Evidenčna javna naročila predstavljajo posebno kategorijo javnih naročil, ki se v praksi pogosto omenjajo, a v Zakonu o javnem naročanju (ZJN-3) niso formalno opredeljena pod tem imenom. Gre za uveljavljen strokovni izraz za naročila, katerih ocenjena vrednost ne dosega mejnih vrednosti, ki bi naročnika zavezovale k izvedbi formalnih postopkov po ZJN-3. Razumevanje tega instituta je ključno tako za naročnike kot za gospodarske subjekte, ki želijo poslovati z javnim sektorjem.
Kaj so evidenčna javna naročila?
Evidenčna javna naročila so naročila blaga, storitev ali gradenj, katerih ocenjena vrednost je pod pragom, od katerega dalje nastopi obveznost izvedbe enega izmed formalnih postopkov, določenih z ZJN-3 (denimo postopka naročila male vrednosti ali odprtega postopka). Vrhovno sodišče RS je v sodbi X Ips 55/2024 potrdilo, da gre za javna naročila, za katera „ni treba izvesti enega od predpisanih formalnih postopkov za oddajo javnega naročila“.
Pri evidenčnih naročilih naročniku ni treba objaviti povabila na portalu javnih naročil, spoštovati minimalnih zakonskih rokov za prejem ponudb, zahtevati formalnih dokazil o usposobljenosti ponudnikov (npr. obrazca ESPD) ali izvajati javnega odpiranja ponudb. Prav tako zoper odločitev naročnika ni mogoče vložiti zahtevka za revizijo pri Državni revizijski komisiji.
Kljub odsotnosti formalnih postopkovnih zahtev pa naročniki pri evidenčnih naročilih niso povsem prosti. Zavezani so k spoštovanju temeljnih načel javnega naročanja, zlasti načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti ter načela transparentnosti iz 6. člena ZJN-3. Poleg tega morajo voditi evidenco oddanih naročil in zagotoviti objavo seznama sklenjenih pogodb.
Evidenčnega naročila ni dopustno zamenjevati s postopkom naročila male vrednosti po 47. členu ZJN-3. Slednji je sicer poenostavljen postopek, a vseeno zahteva objavo povabila k sodelovanju na portalu javnih naročil in s tem omogoča prijavo vsem zainteresiranim ponudnikom.
Kdo so naročniki pri evidenčnih javnih naročilih?
Evidenčna javna naročila lahko oddajajo vsi subjekti, ki jih ZJN-3 opredeljuje kot naročnike. V to skupino spadajo organi Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti (ministrstva, občine, upravne enote), osebe javnega prava (javni zavodi, javne agencije, javni skladi) ter javna podjetja in drugi subjekti, ki delujejo na infrastrukturnem področju.
Iz sodne prakse izhaja, da so navedeni naročniki tudi pri oddaji evidenčnih naročil dolžni ravnati v skladu z načeloma transparentnosti in enakopravne obravnave. Avtonomija pri izbiri postopka torej ne pomeni prostosti od vsakršnih pravil.
Kdo se lahko prijavi na evidenčno javno naročilo?
To je ključna razlika evidenčnih naročil v primerjavi s formalnimi postopki javnega naročanja. Ker pri evidenčnih naročilih ne poteka javni razpis, na katerega bi se lahko prijavil vsak zainteresiran gospodarski subjekt, je dostop ponudnikov bistveno bolj omejen.
Postopek poteka tako, da naročnik samostojno in avtonomno identificira potencialne ponudnike ter jih neposredno povabi k oddaji ponudbe. Ponudbo torej lahko odda le tisti gospodarski subjekt, ki je od naročnika prejel izrecno povabilo. Subjekti, ki povabila niso prejeli, praviloma sploh ne izvedo za obstoj naročila, ne glede na svojo usposobljenost ali konkurenčnost.
V praksi to pomeni, da naročniki pogosto povabijo ponudnike, s katerimi so v preteklosti že uspešno sodelovali, ali lokalne izvajalce, ki so jim poznani. Čeprav je takšen pristop zakonit, hkrati pomeni, da je krog dejansko dosegljivih poslovnih priložnosti za ponudnike pri evidenčnih naročilih precej ožji kot pri postopkih z javno objavo.
Praktični pomen za gospodarske subjekte
Za gospodarske subjekte, ki želijo poslovati z javnim sektorjem, je razumevanje evidenčnih naročil strateško pomembno. Ker javne objave ni, je ključno vzpostavljanje in vzdrževanje prepoznavnosti pri potencialnih naročnikih. Naročniki namreč povabijo tiste ponudnike, ki so jim znani in v katere imajo zaupanje.
Po drugi strani evidenčna naročila naročnikom zagotavljajo bistveno večjo operativno fleksibilnost: postopek je hitrejši, administrativno manj zahteven in prilagojen potrebam manjših nabav. To je posebej relevantno za naročnike, ki morajo zagotoviti blago ali storitev v kratkem roku.