na dokumentu
Nalaganje dokumenta...
Nacionalni program razvoja telekomunikacij (NPRTel)
OBJAVLJENO V: Uradni list RS 23-1048/2000, stran 3229 DATUM OBJAVE: 15.3.2000
VELJAVNOST: od 15.3.2000 / UPORABA: od 15.3.2000
RS 23-1048/2000
Verzija
2 / 2
Čistopis se uporablja od 11.5.2001 do nadaljnjega. Status čistopisa na današnji dan, 19.2.2026: AKTUALEN.
1048. Nacionalni program razvoja telekomunikacij (NPRTel)
Na podlagi 3. člena zakona o telekomunikacijah (Uradni list RS, št. 35/97, 45/97 – odločba US in 13/98 – odločba US) in 168. člena poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 29. 2. 2000 sprejel
N A C I O N A L N I P R O G R A M
razvoja telekomunikacij (NPRTel)
razvoja telekomunikacij (NPRTel)
1. UVOD IN NAMEN
1.1 Pravna podlaga
Zakon o telekomunikacijah določa v 3. in 64. členu pripravo in sprejem nacionalnega programa razvoja telekomunikacij (v nadaljevanju: program), s katerim se določajo dolgoročni razvoj telekomunikacijskega omrežja in storitev, vlaganja v javno telekomunikacijsko omrežje, uporaba ekonomsko upravičenih tehnologij za pokrivanje podeželskih in manj razvitih območij z javnimi telekomunikacijskimi storitvami ter prilagoditev politike razvoja telekomunikacij na tržne razmere.
Pri pripravi programa je upoštevan tudi dolgoročni plan Republike Slovenije za obdobje 1986–2000 (Uradni list SRS, št. 1/86, 41/87 in 12/89 ter Uradni list RS, št. 27/91) ter spremembe in dopolnitve prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana, ki jih je Državni zbor Republike Slovenije sprejel na 35. seji dne 13. novembra 1995.
1.2 Povzetek vsebine
Program temelji na sedanjem stanju telekomunikacij v Sloveniji (točke 2.1–2.6), vlogi in pomenu telekomunikacij za gospodarski in družbeni razvoj in na njihovem pomenu kot informacijski infrastrukturi prihajajoče informacijske družbe. Spremembe v tehniki in tehnologiji, organizaciji in telekomunikacijski infrastrukturi povzročajo v telekomunikacijah nove trende, ki jih karakterizirajo zlivanje telekomunikacijskih, avdiovizualnih, informacijskih in drugih vrst storitev, mobilnost in dostopnost uporabnikov, globalizacija, zbliževanje telekomunikacij, medijev in informacijske tehnike. Obravnavani podatki o dosedanjem razvoju telekomunikacij na našem ozemlju kažejo, da svetovni trendi s časovnim zamikom vplivajo tudi na nas.
Cilje politike telekomunikacij in njenega nadaljnjega razvoja, možne smeri dolgoročnega razvoja telekomunikacij in pomen znanja za doseganje postavljenih ciljev obravnava program v točkah 3.1–3.3. Temeljni cilji politike telekomunikacij in njenega nadaljnjega razvoja so:
-
doseganja stabilnega razvoja telekomunikacij v skladu s pričakovanji uporabnikov,
-
zagotovitev univerzalnih telekomunikacijskih storitev,
-
zaščita interesov uporabnikov,
-
spodbujanje učinkovitosti in tekmovanja med obratovalci,
-
zagotovitev učinkovite rabe virov (radiofrekvenčnega spektra, številčenja),
-
spodbujanje razvoja, novih storitev, raziskav in inovacij,
-
zaščita nacionalno-varnostnih interesov države.
Uresničitev teh načelnih ciljev je možna prek delnih ciljev, kot sta liberalizacija in pospešitev razvoja telekomunikacij tako, da bo dosežen povprečen nivo razvitosti držav EU in gostota 55 naročnikov na 100 prebivalcev v fiksnem in 30% v mobilnem omrežju do leta 2005.
Program vsebuje obveznosti, usmeritve in možnosti, ki so posledica vključevanja v evropske in globalne telekomunikacijske povezave (točka 4). Upoštevanje teh obveznosti in usmeritev bo na nadaljnji razvoj delovalo dolgoročno ugodno. Prednosti mednarodnega sodelovanja bo mogoče izkoristiti le, če bomo to sodelovanje okrepili.
Nadaljnji učinkoviti razvoj telekomunikacij je mogoč le z njihovo liberalizacijo in prilagoditvijo na tržne razmere. Nova telekomunikacijska zakonodaja mora (točke 5.1–5.11) zagotoviti in vzpodbuditi zdrave tržne odnose, dinamično tekmovanje, zasebne investicije in odprt pristop do javnih omrežij. Prav tako je treba ustanoviti neodvisni regulativni organ, urediti medomrežno povezovanje, zagotavljanje univerzalnih telekomunikacijskih storitev (USO), odpraviti omejitve za vstop novih obratovalcev telekomunikacijskih storitev, zagotoviti elastičen nadzor cen, zaščito interesov uporabnikov in povečanje njihovega vpliva na delovanje državnih organov. Tržni odnosi zahtevajo prilagoditev cen stroškom, kar pomeni znižanje mednarodne pogovornine (cen mednarodnih klicev) in (vsaj začasno) zvišanje cen mesečne naročnine in krajevnih klicev. Program kaže na spremembe, ki jih prinaša zbliževanje telekomunikacijskih, informacijskih tehnik in tehnologij ter medijev, vendar ugotavlja, da v tej fazi razvoja še ni mogoče oceniti vseh posledic tega zbliževanja.To bo vplivalo tudi na spremembe v organizaciji državne uprave.
Ob predpostavki nadaljevanja gospodarske rasti in izvajanja programa je predviden dinamičen razvoj telekomunikacij (točke 6.1–6.9) z raznovrstnostjo obratovalcev, omrežja in storitev. Hitreje se bodo razvijala mobilna omrežja in storitve na podlagi internetovega protokola. Konkurenca bo povzročila nižanje cen, celotni prihodki od telekomunikacijskih storitev pa bodo kljub temu rasli po realni stopnji več kot 10% letno. Ocenjeno je, da se bo delež teh prihodkov v družbenem bruto prihodku povečal od sedanjih 2% na 6,5% v letu 2015. Količina prenesenih podatkov po medkrajevnem in mednarodnem omrežju bo naraščala zelo hitro in se bo podvojila v času od 18 do 24 mesecev.
Podeželska in manj razvita območja kot tudi osebe s posebnimi zahtevami ali drugačnimi zmožnostmi ne smejo biti zaradi liberalizacije oziroma tržnih pogojev prikrajšani glede možnosti uporabe univerzalnih telekomunikacijskih storitev (USO). Program vsebuje ukrepe, kako takim uporabnikom to zagotoviti po sprejemljivih pogojih v okviru gospodarske javne službe, po novem zakonu o telekomunikacijah pa v skladu z določbami o zagotavljanju univerzalnih telekomunikacijskih storitev. V nadaljevanju programa je predvidena uporaba ekonomsko upravičenih tehnologij za pokrivanje podeželskih in manj razvitih območij z javnimi (osnovnimi) telekomunikacijskimi storitvami primeroma, saj zaradi razvoja telekomunikacij dolgoročno ne bi smeli togo graditi samo na tehnikah in tehnologijah, podanih v tem programu.
