Odločba o zavrnitvi ustavnih pritožb

49. Odločba o zavrnitvi ustavnih pritožb

Številka: Up-407/14-25

Datum: 14. 12. 2016

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavnih pritožbah družbe MLADINA časopisno podjetje, d. d., Ljubljana, ki jo zastopa Odvetniška pisarna Zakonjšek, d. o. o., Ljubljana, na seji 14. decembra 2016

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 97/2015 z dne 10. 9. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 3057/2013 z dne 12. 2. 2014 in ustavna pritožba zoper točko I./1 izreka sodbe Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 3057/2013 z dne 12. 2. 2014 v delu, ki se nanaša na obseg varstva satire, se zavrneta.

Pritožnica (v pravdnem postopku tožena stranka) je leta 2011 v 9. številki tednika Mladina v satirični rubriki Mladinamit objavila prispevek z naslovom Ni vsak dr. G. že dr. Goebbels. V prispevku je bila objavljena fotografija družine tožnika, tik ob njej pa fotografija nemškega nacističnega politika in nacističnega ministra za propagando Josepha Goebbelsa z družino. (Glej opombo 1) V uvodniku iste številke ter v treh besedilnih prispevkih v naslednji številki revije je pritožnica pisala o primerjavi metod politične propagande obeh politikov in dodatno pojasnila razloge za objavo spornih fotografij. Tožnik je s tožbo zahteval objavo opravičila in sodbe v tedniku Mladina, hkrati pa tudi odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 40.001,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine kot tudi zahtevek, da mora tožena stranka objaviti sodbo v tedniku Mladina ter se opravičiti tožniku in njegovim trem otrokom.

Višje sodišče je ugodilo tožnikovi pritožbi in v točki I./1 izreka delno spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je pritožnici naložilo, da mora v petnajstih dneh objaviti sodbo v tedniku Mladina in se ob objavi sodbe v isti izdaji tednika tožniku opravičiti z naslednjim besedilom: "Mladina, d. d., se opravičuje Branku Grimsu za primerjavo fotografije njegove družine s fotografijo, na kateri je Joseph Goebbels s svojo družino. Mladina, d. d." (Glej opombo 2) Višje sodišče je drugače kot sodišče prve stopnje presodilo vprašanje glede dopustnosti objave fotografij tožnikove družine in družine Goebbels.Po stališču Višjega sodišča objava fotografij mnogo močneje od besed poseže v človekovo integriteto. Četudi svoboda izražanja zajema tudi objavljanje fotografij, je treba, ko sodišče tehta nasproti stoječi si pravico do svobode izražanja in pravico do časti in dobrega imena, ločiti besedilo člankov od objavljenih fotografij in opraviti ločeno tehtanje pravic v koliziji v povezavi s fotografijami. Pri tem se je Višje sodišče sklicevalo na stališče Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v sodbi Rothe proti Avstriji z dne 4. 12. 2012. Poudarilo je, da ima fotografija izjemno močno dokumentarno in sporočilno funkcijo. V prid odločitvi, da ima v okoliščinah obravnavane zadeve prednost tožnikova pravica do časti in dobrega imena, so po oceni Višjega sodišča pretehtala vprašanja vsebine, oblike oziroma posledic objave fotografij. V tem okviru je Višje sodišče poudarilo, da objava spornih fotografij ločeno od člankov v drugi rubriki in upoštevaje konotacije nacističnega režima, ki so se zgradile v času od druge svetovne vojne do danes, sama po sebi pri ljudeh vzbudi bolj večplastno primerjavo, kot je ta, ki jo (v člankih) sicer izrecno ponuja pritožnica. Na fotografiji je res politik, a tam neločljivo tudi v vlogi družinskega očeta. Primerjava z drugo fotografijo, ki prikazuje splošno znan simbol zla, ki je v preteklih 70 letih na podlagi zgodovinskih dejstev pridobil metaforične razsežnosti zverinskosti, ima po oceni Višjega sodišča drugačen sporočilni učinek, kot je sporočilni učinek resnih verbalnih prispevkov. Pojmovna odprtost sporočanja z neverbalnim komunikacijskim sredstvom od novinarjev terja večjo tankočutnost. Ta odprtost, ki se povprečnemu človeku, še posebej pa povprečnemu novinarju, ne more zgoditi nenamenoma, je po oceni Višjega sodišča tisto, zaradi česar je bil v konkretnem primeru z načinom objave spornih fotografij prekoračen standard dolžnega in odgovornega ravnanja novinarjev.

