Nalaganje dokumenta...
Odredba o homologiranju dvonivojskih vozil za javni prevoz potnikov glede izvedbe nadgradnje (št. 107.00)
OBJAVLJENO V: Uradni list RS 62-2998/1999, stran 8038 DATUM OBJAVE: 5.8.1999
VELJAVNOST: od 20.8.1999 do 30.4.2004 / UPORABA: od 1.10.2001 do 30.4.2004
RS 62-2998/1999
Verzija
2 / 2
Čistopis se uporablja od 1.5.2004 do nadaljnjega. Status čistopisa na današnji dan, 19.2.2026: NEAKTUALEN.
2998. Odredba o homologiranju dvonivojskih vozil za javni prevoz potnikov glede izvedbe nadgradnje (št. 107.00)
Na podlagi 6. člena zakona o standardizaciji (Uradni list RS, št. 1/95) izdaja minister za znanost in tehnologijo
O D R E D B O
o homologiranju dvonivojskih vozil za javni prevoz potnikov glede izvedbe nadgradnje (št. 107.00)
o homologiranju dvonivojskih vozil za javni prevoz potnikov glede izvedbe nadgradnje (št. 107.00)
1 SPLOŠNO
1.1 Dvonivojski avtobusi, namenjeni za prevoz več kot 22 potnikov, morajo biti homologirani v skladu s to odredbo.
2 PODROČJE UPORABE
2.1 Predpisi te odredbe veljajo za konstruiranje in izvedbo nadgradenj dvonivojskih vozil kategorij* M2 in M3, v togi ali zgibni izvedbi, namenjenih za prevoz več kot 22 potnikov, sedečih ali stoječih, poleg voznika. Na zahtevo proizvajalca je mogoče homologirati tudi vozila za 22 potnikov ali manj, če taka vozila izpolnjujejo zahteve te odredbe. Dovoljeni sta dve alternativni homologaciji, A in B.
2.
2 Ta vozila se delijo v tri razrede:
2.
2.1 razred I: vozila, konstruirana s prostori za stoječe potnike, ki omogočajo pogosto izmenjavo potnikov;
2.
2.2 razred II: vozila, konstruirana predvsem za prevoz sedečih potnikov in prirejena tako, da dopuščajo tudi prevoz stoječih potnikov v sredinskem prehodu in/ali posebnem prostoru za stoječe potnike, ki pa ne sme presegati prostora za dva dvojna sedeža;
2.
2.3 razred III: vozila, konstruirana izključno za prevoz sedečih potnikov.
2.
3 Dvonivojska vozila so tista vozila, kjer je prostor za potnike predviden v dveh nivojih, ki sta nameščena eden nad drugim, s tem da v zgornjem nivoju ni dovoljen prevoz stoječih potnikov.
3 ZAHTEVE
3.1 Obremenitve
3.
1.1 Razporeditev obremenitve vozila se določa na ravni in vodoravni podlagi v dveh stopnjah obremenitve:
3.
1.1.1 neobremenjeno, po določilih točke 3.1.3 te odredbe, in
3.
1.1.2 obremenjeno, po določilih točke 3.1.4 te odredbe.
3.
1.2 Prednja os mora biti obremenjena z najmanj takim odstotkom skupne mase vozila, kot to določa naslednja tabela:
---------------------------------------------------------------- Razred I I II II III III ---------------------------------------------------------------- Stanje obremenitve togi zgibni togi zgibni togi zgibni neobremenjeno 20 20 25 20 25 20 obremenjeno 25 20 25 20 25 20 ----------------------------------------------------------------
3.
1.3 “Neobremenjeno” vozilo (MV) [kg] v smislu točk 3.1 in 3.3 te odredbe je prazno vozilo, pripravljeno za vožnjo (z 90-odstotno napolnjeno posodo za gorivo, z mazivom, hladilno tekočino, orodjem in rezervnim kolesom, če je vgrajeno, z 90-odstotno napolnjenimi drugimi posodami za tekočine, kot npr. gorivo za grelnike, tekočina za pranje stekel itd.), z dodatno maso 75 kg za voznika in po 75 kg za vsako spremljajočo službeno osebo, za katero je predviden poseben sedež. Če je vozilo opremljeno s straniščem in/ali kuhinjo, morajo biti rezervoarji čiste vode polni, rezervoarji odpadne vode pa prazni.
3.
