Odločba o ugotovitvi protiustavnosti prvega stavka prvega odstavka 28. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence. Odločba o ugotovitvi, da členi 54, 56, 57, 59 in 61 Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence niso v neskladju z Ustavo

1519. Odločba o ugotovitvi protiustavnosti prvega stavka prvega odstavka 28. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence. Odločba o ugotovitvi, da členi 54, 56, 57, 59 in 61 Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence niso v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-40/12-31

Datum: 11. 4. 2013

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, na seji 11. aprila 2013

Prvi stavek prvega odstavka 28. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (Uradni list RS, št. 36/08, 40/09, 26/11, 87/11 in 57/12) je v neskladju z Ustavo.

Državni zbor Republike Slovenije mora protiustavnost iz prejšnje točke odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Do odprave ugotovljene protiustavnosti se uporablja prvi stavek prvega odstavka 28. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence.

Členi 54, 56, 57, 59 in 61 Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence niso v neskladju z Ustavo.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije vlaga zahtevo za oceno ustavnosti 28. in 29. člena ter 54. do 61. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1). Člena 28 in 29 ZPOmK-1 naj bi bila v neskladju s pravico do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave, s pravico do varstva tajnosti pisem in drugih občil iz 37. člena Ustave in s pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Druge izpodbijane določbe naj bi bile v neskladju s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Vrhovno sodišče izpostavlja, da iz 28. in 29. člena ZPOmK-1 izhaja, da je pravna podlaga za preiskavo v podjetju, proti kateremu se vodi postopek, sklep o preiskavi, ki ga izda Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju Agencija) in ki ga je mogoče izpodbijati šele v postopku sodnega varstva zoper končno odločbo. Ustavno sodišče naj še ne bi odgovorilo na vprašanje, ali gre varstvo iz 36. člena Ustave tudi pravni osebi glede njenih poslovnih prostorov. Po oceni Vrhovnega sodišča iz ustavnosodne presoje logično izhaja, da 36. člen Ustave ščiti tudi pravne osebe. Drugi odstavek 36. člena Ustave naj bi namreč izrecno omenjal tudi »druge tuje prostore«, kar naj bi zajemalo tudi poslovne prostore pravne osebe, pri kateri Agencija opravlja preiskavo. Prostorski vidik pravice do zasebnosti, določen v 36. členu Ustave, naj bi bil zagotovljen tudi pravnim osebam v prostorih, kjer ga te upravičeno pričakujejo – v poslovnih prostorih, ki niso splošno dostopni javnosti. Vrhovno sodišče meni, da so pravne osebe deležne tudi varstva iz 37. člena Ustave, saj tudi one po svojih predstavnikih uporabljajo sredstva, ki omogočajo izmenjavo oziroma posredovanje informacij. Ker po ZPOmK-1 za vstop v poslovne prostore, njihov pregled in pregled poslovne dokumentacije zadošča sklep o preiskavi, ki ga izda Agencija, ki je del izvršilne veje oblasti, naj 28. in 29. člen ZPOmK-1 ne bi bila v skladu z zahtevami 36. in 37. člena Ustave. Vrhovno sodišče dodaja, da je postopek ugotavljanja kršitev konkurenčnega prava po svoji naravi kaznovalni postopek. To naj bi potrjevala tudi praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Poleg tega naj bi to sodišče v sodbi v zadevi Société Colas Est in drugi proti Franciji z dne 16. 4. 2002 odločilo, da francoska ureditev, ki je nacionalnemu organu za varstvo konkurence omogočala opravo preiskave v podjetju brez odločbe sodišča, krši 8. člen EKČP. Po mnenju Vrhovnega sodišča nujnost ureditve, po kateri je za opravo preiskave v postopku ugotavljanja kršitev konkurenčnega prava potrebna odločba sodišča, izhaja že iz dejstva, da se Agencija v prekrškovnem postopku praviloma sklicuje na svoje ugotovitve iz tega postopka, pa tudi iz dejstva, da bi bili dokazi, pridobljeni na podlagi izpodbijanih določb ZPOmK-1, najverjetneje uporabljeni tudi v kazenskem postopku.