Zaradi izredno hitrih tehnično tehnoloških sprememb v telekomunikacijah in različnosti pričakovanih novih omrežij ne bi bilo smiselno dolgoročno načrtovanje razvoja posameznih omrežij in storitev s trasami, kapacitetami in vrstami opreme oziroma parametrov tras. Program obravnava le razvoj in strukturo važnejših delov omrežja Telekoma Slovenije, d.d. ter razvoj nekaterih vrst telekomunikacijskih omrežij in storitev.
Vloga Telekoma Slovenije, d.d. se z liberalizacijo postopoma spreminja (točki 7.1 in 7.2). Z novim zakonom o telekomunikacijah se bo preoblikoval iz javnega podjetja v družbo, ki bo imela na reguliranem telekomunikacijskem trgu zaradi svojega dominantnega položaja še nekaj časa več obveznosti kot večina drugih organizacij v tej dejavnosti. Program predvideva postopno privatizacijo Telekoma tako, da bi država v prvi fazi, ki bi se lahko izvedla dokaj hitro, prodala svoj delež nad 51%.
Program obravnava potrebna vlaganja za razvoj telekomunikacij (točka 8) zelo na kratko. Prikazuje vlaganja le v nekatera omrežja, ker ugotavlja, da so telekomunikacije privlačna in rentabilna panoga, ki je v liberaliziranih in stabilnih okoljih sposobna sama skrbeti tudi za potrebna vlaganja. Financiranje iz proračuna ali iz podobnih virov za vzpodbujanje nadaljnjega razvoja telekomunikacij v takih razmerah ni primerno, temveč je treba zagotoviti stabilne, pregledne in objektivne pogoje delovanja, ki bodo privlačni za vlagatelje. Pomembnejše ugotovitve programa so zbrane v sklepnih ugotovitvah (točka 9).
2. ANALIZA STANJA
2.1 Informacijska družba
V zadnjih letih so tehnično tehnološki razvoj in ekonomske razmere bistveno spremenili način življenja. Poslovanje postaja vse bolj globalno, konkurenca vse ostrejša. To sili podjetja k večji produktivnosti, v učinkovito odzivnost na zahteve trga in v elastično organiziranost. Ob tem se ne spreminja le način poslovanja, ampak tudi družbeno življenje, način, kako komuniciramo, kako se učimo, delamo, kupujemo, zdravimo, se zabavamo in informiramo. Podjetja se iz kompleksnih hierarhičnih organizacij z enostavnimi posli preoblikujejo v decentralizirane, omrežno usmerjene organizacije z bolj kompleksnimi posli. Spreminjajo se modeli upravljanja in proizvodni procesi. Informacije in telekomunikacije postajajo temeljni viri proizvodne in storitvene dejavnosti, ki vse bolj temeljita na znanju. Telekomunikacije in informacije bodo v naslednjih dvajsetih letih najhitreje rastoči sektorji. Poleg tega spodbujajo tudi rast celotnega gospodarstva. Uveljavljanje in zbliževanje digitalnih informacijskih, telekomunikacijskih in avdiovizualnih tehnik ter globalizacija življenja spodbujata prehod iz industrijske v informacijsko družbo. Informacijska družba temelji na informacijski infrastrukturi, ki je sestavljena iz terminalske opreme, telekomunikacijskih omrežij in storitev ter vsebine. Tvorijo jo ljudje, ki ustvarjajo, oblikujejo in uporabljajo informacije, razvijajo aplikacije in storitve ter to infrastrukturo upravljajo.
Temeljnega pomena za razvoj informacijske družbe je možnost, da uporabniki sami kreirajo vsebine, ki so dostopne praktično vsemu svetu. Za to že obstajajo ustrezne tehnike in orodja. Začetki tega so osebne domače strani na internetu. Sodobna avdiovizualna tehnika tudi v domačem okolju omogoča izdelavo večpredstavnih (multimedijskih) vsebin. Z vsem tem dobiva človek dejavnejšo vlogo v družbi in posega na doslej monopolna področja ponudnikov vsebin.
V Evropi je mnogo projektov, namenjenih pospeševanju informacijske infrastrukture in prehodu v informacijsko družbo. Večina projektov in usmeritev sloni na dveh dokumentih, in sicer na Bangemannovem poročilu ‘Evropa in svetovna informacijska družba’ in na ‘Deklaraciji o globalnih informacijskih omrežjih’, ki je bila sprejeta 1997 v Bonnu pod okriljem Evropske komisije in v organizaciji nemške vlade. Bangemannovo poročilo je usmerjeno predvsem na problematiko graditve informacijske infrastrukture, medtem ko Bonnska deklaracija opredeljuje politične, sistemske in strateške vidike uvajanja informacijske in telekomunikacijske tehnike.
Na podlagi Bangemannovega poročila je Svet Evropske unije sprejel operativni program ter definiral postopke in dejavnosti za njegovo izvedbo. Prva faza izmed 11 prioritetnih eksperimentalnih projektov za graditev evropske informacijske družbe bo obsegala tudi graditev širokopasovnih transevropskih omrežij za povezave univerz, medicinskih ustanov, raziskovalnih centrov in javnih uprav držav članic EU, telekomunikacijske storitve za majhna in srednje velika podjetja, učenje in delo na daljavo itd.
Bangemannovo poročilo poudarja prednosti, ki jih prinašajo storitve informacijske družbe, obenem pa svari pred nevarnostjo oblikovanja dvoplastne družbe, kar bi pomenilo delitev na tiste, ki imajo dostop do storitev informacijske družbe, in tiste, ki tega dostopa nimajo. Pri tem ima izjemno pomembno vlogo zagotovitev univerzalnih telekomunikacijskih storitev (USO). Vsi sloji državljanov, vključno s člani skupin z drugačnimi zahtevami ali zmožnostmi kot so npr. nezaposleni, invalidi in ostareli (osebe s posebnimi potrebami ali drugačnimi zmožnostmi), morajo imeti zagotovljen prost dostop do storitev informacijske družbe.
Bonska deklaracija opredeljuje temeljna načela, po katerih bo potekala prihodnja informacijska integracija Evrope. Bistveni poudarki Bonnske deklaracije so:
-
možnosti za vse subjekte pri dostopu do globalnih omrežij (informacijske infrastrukture);
-
spodbujanje gospodarske rasti (nove vrste storitev);
-
odločilna vloga zasebnega sektorja;
-
potreba po uvajanju ustrezne zakonodaje.
Trendi kažejo, da bodo v procesu evropske integracije globalna informacijska omrežja transnacionalna, zato bo prost pretok informacij omogočal tako poslovnemu svetu, posameznim uporabnikom kot tudi vladam vseh evropskih držav, vključno s tistimi, ki si prizadevajo za članstvo v EU, da pridobijo dostop do informacij pod enakopravnimi pogoji ter tako postanejo ponudniki in uporabniki informacij in storitev. Kulturna in jezikovna raznovrstnost je bistvo skupne evropske dediščine, zato bodo prizadevanja usmerjena v razvoj in uporabo take informatike, ki omogoča prenos informacij med različnimi jezikovnimi okolji in s tem enakopravno uporabo jezikov. Uporabnikom je treba zagotoviti dostop do informacijskih vsebin v njihovem materinem jeziku, kar bo pospeševalo kulturno in jezikovno pestrost, s tem pa pomagalo pri ohranjanju narodne in kulturne razpoznavnosti (identitete).
