na dokumentu
Nalaganje dokumenta...
Resolucija o Nacionalnem energetskem programu (ReNEP)
OBJAVLJENO V: Uradni list RS 57-2669/2004, stran 7390 DATUM OBJAVE: 27.5.2004
VELJAVNOST: od 11.6.2004 / UPORABA: od 11.6.2004
RS 57-2669/2004
Verzija
1 / 1
Čistopis se uporablja od 11.6.2004 do nadaljnjega. Status čistopisa na današnji dan, 22.2.2026: AKTUALEN.
2669. Resolucija o Nacionalnem energetskem programu (ReNEP)
Državni zbor Republike Slovenije je na podlagi 13. člena Energetskega zakona (Uradni list RS, št. 79/99, 8/00 – popr., 52/02-ZJA, 110/02-ZGO-1 in 50/03 – odl. US) v zvezi z 109. členom in tretjim odstavkom 171. člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 35/02) na seji dne 5. aprila 2004 sprejel
R E S O L U C I J O
o Nacionalnem energetskem programu (ReNEP)
o Nacionalnem energetskem programu (ReNEP)
1. UVOD
Nacionalni energetski program (v nadaljnjem besedilu: NEP) je dokument koordiniranja prihodnjega delovanja ustanov, ki se ukvarjajo z oskrbo z energijo ter postavlja cilje in določa mehanizme za prehod od zagotavljanja oskrbe z energenti in električno energijo k zanesljivi, konkurenčni in okolju prijazni oskrbi z energijskimi storitvami. Postavlja tudi cilje in mehanizme za spremembo razumevanja vloge in pomena energije pri dvigu blaginje.
Dokument predstavlja slovensko vizijo ravnanja z energijo v širšem pomenu. Nastajal je ob sodelovanju najširšega kroga slovenskih strokovnjakov na tem področju. Dinamika njegovega nastajanja je pokazala na številne razlike v pogledih, opozorila na nepokrita področja in razlike glede metodološkega pristopa, v stroki pa je pokazala tudi mejo našega sedanjega znanja.
Temeljno poslanstvo NEP je spremeniti razumevanje vloge in pomena energije pri zagotavljanju blaginje – kakovosti življenja s ciljem izboljšanja ravnanja z energijo v tehnološkem, ekonomskem in okoljskem pomenu.
Med nastajanjem NEP sta nastala Strategija gospodarskega razvoja Slovenije (v nadaljnjem besedilu: SGRS)* in Nacionalni program varstva okolja, zato je treba doseči soglasje o energiji kot ključnemu dejavniku našega novega razvojnega cikla. Gospodarski razvoj je proces premoščanja prepada med resursi in zmogljivostmi na gospodarskem, socialnem in okoljskem področju hkrati.
* Za vsebinski pomen oznak in okrajšav v nadaljnjem besedilu glej tudi poglavje "9. Oznake in okrajšave"
Energetska slika sveta kaže nevzdržnost sedanjega stanja. Eksplozija rasti prebivalstva, ki je brez primere v človeški zgodovini, odpira vprašanja, kot so: Kako postaviti energijo na pravo mesto in kako doseči, da bo trg deloval v sodobni organizaciji proizvodnje, torej v organizaciji umskega dela? Kakšno znanje potrebujemo, da pridemo do primerne institucionalne ureditve in do sprejemljivih podjetniških dejanj? Kako obravnavati in uporabiti zadnje dosežke znanosti in tehnologije?
Razvoj globalnih trgov z energenti in električno energijo je v 21. stoletju v razvitem svetu odvisen od zanesljive, kakovostne, konkurenčne in okoljsko sprejemljive oskrbe z energijskimi storitvami in od uporabe ekspertnih znanj in prepletenih tehnologij ter stabilnih, preglednih in učinkovitih institucij, potrebnih za oblikovanje okvirnih pogojev (vključno z eksternimi stroški) ter za upravljanje in nadzor. Razvoj takega tržnega gospodarstva pri ravnanju z energijo pa nesporno presega možnosti parcialnega angažiranja tudi največjih globalnih podjetij samih.
Rast števila prebivalcev, gospodarska rast in regionalne razlike kakovosti življenja vodijo do migracije ljudi iz revnejših, manj razvitih, v bogatejše, razvitejše predele. Razlike so odvisne od višine vlaganj v infrastrukturo. Objektivno smo soočeni z obstoječimi socialnimi strukturami.
Razumni razvoj lahko pomeni samo razvoj znanja na poti od napornega fizičnega dela na umsko delo s komplementarnim razumnim ravnanjem z energijo. Ključni dejavnik razvoja gospodarstva na osnovi znanja je energija. Izboljšati je treba razmerje med gospodarsko rastjo in rabo energije z izboljšanjem pretvorb različnih vrst energije v smeri blaginje prebivalstva kot skupnega imenovalca.
Ravnanje z energijo ni odvisno le od tehnologij in tržnih signalov, temveč predvsem od vrednot posameznikov, življenjskih slogov, vedenja, informacij, motivacij in ravnanj institucij.
Povpraševanje po dobrinah in storitvah zahteva boljše razumevanje vloge in pomena energije pri zagotavljanju blaginje. Nujno je razumevanje energijskih procesov in tehnologij in njihovih vplivov na okolje, gospodarski in družbeni razvoj, na promocijo znosnih potrošniških izbir in življenjskih stilov ter motiviranje učinkovitega ravnanja z energijo v javnih institucijah, podjetjih in gospodinjstvih.
Gledano širše, čez današnje meje strok in držav in čez klasično gledanje na pojem razviti – nerazviti, na tranzicijo, postane jasno, da so napori pri iskanju skladnosti med človekom in naravo razpršeni. Lahko so sicer dobra izhodiščna točka, ne morejo pa zadostiti ogromnim in težkim energijskim izzivom, s katerimi se človeštvo sooča v 21. stoletju. Pri iskanju znosnega ravnanja z energijo je treba videti sedanje stanje in cilje za svet kot celoto. Pomembna so spoznanja o vplivu zadnjih razvojnih ciklov sodobne civilizacije na oblikovanje novih, sodobnih delovnih mest.
Če kriterije uspešnosti energetike v klasičnem smislu strnemo v štiri široke kategorije: gospodarnost, strateška zanesljivost, vplivi na okolje in družbena kohezivnost, se pri zagotavljanju gospodarnosti širše uveljavlja uporaba tržnih mehanizmov za doseganje optimalnosti. To zahteva proučevanje razmer blagovne proizvodnje v konkurenčnih pogojih in obvladovanje tveganj, ki se pojavljajo na trgih: kako deliti odgovornosti in učinke tveganj in kako omejevati tveganja za posameznike in skupnost. Pri tem pomen električne energije odpira številna nova, strokovno še nedorečena vprašanja klasičnih oblik tržnega gospodarstva.
Razumevanje sodobne energije je nujno na vseh stopnjah in smereh izobraževanja. Razumeti je treba meje med družbenim in naravoslovnim pojmom energije. Trg teh odnosov ne ureja. Analiza odnosa med tehnološkim in socialnim razvojem v zgodovini človeštva kaže, da so velike spremembe, ki so zaznamovale rabo primarne energije v zadnjih dveh stoletjih, vedno povzročile nove socialne vrednote, ki so jih omogočile nove tehnologije, temelječe na novih virih energije.
Pridobivanje znanja, tako s stališča povpraševanja po dobrinah in storitvah kot s strani ponudbe, mora sedanje razumevanje pomena energije spremeniti. Povezava med delom in globalnimi in lokalnimi energijskimi storitvami mora postati alternativni pristop.
Družba znanja zahteva jasnejše opredelitve pojmov, povezanih s temeljnimi vprašanji razvoja človeštva, njegovega dela in energije. Masa in energija tvorita univerzum, ki tvori vse drugo: prostor, vodo, življenje. Tak pogled je pomemben, da se ne omejujemo zgolj na energetiko in njene klasične tehnologije pridobivanja in pretvarjanja. Dolgoročni pomen sodobne energije je zato ključni element nacionalnega energetskega programa kot dolgoročne osnove SGRS.
Vplive na družbeno kohezivnost (socialne vplive) je le delno možno objektivno strokovno presojati. Pretežno se preverjajo v političnem procesu. Spoznanja o stanju in optimalnih energijskih strategijah so še nezadostna. Stroka na številnih področjih še ni našla novih pristopov in splošno sprejetih rezultatov, zato se mora energologija kot veda in stroka šele konstituirati.
Če razumemo energijo kot ključni dejavnik razvoja sodobnega človeštva, je zato nova veda, ki mora dopolniti teorijo in prakso vodenja in tehnologij pri obravnavanju fenomenov nadomeščanja fizičnega dela z energijo, ključnega pomena. Ta veda mora vključevati vse sodobne tehnologije in njihovo produktivnost, ter vplive tako na naš življenjski slog, na naša nova delovna mesta kot tudi na našo miselnost.
2. ENERGIJA V SVETU: VIRI, OSKRBA, RABA IN OKOLJE
2.1 Energetski dejavniki v svetu
2.1.1
Svetovni trendi ravnanja z energijo
Ocene svetovnih zalog primarnih energentov kažejo, da so le-te zelo omejene in razen premoga, ne zadoščajo za normalno oskrbo svetovnih potreb do konca enaindvajsetega stoletja.
Ocenjene zaloge nafte bi zadoščale za šestdeset let, če bi zadovoljevale sedanjo porabo pri povečanem vlaganju za pridobivanje. Podobna ocena zalog velja tudi za plin.
V nasprotju s plinom in nafto so zaloge premoga v svetu velike, njihova porazdeljenost pa ustrezna. Ob sedanji porabi premoga bi svetovne zaloge zadoščale še za dvesto let. Prihodnja izraba zalog je odvisna od okoljskih zahtev.
Ocene svetovnih zalog urana kažejo, da najbogatejša in najdostopnejša nahajališča še niso izkoriščena v polni meri.
Za večino energentov po svetu je značilno, da so izrabljena najdostopnejša in najkakovostnejša nahajališča primarnih energentov. Posledica tega sta dražji transport energentov in zahtevnejša ter dražja tehnologija pridobivanja. Prav ti dejavniki pa najbolj vplivajo na ceno energentov.
Izraba vodnih energetskih potencialov po svetu bo po ocenah pospešena predvsem v državah v razvoju, saj so ti potenciali drugod že dodobra izkoriščeni.
Delež obnovljivih virov energije v svetu je majhen in bo rasel počasi, vendar ne zanemarljivo. Največji porast izrabe obnovljivih virov energije je pričakovati v deželah OECD na področju vetrne energije in biomase. Ta izraba bo podprta z ukrepi za zmanjšanje emisij TGP in diverzifikacijo v energetski oskrbi. Razvoj obnovljivih virov bo zahteval znatna finančna sredstva.
2.1.2
Stanje primarnih energentov na svetovnih trgih v preteklem obdobju
Po letu 1990 je v svetu naraščala najhitreje poraba zemeljskega plina. V tem obdobju je največja porast v porabi zemeljskega plina zaradi proizvodnje električne energije. Poraba tega energenta pospešeno narašča v Aziji, srednjem Vzhodu in Evropski uniji (EU).
Poraba tekočih goriv, nafte in njenih derivatov, je v svetu še vedno prevladujoča. Tekoča goriva ostajajo glavni vir energije v svetu in po letu 1990 ohranjajo povprečno 37-odstotni delež v skupni energetski bilanci. Poraba tekočih goriv se je povečala zlasti v zadnjih letih. V bližnji prihodnosti bo poraba tega energenta v sektorju transporta na nivoju končne energije še vedno naraščala.
Trdna goriva v svetovnem merilu po letu 1990 izgubljajo delež v skupni energetski bilanci. Posebno je ta trend prisoten v EU. Poraba trdnih goriv je usmerjena le v proizvodnjo električne energije.
Poraba obnovljivih virov energije in jedrske energije po letu 1990 še vedno narašča v povprečju z 2% letno.
2.1.3
Energija kot dejavnik globalnega razvoja v svetu
Stanje na področju rabe energije najbolj nazorno opišejo podatki o porabi primarne in končne energije. Primarna energija je energija v naravi, ki ni bila podvržena nobeni pretvorbi ali preoblikovanju. Poraba primarne energije se izračuna tako, da domači proizvodnji prištejemo uvoz ter odštejemo izvoz, odštejemo mednarodna pomorska skladišča in prištejemo ali odštejemo spremembe zalog. Pri preračunu hidro energije na nivo primarne energije je upoštevan izkoristek 100%. Primarna energija pri nuklearni energiji pa je izračunana iz proizvodnje električne energije na generatorju ob upoštevanju izkoristka 33%.
Končna energija je energija, ki je dobavljena odjemalcu za pretvorbo v koristno energijo. Poraba končne energije se izračuna kot vsota vse porabljene energije končnih odjemalcev.
&fbco;binary entityId="b7222dfa-12bd-4029-bb52-41a93d0de64b" type="gif"&fbcc;
Slika 1: Struktura porabe primarne energije za svet v letu 2000
Poraba končne energije po svetu v terciarnem sektorju in gospodinjstvih je odvisna predvsem od podnebnih razmer. V obdobju po letu 1980 do danes narašča poraba končne energije v svetu z 1,8-odstotno letno stopnjo, vendar s precejšnjo razliko med regijami. V državah OECD je letni prirast enoodstoten, medtem ko je prirast zunaj tega področja primerjalno več kot podvojen in odvisen od naraščajočega življenjskega standarda in urbanizacije. V zadnjem krajšem obdobju po letu 1990 je porast rabe te energije občutnejši v državah OECD, saj znaša kar 2,3%, kar je več od povprečja ostalega sveta.
V sektorju transporta v državah OECD poraba končne energije konstantno narašča po 2% letno. V državah, ki niso priključene OECD pa je rast 2,3% letno. Delež končne energije v sektorju transporta bo predvidoma še naraščal, predvsem v državah Azije, srednjega Vzhoda in Latinske Amerike.
Poraba končne energije v industriji v zadnjih letih je bila le nekaj višja kot v primerjalnem letu 1980. To je posledica manjše rabe energije na trgih vzhodne in osrednje Evrope ter Rusije. Opaziti pa je tudi napor industrije, da zmanjša specifično rabo energije na enoto proizvoda. Precejšnje povečanje rabe končne energije v zadnjem obdobju je značilno predvsem za azijske države. Predvsem velja to za Kitajsko ter države jugovzhodne Azije, kjer je več kot 4-odstotni povprečni prirast od leta 1980. V zadnjih letih porabijo države Azije (razen Japonske in Nove Zelandije) kar 33% skupne rabe energije v svetu v tem sektorju.
&fbco;binary entityId="4745a36f-61ec-4d90-83b4-6623fa8cbd9f" type="gif"&fbcc;
Slika 2: Struktura porabe končne energije za svet v letu 2000
2.2 Energetika in EU
Na strani rabe primarne energije je največja rast dosežena zaradi zemeljskega plina. Poraba tega energenta je po letu 1990 naraščala s kar 4,4-odstotno povprečno letno rastjo. Ti porasti so posledica povečane porabe plina za proizvodnjo električne energije ter porabe v terciarnem sektorju, gospodinjstvih in industriji.