V zvezi s 54. do 61. členom ZPOmK-1 Vrhovno sodišče poudarja predvsem to, da je jamstva iz 25. člena Ustave mogoče zavarovati le v sporu polne jurisdikcije, pojmovanem tako, da lahko sodišče presoja tako dejansko kot pravno podlago sporne odločitve. V postopku po ZPOmK-1 naj bi bili predvideni samo ena upravna in ena sodna stopnja. Ta postopek sodnega varstva naj ne bi bil spor polne jurisdikcije. Ker naj bi bil postopek pred Agencijo primerljiv s predkazenskim postopkom, bi bilo po mnenju Vrhovnega sodišča razumno pričakovati, da bo stranki v postopku sodnega varstva po ZPOmK-1 zagotovljeno več procesnih pravic kot v upravnem sporu. Bilo naj bi prav obratno. Vrhovno sodišče opozarja na prepoved navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov v tožbi iz 57. člena ZPOmK-1 (kar naj bi logično izključilo možnost, da Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti izvede nove dokaze), na to, da Vrhovno sodišče praviloma odloči brez obravnave (59. člen ZPOmK-1), ter na izključitev pritožbe zoper sodne odločbe, izdane v postopku sodnega varstva (61. člen ZPOmK-1). Tak postopek naj tožniku ne bi zagotavljal učinkovitega izpodbijanja dejanskega stanja, ki ga je ugotovila Agencija, pač pa naj bi bil preizkus dejanskega stanja pred Vrhovnim sodiščem omejen na tisto, kar je v upravnem postopku ugotovila Agencija. Za varstvo pravic strank v konkurenčnih zadevah naj bi bilo bistveno, da se dejansko stanje ugotovi pred sodiščem. Vrhovno sodišče očita ureditvi sodnega varstva v ZPOmK-1 poseg v pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Teže tega posega naj zasledovani cilj hitre izvedbe postopka in učinkovitosti nadzora Agencije ne bi mogel odtehtati. Vrhovno sodišče meni, da bi bil ta cilj v zadostni meri uveljavljen tudi, če bi se v postopku sodnega varstva po ZPOmK-1 v celoti uporabljal Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 109/12 – v nadaljevanju ZUS-1). Vrhovno sodišče predlaga, naj Ustavno sodišče sprejme ugotovitveno odločbo o protiustavnosti izpodbijanih določb, v njej določi zakonodajalcu rok za odpravo neskladja, prav tako pa naj določi način izvršitve svoje odločitve.

