Zakon o sodnih taksah (1990) člen 1, 1/3, 11, 11/3, 11/5, 12a, 12a/5, 12a/6, 12b, 12b/2. ZPP člen 7, 8, 105a, 105a/1, 337.
sodna taksa za redni postopek - predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - trditveno in dokazno breme - javno objavljeni podatki - zadnje letno poročilo - vmesna bilanca - sprememba premoženjskega stanja - ogrožanje dejavnosti pravne osebe zaradi plačila sodne takse - pritožbena novota - finančno, likvidnostno in premoženjsko stanje pravne osebe - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - sprememba tožbe
Glede na to, da ob vložitvi predloga za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse letno poročilo tožeče stranke za leto 2017 še ni bilo objavljeno na spletnem portalu AJPES, bi morala tožeča stranka aktualne razmere zatrjevati in dokazovati sama, česar pa ni storila.
Tako je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo podatke, ki so mu bili v času odločanju o predlogu tožeče stranke pač na voljo.
V kolikor stranka razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, mora tudi konkretno trditi in izkazati, da slednjega ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse in zakaj ne.
Zgolj prepisovanje zakonskega besedila tretjega odstavka 11. člena ZST-1 v predlog za oprostitev, odlog oziroma obročno plačilo takse brez nadaljnjih ustreznih pojasnil, na podlagi katerih bi bilo mogoče presojati strankino zmožnost takojšnje unovčitve premoženja, oziroma kako bi takšna unovčitev premoženja ogrozila njeno dejavnost, zagotovo ne zadošča.
Plačilo sodne takse ni procesna predpostavka za dopustitev spremembe (razširitve) tožbenega zahtevka (prvi odstavek 105.a člena ZPP).
ZSReg člen 8.. ZGD-1 člen 35.. ZDR-1 člen 20, 20/1, 109, 109/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pravna oseba - zastopanje - prokurist - direktor - prenos pooblastila - pooblaščenec - objava v sodnem registru - obseg prokure - rok za podajo odpovedi - pooblastilo - podpis
V obravnavani zadevi ne gre za vprašanje veljavnosti pooblastila za samostojno zastopanje toženke, temveč gre zgolj za prenos določenih upravičenj s področja kadrovskega področja s strani direktorja toženke na posameznega zaposlenega, to je področno vodjo. ZDR-1 v prvem odstavku 20. člena izrecno določa možnost, da zakoniti zastopnik delodajalca, ki je pravna oseba, pooblasti za zastopanje posamezne zaposlene, kot tudi tretje osebe. Navedena določba je materialnopravna podlaga za sporni prenos pooblastila iz skupnega zastopanja direktorja in prokurista na posameznega zaposlenega s strani direktorja, pri čemer zadošča, da je pooblastilo podpisal zgolj direktor.
Pooblaščenec opravlja pravna dejanja za svojega pooblastitelja, v konkretnem primeru je bil to neposredno zastopani direktor, za katerega je v sodnem registru kot javni knjigi določena omejitev zastopanja. Zato ni potrebno, da bi bilo to določeno še v samem pooblastilu.
V obravnavani zadevi sta skladno s prvim odstavkom 20. člena ZDR-1 delodajalca zastopali od zakonitega zastopnika pisno pooblaščeni osebi (prokuristka in pooblaščena področna vodja), zato je za presojo pravočasnosti izredne odpovedi odločilno, kdaj se je s kršitvami seznanila zadnja od njiju.
načelo sorazmernosti - izvršba na nepremičnine - višina terjatve - novo izvršilno sredstvo - omejitev izvršbe - predlog za drugo izvršilno sredstvo - predmet izvršbe - solastnina - skupna lastnina - vrednost nepremičnine - Center za socialno delo (CSD)
Upnik pri izbiri sredstev in predmetov izvršbe ni omejen glede na višino terjatve. ZIZ namreč ne določa spodnje meje terjatve, za izterjavo katere bi bilo dopustno dovoliti izvršbo na nepremičnino, niti ne predvideva, da bi bilo dopustno dovoliti izvršbo na nepremičnino šele po tem, ko izterjava terjatve z drugimi sredstvi izvršbe ne bi bila mogoča.
