pogodba o dosmrtnem preživljanju in darilna pogodba - aleatorna pogodba - dokazna ocena
Pogodba o dosmrtnem preživljanju je dvostransko zavezujoč pravni posel, katerega značilnosti sta zaupnost razmerja in aleatornost. Na strani preživljalca gre za prevzem obveznosti, katerih vsebina je tesno povezana z vrsto storitev osebnega značaja, katerih vrednosti že po naravi stvari ni mogoče opredeljevati v denarju, so pa zlasti za preživljanca odločilnega pomena pri sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Načelo enake vrednosti dajatev zato pri presoji vsebine pravnega razmerja, ki je predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ni relevantno.
odločanje o stroških pravdnega postopka - vsaka stranka krije svoje stroške postopka - kriterij uspeha strank - delni uspeh v postopku - stroški izdelave izvedenskega mnenja - stroški za predpravdno izvedensko mnenje
Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Takšna odločitev bo načeloma pravilna tedaj, ko bo primerljiv ne le uspeh strank v pravdi, temveč bodo enaki oziroma primerljivi tudi njuni stroški. Utemeljena je pritožbena graja, da je ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin konkretne zadeve bolj ustrezna povrnitev stroškov po kriteriju uspeha.
Pritožba se neutemeljeno zavzema za prisojo stroška izdelave izvedenskega mnenja v celotni višini. Tudi ti stroški so namreč del pravdnih stroškov in zato delijo njihovo usodo, kar pomeni, da je njihovo povračilo odvisno od uspeha strank v pravdi.
Prvo sodišče je povzelo predlog tožeče stranke za "kaznovanje" (za izvršitev sklepa o denarni kazni), ker toženka s spornimi objavami krši začasno odredbo, pri tem pa ni pojasnilo, ali je bil sklep o začasni odredbi toženki vročen in kdaj ter ali je toženka objavila sporne objave po prejemu sklepa o začasni odredbi. Sklep zato nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj je od njihove ugotovitve odvisno, ali so izpolnjeni pogoji za izvršitev denarne kazni po sklepu o začasni odredbi (primerjaj sklep VSL III Cp 825/2005). Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je zato na mestu.
Pravni interes za pritožbo je predpostavka, brez katere ni vsebinskega odločanja o pritožbi. Če ni pravnega interesa za pritožbo, je nedovoljena in zato nedopustna. Pravico do pritožbe ima samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je utemeljena, prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Kadar si oseba z vloženo pritožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja oz. izpodbijana odločitev v njen pravni položaj ne posega, pa nima pravnega interesa za pritožbo.
Tožnik za obravnavano pritožbo nima več pravnega interesa, saj si svojega pravnega položaja z vsebinsko odločitvijo v tej zadevi ne more več izboljšati, ker je bil njegov ugovor o materialnopravno zmotnem znižanju odškodnine zaradi invalidnine že upoštevan v pravnomočni sodbi.
Posledica obvestila dolžniku (toženi stranki) o odstopu terjatve zavarovalnici je, da od trenutka, ko je seznanjen o odstopu terjatve, lahko veljavno izpolni svojo obveznost samo novemu upniku (zavarovalnici). Toženčeva obveznost vračila kredita bi prenehala samo v primeru, če bi jo izpolnil. V pritožbenem postopku ni spora o okoliščini, da terjatev po kreditni pogodbi z dne 29. 5. 2005 za glavnico 4.485,74 EUR s pripadki ni bila plačana in ker je tožeča stranka z obvestilom o zavrnitvi zahtevka za plačilo zavarovalnine z dne 23. 8. 2012 (A20) dokazala, da ima interes za izpolnitev toženčeve obveznosti, ker do zakonite subrugacije v smislu 275. člena OZ, ni prišlo, pritožbena navedba o pomanjkanju aktivne legitimacije, ni utemeljena.