Poraba tekočih goriv narašča z manjšo intenziteto, in sicer z 1,1-odstotno rastjo na letni ravni v zadnjem obdobju. Med tekočimi gorivi dosega visoko rast poraba letalskega goriva (4,7%), dizelskega goriva (3,6%) in tekočega naftnega plina (1%). Poraba lahkega in ekstra lahkega kurilnega olja in motornih bencinov ostaja dokaj enakomerna, medtem ko poraba težkih kurilnih olj upada, predvsem zaradi zaostrenih okoljskih kriterijev.
Poraba trdnih goriv izgublja deleže na energetskih trgih, posebno v Nemčiji in Veliki Britaniji. Prestrukturiranje premogovne industrije in opuščanje zaščitnih ukrepov odpirata vrata konkurenčnejšim energentom, predvsem zemeljskem plinu in delno uvoženemu premogu.
Na spodnjih Slikah 3 in 4 sta prikazani poraba primarne energije v EU in njena struktura.
&fbco;binary entityId="5b9ab932-4721-4fe6-bad5-37d730a8d9ee" type="jpg"&fbcc;
Opomba: trdna goriva (črni in rjavi premog ter lignit), tekoča goriva (utekočinjen naftni plin, utekočinjen zemeljski plin in naftni derivati), plinasta goriva (zemeljski plin in mestni plin), gorljivi OVE (lesna biomasa, biomasa).
Slika 3: Poraba primarne energije v EU v letih 1990 in 2000
&fbco;binary entityId="225ace1e-122f-43f7-813b-e73b2638d4f8" type="gif"&fbcc;
Opomba: trdna goriva (črni in rjavi premog ter lignit), tekoča goriva (utekočinjen naftni plin, utekočinjen zemeljski plin in naftni derivati), plinasta goriva (zemeljski plin in mestni plin), gorljivi OVE (lesna biomasa, biomasa).
Slika 4: Struktura porabe primarne energije v EU v letu 2000
&fbco;binary entityId="8a5b5ca0-b705-457b-8ec7-9b7b4f5ee1ed" type="jpg"&fbcc;
Opomba: trdna goriva (črni in rjavi premog ter lignit), tekoča goriva (utekočinjen naftni plin, utekočinjen zemeljski plin in naftni derivati), plinasta goriva (zemeljski plin in mestni plin), gorljivi OVE (lesna biomasa, biomasa).
Slika 5: Poraba končne energije v EU po posameznih energentih v letih 1990 in 2000
&fbco;binary entityId="b171fe77-9854-4fbf-9d1d-acd898adc121" type="gif"&fbcc;
Opomba: trdna goriva (črni in rjavi premog ter lignit), tekoča goriva (utekočinjen naftni plin, utekočinjen zemeljski plin in naftni derivati), plinasta goriva (zemeljski plin in mestni plin), gorljivi OVE (lesna biomasa, biomasa).
Slika 6: Struktura porabe končne energije v EU v letu 2000
V letih med 1990 in 2000 se je poraba končne energije povečala za manj kot 1% na leto, čeprav se je BDP povečeval po več kot 2% na leto.
Z izjemo trdih goriv, ki so na nivoju rabe končne energije od leta 1990 nazadovala za povprečno 5,5% letno, je poraba drugih energentov narasla, tako da so tekoča goriva povečala svoj delež za 0,2%, električna energija za 2%, toplota za 2,4% ter zemeljski plin za 2,8%. Po letu 1990 se je poraba končne energije povečevala z 1,1-odstotno povprečno letno rastjo do leta 2000.
Na zgornjih slikah sta prikazana gibanje porabe končne energije in njena struktura v EU (Slika 5, Slika 6).
Prispevek jedrske energije je v EU v zadnjih letih dosegal visok delež, ki znaša približno 15%. Razvoj uporabe jedrske energije je omejen le na Francijo, kjer trenutno nimajo konkretnih širitvenih načrtov, ter Finsko, ki se je prva od držav članic EU odločila za nadaljnjo uporabo jedrske energije, saj načrtuje izgradnjo nove jedrske elektrarne v obdobju do leta 2010. Kljub relativni stagnaciji razvoja pa jedrska energija še vedno povečuje proizvodnjo za 2,2% na leto.
V prihodnosti v EU ni pričakovati izgradnje velikih hidroenergetskih projektov.
Proizvodnja domačih primarnih virov energije v EU je v zadnjem obdobju dosegla svojevrsten vrh, predvsem na področju uporabe jedrske energije ter črpanja nafte in zemeljskega plina. Črpanje nafte se v zadnjem obdobju povečuje za 6,2% na leto, kar je posledica izkoriščanja oddaljenih vrtin v Severnem morju.
Zemeljski plin je postal drugi najbolj uporabljen domači vir, ki je prispeval kar 24-odstotni delež v celotni domači primarni energetski bilanci, predvsem zaradi proizvodnje v Veliki Britaniji, ki je največja proizvajalka zemeljskega plina v EU po letu 1995.
Izkoriščanje domačih trdnih goriv v EU je v upadu, saj se je poraba zmanjšala kar za 47% glede na leto 1990.
Z namenom, da bi zmanjšali vplive energetike na okolje in uvozno odvisnost je v EU velika pozornost posvečena obnovljivim virom energije. Skupni prispevek teh virov v proizvodnji primarne energije znaša več kot 11% oziroma več kot 6% v skupni rabi primarne energije.
Skupna energetska odvisnost od uvoza je blizu 50%. Uvoz energije se po letu 1990 povečuje za več kot 1% na leto. Energetska odvisnost naj bi se še povečevala v prihodnjih letih.
EU po letu 1990 ni povečala izpustov CO(2), predvsem zaradi uvajanja novih tehnologij, zmanjševanja specifične rabe energije, povečanja deleža rabe ne-fosilnih goriv, predvsem jedrske energije in energije vetra in povečane rabe zemeljskega plina kot substituta za trdna in tekoča goriva. Čeprav emisije iz transporta predstavljajo le 28% skupnih emisij, EU ne bo mogla izpolniti ciljev iz Kjotskega protokola, če ne bo izvedla radikalnih sprememb na tem področju. Ocene predvidevajo, da bo kar 90% povečanja skupnih emisij v naslednjih desetih letih prispeval transport.
3. ENERGETSKA OSKRBA REPUBLIKE SLOVENIJE V PRETEKLEM OBDOBJU
3.1 Energetske bilance
3.1.1
Energetska bilanca primarne energije
Povprečna letna rast porabe primarne energije v Sloveniji v obdobju od leta 1992 do 2001 je znašala 1,9%. Največji delež v primarni energetski bilanci v letu 2001 so imela tekoča goriva s 36,5% in trdna goriva (premog) z 22,3%. Delež obnovljivih virov energije (v nadaljnjem besedilu: OVE) se je delil na hidroenergijo s 4,7%, les in lesne ostanke s 3,9%, novi viri pa so predstavljali le 0,2% primarne energetske bilance. Opazen je trend zmanjševanja porabe tekočih goriv po letu 1997 in naraščanje porabe zemeljskega plina. V letih od 1997 do 2001 se je poraba zemeljskega plina povečala za 11% (Slika 7, Slika 8).
&fbco;binary entityId="84a278cf-45ea-4b5f-8c09-0ffbf3a73ce0" type="jpg"&fbcc;
Opomba: trdna goriva (rjavi premog in lignit), novi viri (geotermalna energija, vetrna energija, solarna energija).
Slika 7: Poraba primarne energije v RS
&fbco;binary entityId="76e59ca8-7dd0-403c-bdf7-c379390f6eed" type="jpg"&fbcc;
Opomba: trdna goriva (rjavi premog in lignit), novi viri (geotermalna energija, vetrna energija, solarna energija).
Slika 8: Struktura porabe primarne energije v RS v letih 1992 in 2001
3.1.2.
Energetska bilanca končne energije
Povprečna letna rast porabe končne energije v letih od 1992 do 2001 je znašala 2,2%. Najpomembnejši vzrok rabe energije je vsekakor gospodarska rast, ki je bila v obdobju zadnjih sedmih let povprečno približno 4% letno. V letu 2001 je znašala poraba končne energije 183,7 PJ. Bistveno se je zmanjšala poraba trdnih goriv, povečala pa poraba tekočih goriv, ki ostajajo z 51-odstotnim deležem najpomembnejši energent. V zadnjih letih je opazen trend hitrejšega naraščanja porabe električne energije (Slika 9, Slika 10).
&fbco;binary entityId="b0be2eb3-cba4-483e-a90f-d9c9984d8218" type="jpg"&fbcc;
Opomba: trdna goriva (premog, koks, les in lesni odpadki), novi viri (geotermalna energija, vetrna energija, solarna energija), plinasta goriva (zemeljski plin, utekočinjen naftni plin).
Slika 9: Poraba končne energije v RS
&fbco;binary entityId="89fff8dc-63c9-452f-9a11-2f7f80bf4a64" type="jpg"&fbcc;
Opomba: trdna goriva (premog, koks, les in lesni odpadki), novi viri (geotermalna energija, vetrna energija, solarna energija), plinasta goriva (zemeljski plin, utekočinjen naftni plin).
Slika 10: Struktura porabe končne energije v RS v letih 1992 in 2001
V tem obdobju se je znatno povečala poraba energije v prometu in v drugi rabi (gospodinjstva, javni in storitveni sektor ter kmetijstvo), medtem ko se je poraba energije v industriji zmanjševala. Posledica tega sta v energetski bilanci za leto 2001 bistveno povečanje deleža prometa (30,8%) in zmanjšanje deleža industrije (28,5%) (Slika 11).
&fbco;binary entityId="0363d62a-a84b-4446-8d39-11a76363bfab" type="jpg"&fbcc;
Slika 11: Poraba končne energije po sektorjih v RS
3.2. Pregled oskrbe z energijo
3.2.1.
Energetski viri in zagotavljanje primarne energije
Premog
Premog (rjavi premog in lignit) je edino fosilno gorivo, ki je na razpolago v Sloveniji in je v 2001 predstavljal 22,3% primarne energetske bilance v državi.
Odkopne zaloge rjavega premoga v Rudniku Trbovlje-Hrastnik (RTH) so ocenjene na 26 milijonov ton in lignita v Velenju na 168 milijonov ton. Predvsem zaradi varovanja okolja je uporaba premoga omejena le na termoenergetske objekte, ki večinoma imajo naprave za čiščenje dimnih plinov.
V skladu z Zakonom o postopnem zapiranju RTH in razvojnem prestrukturiranju regije (Uradni list RS, št. 61/00) je v letu 2012 predvideno zaprtje RTH, drugi premogovniki (Zagorje, Senovo) so že zaprti. Do konca leta 2007 bo potekalo zapiranje RTH hkrati s proizvodnjo premoga za Termoelektrarno Trbovlje.
Po letu 2007 bo v Sloveniji ostal le še Premogovnik Velenje, ki bo lignit dobavljal izključno Termoelektrarni Šoštanj za proizvodnjo električne energije in toplote. Čeprav izkorišča nahajališče izjemnih dimenzij, v katerem je razvil lastno, visoko produktivno odkopno metodo, je v rudniku mogoča le podzemska proizvodnja, ki pa se cenovno ne more kosati s površinskim pridobivanjem.
Ena izmed specializacij Luke Koper je pretovor premoga s preko oceanskih ladij na železnico in manjša plovila, za potrebe porabnikov ob obalah Severnega Jadrana. Zmogljivost za pretovor premoga je okoli 5 milijonov ton letno.
Obnovljivi viri energije
V primarni energetski bilanci Republike Slovenije v letu 2001 je delež OVE znašal 8,8%, od tega hidro energija 4,7% in biomasa 3,9%.
Energetski bruto potencial slovenskih vodotokov je ocenjen na 19.400 GWh/leto. Tehnično razpoložljivega potenciala je 9.100 GWh/leto, ekonomsko upravičenega pa med 7.000 in 8.500 GWh/leto. Trenutno izkoriščamo 3.970 GWh/leto ali približno 50% ekonomsko razpoložljivega potenciala.
Lesna biomasa, neprimerna za industrijsko predelavo oziroma klasično kurjenje lesa v individualnih kuriščih in v industrijskih kotlih za energetske namene, predstavlja drugi največji delež OVE v primarni energetski bilanci. V letu 2000 je znašal 3,9%. Raba lesne biomase v modernih individualnih in skupinskih napravah za ogrevanje in procesno toploto predstavlja tudi enega največjih potencialov za rabo OVE v Sloveniji.
Vetrnih elektrarn, priključenih na javno elektroenergetsko omrežje, kljub velikemu interesu investitorjev, v Sloveniji zaenkrat še nimamo. Na osnovi dosedanjih meritev vetra in meteoroloških modelov ocenjujemo, da je za izkoriščanje vetrne energije primerno celotno področje Primorske (primernost te regije so potrdile tudi namenske meritve v sklopu programa EU ECOS OUVERTURE) ter del Gorenjske in Notranjske, izključene pa niso tudi lokacije v drugih delih Slovenije. V Odloku o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana (Uradni list RS, št. 4/03), ki ga je sprejel Državni zbor decembra 2002, so vetrne elektrarne umeščene v državni prostorski plan.
Na področju izkoriščanja sončne energije za proizvodnjo električne energije, je bilo v zadnjih letih v Sloveniji izpeljanih nekaj manjših projektov vgradnje fotovoltaičnih sistemov za lastno otočno napajanje.
Večjo rabo sončne energije v Sloveniji trenutno predstavljajo sončni sistemi za ogrevanje sanitarne vode. Po ocenah je vgrajenih približno 80.000 do 100.000 m2 sončnih kolektorjev, kar Slovenijo uvršča na 6. mesto v Evropi po razširjenosti sončnih termalnih sistemov.
Vgrajenih je tudi približno 5.000 toplotnih črpalk manjših moči, med katerimi je največ takih, ki ogrevajo vodo ali zrak v gospodinjstvih. Od 1. 1. 2003 dalje za postavitev slednjih ni več potrebno gradbeno dovoljenje.
Republika Slovenija razpolaga z 28-timi naravnimi izviri geotermalne vode in 48-imi lokacijami z vrtinami. Skupna toplotna moč teh virov je približno 130 MWt. Izkorišča se približno 100 MWt, pri čemer se proizvede letno približno 400 GWh toplote. Republika Slovenija se s skupno močjo geotermalnih sistemov uvršča na 10. mesto v Evropi, po izkoriščeni toploti na prebivalca pa med najrazvitejše države.
