ReDP18–28 – Resolucija o družinski politiki...

655. Resolucija o družinski politiki 2018–2028 »Vsem družinam prijazna družba« (ReDP18–28)

Na podlagi prvega odstavka 17. člena Družinskega zakonika (Uradni list RS, št. 15/17) in 109. člena ter drugega odstavka 169.a člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10, 80/13 in 38/17) je Državni zbor na seji 20. februarja 2018 sprejel

R E S O L U C I J O
o družinski politiki 2018–2028 »Vsem družinam prijazna družba« (ReDP18–28)

1 UVOD

Na področju družine in družinskega življenja smo v zadnjem desetletju priča pomembnim in značilnim spremembam. Slovenija in druge razvite države zaznavajo pluralizacijo družinskih oblik in načinov družinskega življenja, spremembe odnosov med starši in otroki, spremembe na področju partnerskih odnosov in družinskih vlog itd. Kljub spremembam ostaja družina temeljna družbena institucija, ki ima za posameznika velik pomen. Javnomnenjske raziskave kažejo, da je družina pomembna v vseh življenjskih obdobjih in je v življenju posameznikov uvrščena najvišje na lestvici vrednot. Leta 2009 je tako 97 % vprašanih reklo, da je družina zanje pomembna (Slovensko javno mnenje, 2015). Ta delež se je v letu 2015 še povečal, in sicer na 98 %. Poudariti velja, da je tudi za mlade družina pomembna pozitivna vrednota. Raziskovalci že dobro desetletje opažajo nove trende v življenjskovrednotnih naravnanostih mladih, ki gredo v smer postmaterialno-osebnostnih usmeritev (Ule, 2004). Te nove vrednote se osredinjajo predvsem na družino in družinsko življenje.

Naloga države je, da pravočasno zazna spremembe na področju družinskega življenja in družinsko politiko oblikuje oziroma načrtuje tako, da odgovori na novonastali položaj ter pripravi takšne strateške dokumente in zakonodajo, ki bodo celovito urejali to področje, ponujali različne oblike pomoči in podpore, zagotavljali enakost in socialno vključenost ter ščitili najranljivejše družbene skupine. Ker je področje družinske politike razmeroma široko, lahko država to nalogo dobro opravi le s tesnim medsektorskim in interdisciplinarnim povezovanjem ter ustreznim sodelovanjem s strokovnjaki. Zato se je država odločila ustanoviti stalno strokovno posvetovalno telo – Svet Republike Slovenije za otroke in družino, ki je bil ustanovljen z Družinskim zakonikom. Svet za Vlado RS opravlja strokovne in posvetovalne naloge, ji nudi pomoč pri pripravi predpisov in spremljanju stanja na področju otrok in družine ter ji poroča o stanju pravic otrok v Sloveniji. Člane in članice sveta na predlog ministra, pristojnega za družino, imenuje Vlada RS, sestavljen pa je iz predstavnikov Vlade RS, nevladnih organizacij s področja otrok in družine in strokovnih institucij.

Družinska politika v Sloveniji temelji na celostnem oziroma integralnem in vključujočem pristopu, kar pomeni, da vključuje vse vrste družin, upošteva pluralnost družinskih oblik in različnih potreb, ki iz tega izhajajo, spoštuje avtonomnost družine in individualnost njenih posameznih članov, ščiti otrokove pravice v družini in širše ter postavlja v ospredje varstvo in kakovost življenja družin in otrok. Pomembne prvine družinske politike so tudi usklajevanje poklicnega in družinskega življenja, zagotavljanje enakih možnosti obeh spolov, vzpostavljanje širokega spektra programov in storitev za družine ter prispevanje k stroškom za lažje vzdrževanje otrok in varstvo družin v posebnih življenjskih okoliščinah.

Družinska politika v Sloveniji namenja posebno pozornost skrbi za otroke in njihovi zaščiti in sledi največjim koristim otrok. Država v največji možni meri zagotavlja uresničevanje otrokovih pravic in skrbno spremlja njihov položaj. Otroci so posebna družbena skupina, saj so v celoti odvisni od odraslih in zaradi svoje starosti izključeni s področja odločanja. Ker sami ne morejo vplivati na svoj položaj, so izjemno ranljivi ter potrebujejo posebno skrb in zaščito. Njihov položaj in okoliščine so pretežno vezani na položaj oziroma življenjske razmere staršev in skrbnikov. Pomembno je, da problematiko položaja otrok razumemo široko in jo v okviru družinske politike obravnavamo celostno, hkrati pa jo kot integralni del vključujemo v druga pomembna področja. Za zagotovitev kakovostnega, zdravega in varnega otroštva ter dobrih možnosti za uspešen razvoj na vseh področjih, država skrbi za delujoč in učinkovit sistem varstva družine, hkrati pa sprejema ustrezne izobraževalne, zdravstvene in druge programe ter ukrepe, ki zagotavljajo blaginjo otrok. Slovenija je leta 2006 sprejela Program za otroke in mladino 2006–2016, ki celostno in obširno obravnava problematiko položaja otrok in mladine. Leta 2013 je ta program za obdobje 2013–2016 posodobila. Gre za samostojen programski dokument, ki natančno določa cilje in ukrepe za izboljšanje položaja otrok in mladine ter opredeljuje načine participacije otrok (spodbujanje aktivnega državljanstva). V pripravi je že strateški dokument za novo obdobje, ki se bo osredotočal na otroke.

V primerjalni perspektivi Slovenija dosega razmeroma visoko raven kakovosti življenja družin in otrok, saj se nenehno uvršča v sam vrh različnih mednarodnih lestvic, meritev in kazalnikov. Rezultati raziskave o kakovosti življenja otrok, ki jo je leta 2017 opravilamednarodna organizacija Save the Children, kažejo, da najbolj kakovostno živijo otroci v Sloveniji. Ta se je po izbranih kazalnikih med 172 državami sveta uvrstila na prvo mesto. Po kazalniku, ki ponazarja položaj otrok – stopnja tveganja revščine in socialne izključenosti otrok –, je bila Slovenija leta 2015 četrta država z najnižjo stopnjo tveganja (Eurostat, 2015). Zadnji podatki, za leto 2016, kažejo nadaljevanje nižanja stopnje tveganja revščine in socialne izključenosti (tako splošne, še posebej pa za otroke) (SURS, 2017). Pri dostopu do pravnega varstva otrok je bila Slovenija leta 2016 na 20 mestu med 197 državami (Child Rights International Network, 2016), na področju pravičnosti do otrok pa je Slovenija zasedla deveto mesto med 41 najbolj razvitimi državami sveta (Unicef, 2016). Vse navedeno kaže, da so kakovost življenja otrok ter zaščita in varstvo otrok v Sloveniji na najvišji ravni. Prav tako so številni ukrepi družinske politike v mednarodnem prostoru prepoznani kot primeri dobre prakse. Kot takšne so bile prepoznane pravice do materinskega, starševskega in očetovskega nadomestila, ki so znašale 100 % osnove plače. Zaradi gospodarske krize in z njo povezanih varčevalnih ukrepov je Zakon za uravnoteženje javnih financ začasno omejil starševsko in očetovsko nadomestilo. Pomembno je, da se ti pravici ponovno v celoti povrneta na izhodišče. To je pomembno predvsem z vidika ohranjanja že doseženih pravic. Nezanemarljivo pa je tudi v kontekstu primerjave z drugimi državami – Slovenija je bila namreč edina država na svetu, ki je imela za vse navedene pravice 100-odstotno nadomestilo plače. Usmeritve družinske politike so torej ustrezne, hkrati pa je Slovenija med državami, ki imajo visoko razvito družinsko politiko in sistem blaginje. Pomembno je, da država te usmeritve ohranja še naprej, jih nadgrajuje, sočasno pa si mora nenehno prizadevati za razvoj vseh področij v okviru družinske politike. Tako bo kar najbolj lahko zagotovila blaginjo družin, še posebej otrok.

Namen Resolucije o družinski politiki 2018-2028 »Vsem družinam prijazna družba« (v nadaljevanju besedila: resolucija) je za desetletno obdobje opredeliti ključne cilje in ukrepe, ki bodo še povečali stopnjo kakovosti družinskega življenja, zagotavljali varstvo, zaščito in blagostanje družin, posebej otrok, ter izboljšali socialno-ekonomski položaj družin. Sleditev ciljem in dosledno izvajanje ukrepov bi tako utegnila ustvariti družbene okoliščine in okolje, ki bo spodbudno vplivalo na odločanje za otroke.

V resoluciji je poudarek na devetih prednostnih področjih, in sicer: programi v podporo družini, starševsko varstvo in družinski prejemki, nadomestno varstvo otrok, socialno varstvo družine, usklajevanje poklicnega in družinskega življenja, trg dela in zaposlovanje, področje zdravstva oziroma zdravstvenega varstva, področje vzgoje, varstva in izobraževanja ter stanovanjska problematika. V okviru teh vsebinskih sklopov so poudarjena in problematizirana tudi druga pomembna področja, ki niso samostojno obravnavana. Poudariti je treba, da so ta področja enako pomembna, vendar so (vsaj nekatera) natančneje opredeljena v posebnih programskih dokumentih. Kljub vsemu smo jih v določeni meri vključili v to resolucijo, vendar pa so zaradi svoje večdimenzionalnosti in prečnosti, nekoliko razpršena. Ta področja so: kultura, medgeneracijski vidik, preprečevanje nasilja v družini in nad ženskami, enakost spolov idr. Prav tako je nekoliko razpršeno oziroma obravnavano v okviru različnih področij usklajevanje poklicnega in družinskega življenja, ki je izjemno pomembna problematika z vidika družinske politike. Koncept usklajevanja razumemo namreč kot širši mehanizem, ki lahko vključuje zelo različne ukrepe, zato ga umeščamo v več vsebinskih poglavij. Vsako področje je obravnavano z vidika trenutnega stanja, predstavljeni so relevantni podatki in trendi (s slovenskega in evropskega vidika), hkrati pa so opredeljeni cilji in ukrepi, ki pomenijo ključne dejavnosti in izzive za prihodnost.

1.1 Namen in cilji

Namen resolucije je določiti temeljne cilje in ukrepe na področju družinske politike v obdobju 2018–2028, s katerimi bomo izboljšali kakovost družinskega življenja. Pri tem bomo še posebej pozorni na zagotavljanje visoke kakovosti življenja otrok. Za dosego tega cilja so potrebni ukrepi in spremembe na številnih področjih, kar lahko dosežemo le z medsektorskim povezovanjem in sodelovanjem. Družinska politika je sicer samostojna, vendar je neločljivo povezana z drugimi politikami. Tako področje družine, otrok in parov oziroma žensk, ki pričakujejo otroka, predstavlja ključen del družinske politike (družina kot temeljni subjekt ukrepov), hkrati pa je integralni del socialne, zdravstvene, stanovanjske, izobraževalne politike, politike trga dela, politike enakih možnosti, kulturne politike in drugih politik (družina kot posredni subjekt ukrepov). Ukrepi, ki jih resolucija opredeljuje za doseganje ciljev, tako posegajo na področja številnih resorjev. Pri tem upoštevajo temeljne smernice, ki so jih posamezni resorji opredelili v svojih strateških dokumentih, hkrati pa predlagajo tudi izboljšave, predvsem v smislu večje usmerjenosti v zagotavljanje posebnega varstva družin in otrok.

Temeljna naloga države je, da ustvarja primerne pogoje za doseganje visoke ravni kakovosti življenja družin ter zagotavlja njihovo varstvo in zaščito (še posebej otrok). Tako ustvarja možnost razvoja vseh družinskih članov in pripravlja spodbudno okolje za odločanje za družino. Ker družinska politika v Sloveniji temelji na integralnem pristopu, je družina opredeljena široko, in sicer Družinski zakonik določa, da je družina življenjska skupnost otroka, ne glede na starost otroka, z obema ali enim od staršev ali drugo odraslo osebo, če ta skrbi za otroka ter ima do otroka določene obveznosti in pravice. Družina je v tem zakonu ter tudi v drugih predpisih in zakonih prepoznana kot pomembna družbena institucija, ki uživa posebno varstvo. Razlog za to izhaja iz dejstva, da je družina primarni družbeni prostor za (čustveni in družbeni) razvoj otrok. Tako tudi Ustava RS določa, da država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino in ustvarja potrebne razmere za to varstvo. Posebno varstvo družine je, predvsem zaradi koristi otrok, opredeljeno v Družinskem zakoniku. Varstvo družin, in v okviru tega še posebej otrok, določajo tudi številni drugi zakoni (npr. Zakon o preprečevanju nasilja v družini, Zakon o Varuhu človekovih pravic), mednarodni dokumenti in deklaracije, kot so: Splošna deklaracija o človekovih pravicah, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, Evropska socialna listina, Konvencija o otrokovih pravicah, Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic idr.

Resolucija opredeljuje te temeljne cilje:

-

izboljšanje kakovosti družinskega življenja s poudarkom na visoki ravni kakovosti življenja otrok;

-

zagotavljanje varstva in zaščite družin in posameznih družinskih članov, posebej otrok;

-

ustvarjanje pogojev, ki bodo spodbudno vplivali na odločanje za družino.

Resolucija opredeljuje te podcilje:

-

posebno varstvo in zaščita najranljivejših družin in posameznih družinskih članov;

-

izboljšanje socialno-ekonomskega položaja družin in otrok;

-

razvoj kakovostnih, raznovrstnih in široko dostopnih programov v podporo družini;

-

dvig stopnje socialne vključenosti družin in otrok;

-

ustvarjanje pogojev za lažje usklajevanje poklicnega in družinskega življenja;

-

zagotavljanje enakosti moških in žensk ter spodbujanje enakovrednejše porazdelitve skrbstvenega in gospodinjskega dela;

-

kakovostno in dostopno varstvo, vzgoja in izobraževanje otrok;

-

kakovosten kulturni program in dostop do kulturnih vsebin za otroke in družine;

-

zagotavljanje kakovostnega in široko dostopnega zdravstvenega varstva družin s poudarkom na reproduktivnem zdravju žensk in moških ter zdravstvenem varstvu otrok;

-

izboljšanje dostopnosti do ustreznih stanovanj, predvsem parom, ki pričakujejo otroka in družinam z majhnimi otroki;

-

izboljšanje položaja mladih in staršev na trgu dela;

-

stalno in sistematično spremljanje področja vezanega na družinsko problematiko.

V resoluciji opredeljeni cilji in ukrepi so smernice za ministrstvo, pristojno za družino, pri uresničevanju in izvajanju družinske politike, hkrati pa so tudi usmeritve za druga ministrstva in organe Vlade RS, ki bodo ob uresničevanju pomembno prispevale k izboljšanju položaja družin in otrok in preprečevale njihovo socialno izključenost. Tudi Strategija razvoja Slovenije, ki jo je Vlada RS sprejela 7. decembra 2017, v okviru 3. cilja »Dostojno življenje za vse« navaja, da bo cilj dosežen tudi z varstvom in zaščito družin in otrok ter ustvarjanjem spodbudnega okolja za odločanje za otroka.

1.2 Temeljna načela

Družinska politika v Sloveniji temelji na integralnem in vključujočem pristopu, promovira pozitivne družbene vrednote in sledi tem splošnim načelom: vključevanje, enakost, zaščita, varstvo in spoštovanje.

Že v prvi resoluciji na področju družinske problematike – Resolucija o temeljih oblikovanja družinske politike v Republiki Sloveniji (1993) – so bila opredeljena temeljna načela. Ker so ta načela še vedno aktualna in sodobna jih v tej resoluciji (pretežno) ohranjamo kot podnačela, hkrati pa jih nadgrajujemo:

-

vključevanje vsega prebivalstva oziroma usmerjenost k vsem družinam;

-

upoštevanje pluralnosti družinskih oblik in različnih potreb, ki izhajajo iz tega;

-

spoštovanje avtonomnosti družine in individualnosti njenih posameznih članov;

-

zaščita otrokovih pravic v družini in družbi in skrb za kakovost življenja otrok;

-

promoviranje enakih možnosti obeh spolov;

-

prispevanje države k stroškom za preživljanje otrok;

-

pozitivna diskriminacija najranljivejših družin;

-

usklajenost ukrepov z zaznanimi potrebami prebivalstva;

-

splošnost ukrepov družinske politike.