Zahteva Vrhovnega sodišča je bila vročena Državnemu zboru Republike Slovenije, ki je nanjo odgovoril. Državni zbor meni, da izpodbijane določbe ZPOmK-1 niso v neskladju z Ustavo. Poudarja, da je varstvo konkurence ustavna kategorija in kategorija prava Evropske unije (v nadaljevanju EU). Državni zbor podrobno opisuje značilnosti pravne ureditve konkurenčnega varstva v EU. Opozarja, da Agencija vodi postopke o prekršku ločeno od upravnega postopka. Za njih naj bi se pretežno uporabljal Zakon o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZP-1), ne pa ZPOmK-1. Agencija naj ne bi bila edini upravni organ, ki ima v okviru upravnega postopka pooblastilo vstopiti in opraviti preiskavo v poslovnih prostorih subjektov nadzora brez sodne odločbe. Državni zbor to trditev utemeljuje z navajanjem konkretnih določb Zakona o davčni službi (Uradni list RS, št. 1/07 – uradno prečiščeno besedilo, 40/09 in 33/11 – ZDS-1), Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12 in 94/12 – ZDavP-2), Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 43/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZIN) in Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno besedilo, 40/09, 9/11 – ZCS-1). Ureditev preiskave v ZPOmK-1 naj bi bila primerljiva z ureditvami različnih inšpekcijskih postopkov. Cilj ureditve preiskovalnega postopka naj bi bil v učinkovitem nadzoru in ugotavljanju omejevalnih ravnanj, ki povzročajo ogromno škodo potrošnikom in gospodarstvu. Državni zbor oporeka stališču Vrhovnega sodišča, da je postopek ugotavljanja kršitev po ZPOmK-1 kaznovalni postopek. Sklicuje se na sklep Ustavnega sodišča št. U-I-108/99 z dne 20. 3. 2003 (Uradni list RS, št. 33/03, in OdlUS XII, 22), v katerem naj bi Ustavno sodišče ugotovilo, da davčni inšpekcijski postopek ni kazenski postopek. Meni, da v postopku o prekršku Agencija ne more uporabiti dokaza, ki ni pridobljen skladno z ZP-1. Zahteva za pridobitev dokumentov od osumljenca naj po praksi ESČP ne bi bila v nasprotju s pravico do molka, kar naj bi še toliko bolj veljalo v upravnih postopkih, kjer se ugotavlja obstoj protipravnega omejevanja konkurence. Državni zbor zatrjuje, da za pravne osebe ne more veljati, da vse, kar je povezano z njihovim poslovanjem na trgu in pridobivanjem dobička, pomeni zasebnost. Varstvo pravnih oseb naj v tem smislu ne bi moglo biti izenačeno z varstvom fizičnih oseb. Državni zbor se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-430/00 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/03, in OdlUS XII, 57), kjer naj ne bi bila vzpostavljena povezava med vstopom v poslovne prostore in jamstvom nedotakljivosti stanovanja. ESČP pa naj bi razlikovalo med ravnijo varstva prostorske zasebnosti, ki jo imajo fizične osebe na eni strani in pravne osebe na drugi strani. Ureditev preiskave po ZPOmK-1 naj bi ustrezala kriterijem, ki jih je za dopustnost posega v pravico iz 8. člena EKČP izoblikovalo ESČP. V zvezi z ureditvijo sodnega varstva v ZPOmK-1 Državni zbor navaja, da ima Vrhovno sodišče vsa pooblastila za presojanje materialnopravnih in procesnih vprašanj kakor tudi pravilnosti in popolnosti ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče naj ne bi bilo vezano na dejansko stanje, ki ga ugotovi Agencija. Iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-219/03 z dne 1. 12. 2005 (Uradni list RS, št. 118/05, in OdlUS XIV, 88) naj bi izhajalo, da kopičenje pravnih sredstev samo po sebi ne zagotavlja kvalitetnejšega ali učinkovitejšega varstva pravic in da 25. člen Ustave pod določenimi pogoji dopušča, da funkcijo pravnega sredstva opravi zahteva za preizkus odločbe v sodnem postopku. Zaradi podobnosti presojanih zakonskih določb naj bi bila ta odločba pravno pomembna tudi za oceno ustavnosti ZPOmK-1. To naj bi veljalo poleg že navedenega tudi za meje in obseg preizkusa izpodbijane upravne odločbe, prekluzijo navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov ter za odločanje Vrhovnega sodišča brez obravnave. Državni zbor meni, da imajo stranke postopka že v okviru samega upravnega postopka pred Agencijo zadosti možnosti, da se opredelijo glede odločilnih vidikov zadeve. Poleg tega naj bi bila stranki, ki bi po izdaji odločbe izvedela za nova dejstva ali nove dokaze, na voljo obnova postopka v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07, 65/08 in 8/10 – v nadaljevanju ZUP).