1.4 “Obremenjeno” vozilo v smislu točke 3.1 te odredbe je neobremenjeno vozilo po točki 3.1.3 in dodatno:
-
z maso Q na vsakem sedežu,
-
s tolikšnim številom uteži z maso Q, ki ustreza dovoljenemu številu stoječih potnikov, enakomerno
porazdeljenimi po površini S(1), ki je namenjena za prevoz stoječih potnikov, in
-
z maso B, enakomerno porazdeljeno v prtljažnem prostoru.
3.
1.5 Vrednosti za Q so navedene v točki 3.3 te odredbe za posamezne razrede avtobusov.
3.
1.6 Masa B v kg mora biti številčno enaka najmanj 100 x V (prostornina prtljažnega prostora v m3).
3.
1.7 Dvonivojski avtobusi ne smejo biti opremljeni za prevoz prtljage na strehi.
3.
2 Območje, namenjeno potnikom
3.
2.1 Skupna površina, ki je na voljo potnikom, S(0a) in S(0b), se izračuna tako, da se od skupne površine poda vsakega nivoja avtobusa odštejejo:
3.
2.1.1 površina vozniškega prostora;
3.
2.1.2 površine stopnic pri vratih in površine stopnic notranjega stopnišča ter površine vseh stopnic v prehodu z globino, manjšo od 30 cm;
3.
2.1.3 vse površine, nad katerimi znaša svetla višina, merjena od poda, manj kot 135 cm, pri tem pa se ne upoštevajo tisti deli, ki štrlijo v ta prostor skladno z določilom točke 3.7.9.6.3 te odredbe;
3.
2.1.4 površina vseh delov gibljivega dela zgibnega avtobusa, ki niso dostopni zaradi predelnih sten in/ali oprijemnega drogovja; in
3.
2.1.5 površina vsakega prostora, ki je namenjen izključno prevozu blaga ali prtljage in na katerega potniki nimajo dostopa.
3.
2.2 Površina S(1), ki je namenjena stoječim potnikom, se izračuna tako, da se od površine S(0b) odštejejo naslednje površine:
3.
2.2.1 površina vseh delov poda, kjer je naklon večji od 8%;
3.
2.2.2 površina vseh predelov, ki stoječemu potniku niso dostopni, če so vsi sedeži zasedeni, z izjemo zložljivih sedežev;
3.
2.2.3 površina vseh predelov, nad katerimi znaša svetla višina (pri tem se ne upošteva oprijemno drogovje), merjena od poda:
3.
2.2.3.1 homologacija A: manj kot 180 cm,
3.
2.2.3.2 homologacija B: manj kot 177 cm;
3.
2.2.4 področje pred navpično ravnino, ki poteka skozi sredino sedežne blazine voznikovega sedeža (v najbolj nazaj pomaknjeni legi) in srednjo točko zunanjega ogledala, ki je nameščeno na nasprotni strani vozila glede na voznikov sedež; in
3.
2.2.1.5 območje 30 cm pred vsakim sedežem, razen pred zložljivim, z izjemo sedežev nad koloteki, ki so obrnjeni v sredinski prehod, kjer je ta mera lahko zmanjšana na 22,5 cm;
3.
2.2.1.6 vsak del površine poda, ki ni izključen s točkami od 3.2.2.1 do 3.2.2.5 te odredbe, na katerega ni mogoče položiti pravokotnika z merama 40 cm x 30 cm; in
3.
2.2.1.7 pri vozilih razreda II površina vseh predelov poda, ki niso del nekega prehoda.
3.
3 Število potniških mest
3.
3.1 V vozilu je treba na vsakem nivoju predvideti število sedežev (P(sa) in P(sb)), ki niso zložljivi sedeži, po zahtevah točke 3.7.9 te odredbe. Pri avtobusih razreda I ali II mora biti število P(sa) in P(sb) enako najmanj številu kvadratnih metrov površine vsakega nivoja, namenjene potnikom in posadki (S(0a) in S(0b)), zaokroženim navzdol na naslednjo celo vrednost; pri vozilih razreda I je to število za spodnji nivo lahko zmanjšano za 10% (0,9 S(0b)).
3.