1.3 Finančna sredstva

Opredeljeni ukrepi za doseganje ciljev resolucije so del družinske politike in se bodo pretežno izvajali v okviru načrtovanih politik resornega ministrstva. V določenem obsegu bodo ti ukrepi zadevali tudi druga področja, ki so v pristojnosti posameznih ministrstev, služb Vlade RS, lokalnih skupnosti in drugih deležnikov. Ministrstva bodo ukrepe iz te resolucije vključila v svoje programe in dejavnosti, hkrati bodo poskušala v svoje politike integrirati temeljne cilje in načela družinske politike. Na nekaterih področjih bo za izvajanje ukrepov treba predvideti posebne dejavnosti, za katere bodo ministrstva v okviru svojih proračunov namenila sredstva. Finančna sredstva za vse ukrepe, navedene v resoluciji, se bodo zagotavljala iz enega navedenega vira ali več teh: državni proračun, proračuni lokalnih skupnosti, zdravstvena in pokojninska blagajna in sredstva Evropske unije (v nadaljevanju: EU). Dinamika uvedbe ukrepov bo odvisna od proračunskih zmožnosti. Resorji bodo za vse ukrepe, ki bi morda zahtevali dodatna sredstva, ta zagotovili v okviru svojih finančnih načrtov s prerazporeditvami oziroma s povečanjem učinkovitosti pri izvajanju ukrepov.

Sredstva za izvajanje ukrepov na posameznih področjih resornih ministrstev so opredeljena in določena v področni zakonodaji in strateških dokumentih in jih ni mogoče natančno opredeliti za celotno obdobje, saj je njihova višina odvisna od sprejetih novih programov in smernic. Kljub temu, da ob sprejemanju resolucije, sredstev za celotno obdobje izvajanja resolucije ni moč natančno opredeliti, so pravice porabe resorna ministrstva za naslednje dvoletno proračunsko obdobje (2018–2019) že natančno načrtovala pri pripravi proračunov za navedeni dve leti. Višina sredstev, namenjenih za družinsko politiko, tako ne bo odvisna zgolj od sprejetih novih programov in smernic, pač pa bo odvisna od več dejavnikov, kot so obstoječe zakonske in nezakonske obveznosti na področju družinske politike, višina že natančno načrtovanih sredstev v sprejetih proračunih, določanje prioritet znotraj posameznih resorjev, povečanje učinkovitosti izvajanja ukrepov in ukinitve neučinkovitih ukrepov.

1.4 Spremljanje izvajanja resolucije in poročanje

Spremljanje izvajanja resolucije je dolžnost vseh resorjev, ki so nosilci posameznih ukrepov. Enkrat letno resorji posredujejo poročilo o uresničevanju ciljev resolucije in izvedbe ukrepov Svetu RS za otroke in družino. Svet v okviru rednega letnega poročanja Vladi RS v poročilo o delu vključi tudi poročilo o izvajanju resolucije.

2 STANJE NA PODROČJU DRUŽINSKE PROBLEMATIKE, DEMOGRAFSKA SLIKA IN SMERNICE OZIROMA KLJUČNE USMERITVE RAZVOJA DRUŽINSKE POLITIKE

Od sprejetja zadnje Resolucije o temeljih oblikovanja družinske politike se v Sloveniji nadaljujejo trendi sprememb družin in družinskega življenja, ki se kažejo v spremembah oblik in kompozicije družine, v smislu pluralizacije družinskih oblik in zmanjševanja števila družinskih članov. Opazne so tudi poročne in rodnostne spremembe. Spremembe, ki smo jim priča, so posledica osebnih odločitev, hkrati pa so pomembno povezane s širšimi družbenimi spremembami. Med temi velja omeniti spremembe na trgu dela in zaposlovanja (še posebej zaposlovanje žensk) in demografske spremembe, ki se kažejo predvsem v staranju prebivalstva. Za Slovenijo je že od druge svetovne vojne naprej značilna visoka stopnja zaposlenosti žensk in moških za polni delovni čas. Stopnja zaposlenosti (od 20 do 64 let) žensk (66,7 %, Eurostat, 2016) je sicer nižja kot stopnja zaposlenosti moških (73,3 %, Eurostat, 2016), vendar smo v evropskem merilu razmeroma dobro uvrščeni in razlike med spoloma so na tem področju manjše kot v večini drugih evropskih držav. Pri tem je pomemben podatek, da ženske v času, ko imajo majhne otroke, svojo kariero nadaljujejo oziroma se njihova delovna aktivnost ne zmanjša. Na organizacijo družinskega življenja pomembno vpliva tudi staranje prebivalstva, ki je posledica daljšanja življenjske dobe in upadanja stopnje rodnosti. Družina je vitalna institucija, ki se prilagaja družbenim spremembam in razmeram oziroma se odziva nanje. Iz tega vidika je zelo pomembno, da družinska politika ustvarja družbeno klimo, ki bo spodbudno vplivala na odločanje za osnovanje družine, ter sprejema ukrepe, ki bodo kar najbolj zagotavljali visoko raven kakovosti življenja družin in njihovih družinskih članov in članic.

Podatki o družinah in družinskem življenju v Sloveniji nam kažejo, da je prevladujoča družinska oblika še vedno dvostarševska družina raznospolnih partnerjev. Pri tem velja izpostaviti, da znotraj dvostarševskih družin narašča delež reorganiziranih družin, to so družine, v katerih je vsaj eden od staršev socialni starš, običajno pa nastanejo po razvezah staršev oziroma razpadu zunajzakonske skupnosti, ko si ti ponovno oblikujejo družinsko življenje. To je seveda logična posledica dejstva, da narašča delež razvez zakonskih zvez oziroma razpada zunajzakonskih skupnosti. Vse več je tudi enostarševskih družin, ki danes predstavljajo eno tretjino družin pri nas. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (v nadaljevanju: SURS) je bilo leta 1991 22,7 % enostarševskih družin, leta 2015 pa je bilo teh 33,3 %. Najpogosteje gre za materinske enostarševske družine (81,3 %), pri čemer se krepi delež očetov z otroki (gledano z vidika vseh družin se je delež očetov z otroki s 3,2 % leta 1991 povečal na 6,3 % v letu 2015). Slednje je tudi posledica vse bolj aktivne vloge očetov.

Tipi družin

&fbco;binary entityId="90773750-b090-4068-9f09-2eb6379af4a8" type="png"&fbcc;

SURS, 2015

Po podatkih Popisa prebivalstva in SURS upada število članov gospodinjstva, in sicer iz 3,1 leta 1991 na 2,5 leta 2015. Prevladujejo družine z enim otrokom – teh je več kot polovica oziroma 55,7 % (SURS, 2015), kar je precej več kot leta 1991, ko je bilo takih družin dobra tretjina. Družin z dvema otrokoma je 35,4 % (SURS, 2015), medtem ko so družine z večjim številom otrok razmeroma redke. Med vsemi tipi družin so slednje najpogostejše pri poročenih parih, ki prihajajo iz ruralnega območja.

Če na demografske podatke pogledamo še z vidika otrok, ugotovimo, da od celotne populacije otrok največji delež otrok živi v dvostarševskih družinah (s poročenima staršema ali v kohabitaciji oziroma zunajzakonski skupnosti), slaba tretjina pa v enostarševskih.

Glede poročnega vedenja na splošno velja, da le-to postaja vse bolj spremenljivo. Formalizacija življenjske zveze – poroka – izgublja na pomenu. Število porok ves čas upada, hkrati pa narašča število kohabitacij oziroma zunajzakonskih skupnosti. Medtem ko je bilo leta 1993, po podatkih SURS, sklenjeno 4,5 zakonske zveze na 1000 prebivalcev, je njihovo število do leta 2015 upadlo na 3,1. V zadnjih dvajsetih letih je bilo najnižje število zakonskih zvez sklenjenih v letu 2005, ko je bilo na 1.000 prebivalcev sklenjenih 2,9 zakonske zveze. Gledano širše, v evropskem prostoru, velja Slovenija za državo z najnižjimi stopnjami poročnosti (skupaj z Bolgarijo, Portugalsko, Italijo, Luksemburgom in Španijo). Najvišje stopnje poročnosti so značilne za Litvo (6,9), Ciper (6,4) in Latvijo (6,1). Posledično pri nas upada delež zakonskih parov z otroki, ki so ob popisu prebivalstva leta 1991 predstavljali tri četrtine vseh družin, v letu 2015 pa le še dobro polovico (61 %).

Vzporedno z omenjenimi trendi narašča starost ob prvi poroki, tako pri ženskah kot pri moških. Po podatkih SURS so bili leta 1993 moški ob prvi poroki v povprečju stari 27,6 let, leta 2015 pa 32 let. Starost žensk ob prvi poroki je nekoliko nižja kot pri moških, vendar prav tako narašča – s 24,7 let leta 1993 na 29,7 let leta 2015. Glede na starost ob prvi poroki se oboji, moški in ženske, uvrščajo v evropsko povprečje.

Zahodne države od konca 60-ih let naprej opažajo trend naraščanja razvez zakonskih zvez. Stopnja razveznosti je v Sloveniji pod evropskim povprečjem oziroma je ena najnižjih v Evropi. Gledano v daljšem časovnem obdobju (1991–2015) stopnja razveznosti skozi leta počasi narašča. V letu 1985 smo imeli 239,8 razvez na 1.000 sklenjenih zakonskih zvez, v letu 2015 pa 377,1.

Tako v Sloveniji, kot tudi v drugih evropskih državah, narašča število otrok, rojenih v zunajzakonski skupnosti. Leta 1993 je bilo takih otrok 28,0 %, po zadnjih razpoložljivih podatkih (za leto 2015) pa že 57,9 %, kar je precej nad evropskim povprečjem (dobra tretjina). Samo Bolgarija in Francija imata višji delež otrok, rojenih v zunajzakonski skupnosti (58,6 %) (Eurostat, 2016).

Demografske spremembe na področju rodnosti kažejo postopno zniževanje stopnje rodnosti. Rodnost v Sloveniji tako upada že od prve polovice osemdesetih let naprej. Leta 1981 je prvič padla pod 2, nato pa se je še naprej zniževala. Najnižjo stopnjo rodnosti v Sloveniji beležimo v letu 2003 (1,20). Od takrat naprej je bilo mogoče opaziti trend počasnega zviševanja stopnje rodnosti vse do leta 2013, ko je ta ponovno nekoliko padla. Morda velja omeniti, da je bil leta 2012 sprejet Zakon za uravnoteženje javnih financ, ki je korenito posegel na področja, ki zadevajo (predvsem mlade) družine, torej področje starševskega varstva in družinskih prejemkov. V letu 2015 je bilo ponovno mogoče zaznati rahel dvig stopnje rodnosti (1,57), ki se nadaljuje tudi v letu 2016 (1,58) (SURS, 2017).

Primerjalno gledano je bila Slovenija do leta 2016 bila pod povprečjem EU (EU-28 = 1,58), leta 2016 pa je to dosegla. Države z najvišjimi stopnjami rodnosti so Združeno kraljestvo (1,80), Islandija (1,80), Švedska (1,85), Irska (1,92) in Francija (1,96).

Podatki o stopnji rodnosti nam le delno ponazorijo položaj na področju rodnosti. Pomembni so tudi podatki o številu živorojenih otrok. V desetletju po drugi svetovni vojni je Slovenija beležila med 32 in 36 tisoč živorojenih otrok letno. Do leta 1980 se je število živorojenih gibalo na ravni okrog 30 tisoč letno. Sledilo je hitro upadanje na vsega 17.321 tisoč živorojenih otrok leta 2003. Nato se je začelo število živorojenih otrok ponovno povečevati in je v letu 2010 doseglo vrednost 22.343. V zadnjih letih zaznavamo padajoč trend, in sicer je bilo leta 2016 20.345 živorojenih otrok. Tako imamo v Sloveniji trenutno situacijo, ko stopnja rodnosti nekoliko narašča, število živorojenih otrok pa pada.

Rodnost v Sloveniji

&fbco;binary entityId="c51f4005-d114-4353-995b-08056c7b259c" type="png"&fbcc;

SURS, 2017

Gibanje števila živorojenih otrok je povezano s pomembnima dejavnikoma, ki sta v preteklosti vplivala na število živorojenih otrok in bosta vplivala tudi v prihodnje, to sta: gibanje povprečne starosti ženske ob rojstvu otroka in starostna struktura žensk v rodni dobi, torej v starosti od 15 do 49 let. Povprečna starost ženske ob rojstvu otroka se v zadnjih treh desetletjih hitro zvišuje. Leta 1984 je povprečna starost matere ob rojstvu otroka znašala 25,3 leta, leta 2016 pa že 30,9 leta. To pomeni, da se je v tem obdobju povečevala v povprečju za okrog 0,2 leta vsako leto. Posledično smo zaradi tega imeli v Sloveniji letno za okrog 20 % manj rojstev, kot bi jih imeli sicer. Če izločimo vpliv tega dejavnika na celotno stopnjo rodnosti, lahko dobimo prilagojeno stopnjo celotne rodnosti (tempo-adjusted total fertility rate). Prilagojena stopnja celotne rodnosti je v zadnjih desetletjih precej višja od stopnje celotne rodnosti in je tudi v času najnižje rodnosti (v letu 2003) še vedno znašala okrog 1,6 otroka na žensko v rodni dobi. Iz tega lahko sklepamo, da prebivalci in prebivalke Slovenije niso tako zelo znižali svojih želja glede števila otrok, kot bi lahko sklepali iz vrednosti stopnje celotne rodnosti, ki jo objavlja SURS, temveč so bile tako nizke vrednosti posledica odlaganja rojstev v višjo starost žensk. Hkrati to pomeni, da je bilo povišanje stopnje celotne rodnosti od leta 2003 do leta 2015 v precejšnji meri posledica upočasnjevanja odlaganja rojstev v višjo starost, ne pa ker bi si ljudje ponovno želeli veliko več otrok kot v letu 2003. Dejstvo je, da se je v času odlaganja rodnosti v višjo starost žensk dejansko rojevalo okrog 20 % manj otrok. Drugi dejavnik, ki pomembno vpliva na število rojenih otrok je starostna struktura žensk v rodni dobi. Številčno šibke generacije žensk, rojene v času nizke rodnosti v zadnjih treh desetletjih, začenjajo intenzivno vstopati v katni del rodne dobe. S tem se bo začelo število živorojenih otrok v prihodnjih letih zniževati. To lahko opazimo že zdaj, saj se je kljub relativno enaki stopnji celotne rodnosti v zadnjem obdobju začelo absolutno število živorojenih otrok nižati. V skladu z najnovejšimi projekcijami prebivalstva Slovenije, ki jih je izdelal Eurostat, bo število živorojenih otrok v Sloveniji v prihodnjem desetletju upadalo, čeprav v projekcijah predvidevajo postopno poviševanje stopnje celotne rodnosti. Stopnja celotne rodnosti naj bi se z ravni 1,58, kolikor je znašala v letu 2016, do leta 2060 povečala na 1,78. Do leta 2030 naj bi število živorojenih otrok upadlo celo bistveno pod raven števila živorojenih otrok iz leta 2003 (Sambt, 2017).

Potek spreminjanja ravni rodnosti v Sloveniji je podoben trendom v večini evropskih in drugih razvitih državah. Značilni so nizka smrtnost in rodnost ter sorazmerno nizek ali celo negativen naravni prirastek prebivalstva. Demografi že desetletja intenzivno iščejo odgovore, ki zadevajo vprašanje dviga stopnje rodnosti, vendar izpostavljajo, da ni preprostih in univerzalno učinkovitih rešitev. Države v okviru družinske in drugih politik tako sprejemajo številne in raznovrstne ukrepe, ki bi utegnili imeti pozitiven vpliv na dvig stopnje rodnosti (ukrepi na področju materinskega, očetovskega in starševskega dopusta, otroški dodatek, spremembe družinskih prejemkov, davčne olajšave, spremembe na področju vzgoje in varstva predšolskih otrok, stanovanjske politike, delovne zakonodaje ipd.), vendar tako tuje kot tudi domače raziskave in analize kažejo, da imajo ukrepi na zviševanje rodnosti majhen in praviloma kratkoročen vpliv. Podatki Raziskave o vplivih veljavnih ukrepov družinske politike na odločanje za otroke, ki jo je v letu 2010 izvedel Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo (v nadaljevanju: IRSSV), kažejo, da se ljudje za otroke odločajo predvsem zato, ker si jih želijo imeti, medtem ko so ukrepi družinske politike obrobnega pomena. Vendar je bilo v raziskavi posebej opozorjeno, da bi bilo napačno sklepati, da ukinitev obstoječih ukrepov ne bi imela neželenih negativnih posledic. Obstaja namreč resna nevarnost, da bi se ob ukinitvi ali zožitvi ukrepov stopnja rodnosti pričela nižati.

