko utemeljita posege v svobodno gospodarsko pobudo, pravico do zasebne lastnine, svobodo ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev, če so posegi sorazmerni glede na zasledovana cilja, je dodalo sodišče.

Uvedba izključne pravice za opravljanje skupnega izpolnjevanja obveznosti z monopolno organizacijo sama po sebi tako po presoji ustavnih sodnikov ni v neskladju z ustavo in pravom EU, če zakonodajalec utemelji, da ureditev prispeva k učinkovitemu varstvu okolja in zdravja ljudi ter je sorazmerna temu cilju. Mora pa biti sistem podvržen strogemu nadzoru in vsebovati ustrezna jamstva, ki preprečujejo možnost zlorabe prevladujočega položaja.

Zahteva po nepridobitnem delovanju organizacije, ki izvaja dejavnost proizvajalčeve razširjene odgovornosti, in določitev načina, kako mora organizacija uporabiti morebitni presežek prihodkov nad odhodki, nista protiustavna in ne kršita prava EU, saj sta namenjena preprečevanju nasprotij interesov in zagotavljanju integritete sistema.

Obveznost proizvajalcev, ki dajejo na trg najmanj 51 odstotkov istovrstnih proizvodov, da ustanovijo organizacijo za skupno izpolnjevanje obveznosti, je prav tako skladna z ustavo in ne krši prava EU, če zagotavlja učinkovito upravljanje sistema, pri čemer pa mora biti zagotovljena tudi enakopravnost vseh proizvajalcev.

Tudi prepoved kapitalskih in sorodstvenih povezav med organizacijo, člani organov upravljanja in nadzora ter izvajalci zbiranja in obdelave odpadkov je skladna z ustavo in ne krši prava EU, saj se s tem zagotavlja preprečevanje izkrivljanja konkurence in nasprotij interesov.

Ureditev, ki razlikuje med proizvajalci, ki so ustanovitelji organizacije, in tistimi, ki se ji zgolj pridružijo, prav tako ni protiustavna, ker zakon zagotavlja enakopravno obravnavo obeh skupin ter uravnoteženo sestavo nadzornega organa.

Obveznost proizvajalcev, da sklenejo pogodbo z organizacijo, in obveznost organizacije, da sklene pogodbo s proizvajalcem, ki to od nje zahteva, je skladna z ustavo in ne krši prava EU, če so zagotovljena jamstva, ki preprečujejo pretirano breme za proizvajalca, in jamstva, da delovanje sistema in njegov vpliv na pravice proizvajalcev nista niti samovoljna niti nepredvidljiva.

Je pa ustavno sodišče presodilo, da je tisti del 275. člena, ki proizvajalcem nalaga obveznosti v zvezi z ustanovitvijo organizacije za skupno izpolnjevanje proizvajalčeve razširjene odgovornosti, v delu, ki opredeljuje vsebino prepovedanega ravnanja, v neskladju z načelom zakonitosti, saj ne določa dovolj jasno zakonskih znakov prekrška. Vsebina obveznosti in prepovedanega ravnanja je namreč nejasna in pomensko nedoločljiva. Iz tega razloga je neskladen z ustavo tudi del tega člena, ki opredeljuje globe.

DZ mora ugotovljeni protiustavnosti odpraviti v roku šestih mesecev.

Prehod v novi sistem proizvajalčeve razširjene odgovornosti ter prenehanje okoljevarstvenih dovoljenj, odločb o skupnih načrtih in pogodb proizvajalcev, ki so jih imeli sklenjene z dosedanjimi izvajalci dejavnosti obveznosti, po presoji ustavnih sodnikov ne krši načela zaupanja v pravo niti načela prava EU o varstvu legitimnih pričakovanj, če zakonodajalec z razumno dolgim prehodnim obdobjem omogoči prilagoditev brez nesorazmernih bremen.

Ustavno sodišče je presodilo še, da pobudnice ustavne presoje, ki so po starem sistemu opravljale dejavnost skupnega izpolnjevanja obveznosti, niso bile izpostavljene pretiranemu bremenu, saj ne gre za kapitalsko intenzivno dejavnost. Prav tako niso izkazale velikih investicij, osnovna sredstva pa bodo lahko amortizirale prek izvajanja drugih dejavnosti.