3.2 Skupno število potniških mest za sedeče in stoječe potnike (N) se izračuna tako, da sta izpolnjena oba naslednja pogoja:
N = P(s) + S(1)/S(sp)
in
N = (MT-MV-LV)/Q
kjer je:
Ps – število sedežev (točka 3.3.1 te odredbe);
S1 – površina (m2), namenjena stoječim potnikom (točka 3.2.2 te odredbe);
Ssp – potrebna površina za enega stoječega potnika (m2) (točka 3.3.2.2);
MT – tehnično dovoljena skupna masa vozila (v kg);
MV – masa praznega vozila (točka 3.1.3 te odredbe) (v kg);
L – specifična masa prtljage v prtljažnem prostoru (kg/m3);
V – prostornina prtljažnega prostora (v m3);
Q – masa (kg), ki se predvideva kot obremenitev na vsakem sedežu in
prostoru za stoječega
potnika, če obstaja (točka 3.3.2.2 te odredbe).3.3.2.1 Pri avtobusih razreda III znaša S(1) = 0
3.
3.2.2 Vrednosti za Q, S(sp), L in R so za različne razrede avtobusov podane v naslednji tabeli:
-------------------------------------------------------------------------------
Razred Q (kg) Ssp (m2/potnika) L (kg/m3)
Potrebna površina za enega
stoječega potnika
-------------------------------------------------------------------------------
I 68 0,125 100
II 71* 0,125 100
III 71* ni stoječih potnikov 100
-------------------------------------------------------------------------------* vkjučno 3 kg ročne prtljage
3.
3.2.3 Če se vozilo razreda II ali III homologira kot vozilo razreda I, se masa prtljage v prostorih, ki so dostopni samo z zunanje strani, ne upošteva.
3.
3.3 Pri izračunu po točki 3.3.2 te odredbe obremenitev posameznih osi ne sme biti večja od največjih tehnično dovoljenih vrednosti za te osi.
3.
3.4 V notranjosti vozila v bližini vrat mora biti jasno viden napis s črkami oziroma simboli, visokimi najmanj 15 mm, in številkami, visokimi najmanj 25 mm, ki označuje:
3.
3.4.1 število sedežev, za katero je vozilo predvideno (P(s)), in
3.
3.4.2 skupno število potnikov, za katero je vozilo predvideno (N).
3.
4 Preskus stabilnosti
3.
4.1 Vozilo se ne sme prevrniti, če se podlaga, na kateri stoji, nagne na eno ali drugo bočno stran za 28 stopinj od vodoravne ravnine.
3.
4.2 Za izvedbo preskusa iz točke 3.4.1 mora biti vozilo neobremenjeno, kot je opisano v točki 3.1.3, z dodatno obremenitvijo Q, definirano v točki 3.3.2.2, na vsakem sedežu zgornjega nivoja. Če naj bi se med vožnjo nahajal v vozilu tudi član posadke, ki ne sedi, mora biti težišče mase 75 kg, ki predstavlja člana posadke, nameščeno v sredinskem prehodu zgornjega nivoja na višini 875 mm. V prtljažnih boksih ne sme biti prtljage. Vozilo mora biti napolnjeno z najmanj 90% goriva in 90% količine drugih tekočin (npr. goriva za grelnike, tekočine za pranje stekel itd.). Če je vozilo opremljeno s straniščem in/ali kuhinjo, morajo biti rezervoarji čiste vode polni, rezervoarji odpadne vode pa prazni.
3.
4.3 Višina opore, ki preprečuje stranski zdrs kolesa vozila med nagibanjem na nagibni napravi, ne sme biti višja od dveh tretjin razdalje med podlago in tistim delom platišča kolesa, ki je najbližje podlagi, ko je nagibna naprava v vodoravni ravnini in je vozilo obremenjeno skladno s točko 3.4.2.
3.
4.4 Med preskusom ne sme noben del vozila priti v dotik, razen če je to predvideno tudi v normalnih pogojih uporabe, niti se ne sme noben del vozila poškodovati ali neustrezno premakniti.
3.
4.5 Namesto preskusa se lahko uporabi tudi računska metoda, s katero se dokaže, da se vozilo pod pogoji, opisanimi v točkah 3.4.1 in 3.4.2, ne bo prevrnilo. Tak preračun mora upoštevati naslednje parametre:
3.
4.5.1 mase in mere;
3.
4.5.2 višino težišča;
3.
4.5.3 karakteristike vzmeti;
3.
4.5.4 navpične in vodoravne karakteristike avtoplaščev;
3.
4.5.5 karakteristike uravnavanja tlaka zraka v zračnih vzmeteh;
3.
