Ker je tožnik zahteval vračilo predmetov, katerih lastnik je, v delu pa njihovo denarno protivrednost, je bilo na njem dokazno breme, da dokaže, da je lastnik stvari ter da so stvari, katerih vrnitev zahteva v naravi, v posesti tožene stranke in da jih ta protipravno zadržuje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSK00002469
ZPP člen 115.. OZ člen 270, 270/1, 1022, 1022/2.
način izpolnitve obveznosti - izpolnitev v korist prevzemnika terjatve - subjektivna sprememba tožbe - zaslišanje stranke - poroštvena obveznost - priznana terjatev v stečajnem postopku
Samo priznana in ne poplačana terjatev na obstoj porokove obveznosti do upnika (tožene stranke do tožeče) nima vpliva. Če bi bila terjatev v stečajnem postopku glavnega dolžnika družbe R. d.o.o. res že poplačana, kot sta zatrjevala toženca v postopku na prvi stopnji (navedbe v 6. točki vloge z dne 20.6.2014, listovna št. 93), bi to pomenilo, da je tožnica svojo terjatev dobila poplačano že od glavnega dolžnika. Obveznost bi torej prenehala (prvi odstavek 270. člena OZ), kar pomeni, da bi bila toženca prosta svoje obveznosti, saj s prenehanjem glavne obveznosti ugasne tudi (njuno) poroštvo. Enako velja tudi za solidarno obveznost.
načelo neposrednosti - posamična dejanja - zaslišanje izven glavne obravnave - strokovni sodelavec
Načelo neposrednosti bi bilo lahko kršeno le v primeru, če bi bila opravljena glavna obravnava pred dvema različnima sodnikoma (brez ponovne otvoritve). V konkretnem primeru pa so se izvajali dokazi posamično (kar je primerljivo tudi z opravo posameznih preiskovalnih dejanj v kazenskem postopku pred okrajnimi sodišči), zato je dokaze v skladu z določbo člena 54 Zakona o sodiščih (ZS) smela opraviti strokovna sodelavka, kajti iz navedene določbe jasno izhaja, da strokovni sodelavci v posameznih zadevah izven glavne obravnave zaslišujejo stranke, priče in izvedence, opravljajo zahtevnejše priprave za glavne obravnave, poročajo na sejah senatov, izdelujejo osnutke sodnih odločb, pod vodstvom sodnika pa vodijo tudi glavne obravnave, opravljajo pa tudi drugo delo, vselej po odredbi in pod vodstvom sodnika.
Ko gre za dokazni predlog, ki ga ni mogoče izvesti, kar se da ugotoviti tudi iz sodbe, pomanjkljiva obrazložitev zavrnitve tega dokaznega predloga ne predstavlja očitane postopkovne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Pri odškodnini, s katero leasingodajalec zaradi predčasne odpovedi pogodbe o leasingu zahteva povračilo pozitivnega pogodbenega interesa, je odločilno, ali je bila vsota nezapadlih obrokov leasinga diskontirana na čas prenehanja pogodbe o leasingu in ali je bila skladno s tretjim odstavkom 243. člena Obligacijskega zakonika od tega zneska odšteta preostala vrednost predmeta leasinga. Gre namreč za kriterija, ki dajeta garancijo, da odškodnina ne presega dejanske škode.
V konkretnem primeru ni bila sporna metoda izračuna preostale vrednosti predmetov leasinga (torej ali bo to prodajna cena oziroma kupnina ali kako drugače ocenjena vrednost), temveč (kot sta to utemeljeno opozarjali toženki in kar je nesporno) da tožnica pri izračunu odškodnine ni upoštevala nobene vrednosti predmetov leasinga. Takšen zahtevek pa je v nasprotju s formulo izračuna višine odškodnine v 11.3 točki Splošnih pogojev, kot tudi načelom popolne odškodnine.
Neprodaja predmetov leasinga ne more biti pravno dopusten razlog, da bi bila upravičena do odškodnine, ki bi presegala njeno dejansko škodo. Pomeni kvečjemu, da je tožnica odškodninski zahtevek vložila preuranjeno.
Dejansko podlago tožbe pod opr. št. I P 688/2010, kot tudi pod opr. št. I P 1132/2014, predstavlja isti življenjski dogodek, ki temelji na trditvah, da je tožena stranka B. B. brez pooblastila A. A. dvignila z njenega bančnega računa 57.461,51 EUR in je zato za ta znesek neupravičeno obogatena. Prvo tožbo je vložila A. A., ki je med postopkom umrla, zato so njeni dediči, trije otroci, v trenutku njene smrti vstopili v pravdo. Spor je ohranil svojo obligacijsko pravno naravo in ni postal spor v zvezi z obsegom zapuščine, za kar se zavzema pritožba. Glede na zgoraj navedeno je tako v obeh pravdnih zadevah podana istovetnost pravdnih strank in istovetnost tožbenega zahtevka.