Vlada Republike Slovenije je o zahtevi Vrhovnega sodišča dala mnenje. Njeno stališče je, da so vse izpodbijane določbe skladne z Ustavo. V zvezi z izdajo sklepa o preiskavi navaja, da gospodarske družbe kot pravne osebe praviloma ne morejo biti titularji osebnostnih pravic iz Ustave. Iz dosedanjih odločitev Ustavnega sodišča, namreč iz odločbe št. Up-430/00 in iz sklepa št. U-I-36/03 z dne 9. 6. 2005, naj bi izhajalo, da se pravica do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave ne more nanašati na poslovne prostore pravnih oseb. Temu naj bi pritrjevala ureditev inšpekcijskih pristojnosti v ZIN. Vlada navaja, da prostori pravnih oseb niso namenjeni bivanju, temveč opravljanju dejavnosti podjetja, zato se varstvo iz 36. člena Ustave nanje ne razteza. Po njeni oceni pa naj bi tudi posamezniki – ki se sicer lahko sklicujejo na ustavne določbe o zasebnosti – uživali na delovnem mestu nižjo stopnjo pričakovane zasebnosti kot v svojem stanovanju. Tudi sodba Sodišča Evropske unije z dne 22. 10. 2002 v zadevi Roquette Frčres SA proti Directeur général de la concurrence, de la consommation et de la répression des fraudes, C-94/00, naj ne bi mogla bistveno vplivati na te sklepe. Iz nje naj bi namreč izhajalo, da se lahko po eni strani varstvo doma iz 8. člena EKČP v določenih okoliščinah razširi na poslovne prostore gospodarskih družb, po drugi strani pa so dovoljeni posegi lahko veliko bolj daljnosežni pri poklicnih ali poslovnih prostorih ali dejavnostih kot sicer v drugih primerih. Vlada trdi, da pravo EU (glede pristojnosti Evropske komisije) kakor tudi pravni sistemi večjega števila držav članic EU (glede pristojnosti nacionalnih konkurenčnih regulatorjev) dovoljujejo opravljanje preiskav poslovnih prostorov pravnih oseb brez predhodne sodne odločbe. Meni, da iz sodbe ESČP v zadevi Société Colas Est in drugi proti Franciji ne izhaja, da 8. člen EKČP varuje poslovne prostore per se. Le zasebna vsebina iskanih dokumentov naj bi lahko vplivala na uporabnost 8. člena EKČP. Zato naj 28. in 29. člen ZPOmK-1 ne bi bila v neskladju s 36. členom Ustave in 8. členom EKČP. Po mnenju Vlade 28. in 29. člen ZPOmK-1 nista v neskladju niti s 37. členom Ustave. Komunikacija med fizičnimi osebami v imenu in za račun podjetja, ki je v celoti poslovne narave, naj ne bi bila ustavno varovana z vidika zasebnosti, saj je fizična oseba zgolj nosilec, ki prenaša informacije za podjetje, ki pa nima priznanih osebnostnih pravic. Vsa preiskovalna pooblastila po drugem odstavku 29. člena ZPOmK-1 naj bi se nanašala na poslovno korespondenco, povezano s poslovanjem pravne osebe, ki ni varovana s 37. členom Ustave. Vlada navaja, da Urad Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju Urad) brez pooblastil iz 29. člena ZPOmK-1 ne more pridobiti podatkov, potrebnih za izvedbo postopka in za učinkovito izvajanje svojih nalog. Ker naj poslovna narava dokumenta ne bi mogla biti določena pred njegovim pregledom, Vlada zastopa stališče, da se praviloma vsa dokumentacija, ki se nahaja na sedežu podjetja, šteje za poslovno dokumentacijo (posameznik pa naj bi imel pravico in dolžnost biti navzoč pri preiskavi in pri razmejevanju njegove zasebne sfere od poslovne). Vlada se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča št. G 3/2009 z dne 30. 6. 2009, v kateri naj bi Vrhovno sodišče pojasnilo, da je treba pri predaji poslovne dokumentacije narediti selekcijo in izločiti zasebno korespondenco. Po mnenju Vlade je komunikacija poslovne narave sicer lahko poslovna skrivnost podjetja, ne more pa pomeniti zasebnega podatka posameznih zaposlenih, za katerega bi ti imeli upravičen interes za skrivanje. Vlada tudi poudarja, da so pooblastila Urada določena tako, da omogočajo učinkovito uveljavljanje 101. in 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (prečiščena različica, UL C 326, 26. 10. 2012 – v nadaljevanju PDEU). Za odločitev Ustavnega sodišča v obravnavanem primeru naj ne bi bilo pomembno, ali je uporaba dokazov iz upravnega postopka mogoča tudi v drugih postopkih (zlasti v kazenskem in prekrškovnem) – to naj bi bila stvar odločitve pristojnih sodišč.

Členi 54 do 61 ZPOmK-1 naj ne bi bili v neskladju s 25. členom Ustave. Vlada izpostavlja poseben pomen nadzora nad dejanji, ki v nasprotju z zakonodajo EU, Ustavo in ZPOmK-1 omejujejo učinkovito konkurenco. Tako naj bi bila prekluzija glede novih dejstev in dokazov upravičena predvsem zaradi poudarjenega načela hitrosti postopka. Vendar naj bi imele stranke že v postopku pred Uradom zagotovljene zadostne možnosti navajanja dejstev in dokazov v svojo korist. Tu naj bi bili pomembni predvsem obvezna seznanitev s povzetkom relevantnih dejstev in možnost izjave o njem. Vlada ne pritrjuje očitkom Vrhovnega sodišča o nedopustni omejitvi sodne presoje dejanske podlage odločitve Urada – Vrhovno sodišče naj bi imelo po 64. členu ZUS-1 možnost zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja upravni akt odpraviti in zadevo vrniti v novo odločanje Uradu. Prav tako naj bi imelo možnost po 65. členu ZUS-1 opraviti glavno obravnavo, ugotoviti drugačno dejansko stanje ter odločbo spremeniti. Vlada meni, da je pravici do učinkovitega pravnega sredstva zadoščeno z možnostjo sodnega varstva pred Vrhovnim sodiščem. Namen enostopenjskega upravnega spora naj bi bil v pospešitvi postopkov in doseganju standardov učinkovitega varstva konkurence. Vlada nazadnje poudarja, da je izvrševanje izpodbijanih določb ZPOmK-1 nujno za izvajanje obveznosti Republike Slovenije, ki izvirajo iz članstva v EU, zlasti obveznosti učinkovitega izvrševanja 101. in 102. člena PDEU.