4.5.6 lego središča momentov in
3.
4.5.7 torzijsko odpornost nadgradnje.
Računska metoda je opisana v dodatku 7 k pravilniku ECE R 107.00.
3.
5 Zaščita pred požarom
3.
5.1 Motorni prostor
3.
5.1.1 V motornem prostoru se ne smejo uporabljati lahko vnetljive snovi za dušenje zvoka, ki bi se lahko napojile z gorivom ali mazivom, razen če so prekrite z neprepustnim slojem.
3.
5.1.2 S primernim oblikovanjem motornega prostora ali z namestitvijo iztočnih odprtin je treba poskrbeti, da se v motornem prostoru ne bi nabiralo gorivo ali mazivo.
3.
5.1.3 Motorni prostor in vse druge vire toplote (npr. trajnostno zavoro, grelnike v notranjosti vozila, razen toplovodnih naprav za gretje potniškega prostora) je treba ločiti od ostalega dela vozila z zaščitnim zaslonom iz materiala, odpornega proti vročini. Grelnik, razen tistega, ki deluje na toplo vodo, je lahko nameščen v potniškem prostoru, če je zaprt v boksu iz materiala, ki je odporen proti temperaturi, ki jo proizvaja grelnik, če ne oddaja strupenih hlapov in je nameščen tako, da se potnik ne more dotakniti vroče površine.
3.
5.2 Odprtine za natakanje goriva
3.
5.2.1 Odprtine za natakanje goriva so lahko dostopne samo z zunanje strani vozila.
3.
5.2.2 Nalivno grlo posode za gorivo ne sme biti bliže odprtini vrat kot 50 cm, če se posoda za gorivo polni z bencinom, in 25 cm, če se posoda za gorivo polni z dizelskim gorivom. Ne sme se nahajati v potniškem prostoru ali prostoru za voznika in mora biti nameščeno tako, da pri natakanju morebitno polito gorivo ne more priti v stik z motorjem ali izpušno napravo.
3.
5.2.3 Gorivo ne sme iztekati skozi pokrov posode za gorivo ali odprtine za odzračevanje, tudi če se posoda za gorivo zavrti za 1800 okrog svoje vzdolžne osi. V tem primeru je rahlo izcejanje goriva sicer dovoljeno, če ni večje od 30 g/min. Če je vozilo opremljeno z več med seboj povezanimi posodami za gorivo, mora tlak med preskusom ustrezati tlaku ob najbolj neugodni razporeditvi posod za gorivo.
3.
5.2.4 Če se nalivno grlo posode za gorivo nahaja na boku vozila, pokrov v zaprti legi ne sme štrleti iznad okoliških delov karoserije.
3.
5.2.5 Pokrov nalivnega grla mora biti izdelan tako, da ga ni mogoče nehote odpreti.
3.
5.3 Posode za gorivo
3.
5.3.1 Vse posode za gorivo morajo biti dobro pritrjene. Noben del posode za gorivo se ne sme nahajati manj kot 60 cm od prednjega dela oziroma manj kot 30 cm od zadnjega roba vozila, da je posoda pri morebitnem trčenju zaščitena z nadgradnjo vozila.
3.
5.3.2 Noben del posode za gorivo ne sme štrleti izven nadgradnje vozila.
3.
5.3.3 Vse posode za gorivo je treba preskusiti z notranjim nadtlakom. Preskus se opravi na izgrajeni posodi za gorivo s serijskim nalivnim grlom in pokrovom. Posoda za gorivo se popolnoma napolni z vodo, vsi priključki, ki vodijo navzven, se zaprejo in skozi priključek za dovod goriva k motorju se povečuje tlak do vrednosti nadtlaka, ki ustreza dvojni višini obratovalnega nadtlaka, vendar najmanj 0,3 bara. Ta nadtlak je treba vzdrževati eno minuto. Med tem časom se ne sme pojaviti nobena razpoka v steni posode za gorivo niti puščanje vsebine. Trajne deformacije so dovoljene.
3.
5.3.4 Posode za gorivo morajo biti odporne proti koroziji.
3.
5.3.5 Vsak nadtlak v odnosu na obratovalni tlak se mora s pomočjo primernih naprav (odzračevalne odprtine, nadtlačni ventili in podobno) takoj izravnati. Odzračevalne odprtine morajo biti izvedene tako, da je izključena vsaka nevarnost požara.