Zoper drugostopenjsko sodbo je pritožnica vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je s sklepom št. II DoR 143/2014 z dne 18. 12. 2014 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je treba pri tehtanju med pravico do svobode izražanja na eni strani ter pravico do časti in dobrega imena na drugi strani besedilo člankov in objavljene fotografije obravnavati kot celoto oziroma ali se sme ločiti besedilo člankov od objavljenih fotografij ter opraviti ločeno tehtanje med pravico do svobode izražanja in pravico do časti in dobrega imena le glede objave fotografij, pri čemer se ne upošteva širšega in ožjega konteksta objave fotografij. Vrhovno sodišče je nato zavrnilo revizijo pritožnice. Poudarilo je, da je razprava o kulturnem nivoju propagande političnih strank v javnem interesu in da besedilo uvodnika s primerjavo metod Slovenske demokratske stranke (v nadaljevanju SDS) z metodami politične propagande, ki so jo uporabljali nacisti, ni prekoračilo dopustne meje. Tudi nadaljnja razprava v člankih, ki so sledili objavi primerjave fotografij, ne more biti sporna. Vrhovno sodišče je pritrdilo oceni Višjega sodišča, da člankov, ki so bili objavljeni v kasnejših številkah Mladine, ni mogoče obravnavati skupaj s sporno objavo v Mladini št. 9/2011. Tudi uvodnika in spornega prispevka v satirični rubriki, ki sta bila oba objavljena v isti številki Mladine, zaradi popolne ločenosti rubrik (uvodnika na začetku revije in rubrike Mladinamit na koncu revije) ni mogoče obravnavati v neposredni povezavi. Vrhovno sodišče je zato pritrdilo pravilnosti presoje Višjega sodišča, ki je posebej ocenjevalo objavo v rubriki Mladinamit. Poudarilo je, da je treba pri tej presoji upoštevati ne le fotografije, pač pa celoten kontekst objave prispevka v rubriki Mladinamit. Tudi ob upoštevanju tega ožjega konteksta je Vrhovno sodišče presodilo, da je bila z objavljeno primerjavo fotografij družin presežena primerjava metod politične propagande, ki jo po oceni novinarjev uporabljata tožnik in njegova politična stranka SDS in ki sta jo uporabljala tudi Goebbels in nemška nacistična stranka, na kar opozarja besedilo nad fotografijama. Poudarilo je, da dve fotografiji enakega formata in enake kompozicije, postavljeni druga ob drugo, prerasteta v večplastno primerjavo tožnikove družine z družino nacističnega zločinca in v tem smislu zaživita kot samostojna celota. Spodbudita razmišljanje o grozljivem nasprotju med družinsko idilo, ki jo prikazuje objavljena fotografija družine Goebbels, in krutimi zgodovinskimi podrobnostmi o umoru njegovih šestih otrok. Prav ta strašljiva zgodovinska dejstva iz preteklosti družine Goebbels so po oceni Vrhovnega sodišča tista pomembna okoliščina, ki opravljeno primerjavo kljub temu, da je tožnik politik in da naj bi bil namen objave kritika njegovih metod politične propagande, postavijo v povsem drugačen kontekst. Zato pri objavljeni primerjavi družinskih fotografij ne gre več za razpravo o primernosti tožnikove politične propagande, temveč predvsem za željo v bralcu vzbuditi šokantno primerjavo zaradi navedenih okoliščin iz zasebnega življenja družine Goebbels.