tožba upnika za vpis lastninske pravice na nepremičnini na dolžnika - pravni interes za vložitev tožbe - nevknjižena lastninska pravica - nepremičnina v solastnini - nepravdni postopek za razdružitev solastnine - prodaja solastne nepremičnine - vpis solastnine v zemljiško knjigo
Na podlagi petega odstavka 168. člena ZIZ upnik, ki nima listine primerne za vpis dolžnikove lastninske pravice, lahko s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika. Tožnik izkazuje pravni interes za tožbo, tako na podlagi sklepa nepravdnega sodišča, kakor tudi iz razloga, ker bo šele z vpisom lastninske pravice prvotoženke v zemljiško knjigo pravnoformalno lahko izvrševal solastninska upravičenja, ki mu pripadajo na stanovanju, tudi na način, kot predlaga v nepravdnem postopku, da se stanovanje proda.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00000161
OZ člen 131, 131/1, 131/2. ZDR člen 184. ZPP člen 252, 252/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - delo na višini - padec z lestve - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - usposabljanje delavca - ustrezna delovna obutev - vzročna zveza - prekluzija novih dokazov - naknadna predložitev manjkajočih listin
Ob dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila lestev postavljena pod pravilnim kotom, ki je pritožba ni uspela izpodbiti, nepoučenost o tem, da mora biti prislonjena pod kotom 75° in segati 1 meter nad robom, na katerega je prislonjena, ni v vzročni zvezi s padcem. Enako velja za pritožbene trditve o tem, da je bilo ugotovljeno, da je se je na ploščo material in delovna oprema lahko prenašala le po lestvi, saj je bilo ugotovljeno, da je tožnik ob padcu s seboj ni prenašal ničesar.
DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00002385
OZ člen 39, 39/1, 39/4, 40, 40/3, 87, 87/1. ZIZ člen 270, 270/2. ZZZDR člen 52. ZN člen 47, 47/1-1.
skupno premoženje zakoncev - posebno premoženje zakoncev - razpolaganje s skupnim premoženjem zakoncev - dogovor o preživljanju - izigravanje upnikov - notarski zapis - ugovor nesorazmernosti - začasna odredba - nična pogodba - nedopustna podlaga - neodplačna pogodba
Tožeča stranka je trdila in izkazala, da je iz celotnega sklopa ravnanj tožnika, storjenih v obdobju pred začetkom stečajnega postopka, razvidno, da so bila obravnavana nakazila eden od načinov, s katerim je skrival svoje premoženje pred svojimi upniki. Tožeča stranka je torej tako utemeljevala, da so bile s predmetnimi nakazili kršene določbe 39. in 40. člena OZ. Pravila obligacijskega prava določajo, da mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago, če te ni oziroma je ta nedopustna, je pogodba nična (četrti v zvezi s prvim odstavkom 39. člena OZ). Neodplačna pogodba pa je nična tudi tedaj, ko drugi pogodbenik ni vedel, da je nedopustni nagib bistveno vplival na odločitev njegovega sopogodbenika (tretji odstavek 40. člena OZ). Tožeča stranka je torej trdila in izkazala, da je bil namen oziroma razlog predmetnih nakazil skrivanje premoženja pred upniki, da je imela navedena obveznost nedopustno podlago oziroma je bila sklenjena z nedopustnim nagibom. Sodišče prve stopnje je zato terjatev tožeče stranke pravilno presojalo na podlagi prvega odstavka 87. člena OZ, ki določa, da mora v primeru, če je pogodba nična, vsaka stranka drugi vrniti vse, kar je na podlagi take pogodbe prejela. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan in ima na podlagi pravila o neučinkovanju neveljavnih pravnih poslov pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom.