3.
5.4 Naprava za oskrbo z gorivom
3.
5.4.1 V prostoru za voznika oziroma potnike ne sme biti nameščen noben del, ki je namenjen oskrbi vozila z gorivom.
3.
5.4.2 Napeljava za gorivo in vsi drugi deli naprave za dovod goriva v motor morajo biti nameščeni tako, da so v razumni meri kar najbolj zaščiteni.
3.
5.4.3 Deli napeljave za gorivo ne smejo biti izpostavljeni čezmernim obremenitvam zaradi zvijanja, upogibanja ali nihanja nadgradnje vozila ali motorja.
3.
5.4.4 Povezave gibljivih cevi s togimi deli naprave za oskrbo z gorivom morajo biti izvedene tako, da ob delovnih pogojih delovanja vozila ostanejo tesne kljub staranju, zvijanju, upogibanju in vibracijam karoserije ali motorja.
3.
5.4.5 Gorivo, ki bi lahko iztekalo iz kateregakoli dela naprave za oskrbo z gorivom, mora prosto odtekati na tla (cestišče) in ne sme v nobenem primeru priti v stik z izpušno napravo.
3.
5.5 Varnostno stikalo
Zaradi zmanjšanja nevarnosti požara po zaustavitvi vozila je treba namestiti posebno varnostno stikalo, ki mora imeti naslednje lastnosti:
3.
5.5.1 nameščeno mora biti tako, da ga voznik lahko doseže s svojega sedeža;
3.
5.5.2 biti mora razločno označeno in opremljeno z zaščitnim pokrovom ali neko podobno napravo, ki preprečuje nehoteno vključitev. V neposredni bližini stikala mora biti ploščica z jasnim navodilom za uporabo, npr. “Odstraniti pokrov in ročico potisniti navzdol! Uporabiti samo pri stoječem vozilu!”.
5.
5.5.3 Z vključitvijo stikala je treba doseči sočasno:
3.
5.5.3.1 hitri odklop motorja;
3.
5.5.3.2 aktiviranje glavnega stikala za odklop akumulatorjev, ki mora biti nameščeno čim bližje akumulatorjem in ki odklopi najmanj en pol akumulatorja od ostalega dela električne napeljave; to ne velja za tokokrog, ki napaja funkcijo po točki 3.5.5.3.3 te odredbe, in tokokroge ki so namenjeni za neprekinjeno delovanje tahografa in drugih naprav, katerih nenadni odklop bi lahko povzročil večjo nevarnost. Take naprave so npr.:
3.
5.5.3.2.1 zasilna notranja razsvetljava,
3.
5.5.3.2.2 odvzem toplote za dodatne grelne naprave,
3.
5.5.3.2.3 centralno elektronsko zaklepanje vrat;
3.
5.5.3.3 vklop varnostnih utripalk.
3.
5.5.4 Poleg varnostnega stikala so lahko nameščene tudi druge naprave, ki opravljajo funkcije iz točke 3.4.5.3 te odredbe, vendar ne smejo vplivati na delovanje varnostnega stikala.
3.
5.6 Električna oprema in kabli
3.
5.6.1 Vsi kabli morajo biti dobro izolirani. Kabli in druga električna oprema morajo biti odporni proti vplivom temperature in vlage, ki so jim izpostavljeni. Posebno pozornost je treba posvetiti odpornosti proti temperaturam, olju in param v motornem prostoru.
3.
5.6.2 Noben kabel ne sme biti izpostavljen močnejšemu toku od tistega, za katerega je bil predviden, ob upoštevanju najvišje temperature okolja in načina položitve.
3.
5.6.3 Vsi tokokrogi morajo biti opremljeni z varovalkami ali prekinjevalniki tokokrogov, razen kabla za polnjenje akumulatorja in kabla za maso ter tistih tokokrogov, ki napajajo zaganjalnik, vžig, žarilne svečke in napravo za zaustavitev motorja. Tokokrogi, ki napajajo naprave z majhno porabo energije, so lahko varovani s skupno varovalko ali skupnim prekinjevalnikom, če nazivni tok ne presega 16 A.
3.
5.6.4 Vsi kabli morajo biti dobro zaščiteni in tako varno položeni, da se ne morejo poškodovati zaradi obrabe ali drgnjenja.
3.