Termična obdelava odpadkov v nadzorovanih pogojih je namenjena razgradnji organskih sestavin odpadkov, kar pomeni zmanjševanje njihovega volumna, hkrati pa se izkorišča njihovo kurilno vrednost. Nekatere odpadke obravnavamo kot obnovljivi vir energije. Največkrat se izvaja sežig odpadkov, namenjen zmanjšanju vsebnosti gorljivih komponent odpadkov in pridobivanju toplote in električne energije. Postopek poteka v zahtevnih in dragih sežigalnih napravah s čiščenjem dimnih plinov, ki jih v Sloveniji še ni, razen za posamezne industrijske odpadke. Sedanja letna emisija metana z deponij odpadkov znaša okoli 50.000 ton. Kljub temu, da so večje slovenske deponije, ki prevzemajo blizu 50% vseh komunalnih odpadkov, že opremljene s plinskimi drenažami in sežigalnimi napravami, nekatere tudi z napravami s plinskimi motorji za proizvodnjo električne energije, se zajame, sežge ali koristi za proizvodnjo električne energije le dobrih 3000 ton.
Jedrska energija
Od leta 1983 v Republiki Sloveniji obratuje Nuklearna elektrarna Krško (NEK) z električno močjo 676 MW. Jedrska energija je leta 2001 v primarni rabi energije predstavljala 19,1%. Z uveljavitvijo pogodbe med vlado Republike Slovenije in vlado Republike Hrvaške v letu 2003 o ureditvi statusnih in drugih pravnih razmerij v NEK se 50% proizvedene električne energije dobavlja hrvaškemu elektrogospodarstvu.
Tekoča goriva
Delež tekočih goriv, ki jih Republika Slovenija v celoti uvaža, je leta 2001 v primarni energetski bilanci Republike Slovenije znašal 36,5%. Ta delež je primerljiv z državami EU. Skupna poraba naftnih derivatov se je gibala med 1,7 milijona tonami leta 1992 in 2,3 milijona tonami v letu 2000.
Zemeljski plin
Zemeljski plin, ki je v letu 2001 v primarni porabi energije predstavljal 13,1% in v končni porabi energije 15,5%, je z ekološkega stališča nesporno najkvalitetnejše fosilno gorivo. Republika Slovenija ga v celoti uvaža iz Rusije in Alžirije, ter v majhnem deležu uvaža iz Avstrije.
Poraba zemeljskega plina se je od 1992 povečala za približno 50%, tako da je leta 2001 znašala 1.044 milijonov Sm3.
3.2.2.
Proizvodnja in poraba končne energije
Proizvodnja električne energije
Za proizvajanje električne energije se uporabljajo vse vrste primarnih energentov. Elektrarne imajo širok spekter obratovalnih možnosti, saj lahko proizvajajo pasovno, trapezno in konično energijo, elektroenergetskemu omrežju pa nudijo tudi sistemske storitve v obliki primarne, sekundarne in terciarne regulacije. Proizvodnja električne energije je v obdobju od leta 1992 do 2002 narasla za približno 20%. Leta 2000 je bilo proizvedenih 37% energije v termoelektrarnah, 35% v NEK, 28% pa v hidroelektrarnah (Slika 12). 10% električne energije iz hidroelektrarn je proizvedeno v malih in srednjih hidroelektrarnah.
&fbco;binary entityId="10c41f40-403b-4a1e-91b4-3d1fdab81dbf" type="jpg"&fbcc;
Slika 12: Proizvodnja električne energije v RS
Soproizvodnja
Soproizvodnja toplote in električne energije (krajše soproizvodnja) je s stališča celotnega energetskega izkoristka nedvomno najboljša oblika izkoriščanja in pretvorbe energije. Namesto izkoristkov, ki v termoelektrarnah dosežejo od 30% (slovenske premogovne elektrarne) do največ 50% (sodobne plinsko-parne elektrarne) je v soproizvodnji izkoristek goriva od 80 do 90%, pri čemer je do polovice koristne energije električna energija, ostalo pa toplota.
Soproizvodnja je možna povsod, kjer obstoji potreba po nizkotemperaturni toploti v primernem obsegu in trajanju. Za ogrevanje v bivalnem okolju je smiselno oskrbeti do 90% letno potrebne toplote s soproizvodnjo, ostalo pa iz vršnih kotlovnic. Poleg že uveljavljenih postrojev večje moči, nad 1.000 kW, ki so primerni za omrežja za daljinsko ogrevanje, se uveljavljajo postroji za učinkovito oskrbo s toploto in električno energijo za manjše potrebe, za posamezne večje stavbe (bloke, toplotna moč 50-500 kW), in celo mikro-kogeneracije, primerne za posamezno gospodinjstvo (5-15 kW). Ta tehnološki in tržni razvoj, poznan kot “razpršena proizvodnja električne energije” omogoča večji delež soproizvodnje in bistveno učinkovitejšo porabo goriv.
V slovenski industriji, javnem sektorju in na področju daljinskega ogrevanja, je inštaliranih približno 40 postrojev soproizvodnje. Običajno so kot pogonski stroji uporabljeni plinski motorji ali parne turbine, samo v dveh primeri tudi plinska turbina. Skupna inštalirana električna moč teh naprav je 250 MW, letna proizvodnja električne energije (na pragu elektrarn) znaša 810 GWh, od tega 310 GWh v industrijskih soproizvodnjah. Letna proizvodnja električne energije v soproizvodnji v sistemih daljinskega ogrevanja brez upoštevanja deleža TE-TOL je skoraj 90 GWh.
Proizvodnja toplote
Toplota je ena izmed oblik končne energije, ki jo podjetja za oskrbo z energijo dobavljajo končnim uporabnikom. S sistemi daljinskega ogrevanja se pokrije okoli 15% vseh potreb v državi po ogrevalni toploti. Tekoča goriva so v oskrbi s toploto za široko porabo udeležena s preko 60%, zemeljski plin pa s približno 18%. Delež porabe plina je v gospodinjstvih majhen, v industriji pa poraba plina presega delež porabe tekočih goriv.
V zadnjem času je izrazito prodiranje zemeljskega plina v lokalno oskrbo z energijo. V treh letih med 1997 in 2000 se je poraba zemeljskega plina v distribucijah več kot podvojila, kar predstavlja 28-odstotno letno rast.
Razvoj lokalne energetike spremlja in spodbuja Agencija za učinkovito rabo energije s subvencioniranjem priprave lokalnih energetskih konceptov. Investicije v sisteme daljinskega ogrevanja podpira Ekološko razvojni sklad. Področje lokalne energetike vključujejo v svoje delo tudi regionalne razvojne agencije in Agencija za regionalni razvoj.
3.2.3
Energetska infrastruktura v Republiki Sloveniji
Električna energija
Instalirana električna moč proizvodnih naprav katerih moč presega 10 MW v Republiki Sloveniji je 2.708 MW. Moč hidroelektrarn je 800 MW, nuklearne elektrarne Krško (NEK) 676 MW, preostalo moč, približno 1.230 MW, pa predstavljajo termoelektrarne.
Večina elektroenergetske infrastrukture v državi je bila zgrajena v 70-ih in 80-ih letih. Iz tega obdobja so: TEŠ, blok 4 in blok 5, NEK, 400kV omrežje Slovenije, del sedanjih kapacitet v TEB in TET. Večina elektrarn in omrežja je ustrezala takratnemu stanju tehnike, sedaj pa se zaključuje njihova ekonomska življenjska doba. Ob koncu tega in v naslednjem desetletju se bo iztekla tudi njihova tehnična življenjska doba.
Hidroelektrarne
Večino električne energije v hidroelektrarnah proizvedejo elektrarne na Dravi, Savi in Soči.
Reka Drava je na ozemlju naše države v celoti izkoriščena z osmimi hidroelektrarnami. Do leta 2000 so bile obnovljene štiri (HE Dravograd, Vuzenica, Fala in Mariborski otok). Druga faza obnove, ki bo zaključena leta 2005, zajema dve elektrarni (HE Vuhred in Ožbalt), v kasnejšem obdobju pa bosta obnovljeni še dve najmlajši (HE Zlatoličje in Formin). Moč 533MW na pragu elektrarn iz leta 1980 se bo z obnovo lahko zvišala na 611 MW.
Vodni potencial Save je trenutno izkoriščen 13-odstotno, s tremi elektrarnami na zgornji Savi (HE Moste, Mavčiče in Medvode) ter z eno na spodnji Savi (HE Vrhovo), tako da znaša inštalirana moč na pragu elektrarn 117 MW. S postopno izgradnjo petih hidroelektrarn na spodnji Savi (HE Boštanj, Blanca, Krško, Brežice in Mokrice) in obnovo HE Moste bi se inštalirana moč na Savi lahko povečala na približno 274 MW.
Na reki Soči sta bili HE Plave in Doblar delno obnovljeni leta 2000, tako da je znašala inštalirana moč teh elektrarn skupaj z elektrarno Solkan 78 MW. Novi Elektrarni Plave II in Doblar II, ki sta v obratovanju od leta 2001 oziroma 2002, sta povečali inštalirano moč elektrarn na Soči na 130 MW.
Geografski pogoji (konfiguracija terena), električno omrežje in vodni režimi omogočajo tudi postavitev črpalnih elektrarn na reki Soči in Dravi. V Sloveniji obstaja še nekaj neizkoriščenih vodnih potencialov – porečij, ki so bila že predmet raziskav in jih bo potrebno v prihodnje temeljito preučiti.
Termoelektrarne
V okviru TEŠ, ki ima inštalirano moč na pragu elektrarne 662 MW, obratuje pet blokov. V preteklem obdobju so bile zgrajene naprave za razžvepljevanje dimnih plinov in redukcijo dušikovih oksidov. Po letu 2008 bodo starejše enote prenehale obratovati. Lokacija TEŠ omogoča izgradnjo nadomestnih enot oziroma povečanje moči elektrarne.
Termoelektrarna Trbovlje ima na pragu inštalirano moč 164 MW, in sicer 125 MW na premog in 39 MW v dveh plinskih turbinah na tekoče gorivo. Termoelektrarna TET2 je bila zgrajena ob koncu 60-ih let, plinski turbini na tekoče gorivo pa sta nekoliko mlajši. Do zaključka proizvodnje rjavega premoga v RTH bo TET kurila zasavski premog, po zaključku proizvodnje pa bo pričela s kurjenjem uvoženega premoga.
Nova večja agregata v državi sta plinski turbini 4 in 5 v TE Brestanica s po 114 MW električne moči vsaka. Tako je skupna inštalirana moč na pragu elektrarne 312 MW.
V Termoelektrarni-Toplarni Ljubljana znaša inštalirana moč treh agregatov 103 MW. Proizvodnja električne energije je prilagojena proizvodnji daljinske toplote. Najstarejšima premogovnima blokoma bo na prelomu desetletja potekla življenjska doba.
Nuklearna elektrarna Krško
NEK ima vgrajen tlačnovodni tip reaktorja ameriške proizvodnje. Električna moč je bila 632 MW, po zamenjavi starih uparjalnikov leta 2000 pa se je povečala na 676 MW. NEK letno proizvede 5 TWh električne energije in je eden od stebrov slovenskega elektroenergetskega sistema. Njegova projektirana življenjska doba je do leta 2023.
Omrežje za prenos električne energije
Slovensko omrežje sestavljajo prenosno omrežje napetosti 400 kV, 220 kV in 110 kV ter distribucijska omrežja 110 kV, 35 kV, 20 kV, 10 kV in 0,4 kV, v katerega je vključeno približno 830.000 odjemalcev. Slovenski elektroenergetski sistem je vpet v UCTE povezavo in ima že dolgoletno tradicijo tovrstnega obratovanja. Prenosno 400 kV in 220 kV omrežje omogoča interkonekcijo, pretok energije med elektroenergetskimi sistemi sosednjih držav ter uvoz in izvoz energije.
Prenosno 220 kV in 400 kV elektroenergetsko omrežje Republike Slovenije je bilo načrtovano in grajeno kot del prenosnega sistema bivše skupne države tako, da je temeljilo na povezavi s sistemoma Avstrije in Italije.
Prenosno omrežje v državi sestavlja 510 km 400 kV daljnovodov (v nadaljnjem besedilu: DV), 328 km 220 kV DV in 1.762 km 110 kV DV. Danes je slovenski elektroenergetski sistem povezan z avstrijskim 400 kV omrežjem z enim dvosistemskim 400 kV DV ter enim 220 kV DV, z italijanskim sistemom je povezan z enim 220 kV DV in z enim 400 kV DV, s hrvaškim sistemom pa z enim dvosistemskim 400 kV DV in enim enosistemskim 400 kV DV, z dvema 220 kV DV in tremi 110kV DV.
Večina 400 kV omrežja je starega med 20 do 30 let, večina 220 kV omrežja od 30 do 40 let ter večina, kar 1.154 km 110 kV omrežja, pa nad 20 let. Ocena kaže, da je glavnina ključnih elementov sistema, kot so močnostni transformatorji, odklopniki ter druga stikalna oprema, tudi starejša od 20 let.
V prenosnem sistemu bo postopoma opuščen 220 kV napetostni nivo. Transformacije 400/110 kV so relativno stare in šibke. Primanjkuje 400 kV povezava med RTP Beričevo in RTP Krško.
Omrežje za distribucijo električne energije
Distribucijski sistem sestavljajo objekti, naprave in omrežja 110 kV napetostnega nivoja, srednjenapetostnega nivoja (v nadaljnjem besedilu: SN) 35 kV, 20 kV in 10 kV ter nizkonapetostnega nivoja (v nadaljnjem besedilu: NN) 0,4 kV nivoja. 35 kV napetostni nivo v Republiki Sloveniji je v fazi opuščanja. Srednjenapetostna omrežja manjših mest, mešana ter nadzemna omrežja so napetostnih nivojev 20 kV, mestna kabelska omrežja pa 10 kV. Več kakor 26% 110 kV omrežja pripada petim distribucijskim podjetjem. Stična mesta med prenosnim sistemom in distribucijskimi sistemi so transformatorske postaje 110 kV/SN. Konična obremenitev vseh petih distribucijskih podjetij je približno 1.550 MW.
Več kakor 60% 110 kV omrežja distribucijskega sistema je starejšega od 20 let, podobna ocena starosti velja za nadzemne vode SN in NN, medtem ko so kabelska SN (predstavljajo približno 20% vseh SN omrežij) in NN omrežja bistveno mlajša od 20 let.
Približno polovica transformatorjev SN/NN je starejših od 20 let, nekoliko mlajše so stikalne naprave ter merilno-zaščitne naprave, predvsem pa se obnavljajo sistemi vodenja.
Zemeljski plin
Hrbtenica prenosnega omrežja v dolžini 630 km plinovoda in 75 merilno-regulacijskih postaj, ki je povezana z Avstrijo in Hrvaško, je bila zgrajena v obdobju od 1977 do 1980. Nekoliko kasneje je bil zgrajen še priključek na italijanski plinovodni sistem.
Danes obsega prenosno plinovodno omrežje približno 954 km plinovodov (od tega 738 km plinovodov nad 16 barov in 216 km do 16 barov), kompresorsko postajo v Kidričevem, preko 300 merilno-regulacijskih in sekcijskih zapornih postaj ter druge objekte, ki so pomembni za prenos zemeljskega plina.
Prenosno plinovodno omrežje je kljub starosti dobro ohranjeno.