Tudi študija IRSSV z naslovom Primerjalna analiza dobrih praks za dvig rodnosti v mednarodni perspektivi, ki jo je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju: MDDSZ) naročilo leta 2016, potrjuje zgornje ugotovitve. Odsotnost aktivne družinske politike pomeni večjo verjetnost, da bo v prihodnosti prišlo do upada stopenj rodnosti in hkrati do materialnega poslabšanja položaja družin z otroki. Kljub temu je družinska politika le eden izmed dejavnikov, ki lahko v omejeni oziroma manjši meri pozitivno (oziroma negativno) vplivajo na odločanje za otroke. Pomembnejši dejavniki so, poleg subjektivnih in kulturno-vrednotnih, t. i. strukturni dejavniki (položaj žensk na trgu delovne sile, varnost/oblika zaposlitve, stanovanjski položaj mladih in mladih družin), na katere pa sama družinska politika težje vpliva. Tu se kažejo nekatere posebnosti slovenskega prostora, ki negativno vplivajo na stopnje rodnosti – npr. pozno osamosvajanje mladih (z vidika odhoda od doma), pozen vstop na trg dela, težave pri reševanju prvega stanovanjskega problema med strukturnimi dejavniki, a tudi neenakost med spoloma v zasebni sferi, kjer neplačano delo v večji meri opravljajo ženske, med kulturno- vrednotnimi dejavniki.

V Sloveniji smo bili od osamosvojitve naprej priča stabilnemu obsegu ukrepov družinske politike oziroma celo njihovemu postopnemu širjenju in zviševanju. Najbolj neposreden poseg v ukrepe družinske politike oziroma družinske prejemke/nadomestila se je, kljub opozorilom o mogočih negativnih vplivih na kakovost življenja (predvsem mladih) družin in na rodnost, zgodil leta 2012 s sprejetjem Zakona za uravnoteženje javnih financ. Zakon je na področju družinske politike znižal oziroma omejil višino številnim pravicam, na primer: znižal je višino očetovskega in starševskega nadomestila, pomoč ob rojstvu otroka in dodatek za veliko družino nista bili več univerzalni pravici, ampak pogojeni z dohodkom, zožil je krog upravičencev do otroškega dodatka in razveljavil določilo o brezplačnem vrtčevskem varstvu za drugega otroka.

Zakon za uravnoteženje javnih financ je torej korenito posegel na področja, ki zadevajo predvsem (mlade) družine, (področje starševskega varstva in družinskih prejemkov), in s tem poslabšal položaj obstoječih in prihodnjih družin. Predvsem pa je zakon povzročil splošno negotovost v družbi in strah pred prihodnostjo. Med mladimi se je ta negotovost kazala na vseh področjih, posebej izrazita je bila na področju zaposlovanja (ali bodo prišli do zaposlitve in strah pred izgubo službe). V splošnem je zakon imel pomemben negativen vpliv na družine in mlade, ki bi ob drugačnih okoliščinah morda začeli načrtovati družino, tako pa so te odločitve odložili. Znano je dejstvo, da je negotovost pomemben dejavnik za nižjo rodnost.

Glede na pretekle izkušnje je treba posebej opozoriti na nevarnost zniževanja sredstev za ukrepe družinske politike, saj lahko to pomembno vpliva na položaj družin oziroma kakovost življenja družin in otrok.

Splošna značilnost demografskih pojavov je, da spremembe potekajo razmeroma počasi. Zato morajo biti ukrepi, ki bi utegnili ustvariti spodbudno okolje za odločanje za družino, premišljeni in načrtovani dolgoročno. Če država vpelje ukrepe, ki imajo negativen demografski učinek, je potrebno precej časa, leta ali celo desetletja, da se učinki teh ukrepov odpravijo in sprejmejo novi ukrepi, ki bi potencialno spodbudno delovali na odločanje za družino ali povečanje družine. Za doseganje sprememb na področju rodnosti je torej najprej treba vzpostaviti stanje pred varčevalnimi ukrepi in izboljšati kakovost življenja družin (še posebej tistih z majhnimi otroki). V zadnjem obdobju so bili za izboljšanje dohodkovnega položaja družin sprejeti naslednji ukrepi:

-

V letu 2014 se z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS-C) otroški dodatek kot dohodek pri naslednjih pravicah in subvencijah ne všteva v celoti, temveč je zmanjšan za 20 % višine otroškega dodatka za prvega otroka iz prvega dohodkovnega razreda. Prav tako se pogosteje upoštevajo tekoči dohodki, ki bolj odražajo dejanski materialni položaj družine, saj sprememba vrste periodičnih dohodkov velja v več primerih.

-

Leta 2014 je začela veljati nova ureditev glede subvencije malice in kosila, ki razširja krog upravičenih otrok do subvencije malice in kosila.

-

Leta 2016 se je višina otroškega dodatka z uveljavitvijo Zakona o spremembi in dopolnitvi Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS-E) za vse otroke (približno 97.000 otrok) v 5. in 6. dohodkovnem razredu vrnila na raven pred uveljavitvijo Zakona za uravnoteženje javnih financ.

-

Leta 2016 so bili očetje upravičeni do dodatnih 5 dni očetovskega dopusta z očetovskim nadomestilom. V letu 2017 so očetje upravičeni do 10 dni očetovskega dopusta z očetovskim nadomestilom in v letu 2018 do 15 dni z nadomestilom. Tako bodo očetje v letu 2018 upravičeni skupno do 30 dni očetovskega dopusta z očetovskim nadomestilom.

Države, ki ohranjajo oziroma razvijajo družinam prijazno politiko ter se osredinjajo na ukrepe za lažje usklajevanje družinskega in poklicnega življenja (work and family friendly policies), dosegajo višjo stopnjo rodnosti, saj ustvarjajo spodbudno okolje za odločanje za otroke. Demografi nas opozarjajo, da je treba nenehno iskati mogoče vplive na rodnostno vedenje prebivalstva in spremljati učinke posameznih ukrepov. Da ne gre povsem zanemariti vpliva družinske politike na oblikovanje rodnostne slike države, še vedno trdijo nekateri tuji strokovnjaki (Gauthier, Chesnais, Kaufmannetal, McDonald). Nenazadnje to potrjujejo države z višjo stopnjo rodnosti, kot so nordijske države, Francija, Belgija, Velika Britanija, Islandija idr. Res je, da je del te stopnje mogoče pojasniti z odprto in pozitivno politiko priseljevanja. Vendar ima, tako Esping-Andersen (v Klüseneretal, 2013), pomembno vlogo tudi družinska politika. Če to ne bi držalo, potem se Nemčija ne bi soočala z razmeroma nizko stopnjo rodnosti.

Cilj družinske politike v Sloveniji je predvsem skrb za kakovost življenja družin (še posebej kakovost življenja otrok) ter njihovo varstvo in zaščito. Ob tem je za demografsko politiko pomembno tudi število rojstev v državi, zato družinska politika hkrati sledi cilju vzpostavitve spodbudnega okolja za odločanje za otroke. Za dosego tega cilja so pomembne ugodne širše družbene okoliščine (ugodne razmere na trgu dela, široka dostopnost stanovanj ipd.), ki pri ljudeh sprožajo občutek varnosti in stabilnosti, ter družinam prijazna družinska politika, ki promovira ukrepe za lažje usklajevanje poklicnega in družinskega življenja. Raziskave in primeri iz tujine kažejo, da so ti ukrepi pravzaprav edini, pri katerih je mogoče zaznati blag pozitiven vpliv na odločanje za otroke, zato resolucija temu področju namenja posebno pozornost.

Države, ki imajo sprejete ukrepe na področju usklajevanja poklicnega in družinskega življenja ter izkazujejo visoko stopnjo enakosti med moškimi in ženskami, dosegajo višjo stopnjo rodnosti. Med ukrepi so poleg ustrezno urejenega otroškega varstva in področja zaposlovanja zlasti pomembni še materinski, očetovski in starševski dopust, varstvo in oskrba starejših ter odvisnih članov in članic družine ter finančne podpore. Za uspešno usklajevanje področij so torej pomembni in potrebni kakovostno in subvencionirano (s potrebami staršev usklajeno) otroško varstvo, urejena oskrba in raznovrstna ponudba storitev za ostarele ter druge odvisne člane in članice družine, primerne in različne oblike starševskega dopusta (ki bodo spodbujale delitev obveznosti), prožne oblike zaposlovanja in delovnega časa ter primerne finančne podpore na področju varstva in oskrbe (otrok in ostarelih).

Slovenija ima v sistemskem smislu področje usklajevanja poklicnega in družinskega življenja zelo dobro urejeno. Temeljni zakon na tem področju – Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemnikih (ZSDP-1) – je podlaga za lažje usklajevanje starševskih in poklicnih obveznosti ter podpira enakopravnejšo delitev starševskih pravic in obveznosti. Tukaj je posebej pomembna pravica staršev do starševskega, materinskega in očetovskega dopusta ter nadomestila plače v času starševskega, materinskega in očetovskega dopusta. Slovenija je bila prva evropska država, ki je leta 1986 uvedla enoletni starševski dopust, hkrati je bila edina država, ki je imela 100-odstotno nadomestilo plače. Takoj za Švedsko (1974) je Slovenija (1976) uvedla tudi možnost delitve starševskega dopusta med oba od staršev. Pravico do 100-odstotnega nadomestila plače je Zakon za uravnoteženje javnih financ okrnil, vendar je zelo pomembno, da se v celoti povrne. Pravice iz naslova starševskega varstva, še zlasti dopusti (starševski, materinski in očetovski) in krajši delovni čas, pomembno prispevajo k odpravljanju razlik med ženskami in moškimi na trgu dela, saj omogočajo, da ženske po rojstvu otroka ostanejo aktivne na trgu dela. Omenjeni dopusti pa prav tako spodbujajo enakovrednejše porazdelitve obveznosti varstva in nege otrok med ženskami in moškimi.

Z vidika usklajevanja poklicnega in družinskega življenja je pomemben sistem javnega otroškega varstva, ki je v Sloveniji zelo dobro razvit. Vanj je vključenih nekoliko več kot 78 % vseh predšolskih otrok (SURS, 2015). Otroka je mogoče vpisati v vrtec, ko dopolni 11 mesecev. Program je sofinanciran s strani občin in države (odvisno od števila otrok v vrtcu), medtem ko razliko pokrijejo starši glede na dohodkovni razred, ki ga zasedajo (od 0 % do 77 % cene programa). Kljub dobremu delovanju sistema otroškega varstva se na tem področju srečujemo z nekaterimi izzivi kot je na primer pomanjkanje prostih mest (še posebej za otroke, ki jih starši niso mogli vpisati v času rednega vpisa).

Slovenija sledi strateškemu cilju EU 2020, ki predvideva v vrtec vključenih 95 % otrok drugega starostnega obdobja. V Sloveniji je v tem starostnem obdobju vključenih v vrtec 90,8 % otrok. Ker je delež otrok, ki obiskujejo vrtec, odvisen od družinske politike, prožnosti trga dela in cenovne dostopnosti programa, bo treba preveriti, kateri je tisti vidik, ki bi ga bilo treba izboljšati za dosego cilja EU 2020.

Na področju trga dela in zaposlovanja Slovenija zadnja leta izkazuje razmeroma ugodne kazalnike, vendar je gospodarska kriza vseeno prinesla nove izzive na tem področju. Država zato nenehno sprejema in izvaja potrebne ukrepe na trgu dela, ki bi ugodno vplivali na zaposlovanje. Tako so se državne razvojne prioritete v preteklem obdobju osredotočale na dvig stopnje zaposlenosti žensk in moških ter na zmanjšanje stopnje brezposelnosti in delovne neaktivnosti. Slovenija sledi ciljem Strategije EU za gospodarsko rast in delovna mesta Evropa 2020, zato si je za cilj do leta 2020 postavila povečanje stopnje delovne aktivnosti na 75 % prebivalk in prebivalcev v starosti od 20 do 64 let (Nacionalni reformi program 2011–2012). Po zadnjih razpoložljivih podatkih je stopnja zaposlenosti žensk 66,7 % in stopnja zaposlenosti moških 73,3 % (Eurostat, 2016). Aktualne smernice za izvajanje ukrepov Aktivne politike zaposlovanja (v nadaljevanju: APZ) za obdobje 2016–2020 poudarjajo ukrepe, namenjene ciljni skupini mladih, starejših in dolgotrajno brezposelnih ter tistih z nižjo izobrazbo. Z vidika družinske politike so pomembni predvsem mladi, ki so v obdobju, ko načrtujejo družino, in tisti, ki že imajo družino. Varna zaposlitev je za oblikovanje in vzdrževanje družine ter za odločitev za povečanje družine najpomembnejša, zato je ključno, da država poskrbi za čimprejšnjo vključitev mladih na trg dela, hkrati pa poskuša zagotoviti kakovostne in varne zaposlitve. Dolgoročno varne zaposlitve namreč omogočajo mladim, da se odločijo za oblikovanje družine ter zagotovijo materialno in socialno varnost družin, hkrati pa izboljšajo kakovost življenja družin.

Pri odločanju za otroka je pomembno tudi urejeno stanovanjsko vprašanje. Na področju stanovanjskega varstva je Resolucija o nacionalnem stanovanjskem programu 2015–2025 določila nekatere temeljne cilje za desetletno obdobje in opredelila ranljive ciljne skupine, ki jim namenja posebno pozornost. Gre za skupine, ki se soočajo z oteženim dostopom do stanovanja, in sicer: iskalci in iskalke prvega stanovanja, enostarševske družine, velike družine, osebe v težkem socialnem položaju idr. Pomembno je, da država sprejme čim več ukrepov, s katerimi bo primerno uredila stanovanjsko področje in (mladim) zagotovila določeno stopnjo socialne varnosti. Tako bi tudi vplivala na ustvarjanje spodbudnega okolja za odločanje za družino. Urejena stanovanjska problematika je prav tako pomembna z vidika doseganja visoke ravni kakovosti življenja.

Če država želi celostno poskrbeti za družine in izboljšati kakovost njihovega življenja, je pomembno, da zraven do sedaj navedenega družinam ponuja čim več podpornih storitev, ki jim olajšajo starševstvo. S tem namenom je MDDSZ že leta 2014 pripravilo in začelo izvajati programe v podporo družini, ki pomembno dopolnjujejo druge programe na tem področju, predvsem socialnovarstvene storitve in programe, ter pozitivno vplivajo na izboljšanje kakovosti življenja družin. Del programov je namenjen zagotavljanju različnih potreb vseh družin v različnih življenjskih obdobjih (programi centrov za družine), medtem ko je drug del programov nekoliko bolj usmerjen v individualno obravnavo oziroma pomoč (programi psihosocialne pomoči otrokom in staršem). Te programe uspešno dopolnjujejo projekti večgeneracijskih centrov, ki se izvajajo v okviru Operativnega programa za izvajanje Evropske kohezijske politike v obdobju 2014–2020.

Pomemben del družinske politike je tudi področje preprečevanja nasilja v družini. Nasilje v družini posega v temeljne človekove pravice in pomeni grobo zlorabo moči ene osebe nad drugo. Treba ga je obravnavati kot splošen družbeni problem. Slovenija je v zadnjem desetletju na področju obravnavanja in preprečevanja nasilja v družini naredila velik korak. Leta 2008 je sprejela Zakon o preprečevanju nasilja v družini, ki opredeljuje nasilje v družini in jasno definira različne vrste tovrstnega nasilja, hkrati pa določa vlogo, naloge in sodelovanje različnih državnih organov in nevladnih organizacij pri obravnavanju nasilja v družini ter opredeljuje ukrepe za varstvo in zaščito žrtev tega. Zakon posebej varuje najranljivejše družbene skupine, in sicer invalide, starejše, osebe z različnimi ovirami in otroke. Namen zakona je torej preprečevanje nasilja v družini in učinkovita zaščita žrtev pred nadaljnjim nasiljem. Ob sprejetju Zakona o preprečevanju nasilja v družini je Slovenija sprejela tudi pomembne strateške dokumente, ki podrobneje opredeljujejo ukrepe za zaščito žrtev, in tudi preventivne dejavnosti na tem področju. Leta 2009 je Državni zbor RS sprejel Resolucijo o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009–2014, ki določa cilje, ukrepe in ključne nosilce politik za preprečevanje in zmanjševanje nasilja v družini. Temeljna cilja tega dokumenta sta povezava ukrepov različnih resorjev in zagotovitev učinkovite dejavnosti za zmanjšanje nasilja v družini, in sicer na ravni njegovega prepoznavanja in preprečevanja. Omeniti velja, da so bili sprejeti tudi štirje podzakonski akti, ki na operativni ravni določajo ravnanje različnih organov in služb v zvezi z obravnavo nasilja v družini. Poleg tega so bila pripravljena tudi različna navodila in smernice za delovanje institucij na področju boja proti nasilju v družini. Leta 2008 je bil sprejet tudi Kazenski zakonik, ki nasilje v družini opredeljuje kot kaznivo dejanje, leta 2013 pa Zakon o nalogah in pooblastilih policije, ki je dopolnil policijsko pooblastilo v primerih odreditve prepovedi približevanja tudi s pridržanjem kršitelja oziroma kršiteljice, ki ne spoštuje take prepovedi. Leta 2017 je bila določba o policijskem ukrepu prepovedi približevanja še dodatno novelirana. Bistvene rešitve so: žrtev lahko vloži predlog za podaljšanje veljavnosti ukrepa ves čas trajanja ukrepa (prej 3 dni pred iztekom), ukrep je lahko zdaj po sodni preveritvi in potrditvi veljaven do 15 dni (prej do 10 dni), zdaj se sme vlagati pritožba zoper odločitev sodišča (aktivno legitimacijo imajo žrtev, storilec in policija) in ukrep lahko velja tudi v drugi državi članici EU, če tak predlog zaradi šolanja, dela, potovanja ipd. vloži žrtev pri sodišču, ki je odločalo v primarni zadevi. Za še večjo zaščito žrtev nasilja v družini je bil leta 2016 noveliran Zakon o preprečevanju nasilja v družini. Spremembe so se nanašale predvsem na opredelitev družinskih članov, ki je zdaj širša, razširila se je tudi opredelitev nasilja v družini, hkrati pa se je dodala nova oblika nasilja – zalezovanje. Prav tako se je razširil nabor mogočih ukrepov sodišča, zlasti takšnih za zaščito otrok. Vsi ti normativni ukrepi so prispevali k izboljšanju sistemske ureditve preprečevanja in boja proti nasilju v družini.

Slovenija je podpisnica pravzaprav vseh pomembnejših deklaracij, konvencij in sporazumov, ki urejajo problematiko nasilja v družini in nad ženskami. Leta 2015 je ratificirala izjemno pomemben dokument, in sicer Konvencijo Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (t. i. Istanbulska konvencija). Osnovni cilj konvencije je ustvariti Evropo brez nasilja nad ženskami in nasilja v družini. Konvencija je tako izhodišče za različne ukrepe, ki nasilje v družini in nad ženskami pravno in dejansko umeščajo v širši okvir boja proti diskriminaciji žensk in doseganja enakosti spolov. Države pogodbenice obvezuje k celostnemu pristopu obravnave nasilja, ki vključuje preprečevanje nasilja, zaščito in podporo žrtev, pregon storilcev ter celovito in koordinirano ukrepanje. Da je bilo sprejetje konvencije nujen korak v smeri celovitejše in učinkovitejše obravnave nasilja v družini, dokazuje tudi najnovejša študija Evropskega inštituta za enakost spolov. Študija je pokazala, da je problem tovrstnega nasilja najprej problem človekovih pravic žensk, zato je osnovni namen ukrepov seveda preprečevanje nadaljnjih kršitev teh pravic, saj ima to hude posledice za ženske in posledično za vso družbo.

Slovenija je naredila velik napredek tudi na področju zaščite otrok. Sprejela je Konvencijo o zaščiti otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo (t. i. Lanzarotsko konvencijo), ki je začela veljati 1. januarja 2014. Konvencija je eden ključnih instrumentov Sveta Evrope na področju boja proti spolnemu izkoriščanju otrok in celovito ureja tovrstno problematiko, vključno z inkriminacijo vseh vrst spolnih deliktov, storjenih nad otroki, pregonom storilcev in zaščito žrtev.

V zadnjih letih so bili izvedeni številni ukrepi, ki prispevajo k izboljšanju celostne obravnave žrtev nasilja v družini ter projekti za širitev mreže kriznih centrov, materinskih domov in varnih hiš po Sloveniji. Prav tako so bile na področju preprečevanja in obravnave nasilja v družini izvedene številne preventivne dejavnosti ozaveščanja za strokovno in širšo javnost. Med letoma 2013 in 2015 je potekala dveletna nacionalna kampanja Vesna – živeti življenje brez nasilja. Najpomembnejša cilja kampanje sta bila opozarjanje na problematiko nasilja nad ženskami in deklicami in ozaveščanje žensk z izkušnjo nasilja (in potencialnih žrtev) ter strokovne in širše javnosti.

K boljšemu in učinkovitejšemu delu z žrtvami nasilja so pripomogli tudi programi pomoči žrtvam ter izobraževanja in usposabljanja za policijo, centre za socialno delo (v nadaljevanju: CSD), zdravstveno osebje, nevladne organizacije, pedagoški in svetovalni kader, ki se srečujejo z različnimi oblikami nasilja. Pri teh dejavnostih je imelo pomembno vlogo sodelovanje državnih institucij z nevladnimi organizacijami. Izvedene dejavnosti so pripomogle k izboljšanju sistemske obravnave žrtev nasilja v družini in storilcev nasilnih dejanj s posebnim poudarkom na zaščiti ranljivih družbenih skupin ter okrepile medresorsko in interdisciplinarno sodelovanje. Opravljene so bile tudi raziskave in analize o pojavnosti nasilja v zasebni sferi in partnerskih odnosih, ki so pokazale, da narašča število primerov nasilja v družini, ki jih institucije zaznajo, prepoznajo in obravnavajo.

Področje preprečevanja nasilja v družini in zaščite žrtev je, zaradi pomembnosti, obravnavano v posebnem programskem dokumentu – Resoluciji o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini. Zato ne bo celostno in obširno obravnavano v tej resoluciji, temveč bo parcialno vključeno v področja, kjer je to potrebno.

Edina do zdaj sprejeta resolucija na področju družinske politike v Sloveniji – Resolucija o temeljih oblikovanja družinske politike v RS (1993) – je postavila temelje družinske politike in je bila razvojno naravnana. Opredelila je temeljna načela, ki so bila izjemno sodobna, hkrati pa je določila cilje in ukrepe za njihovo doseganje. Resolucija je bila v splošnem dobra in je še danes v določeni meri aktualna, vendar so bili cilji in ukrepi razmeroma splošni in široki, kar je značilnost prvih strateških dokumentov. Resolucija je bila v velikem obsegu realizirana, zato nova resolucija postavlja nove cilje, ki odražajo prepoznane trenutne potrebe družin. Razlika med obema resolucijama je predvsem v tem, da je nova veliko bolj poglobljena, predstavi stanje na posameznem vsebinskem področju ter je bolj konkretna pri ciljih in ukrepih, hkrati pa določi kazalnike za njihovo spremljanje. Nova resolucija tako v splošnem temelji na prvem strateškem dokumentu na tem področju, pri tem pa ga pomembno nadgrajuje. Nadgradnja je vidna predvsem v večji vključitvi področja usklajevanja družinskega in poklicnega življenja, ki je z vidika družinske politike izjemno pomembno. Koncept usklajevanja je tako vključen pravzaprav v vse vsebinske sklope. Ena temeljnih in pomembnih razlik je tudi, da je družinska politika v okviru nove resolucije prepoznana kot samostojna politika in ne več kot del socialne politike. Je pa še vedno neločljivo povezana z drugimi politikami.

Primerjalno gledano ima Slovenija eno bolj razvitih družinskih politik. Raziskovalci so našo državo – glede na značilnosti družinske politike – umestili v skupino nordijskih držav, za katere je značilno, da ukrepi družinske politike omogočajo dobro podporo pri usklajevanju plačanega dela in družinskega življenja, relativno finančno dostopne in kakovostne javne storitve, enakost možnosti, spodbujajo zaposlenost žensk, s čimer je omogočena razbremenitev družine ter večja avtonomnost njenih članov in članic. Če se primerjamo s Švedsko, ki velja za državo z najbolj razvito družinsko politiko, lahko vidimo, da smo zelo primerljivi. Pri nekaterih ukrepih je Slovenija celo boljša kot Švedska – na primer pri starševskem/materinskem/očetovskem nadomestilu (ki je v Sloveniji 100-odstotno oziroma starševsko in očetovsko nadomestilo je začasno 90-odstotno, vendar bo kmalu ponovno postalo 100-odstotno). Slovenija ima torej, v primerjalnem smislu, dobro razvito in relativno radodarno družinsko politiko, vendar pa ugotavljamo, da bi bilo potrebnega več ozaveščanja splošne javnosti o ukrepih, hkrati pa potrebujemo izrazitejši premik od transferjev k podpornim storitvam za otroke in družine. To so tudi cilji te resolucije.

Raziskave kažejo, da imajo najbolj razvite družbe inkluzivno oziroma neizključevalno družinsko politiko, kar pomeni, da spoštuje oziroma upošteva potrebe vseh tipov in oblik družin ter se osredotoča na pozitivne, družinam prijazne ukrepe oziroma ukrepe za lažje usklajevanje družinskega in poklicnega življenja. Prav te družbe imajo tudi visoko stopnjo zadovoljstva z življenjem in visoko stopnjo rodnosti. To kljub rezultatom raziskav kaže na določeno stopnjo korelacije med tipom družinske politike in stopnjo rodnosti. Družinska politika Republike Slovenije mora še naprej temeljiti na vključevalnem pristopu in slediti cilju zviševanja kakovosti življenja družin ter zagotavljati zaščito in varstvo družin, še posebej otrok.

3 TEMELJNA PREDNOSTNA PODROČJA TER CILJI, UKREPI IN KAZALNIKI

Družinska politika se dotika številnih področij ter posega v polje mnogih resorjev. V okviru resolucije bodo obravnavana vsa relevantna področja. Predstavljeno bo splošno stanje na posamičnem področju, nato bodo opredeljeni cilji, ukrepi, kazalniki in nosilci. S kazalniki se bo spremljalo izvajanje posameznih ukrepov za doseganje opredeljenih ciljev na področju družinske politike v času izvajanja resolucije od leta 2018 do leta 2028.

Kljub posebnostim vsakega področja, je mogoče opredeliti tudi splošne cilje, ukrepe in kazalnike, ki veljajo za vsa obravnavana področja. Pomemben del načrtovanja politik in oblikovanja ukrepov so analize in raziskave, ki so podprte z znanstvenimi pristopi in metodami. Raziskave in sondiranje področja je treba izvajati pred samim načrtovanjem ukrepov, hkrati je izjemno pomembno njihovo redno izvajanje. Z njim namreč zagotovimo redno spremljanje področja, ki nam omogoča pravočasno zaznavanje sprememb in takojšnji odziv nanje (v obliki novih ukrepov). Izjemno pomembno je tudi ozaveščanje ter informiranje splošne in strokovne javnosti o stanju, ukrepih in spremembah na posameznih področjih, vezanih na družinsko problematiko, in vključevanje strokovne javnosti v pripravo zakonodaje, strateških dokumentov, ukrepov, smernic ipd.

Cilji

-

Stabilnost in trajnost ukrepov družinske politike;

-

redno spremljanje posameznih strokovnih področij, ki se vežejo na družinsko problematiko;

-

dvig stopnje ozaveščanja ter informiranja splošne in strokovne javnosti o stanju, ukrepih in spremembah na posameznih področjih, vezanih na družinsko problematiko;

-

večja vključenost strokovne javnosti v pripravo zakonov, strateških dokumentov, ukrepov, smernic ipd. na področju družinske problematike;

-

dvig kakovosti življenja otrok.

Ukrepi

-

Ohranjanje in krepitev dosežene stopnje pravic vezanih na družinsko področje;

-

redne znanstvene raziskave in analize na posameznih strokovnih področjih, ki se vežejo na družinsko problematiko;

-

redno ozaveščanje ter informiranje splošne in strokovne javnosti o stanju, ukrepih in spremembah na posameznih področjih vezanih na družinsko problematiko;

-

izvedba strokovnih posvetov, vezanih na posamezno področje družinske problematike ter delovnih srečanj s strokovnjaki in strokovnjakinjami;

-

obogatitev raznolikosti ukrepov, ki pripomorejo k dvigu kakovosti življenja otrok (navedeni v resoluciji), in okrepitev mehanizmov spremljanja kakovosti življenja otrok.

Kazalniki

-

Nabor uveljavljenih sprememb zakonodaje, ki krepijo obseg pravic, vezanih na družinsko področje;

-

navedba vrste in obdobja izvedbe znanstvenih raziskav in analiz na posameznih strokovnih področjih, ki se vežejo na družinsko problematiko;

-

navedba vrste in obdobja izvedbe ozaveščevalnih kampanj s področja družinske problematike;

-

število javnih obvestil s področij, ki se vežejo na družinsko problematiko;

-

število obvestil strokovni javnosti o stanju, ukrepih in spremembah na področju, vezanem na družinsko problematiko;

-

število izvedenih strokovnih posvetov in delovnih srečanj s strokovnjaki in strokovnjakinjami na področju družinske problematike;

-

vzpostavljen sistem indeksov kakovosti življenja otrok ter njihovo okrepljeno spremljanje v mednarodnem in nacionalnem kontekstu.

Nosilci

Vsa ministrstva, raziskovalne institucije, visokošolski zavodi, lokalne skupnosti.

3.1 Programi v podporo družini ter drugi programi in projekti, ki so namenjeni otrokom in družinam

Družina je temeljna družbena institucija in predstavlja ključno komponento družinske politike. Pomembna naloga države je, da ustvarja pogoje za doseganje visoke ravni kakovosti življenja družin in posameznikov, zagotavlja socialno vključenost, varstvo in zaščito in tako ustvarja možnost zdravega razvoja vseh družinskih članov. Za učinkovitejše doseganje teh ciljev je država razvila model programov v podporo družini, ki se osredotočajo na različne oblike pomoči družinam in na določen način predstavljajo dopolnitev drugih programov in storitev, kot so recimo socialno varstveni programi in storitve. Programi v podporo družini se od socialnovarstvenih programov razlikujejo po svoji usmerjenosti v družino, ki je v sodobni družbi izpostavljena vse večjim pritiskom, pričakovanjem in tveganjem, zaradi česar potrebuje različne oblike podpore. Gre za kakovostne in široko dostopne programe, ki temeljijo na sodobnih konceptih podpore in (samo)pomoči, prispevajo k zmanjševanju neenakosti v družbi ter večji socialni vključenosti družin in posameznic/posameznikov, krepijo položaj ranljivih družin ipd. Programi so prednostno namenjeni otrokom, mladostnikom in njihovim družinam, pozitivno vplivajo na izboljšanje kakovosti življenja posameznika in družine ter zmanjšujejo različna tveganja. Pretežno so usmerjeni v preventive dejavnosti in programe.

Programi v podporo družini so eksplicitno opredeljeni v Družinskem zakoniku ter so v vsebinskem smislu namenjeni pripravam na starševstvo, spodbujanju pozitivnega starševstva in krepitvi starševskih kompetenc, izboljšanju komunikacije in odnosov v družini, ustvarjalnemu in aktivnemu preživljanju prostega časa otrok in družin, lažjemu usklajevanju poklicnega in družinskega življenja, psihosocialni pomoči otrokom in staršem ter drugim vsebinam za izboljšanje kakovosti družinskega življenja. Financiranje programov se zagotavlja na podlagi javnih razpisov, in sicer za največ pet let.

Družinski zakonik je uredil tudi status društva v javnem interesu, in sicer po vzoru ureditve statusa na drugih področjih. Tako se lahko društvu, ki deluje na področju družinske politike, podeli status društva v javnem interesu v skladu z zakonom, ki ureja društva. Dodatno morajo društva, ki želijo pridobiti status društva v javnem interesu izpolnjevati tudi posebne pogoje, in sicer se status društva v javnem interesu dodeli društvu, če njegovo delovanje prispeva k razvoju področja družinske politike in če stalno izvaja dejavnosti, ki imajo pozitiven učinek na delovanje in razvoj družin. Tak status lahko pod enakimi pogoji in ob smiselni uporabi zakona, ki ureja status javnega interesa nevladnih organizacij, pridobijo tudi druge nepridobitne in neprofitne pravne osebe zasebnega prava (na primer ustanove, zavodi, zadruge), ki opravljajo vsebinsko enakovredno delo v javnem interesu.

Programe in projekte, ki so namenjeni otrokom in družinam, izvajajo tudi drugi resorji. Pomembno je, da država zagotavlja pestro ponudbo kakovostnih programov in projektov, ki so široko dostopni. Ključno je, da se resorji, ki oblikujejo in izvajajo programe in projekte, namenjene družinam, povežejo in k sodelovanju povabijo tudi strokovno javnost, nevladne organizacije idr. Težiti je treba k temu, da bi bilo čim več programov za otroke in družine brezplačnih, kjer pa tega ni mogoče zagotoviti v celoti, mora država z različnimi ukrepi poskrbeti za brezplačen dostop do programov in projektov, namenjenih otrokom in družinam z nižjim socialno-ekonomskim statusom.

Cilj

-

Velika raznovrstnost in obseg programov v podporo družini ter drugih programov in projektov, ki so namenjeni otrokom in družinam;

-

ohranitev oziroma dodaten dvig kakovosti programov v podporo družini ter drugih programov in projektov, ki so namenjeni otrokom in družinam;

-

zagotovitev najmanj 80-odstotnega sofinanciranja programov v podporo družini iz proračuna RS ali iz sredstev EU;

-

prilagojene vsebine programov v podporo družini ter drugih programov in projektov, ki so namenjeni otrokom in družinam glede na prepoznane potrebe;

-

spodbujanje kakovostnega skupnega preživljanja prostega časa družin;

-

izboljšanje informiranosti na področju družin/družinskega življenja, storitev in programov ter vpeljava različnih ugodnosti za družine;

-

zmanjševanje neenakosti pri dostopu do vsebin in programov v podporo družini ter drugih programov in projektov, ki so namenjeni otrokom in družinam;

-

vzpostavitev rednega in učinkovitega medsebojnega sodelovanja različnih resorjev, ki izvajajo vsebine, programe in projekte, namenjene otrokom in družinam.

Stanje

MDDSZ je že pred več kot desetletjem pričelo razvijati koncept programov v podporo družini, pri čemer ga je dokončno oblikovalo leta 2013. Ti programi, ki pomembno dopolnjujejo podobne programe (ki jih izvajajo v drugih resorjih, prav tako tudi socialnovarstvene storitve in programe) in pozitivno vplivajo na izboljšanje kakovosti življenja družin, so se začeli izvajati leta 2014. Programi v podporo družini so sicer razmeroma široki, vendar je poudarek predvsem na pozitivnem starševstvu in kakovostnem preživljanju prostega časa družin. Pozitivno starševstvo temelji na ideji spoštovanja otrokovih pravic in zagotavljanju varnega okolja, kar hkrati pomeni odsotnost kakršnihkoli oblik nasilja (kot vzgojne metode). Kot tako vključuje zagotavljanje največje zaščite in koristi otroka, kar pomeni ustrezno skrb za otroka, opolnomočenje otroka, usmerjanje otroka in obravnavo otroka kot posameznika s pripadajočimi pravicami. Pozitivnega starševstva ne gre razumeti v okviru permisivne vzgoje, temveč temelji na zdravem postavljanju meja, ki jih otrok potrebuje, da lahko v polnosti razvije svoje potenciale (Svet Evrope). Pomemben je torej pristen stik z otrokom, kakovostno skupno preživljanje prostega časa ter upoštevanje njegovih potreb in želja. Prav slednje je še posebej pomembno, saj želimo, da otroci v čim večji meri participirajo v vseh vidikih življenja. Naloga države je, da spodbuja in širi koncept pozitivnega starševstva, hkrati pa ustvarja pogoje zanj (kot je recimo ustrezno urejeno področje usklajevanja poklicnega in družinskega življenja). Programi v podporo družini in družinska zakonodaja sledijo tej ideji, in je to področje razmeroma dobro urejeno, si je pa nenehno treba prizadevati za razvoj, napredek in izboljšave.

V zadnjih letih se je razvoj programov v podporo družini usmeril predvsem na dva širša sklopa. V prvi sklop so umeščeni programi centrov za družine. Centri za družine predstavljajo osrednji prostor v lokalnem okolju in so namenjeni druženju ter zagotavljanju različnih potreb vseh oblik družin v različnih življenjskih obdobjih. Njihove vsebine prispevajo k lažjemu usklajevanju poklicnega in družinskega življenja, h krepitvi enakih možnosti žensk in moških, nudijo pa tudi informacije in znanja za kakovostno življenje družin oziroma posameznih družinskih članov/članic. Vključujejo neformalno druženje, vsebine za kakovostno preživljanje prostega časa otrok in družin, občasno dnevno in počitniško varstvo otrok ter tudi vsebine za krepitev starševskih kompetenc in izboljšanje medosebnih odnosov in komunikacije v družini. V prihodnje bi jih morda veljalo nadgraditi z vsebinami, ki se kažejo kot relevantne, kot je na primer tveganje, ki ga za otroka predstavlja digitalno okolje. Drugi sklop predstavljajo programi psihosocialne pomoči otrokom in staršem. Ti so usmerjeni v bolj individualen pristop ter so namenjeni zmanjševanju čustvenih stisk, učenju družinskih članov/članic učinkovite komunikacije in pozitivne navezanosti v družini, izboljšanju socialnih kompetenc otrok, izboljšanju sposobnosti obvladovanja čustev, gradnji pozitivne samopodobe idr. Zastavljeni so predvsem preventivno, npr. preventivno učenje reševanja raznovrstnih problemov, preventivno zmanjševanje vedenjskih in čustvenih težav ipd. Pri programih v podporo družini je izjemno pomembna njihova dostopnost, kar pomeni, da je potrebno zagotoviti brezplačen dostop do vsebin in enakomerno razpršenost programov po Sloveniji. Do sedaj so vse izvedbe programov v podporo družini zagotavljale brezplačen dostop, mreža programov se postopno zgoščuje in lahko govorimo o razmeroma visoki stopnji pokritosti Slovenije s tovrstnimi programi.

Programi v podporo družini se delno ali v celoti financirajo na podlagi javnih razpisov za največ pet let. V letu 2017 tako MDDSZ sofinancira 11 programov vsebin centrov za družine in 23 programov psihosocialne pomoči. Poudariti velja, da se je višina sredstev za sofinanciranje programov v podporo družini v letu 2017 celo nekoliko povečala, v prihodnjih letih pa je načrtovano še dodatno zvišanje sredstev. Zaradi izjemnega pomena tovrstnih programov je bistveno, da jih država nenehno razvija, zagotavlja njihovo dostopnost, odprtost in pestrost ter zanje namenja še več sredstev.

Z namenom naslavljanja številnih potreb družin je MDDSZ tudi pristopilo k izvajanju Operativnega programa za izvajanje Evropske kohezijske politike v obdobju 2014–2020 (9. prednostna os »Socialna vključenost in zmanjševanje tveganja revščine«, 9.1 prednostna naložba »Aktivno vključevanje, vključno s spodbujanjem enakih možnosti in dejavnega sodelovanja ter izboljšanje zaposljivosti«, specifični cilj 9.1.3 »Preprečevanje zdrsa v revščino oziroma socialno izključenost in zmanjševanje neenakosti v zdravju«), v okviru katerega je pripravilo Javni razpis za sofinanciranje projektov večgeneracijskih centrov. Cilj javnega razpisa je bil vzpostaviti mrežo 15 večgeneracijskih centrov, ki bi izvajali petletne preventivne programe namenjene socialnemu vključevanju ranljivih družbenih skupin ter preprečevanju zdrsa v socialno izključenost in revščino. Izbrani projekti, ki so se začeli izvajali leta 2017 in bodo trajali do leta 2021, so enakomerno geografsko razpršeni po Sloveniji in tako omogočajo široko dostopnost do preventivnih programov. Sredstva za financiranje projektov se zagotavljajo v okviru proračuna Republike Slovenije, delno pa jih zagotavlja EU iz Evropskega socialnega sklada. Namen operativnih programov je financiranje projektov, ki se še niso izvajali in predstavljajo novost v slovenskem prostoru. Tovrstni, na nek način eksperimentalni, programi predstavljajo najboljše izhodišče za prepoznavo potreb družin in posameznikov. Po izteku projektov bo evalvacija pokazala, katere vsebine v paketu programov so družine in posamezniki prepoznali kot najpomembnejše in najbolj potrebne. Te ugotovitve in rezultati bodo dobra osnova za oblikovanje in razpis novih programov. Programi se že zdaj izvajajo v sodelovanju z lokalnimi skupnostmi, zato tudi v prihodnosti vidimo lokalne skupnosti kot pomembnega partnerja pri izvajanju različnih programov v podporo družini. Dodana vrednost vključevanja lokalnih skupnosti je dobro poznavanje potreb lokalnega prebivalstva, kar posledično pomeni pravočasno zaznavanje različnih stisk in težav ter prilagajanje programov dejanskim potrebam. Za uspešnost programov v podporo družini je namreč nujno potreben uvid v potrebe družin in prebivalstva na splošno in ohranjanje prožnosti programov, ki so sposobni spremeniti fokus glede na spremembe v družbi.

Izjemno pomembno je, da država prepozna potrebe in pripravi take programe, ki bodo v največji možni meri odgovarjali nanje. Da bi ugotovili, katere so tiste potrebe, ki so najbolj izrazite in jih v okviru programov naslovili, je MDDSZ v letu 2016 naročilo raziskavo, ki je vključevala poglavje o potrebah družin (Stališča Slovencev o družinski problematiki in potrebah družin, Fakulteta za družbene vede, Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij). Raziskava je potrdila, da potrebe družin niso homogene, temveč obstaja široka paleta potreb. Katera od potreb prihaja bolj do izraza, je odvisno od starosti, družinske situacije, kraja bivanja idr. Zato je MDDSZ v okviru Javnega razpisa za sofinanciranje projektov večgeneracijskih centrov razpisalo razmeroma širok nabor vsebin, prijavitelji pa so izbrali le tiste, za katere so prepoznali potrebo v lokalnem okolju.

Opažamo, da so družine premalo informirane o svojih pravicah ter ne poznajo storitev, aktivnosti, programov in projektov, ki jih imajo na voljo, zato bi bilo treba povečati informiranost o tem. Pomembno je vzpostaviti boljše povezovanje med resorji, ki spodbujajo in omogočajo različno kakovostno ponudbo za otroke in družine po vsej Sloveniji, in vzpostaviti učinkovit sistem informiranja o tej ponudbi. Pri tem bi se bilo treba povezati tudi z lokalnimi skupnostmi, ki prav tako izvajajo kakovostne programe in projekte (Pikin festival v Velenju, festival kulturno-umetnostne vzgoje Bobri v MOL ipd.), hkrati pa lažje dostopajo do uporabnikov. Prav tako bi bilo smiselno družinam zagotoviti enotnejšo obravnavo in ugodnosti pri dostopu do blaga in storitev, kar bi lahko naredili z uvedbo družinske kartice. S to kartico bi družine imele popust ali prost vstop na različne dogodke, povezane s kakovostnim preživljanjem prostega časa, hkrati pa bi lahko uveljavljale tudi popuste pri nakupu različnih družinskih potrebščin in potrebščin za otroke.

Programe in projekte, ki so namenjeni otrokom in družinam, izvajajo tudi na področju kulture. Številne kulturne ustanove po vsej Sloveniji ponujajo otrokom in družinam kakovostne vsebine, programe in projekte po dostopnejših cenah ali brezplačno. Njihove vsebine prispevajo h kakovostnemu preživljanju prostega časa otrok in družin in tudi k lažjemu usklajevanju družinskega življenja.

Posebno medresorsko pozornost je treba tudi v prihodnje namenjati podpori kakovostnih programov in projektov, kispodbujajo razvoj družinske pismenosti in bralne kulture ter programe za pomoč družinam priseljencev (materni jezik, drugi jezik ipd.), kar v skladu s smernicami, ki jih opredeljuje v letu 2017 pripravljen predlog Nacionalne strategije za pismenost. Družinska pismenost je pomemben del bralne pismenosti, ki vključuje medgeneracijsko branje in ima učinke na vseh področjih posameznikovega razvoja (kognitivnem, socialnem, čustvenem, estetskem, moralno-etičnem in motivacijskem). Razumemo jo kot različne dejavnosti v družini, ki so povezane s pismenostjo v najširšem pomenu besede in pri katerih sodeluje celotna družina (različne generacije).

Na nacionalni ravni je treba prepoznati kakovostne programe družinske pismenosti in bralne kulture otrok, mladih in njihovih staršev (kot npr. projekti Bralne značke Slovenije – ZPMS: Predšolska bralna značka – vključuje otroke in starše, Bralna značka za osnovnošolce in bralni klubi za srednješolce; program sofinancira Javna agencija za knjigo RS) in skrbeti za njihovo promocijo. Več pozornosti je treba posvetiti dodatnemu strokovnemu usposabljanju strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju ter kulturi (knjižnice in druge ustanove) in tudi študentov študijskih smeri, ki se usposabljajo za ta področja, da bodo spoznali pomen razvoja družinske pismenosti ter sodobne pristope za razvoj družinske pismenosti in bralne kulture. Pri tem je ključno povezovanje različnih partnerjev z izkušnjami pri tovrstnih projektih – npr. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (v nadaljevanju: MIZŠ) in Andragoški center Slovenije s programi družinske pismenosti Beremo in pišemo skupaj (UŽU-BIPS) in Branje za znanje, branje za zabavo; Univerza v Mariboru v sodelovanju z Društvom Bralna značka Slovenije – Zveza prijateljev mladine Slovenije s projektom V objemu besed.

Za učinkovit razvoj družinske pismenosti je ključna vzpostavitev medresorske mreže kakovostnih programov in projektov v podporo družinski pismenosti in bralni kulturi, pri čemer je treba prepoznati tudi pomen splošnih knjižnic in tudi šolskih knjižnic ter njihovih že uveljavljenih programov in projektov za otroke in družine. Članstvo v splošnih knjižnicah je za otroke in mladino do 18. leta brezplačno, prav tako splošne knjižnice organizirajo številne brezplačne programe in dogodke za otroke in družine in s tem že prispevajo k razvoju družinske pismenosti.

V mrežo za družinsko pismenost je pomembno vključevati tudi lokalne skupnosti – primer dobre prakse je na primer Mestna občina Ljubljana (v nadaljevanju: MOL), ki že več let izvaja projektaLjubljana bere, s katerim sistematično spodbuja razvijanje bralne kulture pri različnih ciljnih skupinah, tudi z namenom poudarjanja pomena družinskega branja v zgodnjem otroštvu. Triletniki iz MOL ob sistematskem pregledu pri pediatru brezplačno prejmejo kakovostno slovensko slikanico.

Na tem področju je pomembno tudi strokovno usposabljanje strokovnih delavcev z različnih področij, kako lahko vključevanje otrok in družin v različne kulturne dejavnosti pomembno prispeva h kakovosti njihovega življenja. Primer dobre prakse je medresorsko zasnovano nacionalno strokovno usposabljanje Kulturni bazar. Katalog kulturno-vzgojne ponudbe vključuje ponudbo za otroke, mladino in tudi za družine več kot 300 kulturnih ustanov iz vse Slovenije.

Programov in projektov, ki so namenjeni otrokom in družinam, je veliko. Cilj države je te še okrepiti, tako v smislu obsega, kakovosti kot tudi raznovrstnosti. Prav to pa je v skladu s ciljem, ki mu sledijo razvite družinske politike – premik od transferjev k podpornim storitvam za otroke in družine.

Ukrepi

-

Glede na prepoznane potrebe otrok in družin oblikovati nabor vsebin in ukrepov ter redno pripravljati javne razpise za sofinanciranje programov v podporo družini ter drugih programov in projektov, ki so namenjeni otrokom in družinam, ki bodo odgovarjali na te potrebe;

-

redno vodenje evidence uporabnikov in izvajanje evalvacije programov v podporo družini, večgeneracijskih centrov ter drugih programov in projektov, ki so namenjeni otrokom in družinam in se sofinancirajo iz drugih sredstev;

-

znatno povečanje višine sredstev za sofinanciranje programov v podporo družini;

-

ohranjanje brezplačnega dostopa uporabnikov do programov v podporo družini ter drugih programov in projektov, ki so namenjeni otrokom in družinam;

-

če projekti večgeneracijskih centrov ob koncu projekta izkažejo dobre rezultate in učinke, je treba zagotoviti nadaljevanje sofinanciranja projektov s temi vsebinami;

-

večje sodelovanje lokalnih skupnosti pri izvajanju programov v podporo družini ter drugih programov in projektov, ki so namenjeni otrokom in družinam;

-

povečanje deleža sofinanciranja lokalnih skupnosti pri izvajanju programov v podporo družini ter drugih programov in projektov, ki so namenjeni otrokom in družinam;

-

sistemska uvedba znanstveno dokazano učinkovitih programov in metod za soočanje z zahtevnejšimi vedenjskimi odkloni pri otrocih, ki bi jih pri delu s starši in otroki uporabljali CSD, šole in zdravstvene ustanove;

-

spodbujanje in promoviranje koncepta »pozitivnega starševstva«;

-

vzpostavitev in krepitev storitev počitniškega varstva za otroke prve triade osnovne šole in drugega občasnega varstva otrok (z namenom lažjega usklajevanja družinskega in poklicnega življenja);

-

zagotovitev določenega števila ur varstva za otroke iz enostarševskih družin in otroke s posebnimi potrebami na mesečni ravni;

-

razširitev mreže programov v podporo družini, da bo enako dostopna vsem uporabnikom in uporabnicam;

-

redno medsebojno sodelovanje različnih resorjev, ki izvajajo vsebine, projekte in programe, namenjene otrokom in družinam;

-

vzpostavitev in krepitev podpornih storitev za osnovnošolske otroke v času šolskih počitnic;

-

uvedba mobilne aplikacije, v okviru katere bi bile na voljo vse relevantne informacije o pravicah družin in otrok, programih v podporo družini ter drugih sorodnih programih in projektih;

-

uvedba družinske kartice;

-

ozaveščanje in informiranje javnosti in ciljne publike o programih v podporo družini ter drugih programih in projektih, ki se vežejo na družino (kampanje, v okviru sejemskih prireditev idr.);

-

krepitev in razvijanje mreže kakovostnih programov in projektov v podporo družinski pismenosti in bralni kulturi ter spodbujanje vključevanja otrok in njihovih družin.

Kazalniki

-

Vzpostavljen sistem metod/načinov prepoznavanja potreb otrok in družin;

-

število javnih razpisov za sofinanciranje programov v podporo družini ter drugih programov in projektov, ki so namenjeni otrokom in družinam, ki odgovarjajo na potrebe otrok in družin;

-

število podprtih programov v podporo družini ter drugih programov in projektov, ki so namenjeni otrokom in družinam (po letih);

-

evalvacije programov v podporo družini, večgeneracijskih centrov ter drugih programov in projektov, ki so namenjeni otrokom in družinam;

-

število uporabnikov programov v podporo družini, večgeneracijskih centrov ter drugih programov in projektov, ki so namenjeni otrokom in družinam;

-

delež povečanja višine sredstev za sofinanciranje programov v podporo družini ter drugih programov in projektov, ki so namenjeni otrokom in družinam;

-

javna dostopnost dokumentacije iz katere je razviden brezplačen dostop uporabnikov do programov v podporo družini ter drugih programov in projektov, ki so namenjeni otrokom in družinam;

-

rezultati in učinki projektov večgeneracijskih centrov in število sofinanciranih večgeneracijskih centrov po letu 2021;

-

delež vključenih lokalnih skupnosti pri izvajanju projektov in programov v podporo družini ter drugih programov in projektov, ki so namenjeni otrokom in družinam;

-

delež povečanja višine sofinanciranja lokalnih skupnosti pri izvajanju programov v podporo družini in drugih programov ter projektov, ki so namenjeni otrokom in družinam;

-

število programov in metod za soočanje z zahtevnejšimi vedenjskimi odkloni pri otrocih;

-

vrste in načini promocij koncepta »pozitivnega starševstva« in dosežen delež ciljne publike (če je mogoče);

-

število sklopov dejavnosti in projektov počitniškega varstva za otroke prve triade osnovne šole in drugih oblik občasnega varstva otrok;

-

vzpostavljeni projekti ali programi, ki na mesečni ravni zagotavljajo določeno število ur varstva za otroke iz enostarševskih družin in otroke s posebnimi potrebami;

-

število in shematski prikaz razpršenosti podprtih centrov za družine ter drugih programov in projektov, ki so namenjeni otrokom in družinam;

-

vzpostavljeno sodelovanje različnih resorjev, ki izvajajo vsebine, programe in projekte, namenjene otrokom in družinam, z namenom učinkovitejšega izvajanja teh programov in projektov ter učinkovitejšega informiranja družin;

-

vzpostavljena kakovostna ponudba podpornih storitev za osnovnošolske otroke v času šolskih počitnic, razpršenost kakovostne in raznovrstne ponudbe po vsej Sloveniji;

-

vzpostavljena in delujoča mobilna aplikacija z relevantnimi informacijami o pravicah družin in otrok, programih v podporo družini ter drugih programih in projektih, ki so namenjeni otrokom in družinam;

-

delujoč sistem družinske kartice;

-

število in vrsta ozaveščanja ter informiranja javnosti in ciljne publike o programih v podporo družini ter drugih programih in projektih, ki so namenjeni otrokom in družinam;

-

vzpostavljena mreža kakovostnih programov in projektov v podporo družinski pismenosti in bralni kulturi.

Nosilci

MDDSZ, MK, MIZŠ, MZ, IRSSV.

Sodelujoči organi

Lokalne skupnosti.

3.2 Starševsko varstvo in družinski prejemki

Kot je v tem dokumentu že bilo omenjeno, je naloga države, da ustvari ustrezne pogoje za odločanje za družino in doseganje visoke ravni kakovosti življenja družin ter da zagotavlja varstvo in zaščito vseh družinskih članov (še posebej otrok). Delno država to počne s prispevanjem k stroškom za preživljanje, s skrbjo in varstvom otrok ter podeljevanjem posebnih pravic zaradi starševstva. Namen teh pravic in neposredne finančne podpore družinam je omogočiti staršem kakovostno starševstvo, otrokom pa kakovostno otroštvo, zagotoviti družinam čim ustreznejše pogoje za življenje, lajšati usklajevanje družinskih in poklicnih obveznosti ter izboljšati življenjske pogoje socialno šibkejših družin, družin z več otroki, enostarševskih družin in družin z otroki s posebnimi potrebami.

Področje starševskega varstva in družinskih prejemkov ureja Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1), ki je bil sprejet leta 2014. Zakon je prinesel novosti predvsem na področju sistema ureditve dopustov ob rojstvu otroka. Največja sprememba je bila postopno povečevanje plačanega očetovskega dopusta.

Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih ureja zavarovanje za starševsko varstvo in pravice, ki izhajajo iz tega, družinske prejemke, pogoje in postopek za uveljavljanje posameznih pravic idr. V zakonu so posebej opredeljene sledeče pravice in prejemki: pravica do dopusta in nadomestila (materinskega, očetovskega, starševskega), pravica do krajšega delovnega časa, pravica do plačila prispevkov v primeru štirih otrok ali več, pravica do nadomestila v času odmora za dojenje, starševski dodatek, pomoč ob rojstvu otroka, otroški dodatek, dodatek za veliko družino, dodatek za nego otroka, delno plačilo za izgubljen dohodek. Določene pravice in olajšave, ki izhajajo iz naslova starševstva, so urejene tudi v drugih zakonih (npr. davčne olajšave za vzdrževanega družinskega člana, subvencija vinjet, subvencija plačila letne dajatve za uporabo vozil v cestnem prometu in povračilo davka na motorna vozila za velike družine).

Vsaka pravica in prejemek sta posebna in namenjena ureditvi posebnega življenjskega položaja ali predstavlja obliko pomoči družini. Glede na trajanje pravice smo le-te združili v dve večji skupini, in sicer:

a)

pravice in prejemki, vezani na rojstvo in zgodnja leta otrokovega življenja,

b)

pravice in prejemki, vezani na preživljanje, skrb in varstvo otrok.

V okviru teh dveh sklopov so pravice in prejemki v vsebinskem smislu obravnavani samostojno. Ker se cilji, ukrepi in kazalniki prepletajo, so le-ti združeni v okviru vsakega od dveh sklopov. Kljub temu je za področje starševskega varstva in družinskih prejemkov mogoče opredeliti tudi splošne cilje, ki veljajo za vse pravice in prejemke, navedene v tem poglavju.

Cilji

-

Univerzalnost pravic in prejemkov (tistih, za katere je to smiselno in mogoče);

-

namenska (ciljna) usmerjenost prejemkov;

-

prožnost in poenostavitev izrabe pravic;

-

izvzem pravic in prejemkov iz morebitnih varčevalnih ukrepov;

-

informiranost (ciljne publike) o pravicah in prejemkih, vezanih na starševsko varstvo in družinske prejemke.

Na področju starševskega varstva je Zakon za uravnoteženje javnih financ znižal nekatere prejemke oziroma omejil pravice. Ker je bil namen navedenega zakona začasna omejitev pravic (zaradi varčevalnih razlogov), je pomembno, da se te pravice čim prej povrnejo na izhodišče. Tam, kjer varčevalnih ukrepov ne bo mogoče v celoti sprostiti naenkrat, je treba zagotoviti postopno sproščanje, kar pomeni prednostno sprostitev za družine iz nižjih dohodkovnih razredov.

3.2.1 Pravice in prejemki, vezani na rojstvo in zgodnja leta otrokovega življenja

Cilji

-

Prožnejša izraba očetovskega in starševskega dopusta,

-

enakomernejša razdelitev starševskega dopusta med oba od staršev,

-

pozitiven odnos delodajalcev do izrabe očetovskega in starševskega dopusta,

-

varovanje zdravja mater ob rojstvu otroka,

-

lažje usklajevanje poklicnega in družinskega življenja,

-

ohranitev materialnega položaja družin ob rojstvu otroka,

-

poenostavitev uveljavljanja pravic.

Stanje

Pravice iz naslova starševskega varstva, še zlasti dopusti in v določeni meri krajši delovni čas, pomembno prispevajo k odpravljanju razlik med ženskami in moškimi na trgu dela, saj omogočajo, da ženske po rojstvu otroka ostanejo aktivne na trgu dela. Prav tako spodbujajo enakovrednejše porazdelitve obveznosti varstva in nege otrok med ženskami in moškimi ter pomembno prispevajo k lažjemu usklajevanju poklicnega in družinskega življenja.

Postopek uveljavljanja pravic iz naslova starševskega varstva je nekoliko zastarel in bi ga veljalo posodobiti oziroma optimizirati. Za pravice, ki so trajnejše narave oziroma se obnavljajo na letni ravni, je smiselno uvesti avtomatizirani sistem preverjanja izpolnjevanja pogojev za upravičenost. Kjer je to mogoče, je treba uvesti elektronsko oddajo vloge. Prav tako je treba pregledati vse obrazce in jih poenostaviti.

Dopust (materinski, očetovski in starševski) in nadomestila

Materinski, očetovski in starševski dopust in pripadajoča nadomestila so iz vidika usklajevanja poklicnega in družinskega življenja izjemno pomembne pravice. Slovenija ima to področje dobro urejeno.

Materinski dopust je namenjen pripravi na porod, negi in varstvu otroka takoj po porodu ter zaščiti materinega zdravja ob rojstvu otroka in po njem. Do njega so upravičene matere, in sicer v trajanju 105 dni v strnjenem nizu v obliki polne odsotnosti z dela, od tega je izraba 15 dni obvezna. Nastop materinskega dopusta je 28 dni pred predvidenim datumom poroda, razen v primeru predčasnega rojstva. Izjemoma ima pravico do materinskega dopusta oče, druga oseba oziroma eden od starih staršev. Materinsko nadomestilo znaša 100 % osnove in je navzgor omejeno na 2,5-kratnik vrednosti povprečne mesečne plače v Republiki Sloveniji.

Očetovski dopust je namenjen očetom, da bi že v zgodnji dobi otroka sodelovali pri negi in varstvu. Do njega so upravičeni očetje, in sicer v trajanju 15 koledarskih dni (11 delovnih) z nadomestilom (do šestega meseca starosti otroka, izjemoma do 12. meseca) v obliki polne ali delne odsotnosti z dela, 15 koledarskih dni dopusta z nadomestilom (po poteku starševskega dopusta za tega otroka, najdalj do končanega prvega razreda osnovne šole). Do očetovskega dopusta so upravičene tudi druge osebe, ki dejansko negujejo in varujejo otroka po njegovem rojstvu (druga oseba in materin zakonec ali zunajzakonski partner). Očetovsko nadomestilo znaša 90 % osnove in je navzgor omejeno na 2,5-kratnik vrednosti povprečne mesečne plače v Republiki Sloveniji. V letu 2016, ko je bilo rojenih 20.345 otrok, je prvih 15 dni očetovskega dopusta izrabilo 16.291 očetov (vir MDDSZ).

Starševski dopust je namenjen negi in varstvu otroka. Do njega so upravičeni matere in očetje, in sicer v trajanju 130 dni za vsakega od staršev (skupaj 260 dni) v obliki polne ali delne odsotnosti z dela. Mati lahko na očeta prenese 100 dni starševskega dopusta, 30 dni pa je neprenosljivih in jih lahko izkoristi samo mati. Oče lahko praviloma izrabi največ 230 dni, izjemoma vseh 260 dni. Oče lahko prenese na mater 130 dni starševskega dopusta (mati lahko izrabi vseh 260 dni). V primeru rojstva dvojčkov ali več otrok, nedonošenčka, otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, itd. se starševski dopust podaljša. Del starševskega dopusta v trajanju največ 75 dni starša lahko preneseta in izrabita do končanega prvega razreda osnovne šole otroka. Do starševskega dopusta so upravičeni tudi posvojitelji in osebe, ki jim je otrok zaupan v vzgojo in varstvo z namenom posvojitve, ter druga oseba oziroma eden od starih staršev otroka. Starševsko nadomestilo znaša 90 % osnove in je navzgor omejeno na dvakratnik vrednosti povprečne mesečne plače v Republiki Sloveniji.

Čas skupnega prejemanja starševskega nadomestila se je z Zakonom o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1) iz leta 2014 povečal s 380 dni v letu 2015 na (trenutno) 390 dni, v letu 2018 pa bo dosegel 395 dni na račun ukinjanja neplačanega očetovskega dopusta in uvedbe dodatnih dni plačanega očetovskega dopusta.

Višina nadomestila se je v letih 2012 in 2013 spremenila. Materinsko nadomestilo še vedno znaša 100 % osnove, vendar je omejeno navzgor z dvakratnikom povprečne mesečne plače v Republiki Sloveniji, starševsko in očetovsko nadomestilo pa sta s 100 % znižana na 90 % osnove oziroma ostajata v višini 100 %, če osnova ne presega minimalne plače. Enako kot materinsko nadomestilo sta tudi starševsko in očetovsko nadomestilo omejena navzgor. Povprečna višina nadomestila se giblje na ravni 72–73 % povprečne plače, saj so prejemniki (večinoma ženske) mladi in na začetku poklicne kariere (Otroci in njihov položaj v Sloveniji danes: Situacijska analiza položaja otrok v Sloveniji, IRSSV, 2016). V letih od 2005 do 2012 je delež izdatkov za nadomestila naraščal, kar je bilo pretežno posledica povečevanja števila rojstev v Sloveniji. V letu 2013 se je delež izdatkov za nadomestila v primerjavi z letom 2012 znižal za kar 11 %. Znižanje izdatkov je bilo predvsem posledica omejitve višine starševskega nadomestila v skladu z Zakonom za uravnoteženje javnih financ. Od leta 2012 do danes so se izdatki za nadomestila rahlo znižali, kar je povezano tudi z nižanjem števila rojstev. V letu 2011 so izdatki za starševska nadomestila znašali približno 300 mio EUR letno, v zadnjih dveh letih (2015, 2016) se gibljejo okrog 230 mio EUR letno (vir MDDSZ).