5.6.5 Če napetost v enem tokokrogu ali več tokokrogih vozila presega 100 V ef (kvadratna srednja vrednost), mora biti v neposrednem dosegu voznika nameščeno stikalo, s katerim je mogoče vse te tokokroge odklopiti od glavnega napajalnega tokokroga. Stikalo, ki nima električnega stika z maso, mora prekiniti vse pole. To stikalo ne sme prekiniti tokokrogov, ki napajajo zunanjo osvetlitev vozila. Določila te točke se ne nanašajo na notranje tokokroge v sklopu neke električne naprave v vozilu.
3.
5.6.6 Za osvetlitev notranjosti vozila morata biti predvidena najmanj dva tokokroga, pri čemer pa izpad enega tokokroga ne sme vplivati na drugega. Tokokrog, ki je namenjen izključno za napajanje stalne osvetlitve vstopnih oziroma izstopnih vrat, se lahko šteje za enega takih tokokrogov.
3.
5.7 Akumulatorji
3.
5.7.1 Vsi akumulatorji morajo biti dostopni in dobro pritrjeni.
3.
5.7.2 Akumulatorji morajo biti nameščeni zunaj prostora za voznika in potnike in na mestu, ki je dobro prezračevano z zunanje strani.
3.
5.8 Gasilni aparati in oprema za prvo pomoč
3.
5.8.1 V vozilu mora biti predviden prostor za enega ali več gasilnih aparatov. En gasilni aparat mora biti nameščen v neposredni bližini voznika. Vsak gasilni aparat mora ustrezati točki 8A ali 21B po standardu CEN EN 3 - 1. del oziroma enakovrednemu nacionalnemu standardu.
3.
5.8.2 V vozilu mora biti predviden prostor za eno ali več omaric za prvo pomoč. Prostor za omarico prve pomoči mora imeti najmanj prostornino 7 dm3 in najmanjša mera sme znašati 80 mm.
3.
5.8.3 Gasilni aparati in oprema za prvo pomoč morajo biti zaščiteni pred krajo ali vandalizmom (npr. v notranjem predalu oziroma za steklom, ki se lahko razbije), pod pogojem, da so njihova mesta jasno označena in da so na voljo sredstva, s katerimi jih je v primeru potrebe mogoče preprosto izvleči.
3.
5.9 Materiali
3.
5.9 Uporaba vnetljivih materialov v oddaljenosti manj kot 100 mm od izpušne cevi ni dopustna, razen če je tak material dobro zaščiten. Za namene te točke se za vnetljiv šteje tisti material, ki ni predviden, da zdrži temperaturo, ki ji je lahko izpostavljen na tem mestu.
3.
6 Izhodi
3.
6.1 Število
3.
6.1.1 Najmanjše število delovnih vrat v odvisnosti od števila potnikov in razreda avtobusa je:
-------------------------------------------------------------------------------
Število delovnih vrat
-------------------------------------------------------------------------------
Število potnikov (N) Razred I Razred II Razred III
-------------------------------------------------------------------------------
23-45 1 1 1
46-70 2 1 1
71-100 Homologacija A 3 2 1
Homologacija B 2 2 1
prek 100 4 3 1
-------------------------------------------------------------------------------3.6.1.2 V vsakem togem delu zgibnega avtobusa morajo biti najmanj ena delovna vrata, v prednjem delu zgibnega avtobusa razreda I pa najmanj dvoje delovnih vrat.
3.
6.1.3 Vsako vozilo mora imeti najmanj dvoje vrat.
3.
6.1.4 Po določilih tega predpisa se štejejo vrata, ki se odpirajo s tujo pomočjo, za izhod samo, če jih je mogoče, kadar je to potrebno, z lahkoto odpreti z roko po enkratnem aktiviranju naprave iz točke 3.6.5.1 te odredbe.
3.
6.1.4.1 Vsako notranje stopnišče med zgornjim in spodnjim nivojem se šteje za izhod z zgornjega nivoja.
3.
6.1.4.2 Vse osebe na spodnjem nivoju morajo v nujnem primeru imeti možnost izhoda iz vozila, ne da bi morale prek zgornjega nivoja.
3.
6.1.4.3 Sredinski prehod zgornjega nivoja mora biti povezan z enim ali več notranjimi stopnišči z dostopnim prehodom delovnih vrat ali s sredinskim prehodom spodnjega nivoja v oddaljenosti 3 m od delovnih vrat.