Tekoča goriva
Naftovod skozi Slovenijo je bil zgrajen kot del jugoslovanskega naftovoda leta 1979, danes je to del hrvaškega naftovoda JANAF. Odcep za rafinerijo Lendava je dolg 72 km, od tega poteka le 5 km po ozemlju Republike Slovenije, ostalo pa je v Republiki Hrvaški.
Prevoz tekočih goriv do grosističnih skladišč je organiziran po železnici, manjši del pa po cestah (razdalje, manjše od 100 km).
Toplota
Oskrba s toploto zajema ogrevanje stavb in pripravo sanitarne tople vode. Približno 60–70% stanovanj ima eno od oblik centralnega ogrevanja. Daljinsko ogrevanje z 8,13 PJ pokriva okoli 15% vseh potreb po ogrevalni toploti. Tekoča goriva so v oskrbi s toploto udeležena s preko 60%, zemeljski plin pa približno z 18%. OVE so v oskrbi s toploto zastopani v gospodinjstvih s 24%, v storitveni dejavnosti z 9% ter v industriji z manj kot 1%. Viri energije za ogrevanje iz OVE so les in lesni ostanki 9,2 PJ letno, geotermalna energija 1,4 PJ letno in sončna energija 0,11 PJ letno.
O sistemski oskrbi s toploto lahko govorimo le pri daljinskem ogrevanju. Daljinsko ogrevanje je v Republike Sloveniji relativno dobro razvito. Proizvodnja toplote za daljinsko ogrevanje na osnovi soproizvodnje je v Ljubljani (premog, malo zemeljski plin), Velenju (premog) ter manjši sistemi v Slovenskih Konjicah (premog), na Ravnah (zemeljski plin) in Hrastniku (zemeljski plin). Proizvodnja toplote za daljinsko ogrevanje na osnovi OVE (les in lesni ostanki) je v Gornjem Gradu, Predvoru in Železnikih (les in lesni ostanki). Vsi drugi sistemi daljinskega ogrevanja, vključno z mariborskim, temeljijo na enostavnih kotlovnicah. V večini večjih slovenskih mest so le posamezni omejeni daljinski sistemi, ki so nastali v obdobju graditve večjih sosesk pred 20 do 30 leti in od takrat večinoma stagnirajo.
3.3 Energetska politika in oskrba z energijo
3.3.1
Organiziranost oskrbe z energijo
Električna energija
Podlaga za organiziranost oskrbe z električno energijo je EZ, ki tehnološke celote pri proizvodnji električne energije in prenosu do porabnikov opredeljuje kot energetske dejavnosti z različnim statusom.
Proizvodnja električne energije ni gospodarska javna služba, čeprav je tak status v zakonski regulativi pred sprejetjem EZ imela. Proizvodnja električne energije v Sloveniji poteka v elektrarnah, ki jih v različnih bilancah ali pregledih omenjajo kot "sistemske" ali "javne" elektrarne". Bistveno manjši del (4,8% v letu 2002) proizvedene električne energije proizvedejo "industrijske elektrarne" in male hidroelektrarne. Te so v skladu z "Uredbo o pogojih za pridobitev statusa kvalificiranega proizvajalca električne energije" (Uradni list RS, št. 29/01 in 99/01), če gre za soproizvodnjo in OVE za proizvodnjo električne energije, tudi kvalificirane elektrarne in imajo posebne pravice in ugodnosti.
Večina podjetij za proizvodnjo električne energije je združenih v HSE. Poleg elektrarn je v HSE tudi Premogovnik Velenje, ki dobavlja premog TEŠ. HSE je v 100-odstotni lasti države. Proizvodnjo električne energije in inštalirano moč elektrarn v HSE v letu 2002 prikazuje Tabela 1.
Tabela 1: Inštalirana moč in proizvodnja električne
energije elektrarn HSE v 2002
+-------+--------------+-------------------+
|HSE |Instalirana | Proizvodnja|
| |moč (MW) | električne|
| | | energije (GWh)|
+-------+--------------+-------------------+
|SEL |113 | 288|
+-------+--------------+-------------------+
|DEM |562 | 2.315|
+-------+--------------+-------------------+
|SENG |119 | 407|
+-------+--------------+-------------------+
|TEŠ |662 | 3.658|
+-------+--------------+-------------------+
|TEB |312 | 30|
+-------+--------------+-------------------+Podjetja, združena v HSE, so v mešani lasti, večinski lastnik je država, nekaj več kot 20% lastniškega deleža pa je v lasti pooblaščenih investicijskih družb oziroma skladov.
Izven HSE so naslednja proizvodna podjetja:
-
NEK (50% v lasti HEP), slovenski delež je v lasti podjetja ELES GEN.
-
Termoelektrarna-Toplarna Ljubljana je v približno 65% lasti Republike Slovenije in približno v 35% lasti Mestne občine Ljubljana.
Zunaj HSE je tudi TE Trbovlje, d.o.o., ki je v večinski lasti države in kuri zasavski premog in Rudnik Trbovlje-Hrastnik, ki je javno podjetje v 100-odstotni državni lasti.
Upravljanje prenosnega omrežja in prenos električne energije, ki sta gospodarski javni službi, v Republiki Sloveniji izvaja ELES. Prenos poteka na omrežju 110 kV in več. ELES je zadolžen tudi za mednarodno interkonekcijo. ELES je javno podjetje v 100-odstotni državni lasti.
Distribucijska podjetja so v Sloveniji teritorialno porazdeljena. Teritorialna porazdeljenost se ne ujema z načrtom bodočih regij. Mestnih distribucijskih ali lokalnih distribucijskih podjetij, ki bi opravljale dobavo in distribucijo energije na lokalnem nivoju, v Sloveniji ni. Distribucija električne energije je javna gospodarska služba, ki jo izvajajo delniške družbe, ki so v večinski državni lasti. V letu 2001 so posamezna distribucijska podjetja dobavila količine električne energije, ki jih prikazuje Tabela 2.
Tabela 2: Dobavljena električna energija po
distribucijskih podjetjih v 2001
+--------------+------------------------+
| | Dobavljena električna|
| | energija (GWh)|
+--------------+------------------------+
|Elektro | |
|Ljubljana | 3.026|
+--------------+------------------------+
|Elektro | |
|Maribor | 1.772|
+--------------+------------------------+
|Elektro | |
|Primorska | 1.289|
+--------------+------------------------+
|Elektro Celje | 1.683|
+--------------+------------------------+
|Elektro | |
|Gorenjska | 799|
+--------------+------------------------+Zemeljski plin in drugi energetski plini
Oskrbo z zemeljskim plinom v Sloveniji izvaja podjetje Geoplin d.o.o., ki kupuje zemeljski plin v Rusiji in Alžiriji in manjše količine tudi v Avstriji. Geoplin tudi neposredno zagotavlja mednarodni transport plina do Slovenije in izvaja upravljanje prenosnega omrežja in prenos plina po Sloveniji. Podjetje oskrbuje s plinom skoraj vsa podjetja za distribucijo zemeljskega plina ter industrijske porabnike. Oskrba s plinom je vse od leta 1978 zelo zanesljiva.
Geoplin je v celoti privatizirano podjetje, organizirano kot d.o.o., v katerem ima Republika Slovenija približno 31-odstotni lastniški delež. Dejavnost, ki jo izvaja Geoplin, prenos zemeljskega plina ter upravljanje s prenosnim omrežjem, sta obvezni gospodarski javni službi, kamor spada tudi dobava tarifnim odjemalcem. Ne glede na privatno lastništvo podjetja opravljanje obveznih gospodarskih javnih služb ni pogodbeno urejeno z državo.
Distribucija plina v Sloveniji je izbirna lokalna javna služba. Izvajajo jo mestna podjetja (Ljubljana, Maribor, Celje in drugi) ali privatna podjetja na podlagi koncesij. Med lokalna distribucijska podjetja spadajo tudi podjetja, ki distribuirajo po omrežjih utekočinjen naftni plin (UNP).
Tekoča goriva
Republika Slovenija v celoti uvaža tekoča goriva. V letu 2000 je v strukturni rabe primarne energije v Republiki Sloveniji največji delež pripadal tekočim gorivom, in sicer 36%. Dve največji podjetji za oskrbo s tekočimi gorivi v Sloveniji sta Petrol d.d. iz Ljubljane in Istrabenz d.d. iz Kopra. Njun tržni delež pri oskrbi znaša 72% oziroma 25%, le tri odstotke pa odpade na manjše dobavitelje. Leta 2001 je poraba naftnih tekočih goriv znašala 2,3 milijone ton. Tako Petrol d.d. kot tudi Istrabenz d.d. sta v celoti privatizirani podjetji.
Oskrba Slovenije s tekočimi gorivi je od leta 1991 potekala zanesljivo. Republika Slovenija se je obvezala, da bo oblikovala 60-dnevne zaloge naftnih derivatov do leta 2002, 66-dnevne zaloge do pristopa k EU, 75-dnevne do 31. decembra 2004 in 90-dnevne do konca leta 2005. Zaloge tekočih goriv v Republiki Sloveniji so predvsem v Zalogu, Ortneku, Celju, Račah, Serminu in Lendavi. Transport tekočih goriv, tako cestni kot železniški, deluje zanesljivo. Vozila ustrezajo mednarodnim predpisom za prevoz tekočih goriv. V Sloveniji je 390 bencinskih servisov. Raven ekološke zaščite na večini bencinskih servisov ustreza najstrožjim zahtevam. Kakovost tekočih goriv v Sloveniji določajo standardi, ki so usklajeni z evropskimi.
Toplota
O organiziranem načinu oskrbe s toploto lahko govorimo le pri daljinskem ogrevanju ter do neke mere pri distribuciji plina. Distribucija daljinske toplote in plina (zemeljski plin in UNP) sta izbirni lokalni javni službi. Prisotnost teh sistemov v 104 krajih v Sloveniji, ki imajo več kot 1700 prebivalcev, kaže tabela 3.
Tabela 3: Prisotnost sistemov daljinskega ogrevanja in
distribucije plina v večjih naseljih v RS
+-------+------------+-------+------------+----------+
|Skupina|Velikost |Število| Število | Število |
| |naselij |naselij| naselij | naselij |
| |(prebivalci)| | z | z |
| | | |distribucijo|daljinskim|
| | | | plina |ogrevanjem|
+-------+------------+-------+------------+----------+
|1 |več od | 32 | 31 | 28 |
| |5.000 | | | |
+-------+------------+-------+------------+----------+
|2 |od 3.000 | 36 | 30 | 27 |
| |– 5.000 | | | |
+-------+------------+-------+------------+----------+
|3 |od 1.700 | 36 | 20 | 11 |
| |– 3.000 | | | |
+-------+------------+-------+------------+----------+Večina sistemov daljinskega ogrevanja je v lasti lokalnih komunalnih podjetij, razen v večjih centrih (Ljubljana, Maribor), kjer distribucijo opravljajo specializirana podjetja. Distribucija plina, razen v večjih mestih, je dodeljena koncesionarjem. Koncesionarji so dolžni zgraditi omrežje in oskrbovati krajane. Cena plina je običajno konkurenčna kurilnemu olju.
Za razliko od drugih držav v Evropi (Nemčija, Avstrija, severna Italija), kjer je del distribucije električne energije tudi v rokah lokalnih podjetij (ki se ukvarjajo tudi z daljinskim ogrevanjem, oskrbo z vodo, kanalščino, plinom in drugimi komunalnimi dejavnostmi), je v Sloveniji distribucija električne energije obvezna gospodarska javna služba, ki jo izvaja pet večjih podjetij. Zaradi tega ni mogoče v celoti izkoristiti vseh sinergičnih učinkov, ki bi jih "lokalna energetika" lahko imela.
Dobava toplote iz sistemov daljinskega ogrevanja je v zadnjih 10 letih narasla za 13% (rast približno 1,1% letno), dobava zemeljskega plina (za neindustrijsko porabo) pa se je povečevala po 6,8-odstotni stopnji letno.
Za daljinsko ogrevanje je značilen razmeroma počasen razvoj. V obstoječih omrežjih se nadaljuje priključevanje novih porabnikov, pretežno znotraj območja, ki ga omrežja pokrivajo. Zgrajenih oziroma razširjenih je bilo tudi nekaj novih omrežij, predvsem na biomaso.
Na zmanjšanje količine toplote iz omrežij vpliva učinkovita raba energije (URE) pri porabnikih. Razširjanje območij za oskrbo z daljinsko toploto konkurira širjenju omrežij zemeljskega plina.
Podjetja za oskrbo s toploto večinoma niso ekonomsko donosna, razen največjih. Oskrba s toploto iz omrežij je konkurenčna z drugimi viri toplote, kadar omrežje ni obremenjeno z investicijskimi stroški in če je v omrežju primeren vir toplote (soproizvodnja ali obnovljiv vir). Nizka donosnost podjetij za oskrbo s toploto je tudi posledica zadrževanja prodajnih cen toplote, ki so v pristojnosti občin.
3.3.2
Učinkovita raba energije in obnovljivi viri energije
Republika Slovenija izvaja aktivno politiko na področju URE in OVE že od leta 1991, pravno podlago je dobila leta 1996 s sprejetjem Resolucije o strategiji rabe in oskrbe Slovenije z energijo (Uradni list RS, št. 9/96), ki je bila takrat ustrezna osnova. Z uveljavitvijo NEP bo Resolucija o strategiji rabe in oskrbe Slovenije z energijo prenehala veljati, saj so se med tem bistveno spremenile okoliščine. Slovenija je ratificirala Kjotski protokol in pričela s pristopom k EU. Zakonska osnova za izvajanje aktivne politike na področju URE in OVE je bila sprejeta leta 1999 s sprejetjem Energetskega zakona. Energetski zakon v 65. členu določa, da imajo ob enakih stroških za izrabo varčevalnih potencialov na strani porabe ali za zagotavljanje novih zmogljivosti za isti obseg energije, prednost ukrepi za dosego varčevalnih potencialov. Zakon določa tudi programe oziroma instrumente, s katerimi država spodbuja URE in OVE, in sicer programe izobraževanja, informiranja, ozaveščanja javnosti, energetsko svetovanje, spodbujanje energetskih pregledov, spodbujanje lokalnih energetskih konceptov, pripravo standardov in tehničnih predpisov, fiskalne ukrepe, finančne in druge oblike spodbud. Večina predpisanih spodbujevalnih programov je bilo financiranih iz proračuna Republike Slovenije in finančno podprtih predvsem iz energetskih programov Evropske komisije. Programi URE in OVE so pripomogli k zmanjševanju energetske intenzivnosti in s tem neposredno vplivali na povečanje zanesljivosti oskrbe z energijo, na konkurenčnost gospodarstva in na zmanjševanje okolju škodljivih vplivov.
Poleg samih porabnikov energije, ki so nedvomno glavna ciljna skupina programov URE in OVE, so le-ti usmerjeni tudi na svetovalne, projektantske in inženirske organizacije, dobavitelje energije in opreme, izobraževalne, razvojne in raziskovalne organizacije, finančne institucije in druge.