Število upravičencev do starševskega nadomestila je povezano s številom rojstev v tekočem letu, prav tako z deležem zaposlenih in samozaposlenih (zavarovancev za starševsko varstvo) med mladimi starši. Delež upravičencev do nadomestila je bolj ali manj nespremenljiv in v primerjavi z vsemi rojstvi znaša 88 % (Otroci in njihov položaj v Sloveniji danes: Situacijska analiza položaja otrok v Sloveniji, IRSSV, 2016). V letu 2011 jih je bilo tako 22.782, v letu 2016 pa 20.064 (vir MDDSZ).

V Sloveniji imamo relativno nizko stopnjo izrabe starševskega dopusta s strani očetov. Delež očetov, ki izrabijo starševski dopust, je vsa leta približno enak, in sicer znaša med 6 % in 7 %. Raziskava z naslovom Stališča Slovencev o družinski problematiki in potrebah družin (Slovensko javno mnenje, 2016) je pokazala, da je največji delež vprašanih (21,9 %) izjavil, da bi bilo najbolje, da bi si starša izrabo starševskega dopusta enakomerno razdelila (torej tako, da bi ga vsak izrabil polovico). Pri tem ni nepomemben podatek, da se ta odstotek pri mladih še poveča. In sicer kar 35 % mladih (do 30 let) meni, da bi si starša morala starševski dopust enakomerno razdeliti. Ponovno se je potrdilo, da mlajši generaciji enakost med spoloma veliko pomeni in da ta meni, da je skrb za otroke naloga obeh staršev. Država to spodbuja, zato ponuja možnost enakomerne izrabe starševskega dopusta.

Izraba očetovskega dopusta v Sloveniji je relativno konstantna, in sicer okrog 80 % očetov izrabi prvih 15 dni dopusta (do dopolnjenega šestega meseca otrokove starosti). Razlogov, zaradi katerih se nekateri očetje ne odločijo za izrabo očetovskega dopusta (predvsem nadaljnjih 15 dni očetovskega dopusta) in predvsem zaradi katerih se večina očetov ne odloči za izrabo starševskega dopusta, je več. Eden izmed njih je slaba informiranost očetov v zvezi s pravicami ob rojstvu otroka, ki jim pripadajo. Drugi je nerazumevanje delodajalcev, nadrejenih in sodelavcev za izrabo dopustov. Kaže se tudi nerazumevanje pomena in ciljev očetovskega in starševskega dopusta s strani samih staršev. Ena od rešitev te problematike je gotovo dvig stopnje ozaveščenosti in informiranosti tako staršev kot tudi delodajalcev. Raziskava Stališča Slovencev o družinski problematiki in potrebah družin (Slovensko javno mnenje, 2016) je pokazala, da bi očete najbolj spodbudilo k izrabi očetovskega dopusta, če bi delodajalci imeli za to več posluha za to. Posebno pozornost je treba nameniti očetom, ki se jim rodi več otrok hkrati. Pri starševskem dopustu se ob rojstvu več otrok hkrati starševski dopust podaljša, zato je v takih primerih smiselno sorazmerno podaljšati tudi očetovski dopust.

Krajši delovni čas

K lažjemu usklajevanju poklicnih in družinskih obveznosti pripomorejo tudi prožnejše oblike dela, med katere spada tudi pravica do krajšega delovnega časa. Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1) določa, da ima eden od staršev, ki neguje in varuje otroka do tretjega leta starosti, pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Če neguje najmanj dva otroka, ima to pravico do končanega prvega razreda osnovne šole najmlajšega otroka v skladu s predpisi, ki urejajo osnovno šolo. Pri tem je leto dni izrabe pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega neprenosljivo za vsakega od staršev, razen določenih izjem.

V letu 2014 se je trajanje pravice podaljšalo do konca prvega razreda osnovne šole mlajšega otroka, če starša varujeta in negujeta vsaj dva otroka. Dodan je bil pogoj neprenosljivosti enega leta za vsakega od staršev, da bi k izrabi te pravice spodbudili tudi očete. Število upravičencev in tudi obseg sredstev za plačilo prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom vsa leta narašča. V letu 2011 je bilo 10.108 upravičencev in 11,5 mio EUR potrebnih sredstev, medtem ko je bilo v letu 2016 že 14.485 upravičencev in 17,2 mio EUR potrebnih sredstev (ker se prispevki plačujejo od sorazmernega dela minimalne plače, se z višanjem minimalne plače veča tudi obseg potrebnih sredstev in ni odvisen samo od števila upravičencev). Ker je plačilo prispevkov vezano na minimalno plačo, pri večjem delu upravičencev to pomeni plačilo prispevkov od nižje osnove, kot je njihova plača. Zaradi tega se lahko zgodi, da imajo nižjo odmerjeno pokojnino. Zaradi vpliva na pravice iz pokojninskega zavarovanja, bi veljalo razmisliti o spremembi zakonodaje, ki bi zagotovila, da bi upravičenci pravice do krajšega delovnega časa imeli enako pokojnino, kot če ukrepa ne bi izrabili.

Treba je poudariti, da so ženske v Sloveniji, tako kot moški, večinoma zaposlene za polni delovni čas. Primerjalno gledano ima Slovenija med državami članicami EU eno najvišjih stopenj zaposlenosti žensk z otroki, njihov položaj pa je bolj izenačen s položajem moških. V zadnjem obdobju zaznavamo nov trend – povečevanje deleža žensk, ki delajo s krajšim delovnim časom v obdobju, ko imajo majhne otroke. Izpostaviti velja, da ima izraba tovrstnega ukrepa, če se ga poslužujejo pretežno ženske, negativen vpliv na njihov položaj na trgu dela. Zaznavamo tudi povečanje izrabe pravice pri samostojnih podjetnikih.

Nadomestilo v času odmora za dojenje

Materi, zaposleni za polni delovni čas, pripada v času odmora za dojenje (na podlagi potrdila specialista pediatra, do devetega meseca starosti otroka), nadomestilo za eno uro dnevno, in sicer v višini sorazmernega dela minimalne plače iz Zakona o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji. Materi, zaposleni za polni delovni čas, zagotavlja država (na podlagi potrdila specialista pediatra) v času odmora za dojenje od devetega do 18. meseca starosti otroka, plačilo prispevkov za socialno varnost od sorazmernega dela minimalne plače iz Zakona o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji.

Ta ukrep se v Sloveniji ni pokazal kot pomemben, saj ga izrabi le malo upravičenk (na letni ravni manj kot 10). Razlog je najbrž v dolžini starševskega dopusta, ki ga v večinoma izrabijo matere.

Starševski dodatek

Starševski dodatek je namenjen materam (ali očetom po 77 dnevih od rojstva otroka), ki niso zavarovane za starševsko varstvo (študentke, nezaposlene) in znaša 252,04 EUR mesečno. Upravičenke in upravičenci so za čas trajanja pravice vključeni v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Upravičenka/upravičenec in otrok morata imeti stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in dejansko prebivati v Sloveniji. Pravica traja 365 dni, v primeru rojstva dvojčkov ali več otrok, nedonošenčka, otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, itd. se ta pravica podaljša. V zadnjih dveh letih je bilo letno upravičenih do starševskega dodatka približno 3.600 upravičenk in upravičencev, obseg potrebnih sredstev je znašal 10,5 mio EUR.

V prihodnje bi veljalo zvišati višino starševskega dodatka vsaj na osnovni znesek minimalnega dohodka.

Pomoč ob rojstvu otroka

Pravica do pomoči ob rojstvu otroka je namenjena nakupu opreme za novorojenčka. Prejemek se izplača v enkratnem znesku in trenutno znaša 280,00 EUR. Pravico ima vsak otrok, čigar mati ali oče imata stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (in dejansko živita v RS), pri čemer povprečni mesečni dohodek na osebo ne presega 64 % neto povprečne plače (659,30 EUR) v skladu z določili Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, ki se uporabljajo za odločanje o pravici do otroškega dodatka. Na podlagi Zakona za uravnoteženje javnih financ in novele Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1) iz leta 2015 se je pomoč ob rojstvu otroka omejila na družine, ki se uvrščajo do 6. dohodkovnega razreda. Število otrok, upravičenih do pomoči ob rojstvu otroka, se je po sprejetju Zakona za uravnoteženje javnih financ znižalo za približno 30 % (največ jih je bilo v letu 2010, in sicer 21.792, najmanj pa v letu 2012, in sicer 15.108). Med letoma 2013 in 2016 je bilo število upravičenih otrok okrog 15.500, za kar država nameni okrog 4,4 mio EUR letno.

Pravica do pomoči ob rojstvu otroka mora čim prej ponovno postati univerzalna pravica. Za boljši učinek pravice bi jo bilo treba preoblikovati, in sicer iz neposrednega denarnega nakazila v obliko dobropisa, ki bi ga bilo mogoče unovčiti v izbranih trgovinah izključno za izdelke, namenjene otrokom. Tako bi zagotovili namensko porabo sredstev. Ker država želi ustvarjati spodbudno okolje za odločanje za otroka, bi bilo smiselno, da bi bila višina sredstev za to pravico višja za drugega otroke in naslednje.

Ukrepi

-

Dvigniti starševsko in očetovsko nadomestilo na 100 % osnove;

-

poenotiti in omogočiti prožnejšo izrabo očetovskega dopusta;

-

zagotoviti dodatnih 10 dni očetovskega dopusta v primeru rojstva več kot enega otroka hkrati;

-

ozaveščati delodajalce o izrabi pravice do starševskega dopusta (zlasti za očete) in očetovskega dopusta;

-

informirati starše, zlasti očete, o izrabi starševskega in očetovskega dopusta in spodbujati k večji izrabi teh;

-

zvišati starostno mejo izrabe pravice do krajšega delovnega časa – če starša negujeta in varujeta najmanj tri otroke – na 10 let starosti najmlajšega otroka;

-

spremeniti zakonodajo tako, da bodo pri ukrepu krajšega delovnega časa upravičenci imeli enako pokojnino, kot če ukrepa ne bi izrabili;

-

zvišati višino starševskega dodatka vsaj na osnovni znesek minimalnega dohodka;

-

zvišati višino starševskega dodatka za določene kategorije (dijakinje/dijake, študentke/študente in aktivne iskalke/iskalce zaposlitve) za dodatnih 30 %;

-

zagotoviti pomoč ob rojstvu otroka za vse otroke, pri čemer bi znesek za drugega otroka znašal 120 % zneska za prvega otroka, za tretjega otroka in naslednje pa 150 % zneska za prvega otroka;

-

zagotoviti pomoč ob rojstvu otroka v obliki dobroimetja oziroma vavčerja za nakup potrebščin za otroke;

-

zagotoviti možnost postopnega prehoda s starševskega dopusta nazaj na delo – npr. podaljšanje starševskega dopusta v primeru izrabe pravice v delni odsotnosti;

-

uvesti avtomatizirano preverjanje upravičenosti do pravic, ki se obnavljajo na letni ravni (informativni izračun);

-

vpeljati elektronske vloge za uveljavljanje pravic iz naslova starševskega varstva in družinskih prejemkov (kjer je to mogoče);

-

ozaveščati in informirati ciljno publiko o pravicah in prejemkih, vezanih na starševsko varstvo in družinske prejemke (kampanje, ozaveščanje na sejemskih prireditvah idr.).

Kazalniki

-

Spremembe področne zakonodaje, ki kažejo na povečan obseg pravic;

-

načini izrabe očetovskega dopusta;

-

sprememba števila upravičencev po posameznih pravicah in povečanje višine sredstev, izplačanih za te pravice;

-

delež očetov, ki izrabijo starševski in očetovski dopust (po letih);

-

število izvedenih ozaveščevalnih kampanj za delodajalce v zvezi z izrabo starševskega in očetovskega dopusta in delež dosežene ciljne publike (če je mogoče);

-

število izvedenih ozaveščevalnih kampanj, ki spodbujajo k enakomernejši izrabi starševskega dopusta in večji izrabi očetovskega dopusta;

-

spremenjena zakonodaja, ki kaže spremembo starostne meje izrabe pravice do krajšega delovnega časa – če starša negujeta in varujeta najmanj tri otroke – na 10 let starosti najmlajšega otroka;

-

spremenjena zakonodaja, ki kaže, da imajo pri ukrepu krajšega delovnega časa upravičenci enako pokojnino, kot če ukrepa ne bi izrabili;

-

upravičenci do pravice do dela s krajšim delovnim časom po zavarovalnih podlagah (zaposleni, samozaposleni idr.);

-

višina starševskega dodatka (po letih);

-

uvedeno avtomatizirano preverjanje upravičenosti do pravic, ki se obnavljajo na letni ravni (informativni izračun);

-

navedba pravic iz naslova starševskega varstva in družinskih prejemkov, ki jih je mogoče uveljavljati preko elektronske vloge;

-

število in vrsta ozaveščevalnih dejavnosti in informiranja o pravicah in prejemkih, vezanih na starševsko varstvo in družinske prejemke.

Nosilci

MDDSZ, MZ, ZPIZ.

3.2.2 Pravice in prejemki, vezani na preživljanje, skrb in varstvo otrok

Cilji

-

S prispevanjem države k stroškom za preživljanje otrok izboljšati materialni položaj vseh družin, posebej prikrajšanih;

-

posebna skrb za velike družine (staršem olajšati skrb za otroke in zagotoviti, da zaradi velike družine ne bodo prikrajšani);

-

dodatna skrb za družine z otrokom/otroki, ki potrebujejo posebno nego in varstvo;

-

poenostavitve priprave in oddaje vlog za uveljavljanje pravic.

Stanje

Pravice do družinskih prejemkov in olajšav staršem pomagajo pri preživljanju, vzgoji, izobraževanju in skrbi za otroke. Namen različnih pravic in olajšav je predvsem poskrbeti, da se družinam zaradi rojstva otroka ne poslabša materialni položaj. To je še posebej pomembno pri velikih družinah in družinah, ki skrbijo za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo.

Otroški dodatek

Otroški dodatek je dopolnilni prejemek za preživljanje, vzgojo in izobraževanje otroka. Do njega ima pravico eden od staršev oziroma druga oseba za otroka s prijavljenim prebivališčem v Republiki Sloveniji do 18. leta starosti otroka, če izpolnjuje tudi druge pogoje po zakonu, ki ureja družinske prejemke. Cenzus za upravičenost do otroškega dodatka je trenutno 64 % neto povprečne plače v Republiki Sloveniji na osebo.

V letu 2012 so bile uvedene zakonske spremembe (Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, Zakon za uravnoteženje javnih financ), ki so nekoliko preoblikovale pravico do otroškega dodatka. Starostna meja upravičenosti do otroškega dodatka se je znižala iz 26 na 18 let, saj je se zvišala višina državne štipendije za otroke nad 18 let. Prav tako se je za ugotavljanje materialnega položaja začelo upoštevat poleg dohodkov tudi premoženje.

Med letoma 2005 in 2011 je bila poraba sredstev za otroški dodatek razmeroma nespremenjena. Zaradi zakonskih sprememb se je delež izdatkov za otroške dodatke znižal, in sicer v letu 2012 za 15 %, v letu 2013 pa še za nadaljnjih 11 %. V letih od 2012 do 2014, ko so se v celoti izrazile spremembe obeh zakonov, se je tako poraba sredstev za otroški dodatek v primerjavi z letom 2011 zmanjšala za več kot četrtino. Brez otroškega dodatka je ostalo 45.000 otrok, nadaljnjim 97.000 otrokom pa se je otroški dodatek znižal. Padanje izdatkov za otroški dodatek se je umirilo šele v letu 2015. Opažamo ponovno povečanje deleža izdatkov za otroški dodatek.

Na tem področju bi bile potrebne spremembe, in sicer bi bilo smiselno ponovno uvesti upravičenost do otroškega dodatka za vse upravičence, ki jim je pravico ukinil Zakon za uravnoteženje javnih financ. Dodatno bi veljalo razmisliti o uvedbi vsaj minimalnega otroškega dodatka za vse otroke. Najnižji znesek bi znašal toliko, kot je zdaj določena višina otroškega dodatka za otroka v 8. dohodkovnem razredu (19,88 EUR za prvega otroka, 27,50 EUR za drugega in 35,11 EUR za tretjega in nadaljnje). Za otroke v nižjih dohodkovnih razredih bi bila višina otroškega dodatka nespremenjena, tako da se dohodkovni položaj teh družin ne bi poslabšal. Učinek ukrepa bi bil, da bi vsaj minimalni otroški dodatek prejeli vsi otroci, medtem ko bi ohranili višji otroški dodatek za otroke iz družin v nižjih dohodkovnih razredih.