Po presoji pritožbenega sodišča glede na ugotovitev, da je z nakazilom prišlo do nedopustnega izigravanja tretjih oseb, to je upnikov, torej do kršitve pravil obligacijskega prava, za uspeh s pritožbo ne zadošča pritožbena navedba tožene stranke, da zaradi predmetnih nakazil s strani enega zakonca drugemu zakoncu niso bila kršena pravila, ki urejajo premoženjski režim med zakoncema. Tožena stranka se je v postopku pred sodiščem prve stopnje branila z navedbo, da so bili navedeni zneski porabljeni za plačevanje stroškov gradnje hiše, vendar pa je sodišče prve stopnje sklenilo, da tega dejstva ni dokazala, česar s pritožbo ne izpodbija. Svoje navedbe, da naj bi šlo za ravnanje v okviru zakonsko dopustnega razpolaganja s skupnim premoženjem, torej tožena stranka ni izkazala. Po presoji pritožbenega sodišča zato ne drži pritožbena navedba, da toženi stranki ni bilo treba dokazati, zakaj je porabila denar, saj je bilo, po tem, ko je tožeča stranka verjetno izkazala obstoj kondikcijskega zahtevka, na toženi stranki trditveno in dokazno breme za ugovor, da so nakazila predstavljala zakonsko dopustno razpolaganje s skupnim premoženjem.
Kot določa zakon, sodišče na dolžnikov predlog omeji dovoljeno izvršbo tako, da se opravi samo na nekatera sredstva oziroma na nekatere predmete, če zadoščajo za poplačilo terjatve (drugi odstavek 34. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ). Tožena stranka takšnega predloga, v katerem bi določno navedla, na katera sredstva oziroma predmete izvršbe naj sodišče omeji dovoljeno izvršbo, ni podala. V svojem predlogu bi namreč morala tožena stranka določno navesti, na katere predmete oziroma sredstva naj bi sodišče omejilo dovoljeno izvršbo, saj bi sodišče le na podlagi konkretnega predloga tožene stranke lahko ugotovilo, če ti zadoščajo za poplačilo terjatve, tožeči stranki pa bi bilo zgolj ob določno podanem predlogu omogočeno, da se o njem izjavi. Trditve same tožeče stranke, podane v dosedanjem postopku v zvezi z vrednostjo prenesenega premoženja za takšno omejitev ne zadoščajo, nenazadnje pa ima po zakonu dolžnik pravico, da izmed več predlaganih sredstev oziroma predmetov zavarovanja, sam izbere tiste, na katere bo zavarovanje omejeno. Prav tako pa tudi ni mogoče spregledati, da je tožena stranka tekom postopka že razpolagala z določenim premoženjem, zaradi česar izdanega sklepa o zavarovanju ni mogoče izvršiti v celoti, kar bi bilo pri obravnavanju predloga za omejitev predmetov oziroma sredstev zavarovanja prav tako treba upoštevati. Takšnega predloga, ki bi bil v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZIZ, torej tožena stranka v dosedanjem postopku ni vložila, zato je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da je le pavšalno navrgla ugovor nesorazmernosti
Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na pogodbeni podlagi, zato je sodišče prve stopnje z odločitvijo na podlagi neupravičene obogatitve prekoračilo tožbeni zahtevek in trditveno podlago tožeče stranke. Kljub temu je odločitev pravilna, saj je tožbeni zahtevek utemeljen na pogodbeni podlag in v Aneksu iz leta 2011, tožena stranka pa jih je, ne da bi vložila ugovor zoper sklep o izvršbi, tudi plačala. Tožena stranka zato ni dokazala, da jo je tožeča stranka prisilila k sodelovanju oziroma niti ni pojasnila na kakšen način in zakaj naj bi jo prisilila.
Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je tožeča stranka kršila načelo vestnosti in poštenja, ker ni hotela skleniti nove pogodbe, usklajene s spremenjeno zakonodajo. Do sklenitve nove pogodbe je namreč v letu 2015 prišlo, pri čemer sta stranki očitno toliko časa potrebovali za dosego soglasja. V vmesnem času pa nobena stranka ni jasno izrazila, da z drugo stranko na podlagi takrat sklenjene in veljavne Pogodbe noče več sodelovati oziroma tožena stranka ni dokazala, da je preklicala naročilo ali tožeči stranki izrecno in jasno izrazila voljo za prenehanje izvajanja storitev oziroma prilagoditev (zmanjšanje) njihovega obsega razpoložljivim sredstvom.
ustanovitev stvarne služnosti - priposestvovanje stvarne služnosti - prava stvarna služnost - lažje izvrševanje lastninske pravice - vezanost na nepremičnino kot celoto - vsebina uporabe sosednje nepremičnine - raba nepremičnine za korist dejavnosti
Postavitev gostinskih miz in stolov na sosednji nepremičnini, ne predstavlja prave stvarne služnosti, ki bi jo bilo mogoče priposestvovati.
Ob zavzetem pravnem stališču o neizpodbojnosti domneve iz tretjega odstavka 256. člena OZ sodišču ni bilo treba ugotavljati namena sklenitve darilne pogodbe ter izvajati dokazov, s katerimi sta toženca želela dokazati dolžnikovo nezavedanje o možnostih škodovanja upniku.
stranka postopka - smrt stranke - pooblastilo stranke - procesno pooblastilo - dediči pokojne stranke
Procesno pooblastilo s smrtjo pooblastitelja ne preneha in se tako pravda nadaljuje s pooblaščencem in je pooblaščenec dedičev stranke, dokler mu dediči pooblastila ne prekličejo. Ker pa se sklep ne more glasiti na dediča, ki še to ni, zato je kot tožeča stranka pravilno naveden zapustnik z imenom in priimkom, z dodatkom "sedaj dediči".
Sodna praksa in teorija je enotna, da ko stranka med postopkom umre, pa ima pooblaščenca, se postopek ne prekine, se nadaljuje in če še dedičev sodišče ne pozna, v glavo zapiše, da so stranka dediči, saj sodba učinkuje proti dedičem.
ZPP člen 13, 13/1, 305. ZBan-1 člen 261, 261e, 347, 350, 350a.
prekinitev postopka - dejansko in pravno vprašanje - predhodno vprašanje - primernost kvalificiranega imetnika - imetniki pravic
Pritožnica pravilno opozarja, da je treba upoštevati, da imetnikom kvalificiranih pravic po določilih ZBan-1 ni bilo omogočeno, da bi lahko v svojem imenu sodno izpodbijali odločbo Banke Slovenije o izrednem ukrepu kljub dejstvu, da so bile z omenjeno odločbo (lahko) prizadete tudi njihove pravice. Tožena stranka, ki je bila legitimirana za izpodbijanje nezakonite odločbe o izrednem ukrepu Banke Slovenije, pa tovrstne tožbe ni vložila. Odškodninski postopek proti Banki Slovenije po določbah ZBan-1 je zato edini postopek, v katerem imajo imetniki kvalificiranih pravic možnost za ugotovitev pravilnosti dejanske in pravne podlage za izrek izrednih ukrepov Banke Slovenije. Prav opustitev vložitve tožbe za presojo vprašanja pravilnost in zakonitosti odločb Banke Slovenije s strani tožene stranke po 347. členu ZBan-1 je eden od razlogov, da je tožeča stranka proti toženi stranki vložila predmetno tožbo.