Načelo sorazmernosti ne utemeljuje posplošenega zaključka, da bi bila v vseh primerih izključena izvršba na nepremičnino zaradi izterjave relativno nizke terjatve, saj je potrebno upoštevati okoliščine in posebnosti vsakega konkretnega primera. Če namreč upnik ugotovi, da do poplačila terjatve ne bo prišel drugače, kot z izvršbo na nepremičnino, mu pravnega varstva ni mogoče odreči. V primeru, ko se izterjuje nizek dolg pa je od dolžnika realno pričakovati, da bo poskrbel za to, da zaradi tega ne bo izgubil nepremičnine, torej da bo, ali terjatev plačal, ali pa izkoristil eno izmed možnosti, ki jih ponuja veljavna zakonodaja. Nizka višina terjatve torej sama po sebi še ni razlog za zavrnitev upnikovega predloga za dovolitev izvršbe s prodajo dolžnikovega deleža nepremičnine.
izvršba zaradi izterjave preživnine - dokazovanje plačila - pomanjkanje trditev
Dolžnik je posplošeno zatrjeval, da je plačila opravljal na roke zakonite zastopnice upnika, ne da bi svoje trditve ustrezno konkretiziral na način, da bi opredelil točen znesek in datum plačila. Sam je navedel, da je s plačili zamujal, tako tudi ni mogoče upoštevati že same datume zapadlosti posameznih mesečnih preživninskih dajatev kot dneve plačila. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, izvedba dokaza zaradi vezanosti trditvenega in dokaznega bremena ne sme nadomestiti pomanjkljivih trditev (212. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
ZPP člen 318, 318/1, 318/1-3, 318/4, 339, 339/2, 339/2-7. SPZ člen 32.
posestno varstvo - motenje posesti - prekluzivni rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti - prepozna tožba - zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - nesklepčna tožba - neodpravljiva nesklepčnost tožbe
Ker že iz tožbenih trditev izhaja, da je bila tožba zaradi motenja posesti vložena več kot 30 dni potem, ko je tožnica ugotovila, da je bila ključavnica zamenjana, in ko ji je toženec na njen opomin, naj ji izroči ključe, odgovoril, da tega ne bo storil, je bila tožba glede na materialnopravno določbo 32. člena SPZ vložena prepozno. Tožbenih trditev v tej smeri se ne da dopolniti. Tožba je bila neodpravljivo nesklepčna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00012744
ZDen člen 73. ZPP člen 286, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8. ZGD-1 člen 623, 623/6.
določitev odškodnine - upravičenec do denarne odškodnine - denacionalizirana nepremičnina, vrnjena v last in posest - vrnitev nepremičnine denacionaliziranim upravičencem - odplačna pridobitev nepremičnine - pravni naslednik - univerzalno pravno nasledstvo - prevzemna družba - nova družba - prenos premoženja - statusna sprememba - prenos poslovanja družbe - pravica do izjave - ugovor prekluzije - bistvene kršitve določb postopka
Po 73. členu ZDen so do odškodnine upravičeni zavezanci, iz katerih sredstev je bila po odločbah ZDen vrnjena nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno. Določba 73. člena ZDen je pri opredelitvi odškodnine omejena na subjekte, ki so bili denacionalizacijski zavezanci in so podržavljeno premoženje v svoja sredstva sami ali po svojih univerzalnih pravnih prednikih pridobili odplačno. Singularni pravni nasledniki so iz tega kroga izključeni.
Sporno je, ali je predlagatelj pravni naslednik pridobitelja obravnavane nepremičnine in odplačnost pridobitve.
Univerzalno pravno nasledstvo je podano, kadar ob statusnih spremembah prevzemni pravni subjekt vstopi v celotni pravni položaj prenosnega pravnega subjekta, tako da je njegov pravni naslednik glede celote pravic, obveznosti in pravnih razmerij.
Pravna prednica predlagatelja s prevzemom dela premoženja v upravljanje in tudi s prevzemom dela poslovanja nekdanje podružnice Narodne banke FLRJ vstopila le v posamezna pravna razmerja narodne banke, kar ne vodi do univerzalnega pravnega nasledstva oziroma celovitega prenosa premoženja z vsemi pravicami in obveznostmi. Tako se izkaže, da pogoj univerzalnega pravnega nasledstva za odškodnino po 73. členu ZDen ni izpolnjen in je predlog pravilno zavrnjen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00011960
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 426. SPZ člen 32, 36.
najemno razmerje - najemna pogodba - najemna pogodba za določen čas - nova najemna pogodba - spor o obstoju najemnega razmerja - motenje posesti - regulacijska začasna odredba - predlog za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - petitorium absorbet posessorium - posestna pravda - petitorna pravda - pravica do posesti - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Tožeča stranka zatrjuje sklenitev novega najemnega razmerja, ki je bilo sklenjeno še pred potekom starega in ponuja dokaze. Ne gre torej za spor o lastninski pravici, ki bi tekel vzporedno s posestno pravdo, ampak za spor o obstoju najemnega razmerja in za vprašanje, če ima tožena stranka, ki je lastnica obravnavane nepremičnine, pravico do posesti ali ne.
SPZ člen 65, 66, 105, 107. ZPP člen 208, 208/2, 258, 285, 339, 339/2, 339/2-8.
dejanska etažna lastnina - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - lastninska pravica na posameznem delu zgradbe - solastnina - razvoj sodne prakse - dopustna retroaktivnost - razdružitev solastnine - zaslišanje obeh strank - prekinitev postopka - materialno procesno vodstvo
Etažni lastnini je treba zagotoviti sodno varstvo tudi v primerih, ko je obstajala le dejansko in (še) ni bila pravno urejena. Med te primere sodijo tudi položaji, v katerih je bila stavba v naravi dejansko in pravno razdeljena na posamezne dele, v zemljiški knjigi pa se je izvedla z vpisom solastninskih deležev posameznih etažnih lastnikov na zemljiški parceli, na kateri stoji stavba, in je na enak način tekel tudi nadaljnji promet posameznih delov.
Četudi se je šele po začetku nepravdnega postopka, ki teče med strankami tega postopka, izoblikovalo stališče, da je v primerih, ko gre dejansko za etažno lastnino, upoštevanje vknjiženih solastninskih deležev kot odločilnih pri delitvi pravno napačno, ne gre za nedopustno retroaktivnost. Sodna praksa se razvija, razlog za njen intenzivnejši razvoj na obravnavanem področju pa je v pripravljenosti zainteresiranih oseb (ob hkratni vzpodbudi zakonodajalca), da se uredijo zatečena razmerja v skladu z veljavnim stvarnopravnim režimom. Razvoj sodne prakse pa še ne pomeni, da se uporabljajo nova pravila za pravno ovrednotenje dejanskih stanj, nastalih v preteklosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00012650
SPZ člen 96. OZ člen 190, 198.
sodba presenečenja - neupravičena pridobitev - zahtevek za plačilo uporabnine - plačilo uporabnine za uporabo solastne stvari - prikrajšanje - prostovoljna neuporaba solastnega dela nepremičnine
Zgolj dejstvo, da solastnik stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik za celotno vtoževano obdobje ni izkazal prikrajšanja, saj nepremičnin svojevoljno ni uporabljal.
vrnitev v prejšnje stanje - prepozna zahteva za varstvo zakonitosti
Sodišče prve stopnje se pri svoji odločitvi pravilno sklicuje na vsebino komentarja k členu 89 ZKP točka 5, da je vrnitev v prejšnje stanje mogoča le pri zamudi roka za pritožbo ali roka za napoved pritožbe. Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča le pri zamudi roka za pritožbo ali roka za napoved pritožbe zoper sodbo in sklepe, naštete v prvem odstavku tega člena. Zoper druge sklepe, kot je na primer sklep o priporu, sklep o uvedbi preiskave ali sklep o stroških postopka, obdolženec ne more predlagati vrnitve v prejšnje stanje, če je zamudil rok za pritožbo. Vrnitev v prejšnje stanje tudi ni možna, če je obdolženec zamudil rok za vložitev kakšnega drugega pravnega sredstva, na primer rok za odgovor na pritožbo, rok za ugovor zoper obtožnica ali rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.
odškodnina za premoženjsko škodo - tedenski počitek - vojak - davki in prispevki - misija
Vrhovno sodišče RS (npr. sodba opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018) je zavzelo stališče, ki spreminja dosedanjo sodno prakso. Navedlo je, da je v kogentnih predpisih določeno, kdo je dolžan plačati davke oziroma prispevke in v kakšni višini, nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo plačevanja davkov in prispevkov pa je v pristojnosti davčnih organov. Zato sodišče ne more prevzeti odločanja matičnih davčno-upravnih organov. Posledično pa delavec navedenega ne more uveljavljati od delodajalca.
Vprašanje (ne)utemeljenosti še odprtega tožbenega zahtevka glede povrnitve vlaganj na podlagi dogovora z dne 6. 4. 2001 je odvisno od ugotovitve ali navedeni dogovor obstaja in toženca zavezuje. Ugotovite, da tožniku ni uspelo dokazati, da je tožencu izročil gotovino v znesku 175.000,00 DEM, kot je zapisano v dogovoru, ne nudi podlage za zaključek, da dogovor ni obstajal in da je zato neutemeljen tudi del dogovora, ki se nanaša na povrnitev vlaganj v znesku 34.000,00 EUR.
izvršilni naslov - obstoj in primernost izvršilnega naslova - določenost izreka sodbe - določljivost obveznosti - dajatvena sodba - sodba delovnega sodišča - namen izvršilnega postopka
Le dajatvena sodba, ki vsebuje naložitev (ali dopustitev oziroma opustitev) obveznosti, je lahko v izvršilnem postopku podlaga za njeno izterjavo. Izvršilni postopek je po svoji naravi namenjen izterjavi dospelih terjatev iz izvršilnega naslova, ne pa postavljanju novih dajatvenih zahtevkov.
dovoljenost ugovora po izteku roka - sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine kot izvršilni naslov - dejstva, ki se nanašajo na terjatev - odpust obveznosti v osebnem stečaju - kaznivo dejanje zlorabe izvršbe
Četudi bi obstajali utemeljeni razlogi za kasnejše navajanje novih dejstev in dokazov, dolžnik ugovora po izteku roka ne sme utemeljevati z dejstvi iz časa pred nastankom izvršilnega naslova, ki ga v obravnavani zadevi predstavlja naložitveni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine (prvi odstavek 56. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ).
postopek preventivnega prestrukturiranja - predlog za začetek postopka - bistvene vsebine predloga - sklep o začetku postopka - osnovni seznam finančnih terjatev - ločitvena pravica - sporazum o finančnem prestrukturiranju - procesne ovire za vodenje postopka - pravne posledice začetka postopka preventivnega prestrukturiranja - insolventnost
Ker z začetkom postopka preventivnega prestrukturiranja nad dolžnikom soglašajo upniki, ki so skupno imetniki najmanj 75 odstotkov vsote vseh finančnih terjatev do dolžnika, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do trditev pritožnice, da dolžnik ni izpolnil vseh obveznosti iz prejšnje pravnomočno potrjene prisilne poravnave, saj le-te glede na podano soglasje upnikov iz drugega odstavka 44.g člena ZFPPIPP niso več relevantnega pomena.
Ker se ugotovitev sodišča prve stopnje v 2. točki izreka sklepa, da začetek postopka preventivnega prestrukturiranja učinkuje samo za finančne terjatve, vsebovane v osnovnem seznamu finančnih terjatev, nanaša tudi na finančne terjatve, zavarovane po ZFZ, saj so te vsebovane v osnovnem seznamu finančnih terjatev, je tudi izpodbijani sklep v 2. točki izreka v nasprotju s petim odstavkom 44.l člena ZFPPIPP, ki izrecno izključuje učinek začetka postopka preventivnega prestrukturiranja kot tudi sporazuma o finančnem prestrukturiranju za te terjatve.
šikaniranje - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - pravice člana društva - kršitev osebnostne pravice - izključitev člana iz društva - pravica do združevanja - pravica do duševne integritete - pravno priznana oblika nepremoženjske škode - oblike nepremoženjske škode - pomanjkljiva trditvena podlaga - vzročna zveza - nepremoženjska škoda - nastanek škodne posledice - duševne bolečine
Zaradi kršitve osebnostnih pravic je mogoče oškodovancu prisoditi odškodnino samo, če se posledice te kršitve manifestirajo v obliki katere od pravno priznanih oblik nepremoženjske škode. Poseg v osebnostne pravice sam po sebi v nobenem primeru ni pravno priznana škoda, predstavlja pa lahko pravno relevanten vzrok (izvor) duševnih bolečin.
Krog oblik nepremoženjske škode je zaprt, zato za tiste nepremoženjske škode, ki niso pravno priznane, ni mogoče zahtevati denarne odškodnine niti z analogno uporabo pravil o denarni odškodnini za pravno priznane oblike nepremoženjske škode.