Pri spodbujanju URE in OVE je velik poudarek namenjen ozaveščanju, informiranju, usposabljanju in izobraževanju. Izvajajo se promocijske kampanje, organizirajo seminarji in delavnice s področij energetskih pregledov, energetskega managementa, energetskih tehnologij, priprave in financiranja projektov URE in rabe OVE, organizirajo se letna srečanja energetskih managerjev (dnevi energetikov) s podeljevanjem priznanj za energetsko učinkovita podjetja in projekte, pripravljajo in izdajajo se informacijski listi, bilten in brošure o URE in OVE.
Energetsko svetovanje za občane se izvaja s pomočjo mreže 33 svetovalnih pisarn po vsej Sloveniji. Ta zajema več kot 50 svetovalcev in je rezultat partnerskega sodelovanja AURE z občinami. Večjim porabnikom, več stanovanjskim stavbam, javnim ustanovam in gospodarskim organizacijam, je namenjen program energetskih pregledov, s katerimi dobijo porabniki energije napotke za izvedbo prioritetnih organizacijskih in investicijskih ukrepov.
Pripravo razvojnih programov občin na področju oskrbe in rabe energije podpira AURE s subvencioniranjem izdelave lokalnih energetskih konceptov. Ob njihovi izdelavi se še posebej upoštevajo možnosti za izkoriščanje lokalnih energetskih virov, predvsem OVE ali soproizvodnje in gospodarjenje z energijo v stavbah, ki so v lasti občin.
Subvencioniranje študij izvedljivosti je namenjeno pripravi kakovostnih investicijskih projektov, ki zmanjšujejo tveganja, sicer nujno povezana z investicijskimi projekti. Z njimi se podrobneje prouči izvedljivost večjih projektov oskrbe z energijo oziroma učinkovite rabe energije.
Odločanje za investicije v URE in OVE se spodbuja z dodeljevanjem subvencij oziroma s krediti s subvencionirano obrestno mero. Od leta 1996 je AURE izvedla več akcij za povečanje učinkovitosti rabe energije v gospodinjstvih. Subvencionirane so bile: toplotna izolacija podstrešij, kontrola in nastavitev oljnih gorilnikov, ukrepi tesnjenja oken in vrat, zamenjava oken in uporaba energijsko varčnih sijalk. Gospodinjstvom se za rabo obnovljivih virov energije dodeljujejo subvencije za pripravo tople vode z rabo sončne energije ali toplotnih črpalk, uporabo lesne biomase v modernih kurilnih napravah in za pridobivanje električne energije s pomočjo sonca. Za občane so na voljo tudi krediti Ekološko razvojnega sklada, ki jih nudi za gradnjo in obnovo energetsko učinkovitih stavb, okolju prijazno substitucijo goriv in za izkoriščanje OVE za proizvodnjo toplote oziroma električne energije (biomasa, sončna energija, energija vetra in geotermalna energija).
Za majhne in srednje velike družbe ter samostojne podjetnike AURE subvencionira uporabo lesne biomase, geotermalne energije ali energije sonca za ogrevanje prostorov in vode ter vetra in sonca za proizvodnjo električne energije.
&fbco;binary entityId="cb73ab8e-12cc-451a-92df-f4470f6c2be6" type="jpg"&fbcc;
Slika 13: Finančna sredstva namenjena za programe URE in rabe OVE
V letu 2002 je bilo porabljenih približno 2 milijona EUR proračunskih sredstev za spodbujanje URE in rabe OVE v okviru programov, ki jih je pripravljala AURE. Zgoraj navedeni spodbujevalni programi so bili razvojno podprti iz energetskih programov Evropske komisije PHARE, THERMIE, SYNERGY, SAVE in ALTENER, pa tudi na osnovi bilateralnega sodelovanja s posameznimi državami članicami EU (predvsem z Avstrijo, Italijo in Nemčijo).
Za izvajanje spodbujevalnih programov za URE in OVE so bila na voljo sredstva iz državnega proračuna, sredstva iz energetskih programov Evropske Komisije in na osnovi bilateralnega sodelovanja. Slika 13 prikazuje višino sredstev, ki so bila na voljo v obdobju od 1992 do 2002, podana so v tekočih cenah v EUR. Od mednarodnih sredstev so v prikaz vključena sredstva programov PHARE in GEF v letu 2002.
Kvalificirano proizvodnjo električne energije, to je proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije ali odpadkov in soproizvodnjo električne energije in toplote z nadpovprečno visokim izkoristkom, se spodbuja z ugodnimi odkupnimi cenami proizvedene električne energije, ki jih določa vlada Republike Slovenije.
3.3.3
Energetika in okolje
Podobno kot v industriji in prometu, se tudi v energetiki srečujemo z viri škodljivih izpustov večjega obsega. Ob tem je potrebno upoštevati, da je energetika le dejavnost, ki je posledica potreb celotne družbe po energiji in nikakor ni sama sebi namen. Moteči so tudi razpršeni viri onesnaženja (npr. manjša kurišča).
V slovensko energetiko je pričela država uvajati naravovarstvene ukrepe že relativno zgodaj. Ti so skladni s tistimi v državah EU in po svetu, v slovenski prostor pa so bili uvedeni brez zakasnitev. Najprej so bili uvedeni ukrepi za sanacijo energetskih objektov, ki so zniževali emisije v zrak, vode in zmanjševali negativne vplive na okolje na področju odlaganja odpadkov (pepela, stranskih proizvodov čiščenja, radioaktivnih odpadkov itn). Na področju obremenjevanja okolja z elektromagnetnimi sevanji pa je država postavila najostrejše kriterije z Uredbo o elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenjskem okolju (Uradni list RS, št. 70/96).
Cilj energetske politike Republike Slovenije je zmanjšanje okoljskih in prostorskih vplivov energetike, tudi ob pričakovanem povečanju obsega energetskih storitev. Nove tehnologije, novi viri energije ter tehnična in organizacijska ustvarjalnost namreč omogočajo zmanjšanje vplivov na okolje in pogosto tudi manjše obremenjevanje prostora.
Načeloma je pri umeščanju v prostor in pri izdaji dovoljenj za škodljive vplive na okolje treba upoštevati optimalno razmerje med koristmi in škodo, zato so optimalne končne odločitve možne le na osnovi nadaljnjega multidisciplinarnega strokovnega dela, v katerem so upoštevani tako gospodarnost in zanesljivost kot tudi vplivi na okolje in prostor, v nekaterih primerih pa tudi socialno-politični vplivi.
Nekatere škodljive vplive je mogoče omejiti zakonsko npr. s predpisi o emisijah, vendar pa so tudi taki vplivi, ki se jih ne da ovrednotiti v predpisih. Natančne in trajne legalizacije omejitev tudi ne more biti zaradi raznoterosti problemov in spreminjajočega se vrednotenja med seboj neizmerljivih veličin (finančne koristi investitorja in/ali skupnosti ter okoljske oziroma prostorske škode, ki jih objektivno ni možno vrednotiti).
Okoljske in prostorske vplive je možno omejevati tudi s tržnimi mehanizmi, med katere štejemo internalizacijo eksternih okoljskih stroškov in trgovanje z emisijskimi dovoljenji. Internalizacija okoljskih stroškov predpostavlja možnost denarnega ovrednotenja zunanjih vplivov in ustrezen mehanizem za vključitev teh eksternalitet v obračun stroškov. Načeli 'onesnaževalec plača' in 'internalizacija eksternih stroškov' pa nista vedno izvedljivi, zlasti v primerih, ko poleg protislovja gospodarnosti in okoljskih vplivov nastopajo še vprašanje strateške zanesljivosti oskrbe in socialno-politični vidiki (npr. opuščanje domačega premoga). Zato je bil v teh primerih izbran drugi najboljši pristop v smislu ekonomske teorije, t.j. finančne spodbude procesom, ki zmanjšujejo negativne okoljske vplive. Namesto takse na onesnaževanje zaradi emisij pri kurjenju domačega premoga so bile uvedene spodbude za uporabo OVE, izvajanje ukrepov URE, soproizvodnjo itn.
V Sloveniji je že uveljavljen pristop s CO(2) takso in takso na deponiranje biorazgradljivih snovi (metanska taksa), torej pristop z internalizacijo stroškov. Naprave, ki bodo vključene v trgovanje z emisijami TGP, pa bodo izvzete iz sistema CO(2) takse. Pri možnostih zmanjšanja CO(2) je potrebno posebej omeniti vetrne elektrarne, ki lahko k temu precej pripomorejo.
Pri organiziranju trgovanja z dovoljenji za onesnaževanje, kot drugi možnosti za uporabo tržnih mehanizmov pri reševanju okoljskih problemov se, namesto ocene eksternih stroškov, uporablja ocena največjega dopustnega skupnega obremenjevanja okolja. Za tekoče obdobje načrtovanja je uporabno trgovanje večjih porabnikov energije z emisijami TGP.
Pomembna je tudi okoljska ozaveščenost prebivalstva. Nekateri so namreč za zmanjševanje obremenitve okolja pripravljeni investirati v okolju prijazne tehnologije (npr. aparate) ali dražje plačevati okolju prijazno energijo in s tem dati zgled drugim ter tako prispevati k spremembi navad in vrednot. Zaradi koristnosti takih osebnih ali kolektivnih (krajevnih, podjetniških) odločitev so bile uvedene energetske nalepke (energetska učinkovitost aparatov, strojev, zgradb) in spodbujanje okolju prijaznega ravnanja s promocijskimi in demonstracijskimi programi.
Med načini obremenjevanja okolja iz energetskih procesov je na ravni nacionalnega programa zaradi zahtevnosti treba izpostaviti dve vrsti emisij; emisije TGP in emisije plinov, ki povzročajo zakisljevanje (žveplov dioksid in dušikovi oksidi). Zmanjševanje teh emisij mora Republika Slovenija doseči tudi na osnovi mednarodnih obveznosti.
Radioaktivni odpadki, ki vključujejo tudi izrabljeno jedrsko gorivo (IJG), se hranijo v NEK, v posebnih začasnih skladiščih. Vlada Republike Slovenije je leta 1996 sprejela dolgoročno strategijo za ravnanje z izrabljenim gorivom s tri- do petletnim rokom revidiranja. Strategija predvideva določitev lokacije odlagališča izrabljenega jedrskega goriva do leta 2020, odprtje odlagališča pa do leta 2050. Predvidena je možnost gradnje odlagališča v Sloveniji in/ali na Hrvaškem, možnost odlaganja izrabljenega jedrskega goriva in jedrskih odpadkov pa je mogoča na osnovi meddržavnega dogovora s tretjo državo. Do takrat bo IJG uskladiščeno v bazenu na lokaciji NEK. V letu 2004 je predvidena revizija dolgoročne strategije za ravnanje z izrabljenim jedrskim gorivom in revizija dekomisijskega načrta NEK.
Za ravnanje z nizko in s srednje radioaktivnimi odpadki (v nadaljnjem besedilu: NSRAO) je zadolžena Agencija za radioaktivne odpadke (v nadaljnjem besedilu: ARAO), ki bo v ta namen pripravila osnutek strategije ravnanja z NSRAO. Osnutek strategije predvideva, da mora biti lokacija odlagališča NSRAO odobrena do leta 2008, odlagališče pa mora postati operativno do vključno 2013. Sredstva za delovanje ARAO zagotavlja vlada Republike Slovenije, sredstva za izgradnjo odlagališča NSRAO pa Sklad za razgradnjo Nuklearne elektrarne Krško, ki se financira iz prispevka iz proizvedene električne energije v NEK.
Elektromagnetni vplivi elektroenergetskih naprav nazivnih moči nad 1 kW so v Sloveniji obravnavani z dvema aktoma. Tako Uredba o elektromagnetnih sevanjih v naravnem in življenjskem okolju, postavlja dopustne vrednosti za gostote magnetnega pretoka in električne poljske jakosti za dve okolji. Ti okolji sta določeni glede na ranljivost okolja. Dopustne vrednosti so postavljene zelo ostro, tako, da zahtevajo izvajanje ukrepov za zmanjševanje predvsem električnih polj. S Pravilnikom o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu za vire elektromagnetnega sevanja ter o pogojih za njihovo izvajanje (Uradni list RS, št. 70/96) je določen postopek nadzora elektromagnetnega sevanja, prve meritve; te je treba opraviti ob ustavljanju objektov v obratovanju; ter presojo vplivov, ki jo je treba opraviti za načrtovani investicijski poseg v okviru celovite presoje vplivov.
Poleg upravne preveritve posegov, postaja v sodobnih družbah vse pomembnejša tudi sprejemljivost posegov v prostor s strani javnosti. Akterji v energetiki in predstavniki zasebnih ali javnih interesov bodo morali legitimizaciji posegov posvečati zadostno mero pozornosti, zlasti ker je ni možno doseči avtomatično niti z avtoriteto oblasti niti s pomočjo stroke.
3.3.4
Energetika in prostor
Zaradi ekonomskih in tehnoloških potreb in okoljskih zahtev bodo potrebni novi tehnološki objekti ali spremembe njihovega razporeda v prostoru. Posegi v prostor bodo potrebni zlasti zaradi večje uporabe OVE in zaradi potrebnih novih transportnih poti (daljnovodi, plinovodi), s katerimi se bo Republika Slovenija tesneje povezala v skupni evropski gospodarski prostor.
Prostorsko umeščanje energetske infrastrukture v Sloveniji se izvaja na temelju obstoječih prostorskih vsebin Dolgoročnega plana Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: DPRS) za obdobje 1986-2000. Ta bo veljal, kljub novemu Zakonu o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 in 8/03), do sprejetja Strategije prostorskega razvoja Slovenije. DPRS vključuje vse elektrarne z močjo nad 10 MW, objekte in omrežje z nazivno napetostjo 110 kV in več, objekte naftnega in plinskega gospodarstva ter objekte za hrambo naftnih rezerv. Vsi našteti objekti imajo prednostni dostop v prostor. Kljub temu pa se ob umeščanju energetskih objektov v prostor pojavljajo številne ovire. Težave so tudi pri umeščanju manjših energetskih objektov (distribucijskih SN vodov, TP SN/0,4 kV in malih elektrarn) v prostor.
Pri pogojih za lokacije se nemalokrat pojavljajo ekstremne zahteve, tudi pod pretvezo zaščite okolja, ki močno otežijo gradnjo ali rekonstrukcijo. Dogaja se celo, da so nekatere občine opustile obvezna republiška izhodišča v svojih planih. Za energetsko infrastrukturo, ki po namenu presega lokalni distribucijski namen ali prečka državno mejo, se po, pred kratkim sprejetim podzakonskim aktom, pripravljajo prostorske ureditve državnega pomena, oziroma državni lokacijski načrti (Uredba o vrstah prostorskih ureditev državnega pomena, Uradni list RS, št. 54/03). V skladu z Zakonom o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02), je z državnimi lokacijskimi načrti omogočeno uveljavljanje javnega interesa pri umeščanju za državo pomembne infrastrukture v prostor.