Javni sektor bo moral odigrati dejavno vlogo pri uvajanju informacijske družbe. Zakonodaja, ki bo urejala to področje, bo morala biti pregledna, predvidljiva, nepristranska in spodbujevalna za investiranje. Omogočati mora konkurenčno delovanje, ravnotežje med svobodo izražanja in varovanjem zasebnih in javnih interesov ter zaščito uporabnikov.
Slovenija je v celoti sprejela načela Bonnske deklaracije, ker ta odseva tudi naše razvojne interese in cilje. S podpisom deklaracije je Slovenija sprejela nalogo, da nadaljuje z razvojem svoje državne strategije in aktivnosti ter sodeluje na evropski in globalni ravni in podpira ponudbo in uporabo globalnih informacijskih omrežij, kar naj temelji na načelih te deklaracije.
Z vsem tem dobiva človek priložnost za bistveno dejavnejšo vlogo v družbi in posledično za boljše življenje. Informacijska družba ima pogoje, da preraste v “družbo znanja”, ki naj bi poskrbela za dvig kakovosti življenja vseh članov družbe.
Kako hitro pa bo razvoj v informacijsko družbo dejansko uspel, je odvisno od tega, kdaj se bodo njegovega pomena začela zavedati vodstva in zaposleni v podjetjih ter vlade posameznih držav in državljani.
2.2 Telekomunikacijska in informacijska infrastruktura
Informacijska infrastruktura temelji na množici različnih medsebojno povezanih omrežij, ki z medsebojnim delovanjem omogočajo, da deluje informacijska infrastruktura na celotni telekomunikacijski infrastrukturi. Napovedi o prihodnjem informacijskem okolju so precej enotne v tem, da bosta zanj značilni raznolikost in konkurenca med različnimi storitvami, ki jih bodo ponujala različna omrežja. To pomeni trg, ki ga bosta oblikovala medsebojna odvisnost in združevanje poslovnih aktivnosti.
Obstoječa telekomunikacijska omrežja za različne telekomunikacijske storitve so se v preteklosti razvijala ločeno ali le rahlo povezano. Zaradi tehničnih, tehnoloških, razvojnih in ekonomskih razlogov so zelo specializirana, neprilagodljiva za hitro uvajanje novih storitev in hitre odzive na tržne razmere, težko povezljiva in upravljiva ter predvsem predraga. To pomeni, da so za različne storitve potrebni posebni terminali, posebni dostopovni vodi in posebna omrežja. Posledično imamo za različne storitve različne načine poimenovanja in naslavljanja, različne načine zaračunavanja in plačevanja storitev ter različno administriranje.
Prihodnja informacijska infrastruktura pomeni prekrivanje med klasičnim telefonskim in podatkovnim svetom ter svetom radia in televizije tako pri uporabi in tehniki ter tehnologiji kot tudi pri trženju. Ta evolucija pomeni približevanje oziroma združevanje (konvergenca) omrežij in zlivanje (integracija) storitev. Ob tem je treba poudariti, da ne gre za postavljanje povsem novega omrežja. Strategija temelji na povezovanju obstoječih omrežij (telefonskega, radio/TV in podatkovnih omrežij), optimizirani uporabi vsakega izmed njih in sistematičnem uvajanju novih tehnik in tehnologij.
Tehniki enosmernega prenosa, kot sta radiodifuzija in kabelska televizija, prehajata v tehnike dvosmernega prenosa, z možnostjo interaktivnega komuniciranja. Z mobilnimi in večpredstavnimi (multimedijskimi) komunikacijami se izpolnjuje dolgoletna želja, da bi tudi na daljavo imeli enake možnosti kot pri neposrednem komuniciranju.
Mednarodna telekomunikacijska zveza (ITU) je svojo vizijo zlivanja omrežij in storitev poimenovala globalna informacijska infrastruktura (GII–“Global Information Infrastructure”), v Evropi se je uveljavil izraz evropska informacijska infrastruktura (EII–”European Information Infrastructure”), za Slovenijo pa bi to poimenovali slovenska informacijska infrastruktura (SII).
GII je projekt ITU, ki določa evolucijo sedanjih omrežij v smeri medsebojne funkcionalne povezave omrežij za vse storitve. Evolucijo bodo usmerjali socialni, tehnološki, regulacijski in tržni dejavniki. GII bo dala ljudem varne, kakovostne in predvsem poceni telekomunikacijske storitve, temelječe na množici odprtih aplikacij, ki obdelujejo in sporočajo vse vrste informacij kjerkoli, kadarkoli in kamorkoli. GII bo temeljila na medsebojnem delovanju telekomunikacijskih omrežij, naprav za obdelavo podatkov, podatkovnih baz in uporabniških terminalov. Prevladuje beseda globalnost, uporaba ednine za GII pa poudarja vključevanje vseh omrežij.
Zlivanje v preteklosti povsem ločenih sektorjev, ki so bili določeni z različno regulativo, različnimi zahtevami trgov in različnimi tehničnimi rešitvami, je zahtevna, a nujna naloga, ki se je v praksi že začela reševati. Vodi k transakcijskemu modelu, ki temelji na izrazito interaktivni, inteligentni infrastrukturi, kjer uporabnik lahko nadzira in usmerja stroške.
Uporabnik odloča kdaj, kako in od kod želi imeti izbrane informacije ter pri tem poljubno kombinira elemente infrastrukture. Ta zagotavlja nove metode dostopa do informacij in njihove uporabe, revolucionarno spreminja način poslovanja, način in možnosti za izobraževanje in zabavo.
Ob ustrezni razširjenosti spodbuja informacijska infrastruktura družbeni, kulturni in regionalni razvoj, zmanjšuje probleme razdalj, spodbuja oblikovanje novih storitev ter olajšuje dostop do informacij in storitev. Omogoča delo na odročnih področjih z veliko brezposelnostjo in enakovredno vključevanje ljudi s teh področij v družbeno življenje. Zagotavlja enake možnosti ženskam in moškim in družbeno integracijo osebam s posebnimi zahtevami ali drugačnimi zmožnostmi. Z učinkovitim javnim dostopom do informacij in z možnostjo, da so državljani hkrati uporabniki in ponudniki informacij, povečuje raven demokracije v družbi in utrjuje kulturno samozavest naroda. S
programom se Slovenija aktivno vključuje v graditev evropske informacijske infrastrukture (EII) s ciljem zagotavljanja interesov uporabnikov telekomunikacijskih storitev in aktivne vloge Slovenije pri vključevanju v globalne telekomunikacijske tokove. To bo omogočilo večjo konkurenčno sposobnost gospodarstva in povečalo dohodek od telekomunikacij.
Glede na geografsko lego ima Slovenija odlične možnosti za trženje tranzitnih telekomunikacijskih storitev – predpogoj za to je skladnost s širokopasovno telekomunikacijsko infrastrukturo Evrope. Za zagotovitev aktivne vloge v zahtevnem mednarodnem okolju telekomunikacij pa je nujna sinergija vseh akterjev v Sloveniji.