S prvo ustavno pritožbo (št. Up-407/14) pritožnica izpodbija odločitev Višjega sodišča v delu, ki ji nalaga objavo sodbe in opravičila zaradi sporne objave fotografij. Zatrjuje kršitev pravice iz 39. člena Ustave. Nasprotuje zlasti dvema stališčema Višjega sodišča, in sicer: 1) stališču, da mora sodišče, ko tehta nasproti stoječi si pravici do svobode izražanja ter do varstva časti in dobrega imena, ločiti besedilo člankov od objavljenih fotografij in opraviti ločeno tehtanje nasprotujočih si interesov v povezavi s fotografijami; in 2) stališču, da gre v primeru satire "zgolj za zabavanje javnosti" in da je zato "zaradi zaščite časti in dobrega imena stopnja zaščite svobode izražanja nižja, kakor če bi bilo v ospredju uresničevanje načel demokracije prek svobode novinarskega izražanja". Zaradi napačnih stališč glede upoštevanja konteksta objave fotografij in glede stopnje varstva, ki jo uživa satira, naj bi Višje sodišče nedopustno poseglo v pravico pritožnice do svobode izražanja. Po mnenju pritožnice ni ustrezno sklicevanje Višjega sodišča na sodbo ESČP v zadevi Rothe proti Avstriji, saj naj bi se omenjena sodba nanašala na tehtanje med pravico do zasebnosti in pravico do svobode izražanja. Po mnenju pritožnice je za obravnavani primer pomembna sodba ESČP v zadevi Wirtschafts-Trend Zeitschriften-Verlagsgesellschaft m.b.H (št. 3) proti Avstriji z dne 13. 12. 2005, ki naj bi govorila o povezavi med fotografijo in besedilom članka in v kateri naj bi ESČP presojalo kontekst objave fotografije, pri tem pa upoštevalo tudi to, kaj je bilo objavljeno kot naslov k fotografiji oziroma kratko besedilo ob fotografiji.

V drugi ustavni pritožbi (št. Up-987/15) pritožnica izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča. Zatrjuje kršitev pravice iz 39. člena Ustave. Nasprotuje zlasti stališču Vrhovnega sodišča o pomenski odprtosti objavljenih fotografij. Vrhovnemu sodišču očita, da je objavljeno primerjavo fotografij obravnavalo iztrgano iz konteksta in da je tej objavi pripisalo sporočilo, ki ga nikakor ni imela. Kot pomembno okoliščino, ki naj bi tehtnico nagnila v prid svobodi izražanja, pritožnica izpostavi dejstvo, da je tožnik eden od najpomembnejših politikov v Republiki Sloveniji in eden najbolj vplivnih članov SDS in da mora zato trpeti javno kritiko, ki je lahko veliko bolj ostra in groba, kot bi lahko bila, če bi šlo za običajnega človeka. Po zatrjevanju pritožnice tudi tožnik (sam ali pa prek svoje politične stranke) ostro, negativno in grobo kritizira delovanje drugih, pri čemer uporablja izraz fašizem in primerjave z nacizmom. Poleg tega pritožnica poudarja, da objava prispevka Ni vsak dr. G. že dr. Goebbels pomeni satirično kritiko politikovega ravnanja in ne gre za primerjavo dveh družin. Ker gre za kritiko politikovega ravnanja in ne za napad na osebo, je po mnenju pritožnice napačna presoja Vrhovnega sodišča, da je z objavo prišlo do protipravnega posega v tožnikovo čast in dobro ime. Pritožnica poudari, da je treba pri presoji dopustnosti objave spornih fotografij upoštevati tako širši kot ožji kontekst objave. Vrhovno sodišče naj bi napačno presodilo, da se pri oceni o tem, kaj sporoča objava prispevka Ni vsak dr. G. že dr. Goebbels, ne sme upoštevati širšega konteksta objave (tj. uvodnika v isti številki Mladine in člankov, objavljenih v naslednji številki revije). Po mnenju pritožnice bi moralo Vrhovno sodišče še zlasti upoštevati ožji kontekst objave, tj. naslov in besedilo nad obema fotografijama, česar ni storilo. Besedilo nad fotografijama naj bi sporočalo namen objave fotografij, tj. da tožnik kot metodo politične propagande uporablja izpostavljanje svoje družine v javnosti, kar je počel tudi Joseph Goebbels. Pritožnica nasprotuje stališču Vrhovnega sodišča, da pri sporni objavi fotografij ne gre več za razpravo o primernosti tožnikove politične propagande, temveč predvsem za željo v bralcu vzbuditi šokantno primerjavo med tožnikom kot očetom in Josephom Goebbelsom kot očetom, ki se je strinjal, da njegova žena ubije vse njune otroke. Če bi sprejeli razlago Vrhovnega sodišča (in pred tem Višjega sodišča) o pomenski odprtosti fotografij, bi to po mnenju pritožnice pomenilo, da izražanje z objavo fotografij nikoli ni dopustno, saj naj bi lahko pri ljudeh vzbudilo raznovrstne asociacije in razmišljanja. Pritožnica Vrhovnemu sodišču tudi očita, da je spregledalo, da v okviru pravice do svobode izražanja ni varovana le vsebina, temveč tudi oblika izražanja. Po njenem mnenju sodišče novinarjem ne sme narekovati tehnike in oblike poročanja. Po zatrjevanju pritožnice bi bil novinarjev zapis o primerjavi metod politične propagande obeh politikov, ki naj bi oba v javnosti izpostavljala svojo družino, da bi pridobila naklonjenost volivcev, bistveno manj opazen in manj verodostojen, če ga ne bi spremljali fotografiji obeh družin. Pritožnica predlaga razveljavitev tako sodbe Višjega sodišča v izpodbijanem delu kot tudi sodbe Vrhovnega sodišča.

Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-407/14, Up-987/15 z dne 21. 6. 2016 ustavni pritožbi sprejel v obravnavo. Hkrati je sklenil, da se ustavni pritožbi zaradi skupnega obravnavanja in odločanja združita. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o sprejemu obvestilo Vrhovno sodišče in Višje sodišče v Ljubljani. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je ustavni pritožbi poslalo v odgovor nasprotni stranki iz pravdnega postopka, tj. tožniku Branku Grimsu.

Tožnik iz pravdnega postopka v svojem odgovoru predlaga zavrnitev obeh ustavnih pritožb. Kot žaljivo označi sprenevedanje pritožnice, češ da je z objavo primerjave fotografij, ki jo je pojasnila z besedilom in uvodnikom v isti številki, le želela opozoriti, da so metode politične propagande, ki jih uporablja pritožnik (kot politik) oziroma njegova stranka, enake metodam, ki jih je uporabljal politik Joseph Goebbels oziroma njegova stranka, in da zato objave fotografij ni moč razumeti kot napad na tožnika kot očeta. Po mnenju tožnika gre za očiten primer sovražnega govora, objave katerega ni mogoče v nobenem primeru upravičiti. Pritožnica naj bi z objavo fotografij zasledovala tudi (oziroma po mnenju tožnika samo) cilj vzbuditi razmišljanje o grozljivem nasprotju med družinsko idilo, ki jo prikazuje fotografija družine Goebbels, in krutimi zgodovinskimi podrobnostmi o umoru šestih Goebbelsovih otrok. Na to naj bi kazala že okoliščina, da je pritožnica za primerjavo uporabila fotografijo iz družinskega albuma družine Goebbels in ne fotografije, ki prikazuje udeležbo družine Goebbels na javnih dogodkih, kakor jo prikazuje fotografija tožnikove družine, torej fotografije, ki bi tudi dejansko prikazovala zatrjevano metodo politične propagande. Že samo to naj bi dajalo vedeti, da primerjava metod politične propagande, na kar se sklicuje pritožnica, nikakor ni bila prvotnega pomena (oziroma je objava fotografij sploh ni zasledovala), temveč je šlo za žaljiv in sramoten napad na tožnika z namenom razvrednotenja njegove osebnosti, ponižanja in prizadejanja bolečine. Po mnenju tožnika bi lahko pritožnica uporabila fotografije, ki kažejo drugačne metode politične propagande (npr. udejstvovanje tožnika in Goebbelsa ob otvoritvi razstave ali ob izkazovanju veroizpovedi), s katerimi bi prav tako lahko dosegla zatrjevani namen, tj. javno razpravo o primernosti tožnikove politične propagande. Kot zatrjuje tožnik, v obravnavanem primeru objava fotografij ne pomeni zgolj oblike izražanja vsebine, ki naj bi bila zapisana v naslovu in besedilu nad fotografijama, temveč ravno obratno: primerjava fotografij daje vsebino posredovani informaciji. Četudi gre za satiro, v kateri je dovoljeno več pretiravanja in celo provokacije, je za izključitev protipravnosti še vedno treba zasledovati kritiko ravnanja oziroma da bralec ostre, surove in brezobzirne izjave še vedno razume kot kritiko ravnanja ali stališča, ne pa kot napad na osebnost, sramotitev, ponižanje, prezir, zasmehovanje.

Na odgovor nasprotne stranke iz pravdnega postopka se je pritožnica odzvala v vlogi z dne 30. 9. 2016. Vztrajala je pri svojih trditvah iz ustavnih pritožb. Po zatrjevanju pritožnice pri sporni objavi fotografij v satirični rubriki Mladinamit ni šlo za kritiko tožnikove osebnosti, pač pa za kritiko njegovega političnega udejstvovanja. Namen pritožnice naj bi bil v tem, da z objavo fotografij in besedila nad fotografijama javnosti nazorno prikaže, da tožnik, enako kot Joseph Goebbels, svojo družino uporablja za politično promocijo in da zato primerjava tožnika kot politika z Josephom Goebbelsom kot politikom, ki jo je sprožil Denis Sarkič na svojem profilu na Facebooku, ni brez podlage. Naslov in besedilo nad fotografijama, objavljenima v rubriki Mladinamit, naj bi vsakega bralca seznanjala z namenom primerjave fotografij.

Obseg ustavnosodne presoje 

V tej zadevi ni sporna objava besedilnih člankov v tedniku Mladina (in sicer niti uvodnika, ki je bil objavljen v isti številki tednika Mladina kot sporna primerjava fotografij, niti treh besedilnih člankov, ki so bili objavljeni v naslednji številki tednika Mladina). Med pritožnico in tožnikom tudi ni spora o tem, ali je objava tožnikove družinske fotografije v tedniku Mladina per se (sama po sebi) dovoljena. Za tožnika pa je sporna hkratna objava fotografije njegove družine in fotografije družine Josepha Goebbelsa ter posledično vzporejanje obeh družin v pritožničini satirični rubriki Mladinamit. Vprašanje dopustnosti objavljene primerjave fotografij tožnikove družine in družine Goebbels sta Višje in Vrhovno sodišče presodili drugače kot sodišče prve stopnje. Ustavnosodna presoja se zato osredotoča na odločitev Višjega in Vrhovnega sodišča o nedopustnosti objave sporne primerjave fotografij, v zvezi s katero je sodišče pritožnici naložilo civilnopravno sankcijo, tj. dolžnost objave sodbe in opravičila tožniku v pritožničinem tedniku Mladina (178. člen Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – OZ). Pritožnica zlasti nasprotuje stališču sodišč, po katerem je treba pri tehtanju pravic v koliziji (tj. pravice do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave na eni strani ter pravice do varstva časti in dobrega imena iz 35. člena Ustave na drugi strani) razlikovati besedilo člankov od objavljenih fotografij in opraviti ločeno tehtanje v povezavi z objavljenimi fotografijami. Pri tem sodiščema očita, da sta tehtanje izvedli, ne da bi upoštevali širši in ožji kontekst sporne primerjave fotografij. Glede na take trditve pritožnice mora Ustavno sodišče presoditi sprejemljivost stališč Višjega in Vrhovnega sodišča, na katerih temelji izpodbijana odločitev, z vidika pritožničine pravice iz prvega odstavka 39. člena Ustave.