Ustavno sodišče je na podlagi drugega odstavka 28. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ­ ZUstS) pridobilo stališče o zahtevi Vrhovnega sodišča od Urada.(1) Urad meni, da je naslovnik pravice do prostorske zasebnosti lahko le fizična oseba. Možnost vstopa v poslovne prostore pravne osebe brez odredbe sodišča naj zato ne bi pomenila posega v človekovo pravico pravne osebe. Pri presoji sorazmernosti ukrepov naj bi bilo treba upoštevati, da se preiskava poslovnih prostorov vedno opravlja v navzočnosti osebe, ki bi lahko imela razumno pričakovanje zasebnosti. Po oceni Urada lahko preširoka razlaga pravice do zasebnosti izpodrine sleherno možnost varovanja javnega reda in pravic drugih. Varstvo konkurence naj ne bi bilo mogoče brez možnosti izvajanja nenapovedanih preiskav v prostorih podjetij, ki kršijo pravila konkurence. Podobno naj bi veljalo za možnost dostopa do službenih računalnikov in elektronske pošte. Zato Urad predlaga tako razlago 37. člena Ustave, po kateri se besedna zveza »kazenski postopek« razlaga širše, tako da zajema tudi kaznovalne postopke, kot je postopek varstva konkurence. Urad naj bi preglede elektronskih nosilcev podatkov in elektronske pošte vedno opravljal tako, da so uporabniki imeli možnost razmejitve med zasebnimi komunikacijami in poslovno korespondenco. Urad se ne strinja z očitki Vrhovnega sodišča, da postopek sodnega varstva po ZPOmK-1 ni spor polne jurisdikcije in da je zato podano neskladje s 25. členom Ustave. Opozarja na velik pomen pravne vrednote učinkovite konkurence ter na sofisticiranost strank v konkurenčnih sporih. Urad se ne strinja s stališčem, da bi bilo treba zaradi učinkovitosti postopka in varstva pravic strank v teh sporih v celoti uporabljati ZUS-1. Poudarja, da v izpodbijani ureditvi ni »pretiranih« omejitev odločanja Vrhovnega sodišča v sporu polne jurisdikcije – predvsem naj prepoved navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov ter izključitev pritožbe zoper sodno odločbo ne bi pomenili izključitve spora polne jurisdikcije. Po mnenju Urada lahko Vrhovno sodišče izvede glavno obravnavo in na podlagi dokumentacije iz spisa ugotovi drugačno dejansko stanje. Sodišče naj bi odločalo na podlagi tistih dejstev in dokazov, na katere je Urad oprl odločbo, ki se izpodbija s tožbo, ter dejstev in dokazov, ki so jih navedle oziroma predlagale stranke do izdaje odločbe Urada. Urad obširno pojasnjuje, kako imajo stranke postopka že v upravnem postopku pred Uradom dovolj možnosti za navajanje dejstev in predlaganje dokazov v svojo korist. Nadaljnje odpiranje teh možnosti v sodnem postopku naj bi preneslo težišče odločanja o zadevah s področja varstva konkurence na sodišče.

Odgovor Državnega zbora, mnenje Vlade in stališče Urada so bili vročeni Vrhovnemu sodišču, ki je sporočilo, da nanje ne bo odgovarjalo.