Za doseganje ciljev SII je treba spodbujati domača strateška partnerstva, domača znanja, lastno dodano vrednost in to obravnavati kot sestavni del slovenske informacijske infrastrukture. Le s tako aktivno vlogo bo Sloveniji uspelo ohraniti kritično maso znanja, ki je nujna za nadaljnji razvoj telekomunikacij in informacijskih tehnik.
2.3 Telekomunikacije kot generator družbeno-ekonomskega razvoja
Telekomunikacije so pogoj za uspešno gospodarsko rast in eden najučinkovitejših ter hkrati relativno poceni dejavnikov za povečevanje te rasti.
Medsebojno pospeševanje razvoja telekomunikacij in gospodarstva dokazujejo spodaj navedeni podatki:
-
Število telefonskih naročnikov na 100 prebivalcev po posameznih državah je tem večje, čim večji je bruto družbeni proizvod na prebivalca. Če ugotovitev obrnemo, rečemo lahko tudi, da je družbeni proizvod tem večji, čim večja je gostota telefonskih naročnikov (diagram v Prilogi 2).
-
V 23 najbolj razvitih državah, ki imajo le 15% prebivalstva sveta, je priključenih 62% vseh telefonskih naročnikov.
-
Pri novejših storitvah so te razlike še izrazitejše, saj je npr. 84% mobilnih naročnikov, 91% faksimilnih naprav in 97% vseh gostiteljskih računalnikov interneta v razvitih deželah.
-
Pregled držav ali regij, ki so se hitreje razvijale, pokaže, da so te države oziroma regije najprej pospešile razvoj telekomunikacij (Japonska med leti 1960 in 1977; Koreja, Singapur in Tajvan med leti 1975 in 1985; nekatere države Južne Amerike po letu 1990).
Razvite države uporabljajo razvitost svojih telekomunikacij kot konkurenčno prednost in kot oviro za manj razvite pri konkurenčnem boju na trgu proizvodov in storitev z najvišjo dodano vrednostjo.
Za razliko od dosedanjega razvoja mora Slovenija v prihodnje pospešiti predvsem razvoj sodobnih telekomunikacijskih storitev v skladu z strategijo GII in EII. Ekonomske posledice pospešenega razvoja telekomunikacij so predvsem tele:
-
multiplikacijski učinki so pri vlaganjih v telekomunikacije veliko večji kot v katerikoli drugi veji, posledično pa vplivajo tudi na rast drugih vej;
-
stimuliranje mednarodne konkurenčnosti in trgovanja;
-
izboljšanje učinkovitosti velikih, srednjih in malih podjetij, tudi v globalnih razmerah;
-
odpiranje privlačnih lokacij za tuje investitorje, ustvarjanje dolgoročne perspektive za investiranje iz tujine;
-
formiranje strokovnega potenciala in ustvarjanje novih delovnih mest;
-
hitrejša ekonomska rast zaradi zmanjšanja informacijskih stroškov kot posledice učinkovitih telekomunikacij in povečane proizvodnje v informacijsko intenzivnih industrijah;
-
omogočanje policentričnega razvoja in izenačevanje razvojnih možnosti.
2.4 Telekomunikacije kot dobrina in temeljna človekova pravica
Telekomunikacije oziroma telekomunikacijski prostor države ima večino značilnosti naravne in javne dobrine. Gre za infrastrukturo infrastruktur vsake, še posebej pa v informacijsko družbo usmerjene države, za katero ne smejo veljati samo običajni zakoni ponudbe in povpraševanja. Vse zakone in dogajanja v telekomunikacijskem prostoru je treba ocenjevati tudi s stališča dolgoročnih interesov države in njene družbe. Prav posebej to velja za radiofrekvenčni spekter, številčenje oziroma številski prostor, zaščito podatkov in zasebnosti porabnikov.
Telekomunikacije so, vsaj osnovne storitve (USO), tudi priznana temeljna človekova pravica, ki jo marsikje ni mogoče realizirati na ekonomski način, zato jo mora država s posebnimi zakonskimi določbami omogočiti v sprejemljivih obsegu, kakovosti in ceni. Osnovne storitve, ki so opredeljene kot določen najmanjši nabor storitev ustrezne kakovosti, morajo biti dostopne vsem uporabnikom po primerni ceni ne glede na geografsko lokacijo. Danes razumemo to kot možnost oziroma pravico vsakega državljana do telefonskega priključka, ki naj omogoča prenos zvokovnih (govornih) sporočil frekvenčne pasovne širine 3,1 kHz, prenos faksimilnih sporočil grupe 3 in možnost prenosa podatkov prek modema s hitrostjo do 2400 bit/s. Tak priključek naj ima možnost dostopa do nujnih storitev, do obratovalca za klice v sili in posredovanje pri vzpostavljanju zvez ter do informacij o telefonskih naročnikih.
Z razvojem telekomunikacij se bo ta minimalni nabor telekomunikacijskih storitev spreminjal.
Osnovni pogoji, vezani na temeljno pravico do telekomunikacij, so:
-
vsakemu državljanu je treba omogočiti uporabo univerzalnih storitev znotraj javnega omrežja po dostopnih cenah za uporabnika,
-
vsakdo, vključno z osebami s posebnimi zahtevami ali drugačnimi zmožnostmi, mora imeti dostop do telekomunikacijskih storitev pod primernimi (enakimi) pogoji,
-
telekomunikacije morajo biti stalno dostopne in brez prekinitev tudi v času kriz in vojn.
2.5 Globalne smeri razvoja telekomunikacij
V tehnično-tehnološkem in organizacijskem smislu doživljajo telekomunikacije izjemen razvoj. Napredek na področju telekomunikacij in informacijske tehnologije karakterizirajo naslednji trendi:
-
zlivanje (integracija) različnih telekomunikacijskih storitev kot so besedila, zvok in slike znotraj enega telekomunikacijskega omrežja,
-
zbliževanje (konvergenca) telekomunikacijskih, informacijskih tehnik in tehnologij in tehnologije medijev,
-
mobilnost in dostopnost storitev uporabnikom vedno in povsod, ne glede na njihov trenutni geografski položaj in čas,
-
globalizacija omrežij in storitev.
Ti trendi so zelo izraziti. Hkrati se stalno veča zmogljivost, kakovost in kompleksnost storitev ter aplikacij.
Tradicionalno telefonsko omrežje pospešeno spreminja svoj značaj. Zgrajeno je bilo izključno kot nosilec govornih storitev, sedaj pa se mora soočati s telekomunikacijskimi zahtevami modernih družb in gospodarstev, ki daleč presegajo zmožnosti govornih telekomunikacij. Pomemben napredek je bil dosežen z digitizacijo telekomunikacijskih omrežij in integracijo storitev z digitalnimi omrežji (ISDN), kar ponuja možnost učinkovitega prenosa ne le zvokovnih storitev ampak tudi podatkovnih in slikovnih (video) storitev v omejenem obsegu po telefonskih vodih. Evropska skupnost je sprejela standard EURO-ISDN kot izhodiščno infrastrukturo za razvoj v smeri informacijske družbe. Nove multimedijske storitve, na primer visokokakovostne videokomunikacije, pa zahtevajo bistveno večjo frekvenčno pasovno širino, kot jo omogoča ISDN. Potrebna je nova širokopasovna telekomunikacijska infrastruktura, ki bo omogočala fleksibilno kombiniranje vseh informacijskih medijev. Današnja vodilna tehnika za učinkovito implementacijo takšne infrastrukture je tako imenovani asinhronski način prenosa (ATM) v kombinaciji z internetovim protokolom. To je tudi smer razvoja slovenske telekomunikacijske infrastrukture pri vpeljavi širokopasovne javne infrastrukture z uporabo tehnike B-ISDN, ki pa se bo prilagajala najnovejšim tehnikam in globalnim trendom.