Odprto pa ostaja vprašanje razlastitve in omejitve lastninske pravice za energetsko infrastrukturo, ki ne sodi med energetsko infrastrukturo namenjeno izvajanju gospodarske javne službe. Čeprav osnutek Strategije prostorskega razvoja Republike Slovenije za nove elektrarne predvideva predvsem lokacije obstoječih elektrarn ali lokacije večjih industrijskih kompleksov, bo potrebno to vprašanje za energetske objekte državnega pomena, ki so v javnem interesu za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe v državi, rešiti s spremembami energetske zakonodaje.
Preko Slovenije tečejo številni prometni in energetski koridorji. Geografska lega in relief Slovenije sta že od nekdaj zelo primerna za različne oblike pretokov prometa, ljudi, kultur in v zadnjem času tudi energije. Čez Slovenijo potekata V. in X. panevropski prometni koridor. Slovenije se dotika tudi prometno območje Jadransko – Jonsko morje. Poleg prometnih koridorjev je Republika Slovenija naravni prehod tudi za energetske tokove.
V obdobju izgradnje 400 kV omrežja je bil s povezavo Divača – Redipuglia leta 1981 jugoslovanski sistem sinhroniziran z italijanskim in to je bil začetek obratovanja našega sistema v evropskem prenosnem sistemu UCPTE. V letu 1992 pa se je slovenski sistem povezal še z avstrijskim sistemom preko dvosistemskega 400 kV daljnovoda na relaciji Maribor – Kainachtal.
Vojna v Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem je povzročila prekinitev 400 kV zanke. Tako sta v zadnjih desetih letih ostala slovenski in del hrvaškega elektroenergetskega sistema povezana v preoblikovan UCTE.
Plinovodni sistem (slovensko magistralno plinovodno omrežje) poteka v smeri severovzhod – zahod. Na SV strani se slovenski plinovod navezuje na sistem avstrijskega magistralnega plinovoda, na zahodni strani pa na italijanski plinovodni sistem. Republika Slovenija sprejema na severovzhodni meji zemeljski plin iz Rusije (približno 60%) in na zahodni meji (približno 40%) iz Alžirije. Plinovodne zmogljivosti prenosnega omrežja služijo za pokrivanje slovenskih energetskih potreb in tranzit predvsem ruskega plina za Hrvaško (plinovod Ceršak-Rogatec) ter manjših količin iz Italije za Hrvaško in iz Avstrije za Italijo.
Za večjo varnost in zanesljivost oskrbe ter zagotovitve večjih pretočnih zmogljivosti prenosnega omrežja je Geoplin pričel tudi z izvedbo projekta gradnje vzporednega plinovodnega sistema, ki bo dodatno povezoval avstrijski plinovod z osrednjim delom Slovenije. V smislu zagotavljanja oskrbe z zemeljskim plinom iz različnih virov je v državnem prostorskem načrtu predvidena tudi povezava z Madžarsko. V okviru transevropskih plinovodnih povezav je bila pred leti aktualna tudi ideja o gradnji tranzitnega plinovoda za ruski plin iz Madžarske preko Slovenije za italijanski trg, zdaj pa se v predlogih pojavlja ideja o gradnji tranzitnega plinovoda od Turčije preko Grčije, balkanskih držav in Slovenije do zahodne Evrope, za dobavo zemeljskega plina iz kaspijskega območja na evropski trg.
Naftovodi se v glavnem izogibajo Slovenije. Obstaja le kratek odcep od jadranskega naftovoda JANAF do rafinerije nafte v Lendavi. Ker rafinerija ne obratuje, tudi naftovod ni v uporabi.
Druge oblike transporta energentov skozi Slovenijo so manj pomembne (železniški transport in cestni prevoz energentov iz Luke Koper).
3.4
Osnovni makroekonomski in energetski kazalci
Podani so osnovni makroekonomski podatki in kazalci nacionalne ekonomije, ki v povezavi z energetskimi podatki služijo kot kazalci energetske intenzivnosti, energetske učinkovitosti in drugih izračunanih kazalcev na področju energetike. S spremljanjem kazalcev se bo spremljalo tudi izvajanje zastavljene energetske politike.
Tabela 4: Makroekonomski kazalci Republike Slovenije +-------------------------+------------+------------+-------------+-------------+ | | 1992 | 1995| 2000 | 2001| +-------------------------+------------+------------+-------------+-------------+ |BDP (mio SIT) | 1.017.965 | 2.221.459| 4.222.404 | 4.740.995| +-------------------------+------------+------------+-------------+-------------+ |BDP (mio USD) | 12.523 | 18.745| 18.962 | 19.530| +-------------------------+------------+------------+-------------+-------------+ |Bruto mesečna plača | 51.044 | 111.996| 191.669 | 214.561| |(SIT) | | | | | +-------------------------+------------+------------+-------------+-------------+ |Izvoz proizvodov in | 6.681 | 8.316| 8.732 | 9.252| |storitev (mio USD) | | | | | +-------------------------+------------+------------+-------------+-------------+ |Uvoz proizvodov in | 6.141 | 9.492| 10.116 | 10.147| |storitev (mio USD) | | | | | +-------------------------+------------+------------+-------------+-------------+ |Indeks cen življenjskih | 307,3 | 113,5| 108,9 | 108,4| |potrebščin | | | | | +-------------------------+------------+------------+-------------+-------------+ |Tečaj USD (SIT) | 81,3 | 118,5| 222,7 | 242,7| +-------------------------+------------+------------+-------------+-------------+ |Tečaj EUR (SIT) | 105,1 | 153,1| 205,0 | 217,2| +-------------------------+------------+------------+-------------+-------------+ Viri: Statistični urad Republike Slovenije, povprečni tečaj Banke Slovenije
3.4.1
Položaj energetskih dejavnosti v slovenskem gospodarstvu
Analize kažejo, da predstavljajo energetske dejavnosti (oskrba z električno energijo, plinom, paro in toplo vodo) v Republiki Sloveniji le majhen 3,3-odstotni delež vse dodane vrednosti oziroma 2,9% BDP. Dodana vrednost sektorja energetskih dejavnosti znaša 45% celotne vrednosti proizvodnje. Ta položaj se bistveno razlikuje od položaja, ki ga je energetska dejavnost imela v obdobju intenzivne gradnje energetskih objektov v letih med 1970 in 1980.
Če upoštevamo med energetskimi dejavnostmi še oskrbo z naftnimi derivati, se finančni delež ob upoštevanju obdavčenja naftnih derivatov zviša na 6,8% BDP. Polovico vrednosti takšne energetske ponudbe pomeni vrednost proizvodnje, po eno četrtino pa predstavljajo uvoz ter davki in marže. Proizvodnjo v sektorju predstavlja skoraj v celoti proizvodnja električne energije, uvoz z davki pa je vezan na naftne derivate in zemeljski plin.
Amortizacija v sektorju energetike znaša 2,2% BDP, kar lahko kaže na nov potreben obseg investicij. Ob tem je treba poudariti, da obenem znašajo finančne izgube 1% BDP (do leta 2002), tako da ta sektor ustvari samo polovico potrebnih sredstev.
3.4.2
Kazalci rabe energije
Energetska intenzivnost je razmerje med primarno energijo in bruto domačim proizvodom. Energetska intenzivnost se je v Sloveniji v obdobju od 1995 do 2000 zmanjšala za približno 14% oziroma za 3% letno. Na zmanjšanje energetske intenzivnosti je vplivalo predvsem povečanje bruto domačega proizvoda, ki se je od 987.862 SIT(95)/prebivalca v letu 1992 povečal na 1.421.201 SIT(95)/prebivalca v letu 2001 (4-odstotna povprečna letna rast), prestrukturiranje industrije in izvajanje programov učinkovite rabe energije. Energetska intenzivnost Slovenije v letu 2000 je še vedno za 89% višja od evropske (EU-15), dvakrat višja od japonske in za 10% višja od ameriške energetske intenzivnosti (Slika 14). Glede na to, da bruto domači proizvod na prebivalca v Sloveniji v letu 2000 zaostaja za 43% glede na evropsko povprečje (EU-15), pomeni, da bi morali hkrati ob 43-odstotnem povečanju BDP še za 24% zmanjšati rabo primarne energije. S tem bi zmanjšali energetsko intenzivnost za 53% in tako dosegli evropsko v višini 194 toe/mioEUR95 iz leta 2000 (neenergetska raba je upoštevana v primarni rabi energije).
&fbco;binary entityId="998328d1-ec7b-4d10-9ee8-4711bcbe7640" type="jpg"&fbcc;
Slika 14: Energetska intenzivnost rabe primarne energije
&fbco;binary entityId="266b3705-8324-4ed8-9a93-88741fa89a4d" type="jpg"&fbcc;
Slika 15: Poraba primarne in končne energije na prebivalca v RS in EU-15
Poraba končne energije na prebivalca se je v Sloveniji v obdobju od 1992 do 2001 povečala s 75,4 GJ/prebivalca na 92,3 GJ/prebivalca, poraba primarne energije pa s 122,3 GJ/prebivalca na 144,2 GJ/prebivalca. Glede na ta kazalec smo za 15% nad ravnjo EU, kjer je poraba končne energije znašala 107,4 GJ/prebivalca v letu 2001 (Slika 15).
V obdobju od 1992 do 2001 se je izboljšala tudi energetska učinkovitost pretvorbe primarne energije v končno energijo, saj se je povečala z 61,7% na 64%. V EU-15 je že v letu 1992 znašala 66%, v letu 2001 pa 65,3%. Odvisna je predvsem od deleža termoelektrarn v proizvodnji električne energije (Slika 16).
Prav tako beležimo pozitivno rast bruto rabe električne energije na prebivalca Slovenije od 5.625 kWh/prebivalca v letu 1995 na 6.194 kWh/prebivalca v 2000, s povprečno letno stopnjo rasti 2,3% (EU 2,1%).
&fbco;binary entityId="9cd8b3f1-2755-47f0-9513-e93c26d810dc" type="jpg"&fbcc;
Slika 16: Energetska učinkovitost RS
3.5
Vpliv preteklih družbenopolitičnih in gospodarskih sprememb na oskrbo z energijo
Prelomni dogodki v obdobju od 1990 do 1991 (prve demokratične volitve leta 1990, osamosvojitev Republike Slovenije 1991 in sprejem ustave konec istega leta) so sprožili obsežno reformo javne uprave in gospodarskih odnosov, ki jih je na področju oskrbe z energijo vzpostavil družbenopolitični sistem prejšnje države.
Omenjenim dogodkom je sledila tudi recesija gospodarstva s padcem porabe električne energije in zemeljskega plina. Leta 1993 je slovensko gospodarstvo končno izšlo iz recesije. V letih zatem je sledila gospodarska rast, spodbujena s hitro rastjo izvoza, predvsem v zahodno Evropo, in oživitev investicijske dejavnosti.
Tem trendom je na svoj način sledila tudi energetika. Vlada Republike Slovenije je v tem času opredelila cilje energetske politike in glavne prioritete razvoja elektroenergetskega sektorja. V Resoluciji o strategiji rabe in oskrbe z energijo, ki je bila sprejeta v državnem zboru januarja 1996, so bili za takratno obdobje postavljeni naslednji cilji:
-
povečanje energetske učinkovitosti,
-
povečanje BDP v primerjavi z rastjo rabe končne energije,
-
vzdrževanje sprejemljive ravni proizvodnje v termoelektrarnah,
-
dolgoročna opustitev proizvodnje električne energije v NEK,
-
povečanje deleža zemeljskega plina v komercialnem sektorju in gospodinjstvih,
-
vzdrževanje proizvodnje domačih premogov na tedanjem nivoju, ki naj bi bili eden glavnih strateških virov države,
-
povečevanje deleža OVE, predvsem hidroenergije.
Sprejeti cilji so odražali težnje in interese posameznih skupin znotraj energetskega gospodarstva.
Temeljni zakon, ki je bil v tistem obdobju zakonska podlaga energetskemu sektorju, je bil Zakon o energetskem gospodarstvu iz leta 1981, iz katerega so se črtali tisti členi, ki so temeljili na samoupravnih družbenih in gospodarskih zakonitostih. Lahko ugotovimo, da je za večino sprememb na področju energetike veljala pravna praznina, ki se je poskušala, žal neuspešno, nadoknaditi z različnimi poizkusi sprejema Zakona o energiji, dejansko pa se je ta vrzel zapolnila šele s sprejetjem Energetskega zakona (Uradni list RS, št. 79/99 in 8/2000).
V tem obdobju so se zgodile tudi največje lastniške transformacije podjetij v energetskem sektorju. Iz sistema družbene lastnine v samoupravnem sistemu so se podjetja naftnega in plinskega gospodarstva preoblikovala v delniške družbe oziroma d.o.o.. Ustanavljale so se tudi mešane družbe ter družbe s tujimi lastniki.
V nasprotju z naftnim in plinskim gospodarstvom so podjetja elektrogospodarstva in premogovništva ter nekatera podjetja daljinskega ogrevanja ostala v državni oziroma javni lasti. Z izjemo "omejene" 20-odstotne privatizacije s strani pooblaščenih investicijskih družb za zapolnitev privatizacijske vrzeli v letu 2000, so v lasti države tudi danes. Edino male HE in industrijske elektrarne (z nekaj izjemami, ki so v lasti javnih podjetij za distribucijo električne energije) so bile in so ostale v privatni lasti.
Nedorečen lastniški status se je kazal tudi v poslovanju podjetij, razvojni in cenovni politiki. Do leta 2001 je potekalo poslovanje elektrogospodarskih in premogovnih podjetij na podlagi letnih finančnih poravnalnih planov, ki so leta 1995 nadomestili podoben mehanizem vrednostnih planov. Za usklajevanje planov in poravnave je bilo pristojno resorno ministrstvo za energetiko in vlada Republike Slovenije.
Cenovna politika in praksa na področju oskrbe s tekočimi gorivi sta šli povsem drugo pot. Razlogov za to je več: lastninjenje podjetij, odvisnost od uvoženega energenta in vezanosti cene energenta na ameriški dolar ter vpliv tečajnih razmerij med dolarjem in tolarjem. Vlada Republike Slovenije je v tistem obdobju periodično določala cene za večino naftnih derivatov.
V skladu z Zakonom o cenah je povprečno ceno zemeljskega plina na predlog Geoplina določala vlada Republike Slovenije. Formalni razlogi za spremembo cene plina so bili tečajne razlike, spremembe cene plina pri dobaviteljih in spremembe cene transporta. Cena zemeljskega plina za posamezne odjemalce pa se je na podlagi odobrene povprečne cene plina določila z uporabo objavljenega tarifnega sistema. Posamezna teritorialna območja oziroma naselja oskrbujejo z zemeljskim plinom manjša in večja distribucijska podjetja (ljubljansko JP Energetika, Mariborska plinarna). Le-ta ceno za prevzeti plin od Geoplina nadgradijo s stroški distribucije. Cene plina za končne odjemalce na distribucijskem omrežju je ravno tako potrjevala vlada Republike Slovenije.
