Odločba o ugotovitvi, da je Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih v neskladju z Ustavo, kolikor med javno arhivsko gradivo uvršča tudi gradivo izvajalcev zdravstvene dejavnosti, ki so po tem zakonu opredeljeni kot javnopravne osebe, ki vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacientov

892. Odločba o ugotovitvi, da je Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih v neskladju z Ustavo, kolikor med javno arhivsko gradivo uvršča tudi gradivo izvajalcev zdravstvene dejavnosti, ki so po tem zakonu opredeljeni kot javnopravne osebe, ki vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacientov

Številka: U-I-70/12-14

Datum: 21. 3. 2014

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Varuha človekovih pravic, na seji 21. marca 2014

Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (Uradni list RS, št. 30/06) je v neskladju z Ustavo, kolikor med javno arhivsko gradivo uvršča tudi gradivo izvajalcev zdravstvene dejavnosti, ki so po tem zakonu opredeljeni kot javnopravne osebe, ki vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacientov.

Državni zbor mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Do uveljavitve drugačne zakonske ureditve se za gradivo izvajalcev zdravstvene dejavnosti, ki so po Zakonu o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih opredeljeni kot javnopravne osebe, ki je po tem zakonu opredeljeno kot javno arhivsko gradivo ter vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacientov, ne uporablja ureditev po tem zakonu in po izvršilnih predpisih, izdanih na njegovi podlagi.

Varuh človekovih pravic (v nadaljevanju predlagatelj) izpodbija prvi odstavek 40. člena Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (v nadaljevanju ZVDAGA), ki določa, da morajo "javnopravne osebe"(1) arhivsko gradivo izročiti arhivu najkasneje 30 let po nastanku gradiva. Ta obveznost velja tudi za gradiva, ki vsebujejo občutljive osebne podatke, mednje pa sodijo tudi podatki o zdravstvenem stanju (npr. o psihiatričnem zdravljenju).

Po mnenju predlagatelja je navedena zakonska določba v neskladju z 2., 14., 34., 35. in 38. členom Ustave. Zatrjevano neskladje predlagatelj vidi v tem, da zakon ne ureja posebej pogojev za izročitev zdravstvene dokumentacije Arhivu Republike Slovenije. Po njegovem prepričanju dokumentacija o zdravljenju psihiatričnih bolnikov ne bi smela biti samodejno (po določbah ZVDAGA) opredeljena kot arhivsko gradivo, saj je to v očitnem nasprotju z namenom zbiranja in nadaljnje obdelave takšnih osebnih podatkov in v nasprotju z načelom sorazmernosti pri zbiranju takšnih podatkov. Predlagatelj pri tem izpostavlja konflikt namenov zbiranja in obdelave teh podatkov: namen zbiranja in obdelave zdravstvenih (tudi psihiatričnih) podatkov je zagotavljanje zdravstvenega varstva ter spremljanje in vrednotenje zdravljenja bolnikov; glavni namen hrambe arhivskega gradiva kot kulturnega spomenika (7. člen ZVDAGA) pa je ohranjanje izvirnega, avtentičnega arhivskega gradiva oziroma uporabnosti njegove vsebine, izhajajoč iz načela dostopnosti za različne uporabnike. Ker se arhivsko gradivo hrani z namenom, ki je različen od namena zbiranja zdravstvenih podatkov, bi moral ZVDAGA posebej urediti dopustnost prenosa takšnega gradiva, dostopnost takšnega gradiva in ravnanje z njim. Po mnenju predlagatelja noben javni interes ne more prevladati nad interesom posameznika, ki vstopa v proces zdravljenja s pričakovanjem, da bodo njegovi intimni podatki ostali zaupni in bodo uporabljeni le za namene zdravljenja. ZVDAGA bi moral posebej urediti pogoje izročitve takšnih podatkov javnemu arhivu ter posebej določiti režim nadaljnje uporabe takšnega gradiva. Tako izročitev kot nadaljnja uporaba in obdelava teh podatkov bi morala biti dopustna le na podlagi vnaprejšnje osebne privolitve posameznika, na katerega se takšni podatki nanašajo, za pokojne osebe pa na podlagi privolitve svojcev. Tudi nadaljnjo obdelavo takšnih podatkov v javnih arhivih in dostop do njih bi moral zakon posebej urediti. Predlagatelj pri tem opozarja na spoštovanje pravic iz 34. in 35. člena Ustave. Zdravstveni podatki, še posebej podatki o duševnem zdravju, po njegovem mnenju sodijo med najbolj občutljive osebne podatke, zato so lahko močno orodje zlorabe in posegov v osebnostne pravice in dostojanstvo posameznika. V tem kontekstu predlagatelj poudarja tako pravico do pietete umrlega kot tudi morebitno materialno in socialno prizadetost družinskih članov, ki bi bili lahko zaradi razkritja podatkov o določeni bolezni, diagnozi oziroma medicinskem posegu prizadeti pri iskanju zaposlitve, v odnosu do njihovih partnerjev in drugih bližnjih. Prosti dostop do zdravstvenih podatkov bi po mnenju predlagatelja povzročil tudi dolgoročno škodo zaupanju med bolnikom in zdravnikom. Predlagatelju se zdi nesprejemljivo, da bi imel javni interes (ki niti ni jasno opredeljen) prednost pred konkretnimi interesi bolnikov in njihovih svojcev. Pri tem se predlagatelj sklicuje tudi na mnenje Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko št. 19/09/11 z dne 31. 8. 2011, v katerem so navedeni vidiki posebej poudarjeni. Zatrjevano neskladje izpodbijane zakonske določbe s 14. členom Ustave predlagatelj utemeljuje s trditvijo, da obveznost izročitve gradiva, ki vsebuje občutljive zdravstvene podatke, velja le za javnopravne osebe (ne pa tudi za zasebnopravne osebe). To naj bi kazalo na neupravičeno razlikovanje bolnikov glede na obliko izvajanja zdravstvene dejavnosti, saj zasebni izvajalci zdravstvene dejavnosti niso na enak način zavezani k predaji zdravstvenega gradiva Arhivu Republike Slovenije, kot to velja za izvajalce zdravstvene dejavnosti kot javne službe. Za takšno razlikovanje po mnenju predlagatelja ni razumnih razlogov.