Značilen primer zbliževanja različnih informacijskih medijev je internet. Uporabnik lahko prek njega izkorišča vrsto aplikacij kot so elektronsko poslovanje, izobraževanje na daljavo, elektronsko sporočanje, poiskava informacij itd., ki jih realizira s pomočjo internetskih storitev (telnet, www, news, ftp, gopher itd). To pomeni, da se bodo današnjim internetskim storitvam pridružile nove (internetska telefonija, video konference, plačljiva televizija itd.). Internetske storitve je treba obravnavati enakovredno z današnjimi najpomembnejšim telekomunikacijskimi storitvami (fiksna in mobilna telefonija, podatkovne komunikacije, radiodifuzija) z vseh bistvenih vidikov (kakovost storitev, varnost, zasebnost itd.). Poudariti velja izreden pomen internetskih storitev za vse generacije, da se lahko neprekinjeno izobražujejo na daljavo in tako dosegajo potrebna znanja, ki omogočajo prestrukturiranje delovne sile za potrebe informacijske družbe.
Mobilnost in dostopnost v telekomunikacijah omogočajo radiokomunikacijski sistemi, posebej mobilna omrežja in brezvrvični sistemi. Razvoj mikroelektronike, digitizacija signalov, nove metode kodiranja so povzročili hitro rast teh sistemov, ki postajajo resna konkurenca in tudi dopolnitev fiksnemu telefonskemu omrežju, odpirajo pa tudi nove možnosti v povezovanju naročnikov na fiksno javno omrežje, v storitvah radiolokacije in navigacije.
Za sedanji in prihodnji razvoj javnih telekomunikacij je značilna tudi liberalizacija, ki jo je omogočil razvoj tehnike ter tehnologije in nižanje cen telekomunikacijskih naprav in storitev. Graditev telekomunikacijskih omrežij in nudenje telekomunikacijskih storitev lahko ekonomično organizirajo tudi posamezni gospodarski subjekti in ne več samo država. Prevladuje prepričanje, da je uvajanje konkurence, ne glede na velikost države in razvitost panoge, nujna in da odlaganje uvedbe konkurence pomeni izgubo mnogih koristi.
V večobratovalskem (večoperaterskem) okolju ni več mogoče pooblastiti samo enega obratovalca (operaterja) za tehnično brezhibnost in korektnost delovanja vseh v državi delujočih telekomunikacijskih sistemov. Prav tako ni smiselno od države pričakovati in zahtevati, da sama poskrbi za sleherni parameter v normativnem in nadzornem smislu. Čim več tehnične vsebine je smiselno v celoti prepustiti posameznim obratovalcem in ponudnikom storitev, ki morajo tudi z uporabo standardov, posebej še mednarodno usklajenih (harmoniziranih), doseči potrebno tehnično skladnost omrežij in opreme. Zakonodaja naj se omeji le na bistvene zahteve oziroma predpise.
V prehodu na liberaliziran trg se odpravlja zaščita in posebne pravice monopolnih, državnih obratovalcev. Ti obratovalci morajo prevzeti celo večje obveznosti pri zagotavljanju dostopa do omrežja, nudenju storitev in zagotavljanju kapacitet omrežja. Za urejanje telekomunikacij ni mogoče učinkovito uporabiti druge splošne zakonodaje, ki ureja odnose na trgu, zato nastaja nova telekomunikacijska zakonodaja (regulativa), ki opredeljuje predvsem delovanje telekomunikacijskega tržišča, zagotavlja odprtost omrežij (ONP), upravljanje omejenih dobrin, zagotavljanje univerzalnih storitev, zaščito uporabnikov in drugo.
2.6 Dosedanji razvoj in stanje telekomunikacij v Sloveniji
Začetki telekomunikacijske dejavnosti na ozemlju Slovenije segajo v čas neposredno po odkritju telegrafa oziroma telefona. Pred prvo svetovno vojno je bilo zgrajenih več objektov, ki so prek našega ozemlja predvsem s telegrafskimi zvezami povezovali avstroogrsko prestolnico s pristanišči in pomorskimi bazami na Jadranu. Po prvi svetovni vojni se je postopoma oblikovalo slovensko telegrafsko in telefonsko omrežje. Prve avtomatske telefonske centrale so bile postavljene že leta 1927, v letu 1928 je začela delovati tudi prva radijska postaja. V javno telekomunikacijsko omrežje so sorazmerno hitro uvajali razne tehnične novosti. Tehnične in tehnološke rešitve so bile vedno blizu ali pa enake rešitvam v telekomunikacijsko bolj razvitih državah, intenzivnost razvoja, število oziroma gostota telefonskih priključkov, kakovost storitev in zmogljivost (kapaciteta) omrežja pri nas pa so zaostajali za njimi. Posebej opazen je bil zaostanek po stanju ob koncu druge svetovne vojne. Ponudba je v Sloveniji ves čas zaostajala za povpraševanjem.
Organiziranost in pravni temelji telekomunikacijske dejavnosti v Sloveniji so se večkrat spreminjali. Za večino telekomunikacijskih storitev so imele monopol organizacije PTT. V nasprotju z razvito Evropo je bila prodaja in nabava terminalske opreme prosta, pod pogojem, da je imela atest PTT. Organizacije PTT so bile od leta 1960 naprej precej samostojne. V Sloveniji je bilo 9 podjetij PTT, ki so bila povezana v Združenem podjetju PTT Ljubljana. Oktobra 1993 so se združila v enotno podjetje PTT, s 1. januarjem 1995 pa se je to podjetje razdelilo na Pošto Slovenije in Telekom Slovenije.
Zakonodaja je zunaj sistema PTT opredelila le telekomunikacije za potrebe organizacij RTV in lastna (funkcionalna) omrežja velikih sistemov. Posebej so se razvijale storitve osebnega klica po sistemu RDS, od leta 1982 pa tudi kabelska distribucijska omrežja CaTV in od konca 90 let internetske storitve. Čeprav je bila mobilna telefonija v okviru sistema PTT, se je precej samostojno razvijala z analognim sistemom NMT 410 in od leta 1996 tudi z digitalnim sistemom GSM 900.
Državne telekomunikacijske pristojnosti so bile v preteklosti močno koncentrirane na ravni federacije. Slovenija svojih državnih telekomunikacijskih organov ni imela, zato tudi ne tradicije za vodenje telekomunikacijske politike. Po osamosvojitvi je bila ustanovljena Uprava RS za telekomunikacije kot organ v sestavi Ministrstva za promet in zveze.
Slovenija je dobila svoj prvi zakon o telekomunikacijah šele leta 1997. Druge republike bivše SFRJ so imele svoje zakone že v času skupne države, kar kaže, da je (bila) v slovenski družbi zavest o pomenu telekomunikacij in o potrebi po enotni, učinkovito vodeni telekomunikacijski politiki slabo prisotna.