vznemirjanje lastninske pravice - zamakanje v posamezni etažni del zaradi nevzdrževanja drugega posameznega etažnega dela - vzrok zamakanja - prerekanje pasivne legitimacije - poslovni prostor (terasa) kot samostojna funkcionalna enota - povrnitev nastale škode - pritožbeno sklicevanje na navedbe v postopku na prvi stopnji
Stvar dokazne ocene je razlaga izvedeniškega mnenja, katerega je sodišče prve stopnje opravilo v skladu s 8. členom ZPP in zaključilo, da je stavba št. 42 v izključni lasti tožene stranke in je v nadaljnji obrazložitvi pojasnilo, kaj bi tožena stranka morala narediti, v kolikor bi želela, da bi ta skupni gradbeni element - streha oz. terasa tudi pravno gledano (in ne le z vidika gradbene stroke, ki obravnava teraso kot element, ki služi strehi celotnega pritličnega dela) predstavljal skupni prostor v solasti etažnih lastnikov.
praksa ustavnega sodišča - ustavnost in zakonitost postopka zasega listin in elektronskih naprav odvetnikom in odvetniški pisarni - sklep o vrnitvi zaseženih elektronskih naprav in listin - odločanje z odredbo glede na vsebino izreka - nedovoljenost pritožbe zoper odredbo - hišna preiskava - zaseg predmetov
Če sodnik garant ugotovi, da listine zaradi varstva odvetniške zasebnosti ni dopustno zaseči, nemudoma odredi njeno vrnitev odvetniku in uničenje zapisnikov o odvzemu v ustreznem delu. Pritožbeno sodišče je zato mnenja, da bi sodnik garant moral glede na svojo odločitev izdati odredbo zoper katero ni pritožbe in ne sklep, saj ni ugotovil, da je zaseg listin dopusten, in ko bi v tem primeru lahko izdal sklep, ki mora biti obrazložen in zoper katerega imata pravico do pritožbe v roku treh dni od njegove vročitve le odvetnik in predstavnik OZS.
Upravnik oziroma v konkretnem primeru skupnost lastnikov mora v primeru, če obveznosti do tretje osebe niso poravnane v celoti za vse etažne lastnike tretji osebi na njeno zahtevo v roku osmih delovnih dni od prejema posredovati podatke o etažnem lastniku, ki ni plačal svojega dela obveznosti potrebne za vložitev tožbe. Pri tem ne gre zgolj za podatke o imenu etažnega lastnika ter višini njegovega dolga, ampak za vse podatke, ki so potrebni za utemeljitev zahtevka, med drugim tudi njegove višine.
Zakon o potrošniških kreditih kot najvišjo dopustno efektivno obrestno mero dopušča obrestno mero, ki sta jo s pogodbo dogovorili pravdni stranki. Vendar pa tožnica takšno obrestno mero zmotno pripisuje in zahteva od posameznih obrokov po 150,00 EUR. Iz 3. člena kreditne pogodbe namreč izhaja, da celotna obveznost toženke ob upoštevanju kreditne obrestne mere v primeru rednega izpolnjevanja pogodbenih obveznosti znaša 2.368,96 EUR, kar vključuje enajst obrokov po 150,00 EUR in en obrok po 718,96 EUR. Navedeni zneski anuitet tako že vključujejo pogodbeno obrestno mero in je tožnica ne more uveljavljati dvakrat.
Čeprav drži, da niti v pravnem pouku sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, niti v zakonu ni predpisano, kako naj storilec ravna v primeru, če mu v 15-dnevnem roku za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne uspe pridobiti zdravniškega spričevala o kontrolnem zdravstvenem pregledu, je tudi po stališču pritožbenega sodišča bilo od storilca pričakovati, da bo zaradi varstva svojih interesov pravočasno vložil (sicer nepopoln) predlog, v katerem bo sodišču pojasnil okoliščine v zvezi s pridobitvijo zdravniškega spričevala ob kontrolnem zdravstvenem pregledu. Ravnanje storilca, ko si je to situacijo razlagal po svoje in štel, da zadošča, da v 15-dnevnem roku prične s postopkom pridobitve zdravniškega spričevala o kontrolnem zdravstvenem pregledu, je nepravilno in ne opravičuje zamude roka za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki je prekluziven.
kraj storitve prekrška - cestni promet - vožnja pod vplivom alkohola
Zakon prepoveduje vožnjo vozila pod vplivom alkohola v cestnem prometu, cestni promet pa je promet vozil, peščev in drugih udeležencev cestnega prometa na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za javni cestni promet. Zato opredelitev storitve kraja storitve prekrška zgolj s splošno navedbo imena naselja L. ne omogoča zadostne konkretizacije kraja storitve prekrška, na podlagi katere bi bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, da je obdolženec bil udeležen z motornim vozilom v cestnem prometu.