Družbi Unior Kovaška industrija, d. d., Zreče, in RTC Krvavec, d. d., Cerklje na Gorenjskem, sicer stranki v sodnem postopku, ki ga je zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti prekinilo Vrhovno sodišče, sta prijavili udeležbo v postopku odločanja Ustavnega sodišča o zahtevi. Udeleženca se strinjata z argumenti zahteve in navajata, da ZPOmK-1 omogoča zelo intenzivne posege v človekove pravice strank, ki so v postopku preiskave in sodnega varstva zelo omejene. Opozarjata na soočenje javnega interesa za varstvo učinkovite konkurence s pravicami strank do nedotakljivosti stanovanja, varstva tajnosti pisem in drugih občil, spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ter do učinkovitega pravnega sredstva. Po njunem mnenju so preiskovalna pooblastila Agencije zelo široka, pred preiskavo in med njo pa naj nad njihovim izvajanjem ne bi bilo zunanjega nadzora. Udeleženca posebej izpostavljata, da ZPOmK-1 omogoča vstop v stanovanje ali v druge prostore in njihovo preiskavo brez sodne odločbe in proti volji preiskovanca, zgolj na podlagi odločbe Urada, torej izvršilne oblasti. Navajata, da bi bilo s težo posega v človekove pravice strank sorazmerno le odločanje sodišča o preiskavi. Udeleženca menita, da ureditev sodnega varstva po ZPOmK-1 posega v pravico strank do učinkovitega pravnega sredstva. Ocenjujeta, da bi bila tudi za konkurenčne postopke smiselna ureditev sodnega varstva po ZUS-1. Sedanja naj ne bi prestala testa sorazmernosti.

Opredelitev obsega presoje

Vrhovno sodišče navaja, da izpodbija 28. in 29. člen ZPOmK-1. Vendar je iz vsebine zahteve razvidno, da meni, da je v navedenih določbah protiustavno le to, da odločitev, na katere podlagi se opravita preiskava poslovnih prostorov in pregled poslovne dokumentacije, sprejme Agencija in ne sodišče. To pa določa prvi stavek prvega odstavka 28. člena ZPOmK-1 po katerem sklep o preiskavi v podjetju, proti kateremu se vodi postopek, izda Agencija. Zato je Ustavno sodišče štelo, da predlagatelj izpodbija le prvi stavek prvega odstavka 28. člena ZPOmK-1.

Predlagatelj navaja, da izpodbija vse določbe ZPOmK-1 od 54. do 61. člena. Vendar v njegovi zahtevi ni argumentiranih očitkov, ki bi se nanašali na ureditev same možnosti sodnega varstva zoper odločbe in sklepe Agencije, prednostno obravnavo sodnega varstva po ZPOmK-1, meje preizkusa izpodbijanih aktov in na ureditev pravice strank do pregleda dokumentov zadeve pred sodiščem (kar je urejeno v členih 55, 58 in 60 ZPOmK-1). Zato je Ustavno sodišče štelo, da predlagatelj izpodbija le člene 54, 56, 57, 59 in 61 ZPOmK-1.

Čeprav Vrhovno sodišče izpodbija del zakonske ureditve preiskav v »podjetjih, proti katerim se vodi postopek«, pri čemer je pojem podjetja v 1. točki 3. člena ZPOmK-1 opredeljen tako, da zajema tudi fizične osebe, ki se ukvarjajo s podjetništvom (samostojni podjetniki, svobodni poklici),(2) predlagatelj izpodbija 28. člen ZPOmK-1 izključno z vidika varovanja človekovih pravic podjetij – pravnih oseb, ki so podvržena preiskavi. Zato je Ustavno sodišče očitke zahteve presodilo le s tega vidika.

Pravica do zasebnosti

Prvi stavek prvega odstavka 28. člena ZPOmK-1 določa: »Sklep o preiskavi v podjetju, proti kateremu se vodi postopek, izda agencija.« Predlagatelj zatrjuje, da je izpodbijana določba v neskladju s 36. in 37. členom Ustave ter z 8. členom EKČP. Meni, da te določbe Ustave in EKČP varujejo tudi zasebnost pravnih oseb v poslovnih prostorih, ki niso splošno dostopni javnosti. Zato naj bi jamstva, ki jih določa Ustava, med njimi še posebej dovoljenost posegov v pravici iz prvega odstavka 36. člena in prvega odstavka 37. člena Ustave le na podlagi predhodne odločbe sodišča, veljala tudi v postopkih po ZPOmK-1, ki naj bi bili po svoji naravi kaznovalni postopki.