Po drugi svetovni vojni je število telefonskih priključkov na 100 prebivalcev raslo hitro, vendar počasneje od razvitih držav, zato se je razkorak v primerjavi z njimi še povečeval (diagram v prilogi). V primerjavi z vzhodnoevropskimi državami pa je bil razvoj hitrejši, saj se je Slovenija po razvitosti telekomunikacij med temi državami povzpela na prvo mesto, čeprav so imele nekatere od teh držav po vojni ugodnejši položaj. Povprečna letna stopnja rasti števila oziroma gostote priključkov je od 13% v sedemdesetih letih padla na 9% v osemdesetih in na 8% v devetdesetih letih. Slovenija je ob koncu leta 1997 imela 733.266 telefonskih priključkov, kar pomeni gostoto 36,7%, ki so jo imele Nizozemska leta 1981, Nemčija leta 1982, Avstrija leta 1986, Italija leta 1989. Telekomunikacijsko bolj razvite države (Švedska, Danska, ZDA itd.) so tako gostoto dosegle že pred letom 1975. Stanje gostote telefonskih priključkov v vzhodnoevropskih državah je danes od 15% do 30%.
V Sloveniji je bilo ves čas izredno veliko nerealiziranih vlog za telefonski priključek, ki so se v letih do 1995 gibale okrog številke 50.000. Pospešena graditev telefonskega omrežja v zadnjih letih, nove tehnološke rešitve in uvedba mobilne telefonije so omogočili, da se je število teh vlog ob koncu leta 1997 znižalo na 25.000. Slovenija ima tudi zelo veliko (137.000) dvojčnih priključkov, ki pa ne ustrezajo standardom za sodobne telefonske priključke. Kakovost storitev, ki je bila v nekaterih obdobjih precej slaba, se je z digitizacijo zadnja leta zboljšala, skrajšala se je čakalna doba za priključitev novega telefona, ki sedaj znaša okrog 20 dni, in čas odprave napak.
Mednarodna telekomunikacijska zveza je pri urejanju statističnih podatkov razvrstila svojih 206 držav članic v štiri skupine glede na kosmati družbeni proizvod na zaposlenega: nizka, nižja-srednja, višja-srednja in visoka. Slovenija je uvrščena v višjo-srednjo skupino, v kateri je 28 držav (npr. Argentina, Češka, Grčija, Malta, Južnoafriška republika itd.). V tabeli v nadaljevanju so iz te statistike (3) podani nekateri telekomunikacijski pokazatelji za Slovenijo in povprečje za skupino, v kateri se nahaja (višja-srednja), ter povprečje za najbolj razvite države (visoka). Navedeni podatki veljajo za leto 1996, če ni v tabeli drugače podano.
Tabela 1 – Telekomunikacijski pokazatelji
----------------------------------------------------------------------------------------------
Slovenija Višja-srednja Visoka
----------------------------------------------------------------------------------------------
GDP na prebivalca (USD) 9.431 4.747 25.806
Število telefonskih priključkov na 100 prebivalcev 33,33 13,36 54,06
Povprečni letni porast števila tel. priklj. 1990-1996 (%) 7,8 9 3,6
Čakalna doba na telefonski priključek ,* leta 1,1 0,9 —-
Stopnja digitizacije central (%) 62 69,9 89,9
Izkoriščena kapaciteta central (%) 75,5 84,8 89,9
Število javnih govorilnic na 1.000 prebivalcev 1,45 2,68 5,17
Priključnina (pristojbina za nov priključek) (USD) 761 203 139
Mesečna naročnina (USD) 6,8 8,3 12,1
Cena triminutne krajevne zveze (USD) 0,02 0,09 0,12
Število mobilnih priključkov na 100 prebivalcev 1,01 2 13,7
Odhodni mednarodni promet v minutah na prebivalca 53,3 13,3 12,3
Odhodni medn. promet v minutah na zaposlenega v telek. 160 97,7 94,4
Porast števila telefonskih priključkov 1995/1996 (%) 7,9 10 3,6
Porast mobilnih priključkov med letoma 1996/1995 (%) 48,1 75,5 54,1
Predvidena gostota telefonskih priključkov leta 2.000 41,89 16,98 59,26
----------------------------------------------------------------------------------------------*izračunano z deljenjem števila čakajočih na priključek s številom novih priključkov na leto
Čeprav so nekateri podatki v tabeli dovolj zgovorni, velja opozoriti še na nekatere značilnosti, ki so delno vidne iz tabele, delno pa iz drugih podatkov iz te statistike. Slovenija je po razvitosti telekomunikacij še vedno zadnja med zahodnimi državami in prva med vzhodnimi. Hitrost povečevanja števila (navadnih) telefonskih priključkov je v povprečju skupine, število priključkov na 100 prebivalcev je približno v skladu z kosmatim družbenim proizvodom na prebivalca. Zaostaja pa povečevanje števila mobilnih priključkov in nekaterih drugih storitev. Podatki o razvoju telekomunikacij v vzhodnoevropskih državah kažejo, da nas lahko nekatere od teh držav v nekaj letih dohitijo.
Opazen je zelo močan odhodni mednarodni promet tako glede na prebivalca kot tudi na zaposlenega v telekomunikacijah, kar je razumljivo glede na velikost države.
Država je vedno nadzorovala cene telekomunikacijskih storitev, ki so ves čas zaostajale za dejanskimi stroški. Ker se niso povečevale po stroškovnih načelih, se je neusklajenost cen s stroški stalno večala. Uvedeni so bili tudi razni načini dodatnega financiranje graditve omrežja, predvsem krajevnega. Poleg manjše udeležbe sredstev proračuna je bilo financiranje razvoja v glavnem iz lastnih sredstev organizacij PTT. V letih od 1976 do 1991 je bilo pomembno združevanje sredstev uporabnikov v okviru SIS (samoupravne interesne skupnosti). Zaradi tega so nekateri naročniki v primerjavi z bolj razvitimi deli države plačali zelo visoko začetno ceno (priključnino) novega telefonskega priključka. Po ukinitvi SIS ni bilo več sistemskega vira, ki bi ga bilo mogoče uporabiti tudi za financiranje gradnje krajevnih telefonskih omrežij in s tem za povečevanje števila telefonskih priključkov na manj razvitih področjih.
3. CILJI TELEKOMUNIKACIJSKE POLITIKE
3.1 Smeri optimalnega dolgoročnega tehnološkega razvoja telekomunikacij
Liberalizacija telekomunikacij, ki je prisotna že dalj časa, se je v zadnjih nekaj letih spremenila v svetovni proces, ki ga močno podpira tudi Svetovna trgovinska organizacija (WTO), in se nezadržno širi po vsem svetu, ne glede na stanje razvitosti telekomunikacij v regiji ali državi.
Slovenske telekomunikacije so močno vpete v evropski prostor in prek njega v svetovnega. Prevelik zaostanek za Evropo pomeni izključitev iz kroga držav s hitrim družbenim in ekonomskim razvojem, zato velja, da morajo slovenske telekomunikacije slediti evropskemu razvoju s čim manjšim zamikom. Če hoče Slovenija v celoti izkoristiti svoje strateške danosti, mora čimprej digitizirati telekomunikacijsko omrežje vključno z naročniškimi zankami, povečati razširjenost mobilnih telekomunikacij, da bo primerljiva z razširjenostjo fiksnih, in relativno hitro uvajati širokopasovne digitalne zmogljivosti s tehnikama ATM in SDH kot osnovo za večpredstavnostne (multimedijske) komunikacije.
