Odločba o delni razveljavitvi 4. člena Zakona o denacionalizaciji

623. Odločba o delni razveljavitvi 4. člena Zakona o denacionalizaciji

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Tadeje Bogataj in Rože Marije Misson Tominšek, obeh iz Ljubljane, na seji dne 10. februarja 2005

V 4. členu Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/00) se razveljavi beseda "neodplačno", kolikor se nanaša na premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi Zakona o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 12/57 in 53/62).

Pobudnici izpodbijata določbo 4. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), po kateri so upravičenci do denacionalizacije tudi osebe, ki jim je bilo premoženje neodplačno podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963, ki ni naštet v 3. členu ZDen. Navajata, da sta denacionalizacijski upravičenki in da sta se zoper sodbo Upravnega sodišča, ki temelji na izpodbijani določbi, pritožili. Ker med predpise iz 4. člena ZDen sodi tudi Zakon o razlastitvi iz leta 1957, naj bi jima kriterij neodplačnosti odrekal pravico do izplačila polne vrednosti odškodnine za podržavljeno premoženje.

Glede na to, da se po drugem odstavku 90. člena ZDen za neodplačno podržavljeno premoženje šteje premoženje, za katero je bila dana odškodnina, ki ni presegla 30% njegove vrednosti, menita, da ureditev, ki osebe, ki za podržavljeno premoženje niso dobile popolne odškodnine, izključuje iz kroga denacionalizacijskih upravičencev, v neskladju z načelom enakosti iz 14. člena Ustave in da posledično krši tudi pravico do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave. Zatrjujeta tudi kršitev 15. člena Ustave in 1. člena prvega Protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju: EKČP). Menita namreč, da bi morala tudi za odškodnine, ki so bile dane za premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi drugih predpisov, tj. ne le tistih iz 3. člena ZDen, veljati določba prvega odstavka 72. člena ZDen, po kateri se odškodnine, dane ob podržavljenju premoženja, upoštevajo, če so presegle 30% vrednosti podržavljenega premoženja. Glede na to, da imajo upravičenci iz 3. člena ZDen pravico do razlike do polne odškodnine, tudi če je odškodnina, dana ob podržavljenju, presegla 30% vrednosti premoženja, naj bi ureditev, po kateri se upravičencem iz 4. člena vsaka odškodnina, ki presega 30%, šteje kot polna odškodnina, pomenila očitno neenakost med upravičenci.

Državni zbor na navedbe v pobudi ni odgovoril. Vlada meni, da je pobuda neutemeljena, ker pobudnici ne navajata vsebinskih razlogov, ki jih Ustavno sodišče ne bi upoštevalo pri presoji skladnosti izpodbijane določbe s 14. členom Ustave. V zvezi s tem se sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-34/98 z dne 2. 4. 1998 (Uradni list RS, št. 31/98 in OdlUS VII, 57) in št. U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54/02 in OdlUS XI, 87). Ker gre le za vprašanje, ali je zakonodajalec utemeljeno "razlikoval med različnimi vrstami (krogi) fizičnih oseb, ko je urejal njihov položaj oziroma upravičenja v ZDen", naj bi bilo golo sklicevanje pobudnic na določbe 15. in 33. člena Ustave neupoštevno. Določba 1. člena prvega Protokola k EKČP pa bi po mnenju Vlade prišla v poštev le, če bi bilo ugotovljeno neskladje 4. člena ZDen z Ustavo, ker po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice določba 1. člena prvega Protokola k EKČP načeloma ne ureja stanj, ki so nastala pred začetkom veljavnosti EKČP v državi pogodbenici (v Republiki Sloveniji je EKČP začela veljati približno dve leti in pol po uveljavitvi ZDen), niti ne ustvarja samostojne pravice do denacionalizacije.