V preteklem obdobju je oskrba z energijo potekala nemoteno. Pomanjkanje energije ni bilo nikjer zavora gospodarskemu razvoju. Tudi povprečna raven cen energentov je bila nižja kot v državah EU, delno na račun nižjih davčnih stopenj v ceni energije za končnega porabnika ter v prikritih izgubah, ki so se odpisovale v breme osnovnega kapitala elektroenergetskih podjetij.
Zasuk v energetski politiki in delovanju energetskega sektorja se je zgodil konec leta 1999 s sprejemom Energetskega zakona. Energetski zakon je začrtal povsem novo organiziranost na področju oskrbe z električno energijo in zemeljskim plinom. Uvedel je delno liberalizacijo tržnih odnosov pri oskrbi s tema energentoma. Podobno kot v večini držav EU so bili razlogi za sprejem Energetskega zakona zunanji. Evropski parlament je na predlog Evropske komisije sprejel leta 1996 Direktivo 96/92 o splošnih pravilih za notranji trg z električno energijo in leta 1998 Direktivo 98/30 o splošnih pravilih za notranji trg z zemeljskim plinom. Določila teh direktiv so bile države članice in države v pristopnih pogajanjih dolžne prevzeti v svoje nacionalne zakonodaje. V juliju 2003 pa sta bili sprejeti novi direktivi o splošnih pravilih za notranji trg z električno energijo (2003/54/EC) in zemeljskim plinom (2003/55/EC), ki z različnimi predvidenimi inštrumenti pospešujeta proces liberalizacije energetskih trgov v EU in nadomeščata prejšnji direktivi. Poleg tega je bila istočasno sprejeta še uredba o pogojih za dostop do omrežij za čezmejne izmenjave električne energije (1228/2003), ki predpisuje izključno nepristranske tržne metode dodeljevanja razpoložljivih kapacitet.
Novi odnosi so se predvsem na področju oskrbe z električno energijo diametralno razlikovali od dotedanjih odnosov. Čeprav je bilo slovensko elektrogospodarstvo razdruženo že dobro desetletje (proizvodna podjetja in premogovniki, distribucijska podjetja in podjetja za prenos električne energije, ki so bila formalno samostojna, združena pa so bila le v enotni informacijski in tehnološki sistem), je Energetski zakon vpeljal v njihova razmerja prve elemente trga. Distribucija in prenos električne energije sta ohranila status javne gospodarske službe, proizvodnja električne energije pa je postala komercialna dejavnost. Določene kategorije porabnikov električne energije so postale upravičeni odjemalci, ki so sklepali z dobavitelji električne energije bilateralne komercialne pogodbe. Del porabnikov, gospodinjstva, komercialni sektor in drugi, ki imajo priključno moč pod 41 kW, so dobili status tarifnih odjemalcev in jim je ceno električne energije na podlagi tarifnega sistema določala vlada Republike Slovenije.
Z Energetskim zakonom se je kot obvezna republiška gospodarska javna služba uvedla tudi funkcija organizatorja trga z električno energijo in na podlagi uredbe Vlade Republike Slovenije je Elektro-Slovenija leta 2001 ustanovilo družbo Borzen. Naloge organizatorja trga obsegajo izvajanje dnevnega trga z električno energijo, organiziranje trga z električno energijo prednostnega dispečiranja, evidentiranje bilateralnih pogodb o dobavi električne energije, sestavo okvirnih dnevnih voznih redov ter obračun odstopanj oddaje in odjema električne energije od voznih redov. Poleg navedenega organizator trga izvaja tudi obračun in denarno poravnavo (kliring) poslov sklenjenih na organiziranem trgu.
Nova institucija, ki jo je vpeljal Energetski zakon, je Agencija za energijo. Agencija za energijo bedi nad pravilnim delovanjem trga z električno energijo in v bodočnosti tudi z zemeljskim plinom. Agencija za energijo je formalno neodvisen organ, ki ji direktorja za petletno obdobje imenuje Vlada Republike Slovenije. Ena od pomembnejših nalog Agencije za energijo je določanje elementov cene reguliranih dejavnosti prenosa in distribucije.
Energetski zakon je določil tudi vrstni red privatizacij in celo deleže vrednosti podjetij, ki bi se lahko privatizirala. Čeprav so tržne in organizacijske transformacije bolj ali manj sledile evropskim trendom, so glede na lastništvo, razen že omenjenega prenosa na pooblaščene investicijske družbe, podjetja ostala v državni lasti.
Vlada Republike Slovenije je kot predstavnica večinskega lastnika v letu 2001 združila več energetskih podjetij v HSE. Združeni so proizvajalci, ki skupaj proizvedejo več kot polovico električne energije v državi. V HSE nista vključeni dve termoelektrarni, ki sta na režimu "prednostnega dispečiranja" (stroškovni princip pokrivanja lastne cene električne energije) in NEK. Ustanovitev HSE je bila utemeljena z naslednjimi argumenti: zagotoviti cenovno ugodnejšo in kakovostno električno energijo, združiti investicijske vire za izgradnjo HE na spodnji Savi ter preprečiti možnost, da bi posamezna podjetja lahko postala predmet eventualnih sovražnih prevzemov.
Poleg Energetskega zakona je tudi sprejetje oziroma prilagoditev slovenskih računovodskih standardov praksi EU zahtevalo temeljito prevetritev poslovanja in stanja v elektroenergetskih podjetjih. Sistem globalnih planov, priznane amortizacije za investiranje, revalorizacija osnovnih sredstev, vrednotenje premoženja v otvoritvenih bilancah ter tudi neracionalno investiranje, predvsem zaradi pogojev umeščanja v prostor, je marsikje napihnilo vrednost osnovnih sredstev v podjetjih. V začetku leta 2001 je Vlada Republike Slovenije sprejela sklep, s katerim je kot večinska lastnica naložila podjetjem elektrogospodarstva in premogovništva, da ponovno opravijo cenitev osnovnih sredstev ter izločijo nepotrebna sredstva, storitve in dejavnosti. Cenitev je bila vnesena v bilance v začetku 2002. Ta poseg je marsikje razbremenil poslovanje ter omogočil, da slovenska proizvodna podjetja brez tehnično-tehnološko strukturnih sprememb in znatne racionalizacije stroškov poslovanja, poslujejo na liberaliziranem trgu pretežno pozitivno.
Tudi drugi deli energetskega gospodarstva Republike Slovenije, plinsko in naftno gospodarstvo, v zadnjem obdobju poslujejo pozitivno. Podjetjem, ki oskrbujejo državo s tekočimi gorivi, sprejeti sistem določanja cene naftnih derivatov (Uredba o oblikovanju cen naftnih derivatov, Uradni list RS, št. 39/03) omogoča prenos vseh tveganj nihanja cen nafte na končnega potrošnika. Podobno je tudi pri oskrbi z zemeljskim plinom, kjer je vlada Republike Slovenije sprejela metodologijo za določanje povprečne cene zemeljskega plina, ki upošteva gibanje cen na svetovnih naftnih trgih in valutne spremembe. Cene daljinskega ogrevanja pa se oblikujejo v skladu z Uredbo o oblikovanju cen distribucije pare in tople vode za namene daljinskega ogrevanja za tarifne uporabnike (Uradni list RS, št. 37/03), ki upošteva ceno zemeljskega plina.
4. EVROPSKA DIMENZIJA SLOVENSKE ENERGETIKE
Republika Slovenija se je odločila, da bo svoj bodoči razvoj nadaljevala v Evropski uniji. Ta odločitev ima vpliv tudi na energetsko politiko Republike Slovenije, ki mora biti usklajena z evropsko energetsko politiko.
4.1 Razlogi, ki so pripeljali do skupne evropske energetske politike
Energija je področje, ki ni opredeljeno kot skupno področje z Rimsko pogodbo (Treaty of Rome) in njenimi revizijami (Maastricht in Amsterdam), vendar pa sta izvajanje skupne okoljske politike EU ter zavedanje usodne soodvisnosti držav pri oskrbi z energijo, posebej uvozna odvisnost, pripeljala do stanja, ko se energetsko politiko izvaja kot skupno politiko EU. Energetska politika je eno od najbolj reguliranih področij, vloga Evropske komisije (Direktorata za transport in energijo) pa je izredno pomembna.
Zunanjepolitični razlogi v začetku 90-tih, zalivska vojna in razpad bivše Sovjetske zveze, so opozorili na ranljivost Evrope pri oskrbi z energijo. Stališče, da je energija strateško pomembna surovina, je osnovna smernica evropske energetske politike. To stališče je leta 1994 pripeljalo do multilateralne Pogodbe o energetski listini, ki jo je med prvimi podpisala tudi Republika Slovenija leta 1997 (Uradni list RS-MP, št. 12/97).
Pogodba o energetski listini je bila podpisana 17. decembra 1994 v Lizboni z namenom poglobiti sodelovanje na področju energetike med državami proizvajalkami in izvoznicami energentov, državami preko katerih poteka tranzit energije (še zlasti zemeljskega plina in nafte) ter državami pretežnimi uvoznicami energije. Do 15. 9. 2002 je Pogodbo o energetski listini podpisalo skupaj 51 držav, 46 pa jo je tudi že ratificiralo. Med državami, ki pogodbe še niso ratificirale, sta tudi Ruska Federacija in Norveška, sicer pomembni proizvajalki in izvoznici nafte in zemeljskega plina.
Najpomembnejše zadeve, o katerih so se države dogovorile, so:
-
trgovanje in investicijski ukrepi, ki so povezani s trgovanjem, potekajo skladno s pravili bivšega GATT in pravili Svetovne trgovinske organizacije;
-
države so dolžne sprejeti ukrepe za olajšanje tranzita energentov skladno z načeli prostega tranzita brez razlikovanja glede porekla, namembnega kraja ali lastništva energentov v tranzitu;
-
države bodo vse tuje investicije in tuje investitorje obravnavale enako kot domače investicije in domače investitorje;
Pogodba o energetski listini izrecno poudarja suverenost držav nad energetskimi viri in posveča posebno pozornost okoljevarstvenim vidikom.
Pogodba o energetski listini določa tudi načine reševanja sporov med državo pogodbenico in investitorjem iz druge države pogodbenice ter med državami pogodbenicami.
Poleg Pogodbe o energetski listini je podpisan tudi Protokol k energetski listini o energetski učinkovitosti in s tem povezanimi okoljskimi vidiki (Uradni list RS-MP, št. 12/97) opredeljuje vrsto načel, ki pa niso zavezujoča. Osnovni namen protokola je spodbujati medsebojno sodelovanje držav na tem področju in povečanje energetske učinkovitosti v državah pogodbenicah.
Z namenom zagotoviti neoviran tranzit energije, s poudarkom na tranzitu nafte in zemeljskega plina, so države pogodbenice Pogodbe o energetski listini pričele z oblikovanjem Protokola o tranzitu energije, vendar pogajanja o njem, predvsem zaradi ključne vloge Rusije, ki ratifikacijo Pogodbe o energetski listini pogojuje z vsebino tega protokola, še niso zaključena.
Drug mednarodni dokument, ki bistveno vpliva na energetsko politiko sveta, je Kjotski protokol, ki je bil v Sloveniji sprejet z Zakonom o ratifikaciji Kjotskega protokola k Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja (Uradni list RS-MP, št. 17/02).
Kjotski protokol je bil predložen v podpis državam pogodbenicam okvirne konvencije Združenih narodov o spremembah podnebja na zasedanju konference podpisnic od 1. do 11. decembra 1997 v Kyotu. Vse države članice in pridružene članice EU so ga že ratificirale.
Protokol zavezuje države pogodbenice k vrsti aktivnosti, katerih cilj je količinsko omejevanje in zmanjševanje emisij TGP. V okviru teh aktivnosti je med drugim predvideno tudi povečanje energetske učinkovitosti na določenih področjih gospodarstva v državi, raziskovanje, spodbujanje, razvoj in povečana uporaba novih in obnovljivih virov energije.
Države pogodbenice so se zavezale, da bodo do leta 2005 vidno napredovale pri izpolnjevanju svojih obveznosti po tem protokolu. Konkretne obveznosti Republike Slovenije so zmanjševanje emisij vseh TGP za 8% v prvem ciljnem petletnem obdobju (od 2008 do 2012) glede na 1986, ki je bilo zaradi največjih emisij CO(2) izbrano za izhodiščno leto. Pri ugotavljanju izpolnjevanja obveznosti se upošteva tudi povečanje oziroma zmanjševanje emisij s področja prožnih mehanizmov Kjotskega protokola (trgovanja z emisijami, skupna izvajanja ter mehanizem čistega razvoja) in povečanje ponorov emisij CO(2), ki izhaja iz sklepa iz Marakeša in pomeni za Slovenijo v letni količini emisij največ do 1,32 Mt CO(2) ekvivalenta.
Vlada Republike Slovenije je julija 2003 sprejela Operativni program zmanjševanja emisij TGP, ki opredeljuje ključne instrumente za doseganje kjotskih ciljev, obveznosti posameznih sektorjev pri uvajanju teh instrumentov ter postopke za spremljanje izvajanja programov. Ukrepi energetske politike Republike Slovenije so usklajeni z Operativnim programom za zmanjševanje emisij TGP. Med glavnimi ukrepi, ki so v nadaljevanju podrobneje opisani, so najpomembnejše naslednje aktivnosti:
-
povečanje energetske učinkovitosti v industriji, zgradbah in bivalnem okolju;
-
povečanje rabe OVE nasploh in še zlasti za proizvodnjo električne energije;
-
zamenjava premoga in naftnih derivatov z zemeljskim plinom;
-
soproizvodnja toplote in električne energije (krajše soproizvodnja).
Poleg Kjotskega protokola je Republika Slovenija podpisala in ratificirala oziroma nasledila naslednje mednarodne akte s področja varovanja okolja, ki so sprejeti kot mednarodne obveznosti EU:
-
Protokol o nadaljnjem zmanjševanju emisij žvepla h Konvenciji o prekomejnem onesnaževanju zraka na velike razdalje iz leta 1979 (Uradni list RS, št. 29/98);
-
Konvencijo o presoji prekomejnih vplivov na okolje (Uradni list RS, št. 46/98);
-
Okvirno konvencijo Združenih narodov o spremembah podnebja (Uradni list RS, št. 59/95);
-
Konvencijo o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja in o dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, vendar dokumenta še nista ratificirana.
4.2 Glavne smeri razvoja evropske energetske politike
Osnova za vključevanje evropskih smernic v slovensko zakonodajo je Evropski sporazum o pridružitvi med Republiko Slovenijo in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije.
Določbe Evropskega sporazuma (Uradni list RS, št. 13/97), ki se posredno ali neposredno nanašajo na področje energetike, so naslednje:
-
prost pretok blaga z vzpostavitvijo območja proste trgovine je treba zagotoviti najkasneje do konca prehodnega obdobja, ki traja največ šest let od začetka veljavnosti sporazuma;
-
Republika Slovenija bo družbam iz držav članic Unije glede pravic ustanavljanja zagotovila obravnavanje, ki ni manj ugodno od obravnave njenih lastnih družb oziroma družb tretjih držav.