Razvoj bo potekal v močno liberaliziranem, večobratovalskem okolju, ne samo na ravni storitev, ampak tudi na infrastrukturni ravni. Medsebojna povezljivost in medsebojna obratovalnost sta nepogrešljiva in ključna elementa delujočega konkurenčnega okolja, pri čemer je predvsem postavitev pravilnega tehničnega in regulativnega ogrodja za medsebojno povezljivost ena od primarnih nalog telekomunikacijske politike. Država mora obratovalcem zakonsko zagotoviti povezljivost, in sicer kot pravico in kot dolžnost.
Pri uvajanju evropske širokopasovne telekomunikacijske infrastrukture mora Slovenija aktivno sodelovati in zagotoviti obratovalno skladnost med telekomunikacijskimi obratovalci oziroma omrežji, kabelskimi distribucijskimi oziroma komunikacijskimi omrežji in globalnimi satelitskimi omrežji. Zagotavljanje in razširitev uporabe transevropskih omrežij in storitev, vključno z elektronsko pošto, prenosom podatkov in video ter večpredstavnostnimi (multimedijskimi) storitvami, se mora izvajati usklajeno s telekomunikacijsko politiko na evropski ravni.
3.2 Dolgoročna vloga in pomen lastnega znanja
Dolgoročna akumulacija lastnih telekomunikacijskih znanj, razvoj lastne telekomunikacijske opreme in storitev v ustreznem obsegu ter njihovo trženje na svetovnem trgu so temeljnega pomena za hiter in učinkovit razvoj slovenskih telekomunikacij in slovenskega telekomunikacijskega prostora. Predvsem so lastna znanja in izkušnje najboljše sredstvo za izogibanje napačnim usmeritvam in odločitvam v vseh fazah, od strateških zamisli prek idejnih načrtov do izvedbe, obratovanja in vzdrževanja vgrajene opreme.
Telekomunikacijsko omrežje spada in bo spadalo med najbolj zahtevne produkte človeške pameti. V naslednjih letih bosta telekomunikacijska tehnika in tehnologija postali ogrodje mnogih drugih tehnik in tehnologij, telekomunikacijsko omrežje pa infrastruktura infrastruktur naše civilizacije. V času, ko marsikatera tehnologija in infrastruktura oziroma njun razvoj resno načenja svetovno ekologijo, medsebojne odnose in ekonomsko stabilnost, bo evolucija telekomunikacijskega omrežja prinesla optimalno razmerje med koristnostjo in ceno v vse sfere življenja razvitih in tudi manj razvitih delov sveta ter služila kot element povezovanja in racionalizacije porabe omejenih virov.
Telekomunikacijsko omrežje kot produkt bo na voljo uporabnikom po vsem svetu, kot tehnologija oziroma kot prodajni artikel pa bistveno bolj omejenemu krogu najnaprednejših držav, ki so in bodo zmogle vlaganja v znanje in razvoj, posebej še v generični razvoj. Vključitev Slovenije v globalno informacijsko družbo in ekonomijo znanja ni mogoča brez ustreznega znanja, čeprav bi bili na voljo ustrezni tehnični pogoji. Ključnega pomena je zato stalni proces izobraževanja in ciljnega ravnanja s človeškimi viri za področje telekomunikacij in informacijskih tehnik.
Slovenija tudi proizvaja telekomunikacijsko opremo. Pomembnejša je proizvodnja telefonskih central, ki dosega skoraj en odstotek svetovne proizvodnje. Več kot 50% proizvedenih central so sad domačega razvoja, proizvodnja drugih, predvsem večjih central, pa poteka v sodelovanju s podjetjem Siemens. Nad 70% proizvodnje central gre v izvoz, proizvodnja in izvoz na prebivalca sta v tem segmentu daleč največja na svetu. V izvorni (generični) razvoj za proizvodnjo svojega (domačega) tipa telefonskih central je bilo vloženo veliko znanja in sredstev. Ker daje dobre rezultate, bi ga morali vzdrževati še naprej. Nabor znanj, potrebnih za uspešen izvorni razvoj, obsega poleg obvladovanja strojne in programske opreme tudi najnovejša znanja o razvoju telekomunikacijskega trga, smereh razvoja telekomunikacij in podobno in se jih lahko uporabi tudi za kompleksnejše naloge pri načrtovanju omrežij, izvozu telekomunikacijske opreme in storitev, upravljanju telekomunikacij itd.
Ohranjanje in rast tega lastnega razvojnega potenciala ima večkratni pozitivni efekt na narodno ekonomijo in družbo kot celoto:
-
slovenska industrija lahko izvaža izdelke vrhunske tehnike in tehnologije z veliko dodano vrednostjo in brez prevelikega izkoriščanja neobnovljivih naravnih virov;
-
Slovenija ima in bo imela svoje kadre, ki so oziroma bodo usposobljeni za vrhunsko načrtovanje in realizacijo slovenskega telekomunikacijskega omrežja;
-
pridobljena integracija znanja in izkušenj omogoča izvoz ne samo slovenske industrije telekomunikacijske opreme ampak, s primernimi mednarodnimi povezavami, tudi izvoz slovenskih telekomunikacijskih storitev, kar je edini možni način za ohranitev ekonomskega ravnotežja slovenskih telekomunikacij v domačem prostoru.
Za podporo izobraževanju in lastnemu razvoju telekomunikacij je treba zagotoviti podobne prijeme, kot jih uporabljajo druge novoindustrializirane države:
-
spodbujanje zanimanja mladine za ustrezne študijske usmeritve z opredelitvijo strateškega pomena telekomunikacij in informacijskih tehnik, ki se odraža tudi v realizaciji SII,
-
privlačna štipendijska politika ter spodbujanje interdisciplinarnega dodiplomskega in podiplomskega študija (tehnika, tehnologija, upravljanje /management/, ekonomija...),
-
povezava študija z industrijo telekomunikacij (tehnika, tehnologija, obratovalci) ter ohranjanje in tvorjenje novih razvojno-raziskovalnih jeder z ustrezno kritično maso znanja, ki omogoča izvorni razvoj in lastno dodano vrednost,
-
sofinanciranje novih in dopolnilnih oblik izobraževanja (izobraževanje na daljavo, delavnice, mednarodni seminarji...), posebej še vrhunskih strokovnjakov,
-
spodbujanje vključevanja v evropske programe (5. okvirni program, EUREKA, PHARE ...) predvsem z organizacijsko podporo in sofinanciranjem,
-
sofinanciranje izvornega (generičnega) razvoja predvsem v delu, ki ga izvajajo raziskovalni instituti in univerze,
-
podpiranje in sofinanciranje pilotskih telekomunikacijskih sistemov v domačem okolju, posebej tistih, ki so plod domačega razvoja.