Po postavitvi zahtevka s strani podizvajalca in ob izpolnitvi drugih pogojev nastane obveznost naročnika do osebe, s katero ta ni v pogodbenem razmerju. Večinska pravna teorija in sodna praksa stojita na stališču, da takrat nastane zakonita cesija, kar pomeni, da od postavitve zahtevka s strani podizvajalca (naročniku), ob dodatnem pogoju, da so izpolnjeni vsi drugi pogoji iz 631. člena OZ, preide terjatev v obsegu podizvajalčeve obveznosti na podizvajalca. Od tega trenutka naprej naročnik ni več (le) pooblaščen, da plača podizvajalcu, ampak mu mora plačati. To na drugi strani pomeni, da od tega trenutka naprej naročnik obveznosti ne more več pravilno izpolniti tako, da jo izpolni izvajalcu.
Sodišče prve stopnje je glede ugovora ugasle pravice opozorilo na litispendenco med obema postopkoma. Podani razlog sicer ni utemeljen, ker tožena stranka ni uveljavljala procesnega pobota temveč je uveljavljala materialni pobot.
Zapadlost plačila mesečno izvedenih del, tudi del iz 37. začasne situacije, pogodbeno ni bila pogojevana z overjenimi izjavami podizvajalcev o izpolnitvi obveznosti izvajalca do le-teh. Praksa, vzpostavljena med strankama, nima regulativne funkcije, temveč razlagalno.
Zato je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da citirana 15.4.b točka FIDIC pritožnici ne daje upravičenja, da zadrži izplačilo že opravljenih gradbenih del in ne izpolni že zapadle obveznosti iz tega naslova, ker je v času po tem od pogodbe odstopila. Nasprotno bi bilo
contra factum proprium, saj je tožeča stranka v tem delu svojo obveznost po gradbeni pogodbi izpolnila, prav tako pa ni sporno, da je obveznost nastala in zapadla v plačila še pred učinkovanjem odstopa od pogodbe.
Pritožniku ne pripada priglašena nagrada za sestavo predloga za izdajo začasne odredbe v višini 133,50 EUR ter za sestavo pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe z 11. 12. 2014 v višini 300,00 EUR. S predlogom za izdajo začasne odredbe namreč tožnik ni uspel, zaradi česar navedenih storitev ter v postopku zavarovanja plačane sodne takse ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške.
predlog za obnovo postopka - sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka - sklep sodišča druge stopnje - revizija zoper sklep sodišča druge stopnje - izčrpanje pravice do pritožbe
Prvi odstavek 384. člena ZPP določa, da stranke lahko vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. To velja tudi za sklep o zavrnitvi - ali zavrženju - predloga za obnovo postopka, saj ima tak sklep pravno naravo zaključka obnovitvenega postopka.
Pogoj iz prvega odstavka 384. člena ZPP v tem postopku ni izpolnjen. Višje sodišče je namreč o predlogu prve tožene stranke za obnovo postopka odločalo v položaju prvostopenjskega sodišča in je v pravnem pouku sklepa, s katerim je predlog prve tožene stranke zavrglo, prvo toženo stranko tudi poučilo o možnosti pritožbe na Vrhovno sodišče. S sklepom sodišča druge stopnje tako obnovitveni postopek ni bil pravnomočno končan v tem smislu, da ga ni bilo mogoče več izpodbijati z rednimi pravnimi sredstvi. Povedano drugače, revizije ne more vložiti stranka, ki pred tem ni izčrpala pravice do pritožbe.
V skladu z določbo tretjega odstavka 285.d člena ZKP morajo biti predlogi obdolženca oziroma njegovega zagovornika za izločitev nedovoljenih dokazov konkretizirani in obrazloženi. Če se predlaga izločitev dokaza, je treba navesti razloge, zakaj naj bi bil v obtožnici predlagan dokaz nedovoljen.
OZ člen 163. Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest člen 30, 31.
zdrs na poledeneli površini - zasneženo in neočiščeno cestišče - opustitev dolžne skrbnosti pri izvajanju komunalne dejavnosti - opravljanje zimske službe - merila zahtevane profesionalne skrbnosti
Vprašanja odškodninske odgovornosti v zvezi z opravljanjem poslov splošnega pomena ureja 163. člen OZ. Po tej določbi tisti, ki opravlja komunalno ali drugo podobno dejavnost splošnega pomena, odgovarja za škodo, če jo brez utemeljenega razloga preneha opravljati ali neredno opravlja svoje storitve. Protipravnost se torej kaže v opustitveni dolžnosti. Po presoji sodišča druge stopnje zato ugotovljeno ravnanje zavarovanke toženke (ob ugotovitvi neprestanega sneženja in predhodno izvedenega posipa) v danem primeru ustreza merilom zahtevane profesionalne skrbnosti in posledično odškodninska odgovornost toženke ni podana.