Kadar je mogoče odpravo posledic kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin doseči že z vzpostavitvijo prejšnjega stanja oziroma z ugotovitvijo kršitve, je takšen način odprave posledic v skladu s četrtim odstavkom 15. člena Ustave.
Manjkajo navedbe o tem, kako se očitano diskriminatorno in šikanirajoče ravnanje toženke odraža v njihovem duševnem doživljanju in kakšne posledice pušča v njihovem psihofizičnem stanju.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00012750
KZ-1 člen 34, 34/1, 54, 54/1, 204, 204/1, 205, 205/1, 205/1-1, 206, 206/1. ZVOP-1 člen 74.
pravica do zasebne lastnine - kolizija pravic - pravica do zasebnosti - javni kraj - posnetki nadzornih kamer - ukrepi za zagotavljanje varnosti
Tudi po obrazložitvi sodišča prve stopnje pomeni videosnemanje poseg v pravico do zasebnosti, če do njega pride na javnem kraju, torej tudi v trgovini, kot je bilo v obravnavani zadevi, vendar pravica do zasebnosti ni absolutna, temveč je omejena s pravicami drugih. Tako je v obravnavanem primeru v koliziji s pravico oškodovanca do zasebne lastnine, ki je prav tako zagotovljena z Ustavo RS. V obravnavanih primerih je video nadzor bil nameščen v trgovinah, nadzorne kamere so bile postavljene s strani gospodarskih družb zaradi zagotavljanja varnosti premoženja in oseb v trgovinah in obdolženi v takem, javnem prostoru, ni mogel pričakovati zasebnosti. Posnetki nadzornih kamer niso nesorazmerno posegali v njegovo pravico do zasebnosti, v konkretnem primeru pa pravica oškodovanca do zasebne lastnine, v katero je bilo poseženo s kaznivim dejanjem, in njegov interes po učinkoviti zaščiti in varstvo njegovih pravic, pretehta nad obdolženčevo pravico do zasebnosti. Ker so bile nadzorne kamere postavljene in uporabljene za njihov običajni namen (zagotavljanje varnosti ljudi in premoženja), in ker posnetek ni nesorazmerno posegel v obdolženčevo pravico do zasebnosti, je sodišče prve stopnje zaključilo, da posnetki video nadzora ne predstavljajo nedovoljenih dokazov.
nujni dediči - nujni delež - prikrajšanje nujnega deleža - sklep o dedovanju - vsebina sklepa o dedovanju - dedna pravica - dedna izjava - odstop dednega deleža - odpoved dedovanju - vračanje daril dedičev - zmanjšanje oporočnih razpolaganj - dedna transmisija - sposobnost biti stranka - smrt dediča med zapuščinskim postopkom - sporna dejstva
Ker je A. A. zapustnico sicer preživel, a umrl pred zaključkom zapuščinskega postopka, je dedičem po pokojnem A. A. treba omogočiti udeležbo v zapuščinskem postopku po zapustnici (134. člen ZD).
A. A. je v predmetnem postopku že uveljavljal nujni delež in njegovo prikrajšanje. V lastnoročno podpisani vlogi zapuščinskemu sodišču z dne 19. 1. 2017 je obširno pojasnil, kakšna je vsebina prikrajšanja glede na to, koliko je kateri izmed dedičev po zapustnici že prejel, vključno z oporočno dedinjo. Kot pravni laik je smiselno navajal enako, kot navajajo v pritožbi zakoniti dediči. A. A. si je tako pravočasno in aktivno prizadeval za uveljavitev svojega (nujnega) dednega deleža.
izvršba - nedenarna terjatev - izročitev nepremičnine v soposest - upravičenja solastnika - izvrševanje soposesti - pasivno ravnanje - sredstva izvršbe - primernost izvršilnega sredstva
Glede na to, da je obveznost dolžnikov, da prvi upnici in A. A. izročita v soposest nepremičnino, katere solastniki so, jima izvršilni naslov pravzaprav nalaga pasivno ravnanje, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Po presoji pritožbenega sodišča zato v predlogu za izvršbo predlagana izvršba na podlagi 221. člena ZIZ, po katerem se sicer opravlja izvršba za izpraznitev in izročitev nepremičnine, ni primerno sredstvo izvršbe. Že zgolj to je zadoščalo za odločitev višjega sodišča.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00016731
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 6. OZ člen 39, 86, 119, 372. ZVPot člen 23, 24. ZPotK člen 7, 7/1, 7/1-9.
ničnost kreditne pogodbe - ničnostni razlogi - razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - primarni in podrejeni tožbeni zahtevek - namenski kredit - potrošniški kredit - valutna klavzula - valutna klavzula v CHF - nasprotovanje pravnega posla prisilnim predpisom - oderuška pogodba - kršitev pojasnilne dolžnosti - nepošten pogodbeni pogoj - dopustna podlaga - tuja valuta - spremembe valutnih tečajev - tečajne razlike - pogodbeni pogoji - nepošteni pogodbeni pogoji - predmet pogodbe - Direktiva Sveta 93/13/EGS - kreditna tveganja - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - slaboverni hipotekarni upnik - predvidljivost posledice - nepričakovanost in nepredvidljivost dogodka - spremenjene okoliščine - konverzija terjatev
Bistvo tožbenih in pritožbenih navedb je očitek toženi stranki, da tožnikov kljub vedenju, da se bo tečaj gibal v njuno škodo, ni obvestila o visokem tveganju, ki ga prevzemata s sklenitvijo pogodbe, kar se sedaj kaže v nesorazmernih premoženjskih izgubah na njuni strani in velikih dobičkih na strani tožene stranke. Vsebinsko je te navedbe mogoče strniti v očitek o kršitvi pojasnilne dolžnosti in nepošteni pogodbeni vsebini.
Dogovor o valutni klavzuli je glavni predmet pogodbe, saj gre za bistveni del pogodbenega razmerja. Kot takšen je lahko podvržen presoji poštenosti le, če ni bilo zadoščeno zahtevi po njegovi jasnosti in razumljivosti. Slednja pa je izpolnjena le, če je tožena stranka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.
Tožena stranka je bila v okviru pojasnilne dolžnosti dolžna: 1) predočiti tudi slabosti tovrstne kreditne pogodbe ter 2) tožnikoma razkriti informacije, s katerimi je razpolagala, in bi lahko pomembno vplivale na obseg njune pogodbene obveznosti.
Pojasnilna dolžnost ob sklepanju pogodb z valutno klavzulo res ne obsega obveznosti pravilnega napovedovanja gibanja tečaja, vključuje pa dolžnost predstavitve možnosti (verjetnosti) znatnega padca vrednosti domače valute ter pojasnila, kako bi uresničitev te možnosti vplivala na obseg potrošnikovih pogodbenih obveznosti, tako na višino posamezne anuitete kot tudi na višino skupnega zneska, ki bo potreben za poplačilo kredita. Navedeno velja toliko bolj v konkretnem primeru, saj je ob sklenitvi pogodbe primerjava obrestnih mer in anuitet vzbujala vtis, da je kredit z valutno klavzulo ugodnejši od kredita v domači valuti.
Glede drugega sklopa gre za vsaj pomanjkljivo ocenjen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni razpolagala z informacijami v zvezi s pričakovanim gibanjem tečaja, ki bi jih morala posredovati tožnikoma.
Ključno vprašanje za presojo slabovernosti in znatnega neravnotežja v prevzetih tveganjih tako ni, ali je tožena stranka lahko predvidela natančno gibanje tečaja, temveč, ali je lahko predvidela, da se tveganje, ki sta ga tožnika prevzela, dolgoročno ne bo realiziralo v njuno korist, da je torej verjetnost zanju negativnega gibanja tečaja pomembno večja kot verjetnost pozitivnega gibanja.
Če bo sodišče v ponovljenem postopku ugotovilo, da pojasnilna dolžnost ni bila izpolnjena, bo to odprlo vrata presoji poštenosti valutne klavzule kot glavnega predmeta pogodbe. V okviru te presoje bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je tožena stranka ob sklenitvi pogodbe ravnala dobroverno ter ali v pogodbenih pravicah in obveznostih strank obstoji znatno neravnotežje. To presojo bo moralo opraviti glede na trenutek, ko je bila pogodba sklenjena, pri čemer bo moralo upoštevati vse okoliščine, ki bi jih tožena stranka lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in ki bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje, ker pogodbeni pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankami, ki se pokaže šele med izvajanjem pogodbe