3.3 Cilji telekomunikacijske politike in programa
Temeljni cilji politike telekomunikacij in njenega nadaljnjega razvoja so:
1.
z dolgoročnim, stabilnim in pospešenim razvojem telekomunikacij v Sloveniji zagotoviti zanesljive telekomunikacijske storitve, katerih ponudba bo usklajena s pričakovanji uporabnikov in potrebami informacijske družbe,
2.
zagotoviti dostopnost univerzalnih telekomunikacijskih storitev vsem po dostopnih cenah,
3.
ščititi interese potrošnikov in drugih uporabnikov telekomunikacijskih storitev vključno z zaščito telekomunikacijske tajnosti in zasebnosti,
4.
zagotoviti in pospeševati učinkovitost in tekmovanje med obratovalci,
5.
spodbujati razvoj in uvajanje novih storitev, raziskav in inovacij v telekomunikacijah,
6.
zagotoviti učinkovito rabo radiofrekvenčnega spektra in telekomunikacijskega številčenja,
7.
zagotoviti delovanje telekomunikacij in nudenje storitev ob naravnih nesrečah, v času izrednega stanja in vojne,
8.
zaščita nacionalno-varnostnih interesov države.
Te načelne cilje bo mogoče doseči postopoma, prek naslednjih delnih, preglednih in oprijemljivih ciljev (načini realizacije so navedeni v drugih točkah programa):
-
uskladiti (harmonizacija) naše tehnične in pravne rešitve z evropskimi in svetovnimi normativi do konca leta 2000,
-
zagotoviti izvajanje univerzalnih storitev najkasneje s 1. januarjem 2001 in postopno širiti njihov obseg,
-
pospešeno izvajati modernizacijo omrežja tako, da bo popolna digitizacija medkrajevnega omrežja dokončana do konca leta 2000, da bo uvedeno inteligentno omrežje z osnovnim naborom storitev (CS2) v letu 2000 in istega leta dosežena gostota 10% priključkov ISDN,
-
pospeševati digitizacijo radiodifuzije tako, da bo leta 2005 lahko že 30% naročnikov uporabljalo DAB in DVB,
-
pospeševati razvoj telekomunikacij tako, da bo dosežen povprečen nivo razvitosti držav EU, in sicer v letu 2005 v fiksnem omrežju gostota 55% in v mobilnem omrežju 30%,
-
nadzorovano izvesti popolno liberalizacijo telekomunikacijskih storitev in infrastrukture,
-
začeti prvo fazo postopne privatizacije državnega deleža v telekomunikacijskih organizacijah in jo v čim večji meri dokončati v letu 2000,
-
zagotoviti javnost in preglednost postopkov, pogojev in dela državne uprave.
Slovenija se lahko v svetu uveljavi s svojimi telekomunikacijskimi storitvami, zato si mora postaviti cilj, da bo postala pomembnejše evropsko in svetovno telekomunikacijsko posredovalno središče, za kar bo morala bit dejavna tako v mednarodnih telekomunikacijskih organih kot v mednarodnih dvostranskih stikih in zagotoviti tehnično tehnološke-podlage za graditev takega središča.
4. VKLJUČEVANJE V EVROPSKE IN GLOBALNE TELEKOMUNIKACIJSKE POVEZAVE
Telekomunikacije posamezne države so sestavni del enotnega svetovnega omrežja. Potreba po meddržavnem sodelovanju je večja kot na drugih segmentih delovanja države. Glede telekomunikacijske problematike so za našo državo poleg dvostranskega sodelovanja pomembne predvsem Mednarodna telekomunikacijska zveza (ITU), Konferenca evropskih uprav za pošto in telekomunikacije (CEPT), Evropski inštitut za telekomunikacijske standarde (ETSI), Svetovna trgovinska organizacija (WTO) in Evropska unija (EU).
Slovenija ima urejene dvostranske odnose telekomunikacijskih organov s sosednjimi državami. V dvostranskih stikih ne prihaja do bolj poglobljenih odnosov, niti ni opaziti posebnih težav, razen pri odnosih z Italijo pri obmejnem usklajevanju uporabe radiofrekvenčnega spektra oziroma urejanju uporabe radijskih postaj, ki sevajo čez mejo.
ITU je najstarejša mednarodna (medvladna) organizacija, ki na svetovni ravni skrbi za regulativne in standardizacijske zadeve s področja telekomunikacij. V svetu so telekomunikacije razvite neenakomerno. Najmanj razvite države imajo približno 3 telefonske priključke na 100 prebivalcev, države v Srednji in Vzhodni Evropi okrog 16 telefonskih priključkov na 100 prebivalcev, razvite države pa več kot 50 telefonskih priključkov na 100 prebivalcev. Ker ITU težko ustreže vsem pričakovanjem, se ustanavljajo regionalne organizacije s podobnimi nalogami. Zaradi skoraj 136-letne tradicije in močnega kadrovskega potenciala pa je ITU, posebej na področju satelitskih in drugih radijskih zvez kot tudi na področju telekomunikacijske standardizacije, še vedno najpomembnejša mednarodna telekomunikacijska organizacija. Slovenija mora spremljati delovanje ITU in ukrepati v primerih, pomembnih za našo državo.
ETSI je evropska standardizacijska organizacija v okviru EU, ustanovljena leta 1988, ki se je v kratkem obdobju svojega delovanja izredno uveljavila. To je v telekomunikacijah samo pospešilo proces, v katerem državne standardizacije izgubljajo pomen. EU sofinancira ETSI in marsikateri dokument te organizacije postane podlaga za tehniške predpise EU. ETSI izdaja standarde ETS, začasne standarde IETS, tehnične podlage za regulativo TBR in druge standardizacijske dokumente. Slovenija se glede telekomunikacijske standardizacije lahko v celoti opre na ETSI, zato je treba delo te organizacije skrbno spremljati.
Konferenca evropskih uprav za pošto in telekomunikacije (CEPT) opravlja po večji reorganizaciji v letu 1990 le naloge, ki so povezane z regulativo telekomunikacij. CEPT združuje vse evropske države razen ZRJ, tudi Rusijo, zato je zelo primeren organ za urejanje zadev, ki se morajo enotno reševati za vso Evropo. CEPT je svoje delo organiziral v Komiteju za radiokomunikacije (ERC) in v Komiteju za telekomunikacijsko regulativo (ECTRA). Oba komiteja imata v Kopenhagnu svoja urada (ERO oziroma ETO). Oba komiteja izdajata priporočila in odločitve s področja telekomunikacijske regulative. Ker EU nekatere naloge kot so npr. satelitske zveze, namembnost radiofrekvenčnega spektra in podobno, v veliki meri prepušča CEPT, je treba pri usklajevanju naše regulative z evropsko nujno upoštevati tudi dokumente te organizacije. CEPT in njegovi organi kot tudi organi EU prevzemajo v Evropi s poenotenjem regulativnih pravil nekatere naloge državnih organov, zato mora Slovenija aktivno delovati v teh organih in postati članica uradov ERO in ETO.
4.1 Svetovna trgovinska organizacija WTO
Splošni sporazum o trgovini s storitvami GATS, ki je bil v okviru WTO sklenjen leta 1994 ob koncu urugvajskega kroga pogajanj o prosti trgovini, obsega s področja telekomunikacij le aneks o storitvah z dodano vrednostjo. Aneks obravnava podrobnosti v zvezi z dostopom do trga storitev z dodano vrednostjo in potrebne ukrepe za zagotovitev konkurenčnega delovanja pri nudenju teh storitev, kot so: