Odločba o delni razveljavitvi sodbe Višjega sodišča v Mariboru in sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru

1547. Odločba o delni razveljavitvi sodbe Višjega sodišča v Mariboru in sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru

Številka: Up-680/14-27 

Datum: 5. 5. 2016

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Ivana Šiliha in Franje Šilih, oba Slovenj Gradec, ki ju zastopa Odvetniška družba Matoz, o. p., d. o. o., Koper, na seji 5. maja 2016  

1. Sodba Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 1502/2013 z dne 4. 3. 2014 in sodba Okrožnega sodišča v Mariboru št. III P 1121/2012 z dne 30. 9. 2013 se v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka zoper prvo toženo stranko, razveljavita. Zadeva se v tem delu vrne Okrožnemu sodišču v Mariboru v novo odločanje.  

2. Nasprotna udeleženka Splošna bolnišnica Slovenj Gradec sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.  

V pravdnem postopku sta pritožnika (v pravdi tožnika) od sodišča zahtevala, naj razsodi, da sta prva tožena bolnišnica in druga toženka (pri prvi toženi stranki zaposlena zdravnica) solidarno odškodninsko odgovorni za škodo, ki jima je nastala zaradi smrti njunega sina. Trdila sta, da je bila sinova smrt posledica nestrokovnega ravnanja druge toženke, ki je 3. 5. 1993 njunega sina zaradi alergije sprejela na zdravljenje. Predmet izpodbijanja s predmetno ustavno pritožbo je odločitev pravdnih sodišč, sprejeta v tretjem sojenju. Sodišče prve stopnje je odškodninski zahtevek zoper obe toženi stranki v celoti zavrnilo. Ocenilo je, da pritožnikoma ni uspelo izkazati protipravnosti ravnanja prve in druge toženke ter da tudi ni podana vzročna zvezamed zatrjevano zdravniško napako in nastalo škodo. Poleg tega je v zvezi z drugo toženko ugotovilo, da pritožnika v predmetni pravdi nista niti zatrjevala, da bi bila pri njej podana tista stopnja krivde, ki jo je drugi odstavek 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89 – ZOR) določal kot pogoj, da se lahko zahteva povrnitev škode neposredno od delavca (tj. da bi škodo povzročila namenoma); tega tudi niso potrdili ocenjeni dokazi, zato o njenem namenu povzročiti škodo ni mogoče govoriti.Zoper prvostopenjsko sodbo sta pritožnika vložila pritožbo, ki jo je Višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnika sta nato vložila predlog za dopustitev revizije, ki ga je Vrhovno sodišče zavrnilo.

Pritožnika zatrjujeta kršitve 2., 14., 22., 23., 25. in 34. člena Ustave. Njun temeljni očitek je usmerjen zoper postopanje sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo njun dokazni predlog za neposredno zaslišanje izvedenca dr. Petra Grabuschnigga ter predlog za postavitev novega izvedenca. Zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje dr. Grabuschnigga naj bi sodišče poskušalo utemeljiti z navedbo, da "naj bi bilo to mnenje oprto na nezadostno upoštevanje nekaterih pomembnih podatkov", pri čemer ni pojasnilo, za katere podatke naj bi šlo. Poleg tega naj bi bilo mnenje navedenega izvedenca nepopolno ali "vsaj nejasno", pri čemer, kot je ugotovilo že kazensko sodišče, ne gre za izvedenca ožjega strokovnega področja. Po oceni sodišča prve stopnje naj bi bila zato vprašljiva dokazna vrednost tega mnenja. Glede predloga za postavitev novega izvedenca pa se je sodišče sklicevalo na ugotovitev Vrhovnega sodišča, da naj bi bila vsa neskladja med izvedenskimi mnenji odpravljena že v kazenskem postopku, zato naj postavitev novega izvedenca ne bi bila potrebna. Pritožnika nasprotujeta taki ugotovitvi in zatrjujeta, da izvedenska mnenja niso skladna in da neskladja niti v kazenskem postopku niti v že tretjič izvedenem pravdnem postopku niso bila odpravljena. Sodišča naj bi se vseskozi trmasto oklepala navedb izvedenca dr. Petra Grabuschnigga v zaključku izvedenskega mnenja z dne 17. 12. 1996, ki pa po mnenju pritožnikov nimajo takega pomena, kot jim ga pripisujejo sodišča. Ker bi le dr. Grabuschnigg med svojim zaslišanjem lahko izpovedal o tem, ali je njegovo mnenje s strokovnega vidika pravilno, ali sam morda vendarle ni imel dovolj strokovnega znanja za njegovo podajo, je po mnenju pritožnikov neutemeljena ocena sodišča o nepravilnosti oziroma strokovni vprašljivosti celotnega izvedenskega mnenja. Kot zatrjujeta pritožnika, je očitno, da mnenje dr. Grabuschnigga ni skladno z drugima dvema mnenjema, kar pomeni, da ni mogoče govoriti o kakršnikoli skladnosti oziroma popolni ugotovitvi pravno odločilnih dejstev v tej zadevi. Po mnenju pritožnikov so dopolnitve mnenj in zaslišanja izvedencev skladno z določbami Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP) potrebni, vse dokler niso odpravljena morebitna neskladja in nejasnosti med njimi. Pritožnika sta prepričana, da jima je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo njun dokazni predlog za neposredno zaslišanje izvedenca dr. Grabuschnigga, grobo kršilo pravico do izjave v postopku, saj je bilo zaslišanje tega izvedenca zaradi odprave neskladij med izvedenskimi mnenji nujno potrebno. Sodišče prve stopnje naj bi se selektivno sklicevalo na mnenje dr. Grabuschnigga v delu, v katerem mu je to ustrezalo, čeprav je njegovo mnenje pred tem opredelilo kot strokovno vprašljivo. Navedeno postopanje sodišča po mnenju pritožnikov jasno kaže na pristransko ravnanje sodišča, ki očitno ni želelo, da bi se dejansko stanje v tej zadevi popolno in pravilno ugotovilo. S takim postopanjem naj bi sodišče zagrešilo kršitve ustavnih procesnih jamstev iz 22. in 23. člena Ustave.