Ustavno sodišče je zavzelo stališče, da izpodbijana ureditev imetnikom kvalificiranih pravic ni zagotavljala učinkovitega sodnega varstva, saj niso imeli dostopa do informacij in podatkov v zvezi z oceno vrednosti sredstev bank in druge dokumentacije. Ugotovilo je, da je zaradi konteksta strokovno izrazito zahtevnega spora podano procesno neravnotežje. Zaradi njega bi morala Banka Slovenije izkazati, zakaj je bil izrek izrednega ukrepa potreben. Ugotovilo je tudi, da ZPP ne predvideva posebnih postopkov kolektivnega sodnega sodnega varstva, ki bi zagotovili hitrost, ekonomičnost in uniformnost odločanja v sporih med imetniki izbrisanih in konvertiranih pravic ter Banko Slovenije. Vse navedeno, kar velja za razmerje imetnikov kvalificiranih pravic do Banke Slovenije, smiselno velja tudi za razmerje imetnikov kvalificiranih pravic do bank izdajateljic. Ob upoštevanju prej naštetih razlogov, ki izhajajo iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS, je zato edino smotrno, ekonomično in ustavno skladno, da so vprašanja, ki zadevajo pravilnost predpostavk za izdajo odločb Banke Slovenije in so skupna vsem odškodninskim postopkom imetnikov kvalificiranih pravic, rešena na enak način za vse odškodninske postopke. Ob upoštevanju povezanosti dejanskih in pravnih vprašanj, ki se bodo reševala v odškodninskih postopkih proti Banki Slovenije in v odškodninskih postopkih proti poslovnim bankam, je treba razmerje med navedenima postopkoma razlagati tako, da predstavlja odločitev o tožbi za povrnitev škode zoper Banko Slovenije v razmerju do postopka, v katerem imetniki kvalificiranih pravic od banke zahtevajo povrnitev škode zaradi opustitve izpodbijanja istih odločb o izrednih ukrepih Banke Slovenije, predhodno vprašanje v postopkih zoper poslovne banke (prvi odstavek 13. člena ZPP).
posojilna pogodba - soglasje o bistvenih sestavinah pogodbe - odgovornost zakoncev za dolgove - odgovornost zakoncev za najeto posojilo - obveznosti, ki jih zakonec prevzame v času trajanja zakonske zveze - odgovornost zakoncev za dolg enega od zakoncev - konkludentno soglasje
Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi soprogova obveznost iz posojilne pogodbe po splošnih predpisih obremenjevala tudi toženko niti da bi šlo za obveznost, nastalo v zvezi s skupnim premoženjem ali za obveznost, ki jo je prevzel en zakonec za tekoče potrebe družine. Ne gre torej za kakšno od obveznosti, za katere bi odgovarjala oba zakonca, nasprotno - gre za obveznost iz prvega odstavka 56. člena ZZZDR. Tožbenemu zahtevku je sodišče prve stopnje ugodilo s sklicevanjem na 52. člen ZZZDR in z obrazložitvijo, da je toženkin soprog obveznost sprejel ob konkludentnem soglasju toženke, zaradi česar po drugem odstavku 56. člena ZZZDR zanjo odgovarja tudi ona. Takšna ugotovitev (o konkludentnem soglasju) bi ugoditev tožbenemu zahtevku utemeljevala le, če bi šlo za obveznost v zvezi s skupnim premoženjem (52. člen ZZZDR namreč ureja upravljanje s skupnim premoženjem). V obravnavani zadevi po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni šlo za posle v zvezi s skupnim premoženjem, posojilo po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni bilo pridobljeno za pridobitev skupnega premoženja ali potrebe družine, zato je nesmiselno ugotavljanje konkludentnega strinjanja toženke s takšnim poslom.
zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - vročitev tožbe - pravilna vročitev tožbe v odgovor - osebna vročitev - nadomestna vročitev - nadomestna vročitev odraslim članom gospodinjstva - kršitev načela kontradiktornosti postopka - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - sistem afirmativne litiskontestacije - dopustni pritožbeni razlogi zoper zamudno sodbo
Pritožnik ne trdi, da za vročitev ni pravočasno (in kdaj) izvedel. Navaja le, da mu je mama napačno posredovala namen pošte in da je bil službeno odsoten v tujini. Pritožnikove trditve so preskope, nekonkretizirane in dokazno nepodprte. Zato jih ni mogoče obravnavati kot morebitni predlog za vrnitev v prejšnje stanje. V njem bi moral toženec določno zatrditi, zakaj je prišlo do morebitne zamude in jo opravičiti ter dokazno podpreti.
krivdna odškodninska odgovornost - udarec z roko - udarec v lice - besedno izzivanje - verbalni napad - soprispevek oškodovanca - višina denarne odškodnine
Tožničino govorjenje je bilo res nespametno, a se v bistvenem nanaša na njo, ne toženca. Takšno vulgarno govorjenje in prepir s tožencem nikakor ni opravičilo za toženčevo telesno obračunavanje. Tožničine besede in njeno ravnanje niso bili takšni, da bi smeli izzvati reakcijo, ki presega verbalno. Toženec torej odgovarja za vso škodo, ki jo je povzročil tožnici, ne le za 80 %.
KORPORACIJSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - REVIDIRANJE
VSL00001023
ZGD-1 člen 320.
imenovanje posebnega revizorja - dopolnitev poročila - predujem - pravica manjšinskih delničarjev - posebno revizorjevo poročilo
Pravica manjšinskih delničarjev se z imenovanjem posebnega revizorja in izdelavo posebnega revizorjevega poročila iz 320. člena ZDG-1 izčrpa.
Sodišče je v nepravdnem postopku pooblaščeno le za imenovanje posebnega revizorja, ne pa za presojanje vsebine njegovega poročila. Tudi presoja popolnosti poročila presega pooblastila sodišča v nepravdnem postopku. Od tedaj dalje, ko sodišče imenuje posebnega revizorja, teče postopek naprej enako kot pri imenovanju posebnega revizorja s strani skupščine. Sodišče namreč postopka revidiranja ne vodi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00000163
ZVKSES člen 15, 16, 20, 23, 24, 26. OZ člen 299, 299/2, 480. ZPP člen 324, 324/3, 354, 354/1.
kupoprodajna pogodba - varstvo kupcev stanovanj - stvarne napake - tožbeni zahtevek za znižanje kupnine - neizročitev bančne garancije - tek zakonskih zamudnih obresti - pobotni ugovor - tričlenski izrek
Pritrditi velja sodišču prve stopnje, da ima toženka glede stvarnih napak pravico uveljavljati znižanje kupnine glede očitnih (vidnih) in skritih napak, ne glede na to, na kaj se je zadržanje kupnine ob izročitvi stanovanja nanašalo. ZVKSES se v 20. členu sicer resnično nanaša zgolj na očitne napake. Vendar pa je v smislu določbe 480. člena OZ kupcu, ki še ni plačal celotne kupnine, omogočeno uveljavljati zahtevek za znižanje kupnine, pri čemer se zakon nanaša na vse (tudi skrite) stvarne napake.
ZLNDL člen 2, 7. SPZ člen 43. ZTLR člen 28. Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (1958) člen 37, 38, 39. Zakon o določanju stavbnih zemljišč v mestih in naseljih mestnegaznačaja (1968) člen 5, 5/1, 5/2, 6, 7, 10.
pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - družbena lastnina - promet z nepremičninami v družbeni lastnini - prenos pravice uporabe - nedovoljeno razpolaganje - lastninjenje stavbnih zemljišč - priposestvovanje - priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - dobroverni posestnik
Materialnopravno zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da razpolaganje s pravico uporabe na sporni parceli ni bilo v nasprotju s tedaj veljavnimi predpisi zato, ker sta po sklenitvi pogodbe pravna prednika zgradila na zemljišču objekt še preden je bila pravice uporabe vknjižena na pravno prednico toženke. Za veljaven prenos pravice uporabe glede na določbo 6. in 7. člena Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja bi šlo le v primeru, v kolikor bi prejšnji imetnik pravice uporabe J. B. s pogodbo z dne 20. 5. 1970 na pravno prednico prve tožnice to pravico prenesel skupaj s stavbo ali z drugim na tem zemljišču zgrajenim objektom. Tako pa je na prednike prenesel v nasprotju s tedaj veljavnim zakonom le pravico uporabe na nezazidanem stavbnem zemljišču, na katerem sta sama kasneje zgradila objekt brez gradbenega dovoljenja.