Uvesti je treba ukrepe, ki bodo zagotavljali, da se otroški dodatek dejansko porabi za zadovoljevanje potreb otrok oziroma, da se ga del nameni neposredno za plačevanje storitev in dobrin za otroke. Na primer, del zneska otroškega dodatka bi starši, ki presegajo 53 % neto povprečne plače na osebo (kar je cenzus za brezplačno malico) lahko prejeli v obliki subvencionirane malice za otroke v osnovni šoli ali v obliki plačila šole v naravi in drugih obveznih vsebin.

Dodatek za veliko družino

Dodatek za veliko družino je letni prejemek, ki je namenjen družinam s tremi ali več otroki, ki so mlajši od 18 let oziroma dokler so jih starši dolžni preživljati v skladu s predpisi, ki urejajo družinska razmerja (največ 26 let). Do dodatka je upravičena tudi druga oseba (npr. rejnik/rejnica), kadar trije otroci ali več teh iz iste družine živijo brez staršev (npr. pri rejniku/rejnici).

Pravico do dodatka za veliko družino ima eden od staršev, če imajo eden od staršev in otroci skupno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in dejansko živijo v Republiki Sloveniji ter izpolnjujejo premoženjski cenzus, ki znaša 64 % povprečnega mesečnega dohodka na družinskega člana oziroma 659,30 EUR na družinskega člana. Pravico do tega dodatka ima tudi druga oseba, kadar trije otroci ali več teh iz iste družine živijo brez staršev.

Dodatek za družino s tremi otroki znaša 395,00 EUR, za družino s štirimi ali več otroki pa 480,00 EUR. Dodatek za veliko družino se izplača v enkratnem znesku.

Na podlagi Zakona za uravnoteženje javnih financ in novele Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1) iz leta 2015 se je pravica do dodatka za veliko družino omejila na družine, ki se uvrščajo do 6. dohodkovnega razreda (53–64 %). Do dodatka za veliko družino je bilo v letu 2011 (pred sprejetjem Zakona za uravnoteženje javnih financ) upravičenih 30.193 družin, v letu 2013 je bilo teh 25.607, v letu 2016 pa 26.106. Po letu 2013 se obseg potrebnih sredstev za izplačilo dodatka za veliko družino giblje okrog 10,5 mio EUR.

Da bi spodbudili odločanje za več otrok in družinam z več otroki nekoliko prispevali k stroškom za preživljanje, skrb in varstvo otrok, bi bilo treba dodatek za veliko družino zagotoviti vsem družinam s tremi otroki ali več.

Kakovostno skupno preživljanje prostega časa družin je izjemno pomembno. Ker je to pri velikih družinah nekoliko težje – finančni vidik, organizacija ipd. –, mora država to še posebej spodbujati in omogočati. Poskrbeti je treba za učinkovito informiranost velikih družin o kakovostni ponudbi za otroke in družine, še posebej o ponudbi, ki je za velike družine dostopnejša ali brezplačna. Tako bo država enostarševskim in velikim družinam omogočila posebne družinske popuste oziroma brezplačen vstop v muzeje, galerije, gledališča in druge kulturne objekte ter na športne dogodke. Prav tako bo omogočila brezplačen ali subvencioniran prevoz na omenjene dogodke.

Plačilo prispevkov v primeru štirih ali več otrok

Eden od staršev, ki zapusti trg dela zaradi nege in varstva štirih ali več otrok, s katerimi ima skupno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, in je bil zavarovan za starševsko varstvo vsaj 12 mesecev v zadnjih treh letih ali je bil aktivni iskalec zaposlitve v skladu z zakonom, ki ureja trg dela, vsaj 12 mesecev v zadnjih treh letih, ima pravico do plačila prispevkov za socialno varnost do končanega prvega razreda osnovne šole najmlajšega otroka v skladu s predpisi, ki urejajo osnovno šolo. Šteje se, da oseba neguje in varuje otroka, če ima roditeljsko pravico in otroka dejansko neguje in varuje. Če je otrok zaupan v varstvo in vzgojo enemu od staršev, se šteje, da drugi od staršev ne neguje in varuje otroka. Upravičencev je v zadnjih nekaj letih med 1.350 in 1.600, potrebna sredstva pa znašajo med 3,8 mio EUR in 4,3 mio EUR.

Subvencija vinjet

Pravica do pomoči pri nakupu vinjete za velike družine še ni zakonsko urejena. Leta 2013 je bil na področju cestninjenja osebnih vozil (vozila do 3.500 kg največje dovoljene mase) uveden nov cestninski razred, v katerega se uvrščajo vozila, katerih višina nad prvo osjo presega 1,30 metra. V to kategorijo vozil, na katera je treba za uporabo cestninskega omrežja namestiti vinjeto 2B, ki je dražja kot vinjeta za »klasična« osebna vozila, pa se uvrščajo tudi številna vozila, ki jih velike družine uporabljajo za zadovoljenje svojih osnovnih osebnih potreb. Da bi preprečili dodatno finančno obremenitev velikih družin in invalidov, je trenutno v veljavi začasna rešitev, na podlagi katere se upravičencem zagotavlja pomoč pri nakupu letne vinjete 2B v višini 110,00 EUR, pri čemer sredstva za pomoč v obliki donacij zagotavlja družba DARS, d. d. Pravico je treba zakonsko urediti v predpisu, ki ureja starševsko varstvo in družinske prejemke. Do nje pa mora biti upravičen eden od staršev ali druga oseba (npr. rejnik/rejnica), ki ima v lasti ali uporabi vozilo razvrščeno v nov cestninski razred 2B, in je za to vozilo kupil letno vinjeto za drugi cestninski razred B ter uveljavil pravico do 50-odstotnega znižanja letne dajatve za velike družine.

Subvencija plačila letne dajatve za uporabo vozil v cestnem prometu

Oprostitev plačila letne dajatve za uporabo vozil v cestnem prometu se lahko uveljavi za določena osebna vozila, če se ta vozila uporabljajo za prevoz otrok, ki potrebujejo posebno nego in varstvo do 18. leta starosti oziroma do 26. leta starosti, če se šolajo.

Družine in rejniške družine, ki imajo na istem naslovu stalnega bivališča prijavljene vsaj štiri otroke, stare do 18 let, in uporabljajo osebni avto, plačujejo nižjo letno dajatev v višini 50 % letne dajatve za eno vozilo, ki je v lasti ali uporabi enega izmed članov družine.

Delno plačilo za izgubljeni dohodek

Delno plačilo za izgubljeni dohodek je osebni prejemek, ki ga prejme eden od staršev ali druga oseba, kadar prekine delovno razmerje ali začne delati za krajši delovni čas zaradi nege in varstva otroka s težko motnjo v duševnem razvoju ali težko gibalno oviranega otroka ali otroka z določeno boleznijo s seznama hudih bolezni. Pravico lahko uveljavlja tudi eden od staršev, ki neguje in varuje dva otroka ali več z zmerno ali težjo motnjo v duševnem razvoju ali zmerno ali težjo gibalno oviranostjo.

Eden od staršev v tem primeru prejema nadomestilo plače v višini 734,15 EUR bruto mesečno. Če dela s krajšim delovnim časom od polnega, mu pripada sorazmerni del delnega plačila za izgubljeni dohodek.

Eden od staršev je lahko upravičen do delnega plačila najdalj do dopolnjenega 18. leta starosti otroka. Pogoj za uveljavljanje te pravice je, da imata otrok in eden od staršev stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in dejansko živita v Republiki Sloveniji. Pravica velja do 18. leta starosti otroka oziroma največ dva meseca po smrti otroka.

Zaradi povečanja števila reorganiziranih družin bi bilo smiselno razširiti pravico na zakonca ali zunajzakonskega partnerja otrokove matere oziroma očeta, ki živi z njima ter neguje in varuje otroka svojega zakonca ali zunajzakonskega partnerja.

Povračilo davka na motorna vozila za velike družine

Davek na motorna vozila se ne plačuje od vozil, ki so nabavljena za prevoz družin, ki imajo tri otroke ali več, in sicer od enega motornega vozila s pet ali več sedeži, ki ga največ enkrat v treh letih kupi eden od staršev v družini, ki ima tri otroke ali več, ki še niso dopolnili 18 let.

Davek na motorna vozila se prav tako ne plačuje od vozil, ki so nabavljena za prevoz invalidov ter jih največ enkrat v petih letih kupijo invalidske organizacije in osebe, ki imajo vozniško dovoljenje ali jim je potrebna pomoč drugih oseb, ki imajo vozniško dovoljenje (med drugim otroci, ki potrebujejo posebno nego in varstvo).

Davčne olajšave za vzdrževanega družinskega člana (otroke)

Olajšava za otroke se staršem prizna za vsakega vzdrževanega otroka do dopolnjenega 18. leta starosti in otroka do 26. leta starosti, če neprekinjeno ali s prekinitvijo do enega leta nadaljuje šolanje na srednji, višji ali visoki stopnji in ni zaposlen ter ne opravlja dejavnosti in nima lastnih dohodkov za preživljanje ali so ti manjši od višine posebne olajšave za vsakega drugega družinskega člana. Davčna olajšava za prvega vzdrževanega otroka znaša 2.436,92 EUR, kar pomeni, da se za toliko zniža osnova za obračun dohodnine. Davčna olajšava za vzdrževane otroke nato progresivno narašča in znaša npr. za četrtega vzdrževanega otroka 6.187,85 EUR. Do dodatne olajšave so upravičeni starši za vzdrževanega otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo.

Dodatek za nego otroka

Dodatek za nego otroka je pravica, ki jo lahko uveljavlja eden od staršev ali druga oseba (npr. rejnik/rejnica) za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, če ima otrok stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in dejansko živi v njej. Do dodatka je upravičen, dokler trajajo razlogi oziroma do otrokovega 18. leta starosti, po 18. letu pa, če so ga starši otroka dolžni preživljati, v skladu s predpisi, ki urejajo družinska razmerja. Pravica do dodatka za nego se prizna na podlagi mnenja zdravniške komisije.

Dodatek za nego otroka je mesečni prejemek, ki znaša 100,00 EUR, za otroke s težko motnjo v duševnem razvoju ali težko gibalno ovirane otroke ali otroke z določenimi boleznimi s seznama hudih bolezni pa 200,00 EUR. Podrobnejša merila za opredelitev otrok, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, določa Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo.

Število upravičenih otrok se ne spreminja bistveno in znaša v zadnjih petih letih okrog 6.000, obseg potrebnih sredstev pa okrog 8,5 mio EUR letno.

Ukrepi

-

Zagotoviti vsaj minimalni otroški dodatek za vse otroke;

-

zagotoviti, da se del zneska za otroški dodatek prejme v namenski obliki;

-

zagotoviti pravico do dodatka za veliko družino za vse družine s tremi ali več otroki;

-

velikim in enostarševskim družinam ob določenih pogojih zagotoviti poseben družinski popust ali brezplačen vstop v javne muzeje, galerije, gledališča in druge kulturne objekte ter na športne dogodke oziroma prireditve (po vzoru festivala kulturno-umetnostne vzgoje Bobri, Pikinega festivala idr.) ter jim hkrati zagotoviti brezplačen ali subvencioniran prevoz na te dogodke;

-

sistemsko urediti subvencije letnih vinjet za vozila cestninskega razreda 2B (kombiji) za velike družine;

-

zagotoviti, da se subvencija plačila letne dajatve za uporabo vozil v cestnem prometu za velike družine upošteva za vozila, registrirana za vsaj pet oseb;

-

zvišati znesek delnega plačila za izgubljeni dohodek na znesek minimalne plače po predpisu, ki ureja minimalno plačo;

-

zagotoviti, da je do delnega plačila za izgubljeni dohodek upravičen tudi zakonec ali zunajzakonski partner otrokove matere oziroma očeta, ki živi z njima ter neguje in varuje otroka svojega zakonca ali zunajzakonskega partnerja (če te pravice ne izrabi mati oziroma oče otroka);

-

zvišati starostno mejo za izrabo pravice do plačila prispevkov v primeru štirih ali več otrok na 10 let starosti najmlajšega otroka;

-

ozaveščati in informirati ciljno publiko o pravicah in prejemkih vezanih na starševsko varstvo in družinske prejemke (kampanje, ozaveščanje na sejemskih prireditvah idr.).

Kazalniki

-

Spremembe področne zakonodaje, ki kaže na upravičenost vseh otrok do otroškega dodatka;

-

navedba višine zneska za otroški dodatek v namenski obliki in vrste namenskih oblik;

-

število upravičencev po posameznih pravicah in višina sredstev izplačanih za te pravice (po letih);

-

število vstopov z družinskim popustom oziroma število brezplačnih vstopov za velike družine v muzeje, galerije, gledališča in druge kulturne objekte ter na športne dogodke oziroma prireditve in brezplačen prevoz na te dogodke;

-

število in starost otrok, za katere eden od staršev izrabi pravico plačila prispevkov v primeru štirih ali več otrok;

-

število in vrsta ozaveščevalnih dejavnosti in informiranja o pravicah in prejemkih, vezanih na starševsko varstvo in družinske prejemke.

Nosilci

MDDSZ, MF, MZI, MK, MZ, MIZŠ.

3.3 Nadomestno varstvo otrok

Kadar staršev ni ali iz različnih razlogov ne zmorejo poskrbeti za otroka, je to dolžna storiti država. Pomembno je, da se takim otrokom zagotovi nadomestno varstvo. Obstajajo različne oblike omenjenega varstva, in sicer rejništvo, zavodsko varstvo in posvojitev.

Aprila 2017 je v Republiki Sloveniji začel veljati Družinski zakonik, ki pa se bo v celoti začel uporabljati aprila 2019. Ključna sprememba, ki jo je Družinski zakonik prinesel na področju dela CSD, je prenos pristojnosti odločanja o ukrepih za varstvo koristi otrok, o rejništvu, posvojitvah in skrbništvu s CSD na sodišča. Ukrepi za varstvo koristi otroka po Družinskem zakoniku so: nujni ukrepi, začasne odredbe in ukrepi trajnejšega značaja. Družinski zakonik pri vsakem ukrepu posebej opredeljuje, koliko časa lahko traja, določa stalno preverjanje utemeljenosti nadaljnjega izvajanja ukrepa in zavezuje CSD, da predlaga prenehanje izvajanje ukrepa, nadomestitev ukrepa z drugim ali predlaga podaljšanje že izrečenega ukrepa, kadar meni, da je to otroku v korist. Enako lahko odloči tudi sodišče po uradni dolžnosti.

Družinski zakonik je uvedel nov institut – podelitev starševske skrbi sorodniku. Za otroka, ki nima živih staršev, lahko sodišče bližnjemu sorodniku, ki je pripravljen celovito prevzeti skrb za otroka in izpolnjuje pogoje za posvojitev otroka, vendar ga zaradi drugih zakonskih omejitev ne more posvojiti ali pa se za posvojitev ne odloči, podeli starševsko skrb. Oseba, ki ji je podeljena starševska skrb za otroka, ima tako enake pravice in obveznosti, kot bi jih imeli otrokovi starši. Sorodnikoma, ki sta v zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti, ali sorodniku in njegovemu zakoncu ali zunajzakonskemu partnerju, lahko sodišče starševsko skrb podeli le obema skupaj. Po tej ureditvi se otroku, če je to v njegovo korist, omogoči bivanje v krogu sorodnikov.

Ta ureditev je primernejša kot ureditev, po kateri bi otroka, ki nima živih staršev, lahko posvojili sorodniki v ravni vrsti. Pri posvojitvah s strani starih staršev bi namreč nastala zmeda v sorodstvenih odnosih (strici in tete postanejo otrokovi bratje in sestre idr.), poleg tega pa bi se popolnoma izničila sorodstvena razmerja z drugim parom starih staršev (in njunimi sorodniki), ki po taki posvojitvi pravno z otrokom sploh ne bi bili več v sorodstvu. Posvojitve s strani starih staršev bi lahko imele tudi negativne posledice na premoženjske interese otroka (npr. dedovanje in pravica do družinske pokojnine).

Resolucija o družinski politiki 2018–2028 »Vsem družinam prijazna družba« (ReDP18–28)

Časovnica