Republika Slovenija in EU sta se v sporazumu dogovorili tudi za postopno združevanje energetskih trgov in za sodelovanje, v okviru katerega bo EU nudila tehnično pomoč na določenih področjih. V zvezi z jedrsko varnostjo sta obe strani kot cilj sodelovanja opredelili visoko raven jedrske varnosti ter predvideli področja, kjer bo sodelovanje še posebej intenzivno.
Republika Slovenija se je, tako kot vse države kandidatke, hkrati obvezala, da bo do vstopa v Evropsko unijo uskladila nacionalno zakonodajo s pravnim redom EU ("acquis communautaire") in jo tudi uveljavila.
4.2.1
Pristopna pogodba
Republika Slovenija je s predstavniki EU podpisala Pristopno pogodbo 16. aprila 2003 v Atenah (Republika Slovenija v Unijo dejansko sicer vstopa 1. maja 2004, ko je končana ratifikacija pogodbe pri sedanjih in prihodnjih članicah povezave). Pristopni pogodbi je priložen še Akt o pristopu, ki za vsako novo državo članico posebej opredeljuje rezultate pogajanj (prilagoditve evropskemu pravnemu redu, prehodna obdobja, izjeme, tehnične prilagoditve in druge ukrepe, ki jih je država dosegla v pogajalskem procesu). V Aktu o pogojih pristopa so za področje energetike posebej navedena določila, ki so odvisna od stanja posameznega nacionalnega energetskega sistema. Pomembnejši določili sta:
-
Republika Slovenija bo v letu 2010 dosegla 33,6-odstotni delež proizvodnje električne energije iz OVE in
-
prehodno obdobje za zagotavljanje minimalnih obveznih rezerv nafte in naftnih derivatov je do konca leta 2005.
Vstop Slovenije v EU predstavlja za nadaljnji razvoj slovenske energetske politike enega od ključnih elementov, saj se danes skoraj vsi segmenti energetske politike uravnavajo in oblikujejo na evropski ravni. Sicer je Republika Slovenija že v času pogajanj za priključitev k EU svojo zakonodajo na področju energetike skoraj v celoti uskladila z evropsko, vendar pa bo morala do dejanskega pristopa, še zlasti pa po njem, poleg zakonodajnih aktov slediti tudi ciljem Unije na tem področju, ker bodo to skupni cilji.
Pri upoštevanju t.i. lizbonske strategije iz leta 2000, s katero naj bi EU do leta 2010 postala najbolj konkurenčen trg na svetu, je Evropska komisija v svojih strateških ciljih za obdobje od 2000 do 2005, energetiko opredelila kot ključen element evropske konkurenčnosti in nadaljnjega gospodarskega razvoja. Med prednostne naloge na področju energetike, s katerimi bi uresničili te cilje, je EU izpostavila predvsem zagotavljanje zanesljivosti oskrbe z energijo, povečanje konkurenčnosti energetskega sektorja z deregulacijo in liberalizacijo trga ter zagotavljanje varovanja okolja.
Za lažje razumevanje ciljev in nalog Republike Slovenije na področju energetske politike, ki so povezani z integracijo v EU, je treba v ospredje postaviti pet ključnih sklopov evropske energetske zakonodaje, ki kažejo na smer delovanja držav članic v prihodnosti: zanesljivost oskrbe z energijo, skupni notranji trg za električno energijo in zemeljski plin, učinkovita raba in pridobivanje energije, raba obnovljivih virov energije in jedrska energija.
Zanesljiva oskrba z energijo
Glavna naloga energetske politike EU, ki je zasnovana v Zeleni knjigi Evropske Komisije, je osredotočena na zagotavljanje zanesljive oskrbe z energijo, upoštevajoč konkurenčne in nediskriminatorne cene in okoljevarstvene zahteve. Vendar pa je glavni problem EU pri uresničevanju teh nalog velika zunanja odvisnost od dobav energetskih virov. Energetska odvisnost EU s 50% v letu 1999 bo ob nespremenjeni energetski politiki v naslednjih 20-ih do 30-ih letih narasla na 70% in 2030 dosegla več kot 70%. Razmer po ocenah Komisije ne bo spremenila niti širitev EU z desetimi novimi članicami. Pri tem je treba poudariti tudi to, da je zagotavljanje zanesljive oskrbe z energijo najpomembnejši element nemotenega delovanja enotnega evropskega trga, saj imajo nestabilne cene surove nafte in zemeljskega plina ter politična nestabilnost glavnih proizvajalcev fosilnih goriv negativne učinke na vse veje evropskega gospodarstva, čemur smo že bili priča v preteklosti. Problem odvisnosti od zunanje oskrbe z energijo naj bi se po predlogih Zelene knjige v EU reševal predvsem z diverzifikacijo energetskih virov in območij dobaviteljev.
Kar zadeva premog in druga trdna goriva, le ta v EU predstavljajo 80% vseh potencialnih virov fosilnih goriv, vendar so zaradi visoke cene v preskrbi s primarno energijo udeležena le s 16%. Od 247 milijonov ton porabljenega premoga je tretjina domačega, njegovo pridobivanje pa je v celoti odvisno od subvencij. Sistem državnih subvencij v premogovništvo je z ukinitvijo Evropske skupnosti za premog in jeklo 23. julija 2002 sicer prenehal veljati, vendar nova Uredba Sveta 1407/2002/EC uvaja nadaljevanje teh subvencij do konca leta 2010, namenjene pa naj bi bile za prestrukturiranje proizvodnje premoga ob upoštevanju socialnih in regionalnih pogledov, in zagotavljanju dostopa do ekonomsko upravičenih zalog domačega premoga kot strateške rezerve.
Evropski direktivi, ki se nanašata na oblikovanje in vzdrževanje zalog nafte in naftnih derivatov, nalagata državam, da imajo zaloge, ki pokrivajo 90-dnevno porabo nafte in naftnih derivatov v državi v preteklem letu. Zaloge se morajo nahajati v državi ali pa v eni od drugih držav članic EU. Če ima država del svojih zalog v drugi državi, morata imeti ti dve državi medsebojno sklenjen sporazum, ki zagotavlja, da ima država lastnica zalog kadarkoli dostop do svojih zalog, ki se nahajajo na ozemlju druge države.
Poleg oblikovanja zalog nafte in naftnih derivatov so države članice dolžne imeti pripravljene tudi ukrepe, ki jih začnejo izvajati, ko pride do pomanjkanja naftnih derivatov na trgu, in imeti institucije, odgovorne za izvajanje takšnih ukrepov.
Oblikovanje obveznih rezerv nafte in naftnih derivatov je bilo obvezno tudi za države kandidatke, ki pa so v veliki večini zahtevale prehodna obdobja za uskladitev tega dela evropske zakonodaje.
Zaradi oblikovanja skupnega energetskega trga, nestabilnih cen surove nafte in plinskih goriv, katerih cena je še vedno vezana na ceno nafte, ter vse večje energetske odvisnosti, je Evropska komisija septembra 2002 predlagala nov sveženj direktiv za reševanje problema zanesljivosti oskrbe z energijo. Po teh predlogih direktiv naj bi države članice do konca leta 2007 ustanovile javno podjetje ali agencijo, ki bi imela v lasti vsaj 40-dnevne rezerve, pod okriljem Evropske komisije pa naj bi se ustanovil evropski opazovalni sistem za dobavo nafte in zemeljskega plina, ki naj bi nadzoroval dogajanja na naftnem in plinskem trgu na svetovni ravni, proučeval njihove učinke na zanesljivost oskrbe in nadziral raven zanesljivosti zalog v EU.
Predlogi Komisije se nanašajo tudi na zagotavljanje zanesljive oskrbe z zemeljskim plinom, vključno z merili in standardi. Minimalne zahteve so neprekinjena oskrba gospodinjstev, zaloge zemeljskega plina (60 dni za neprekinljive odjemalce) in nadomestnih goriv, diverzifikacija virov, čezmejno sodelovanje, dolgoročne pogodbe ter visoka zanesljivost oskrbe za plinske elektrarne. Če bodo ti zakonodajni predlogi sprejeti pred širitvijo, potem bo po besedah Komisije fleksibilnost do držav kandidatk morala biti večja, če pa se bo sprejemanje predlogov zavleklo po širitvi, bo Republika Slovenija vsekakor enakopravno sodelovala pri razpravi o vsebini.
Skupni trg za električno energijo in zemeljski plin
Oblikovanje enotnega trga je glavna prioriteta EU na področju energetske politike že od konca 80-ih let, ko se je pričela izvajati revolucionarna politika liberalizacije energetskih trgov. EU se je odločila za uvajanje konkurenčnega trga z električno energijo in zemeljskim plinom zaradi gospodarskih razlogov, saj je obstoj zaprtih nacionalnih energetskih gospodarstev nezdružljiv s konceptom enotnega in konkurenčnega gospodarskega prostora. Pravno podlago za uvajanje enotnega notranjega evropskega trga predstavljata električna direktiva in uredba ter plinska direktiva (2003/54/EC, 1228/2003 in 2003/55/EC), ki zagotavljajo popolno odprtje trga z električno energijo in zemeljskim plinom.
Učinkovita raba energije
V okviru obveznosti iz Kjotskega protokola ima zelo pomembno mesto v energetski strategiji EU tudi URE. Evropska komisija je aprila 2000 izdelala Akcijski načrt za izboljšanje energetske učinkovitosti v EU, v okviru katerega sta nastala tudi dva nova predloga direktiv, in sicer Direktiva o učinkoviti rabi energije v stavbah in Direktiva o soproizvodnji. Prva je bila sprejeta novembra 2002 in podaja splošni okvir za metodologijo izračunavanja energetskega učinka v stavbah; določa uporabo minimalnih standardov za nove stavbe in obstoječe stavbe s prostornino večjo od 1.000 m3, ki so v procesu prenove; uvaja izdajanje energetskih izkaznic za stavbe in nadzor kotlov in klimatskih naprav.
Direktiva o promociji soproizvodnje je sicer še vedno v fazi sprejemanja, vendar pa je EU na tem področju že sprejela Strategijo za promocijo soproizvodnje in odstranitev ovir za njen razvoj. V njej soproizvodnjo razglaša za najprimernejšo tehnologijo za učinkovito izkoriščanje energije tradicionalnih fosilnih goriv in v zvezi s tem zmanjšanje emisij TGP. V strategiji postavlja kot cilj podvojitev deleža električne energije iz soproizvodnje v celotni EU do leta 2010, in sicer na 18%. Članicam EU se priporoča priprava nacionalnih strategij razvoja soproizvodnje, direktiva pa tudi poudarja velik pomen soproizvodnje v industriji in ogromne potenciale v energetsko intenzivni industriji, ki jih lahko izkoristijo le ob sodelovanju distribucijskih podjetij. Kot primeren način spodbujanja soproizvodnje predlaga s strani države določene odkupne cene za električno energijo iz soproizvodnje, ne glede na pravila o državnih pomočeh. Poleg tega predlaga, da je soproizvodnja oproščena okoljskih davkov in taks. Za soproizvodnjo so pomembne tudi Smernice EU o državni pomoči za zaščito okolja iz leta 2001, v katerih so določene investicijske pomoči, financiranje študij za izvedbo projektov in obratovalne pomoči, hkrati pa je opredeljeno načelo spodbujanja OVE, soproizvodnje in URE kot sprejemljiv pristop k ekonomski optimizaciji okoljskih problemov. Podjetje, ki s toploto in električno energijo iz soproizvodnje oskrbuje javno omrežje, ima pravico do finančne pomoči, če je njegova lastna cena toplote in/ali električne energije višja od trenutne tržne cene.
Raba obnovljivih virov energije
EU posveča OVE posebno pozornost že vrsto let. V Zeleni knjigi iz leta 1996 je kot cilj opredelila podvojitev deleža primarne energije iz OVE v EU in to s 6% leta 1997 na 12% do leta 2010, z Belo knjigo iz leta 1998 pa začrtala akcijski plan za uresničevanje tega cilja. Zaenkrat najpomembnejši zakonodajni akt EU na tem področju je Direktiva o spodbujanju proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov energije na notranjem trgu električne energije (2001/77/EC), sprejeta leta 2001. Osnovni namen direktive je vzpostaviti skupne pogoje za promocijo in povečanje deleža proizvodnje električne energije iz OVE na notranjem trgu električne energije, od držav članic pa zahteva, da izvedejo potrebne korake za dosego zastavljenih ciljev. Cilj je povečati delež električne energije iz OVE s 14% leta 1997 na 22% do leta 2010. Direktiva med drugim zavezuje države k naslednjim aktivnostim:
-
najkasneje do 27. 10. 2002 in nato vsakih 5 let morajo države sprejeti in objaviti indikativne cilje za delež proizvodnje električne energije iz OVE za naslednje 10-letno obdobje,
-
najkasneje do 27. 10. 2003 in nato vsaki dve leti so države dolžne izdelati in objaviti analizo uresničevanja zastavljenih ciljev, povezanih s proizvodnjo električne energije iz OVE,
-
države bodo najkasneje do 27. 10. 2003 zagotovile sistem certificiranja izvora električne energije, z navedbo vrste OVE, lokacije in časa proizvodnje, v primeru HE pa tudi kapacitete proizvode enote. Za takšne naloge lahko države pooblastijo ustrezno institucijo, ki pa mora biti neodvisna od proizvodnje in distribucije električne energije,
-
države bodo do 27. 10. 2003 analizirale morebitne ovire za prodajo električne energije iz obnovljivih virov in pripravile vse potrebne ukrepe za olajšanje dostopa takšne električne energije na trg. Do tega datuma morajo države tudi sprejeti vso potrebno zakonodajo na tem področju.
Republika Slovenija je po bilateralnem "screeningu" (pregledu) za leto 2001 kot svoj cilj opredelila 33,6% proizvedene električne energije iz OVE v razmerju do porabe električne energije leta 2010. EZ, ki uvaja v Sloveniji trg z električno energijo, tudi izrecno opredeljuje spodbujanje in daje prednost OVE pred neobnovljivimi viri, prav tako pa zagotavlja odkup celotne proizvedene električne energije iz OVE najmanj pod enakimi pogoji, kot trenutno veljajo na organiziranem trgu.
Jedrska energija
Evropsko zakonodajo s področja jedrske energije, ki jo v EU ureja Pogodba EURATOM iz leta 1957, je Republika Slovenija morala sprejeti že v procesu pogajanja za vstop v EU, vendar pa je Komisija ob koncu leta 2002 oblikovala nov sveženj zakonodaje na tem področju: predlog okvirne direktive o standardih jedrske varnosti in nadzornih mehanizmih v razširjeni EU, predlog direktive o upravljanju z jedrskimi odpadki, in predlog sklepa, ki pooblašča Evropsko komisijo, da se v okviru Pogodbe EURATOM pogaja z Rusijo o trgovanju z jedrskim materialom. Glavna prioriteta prvega predloga je popolna neodvisnost organa, ki v državi skrbi za jedrsko varnost, od organa, ki je zadolžen za promocijo oziroma rabo jedrske energije. Poleg tega predlog direktive o jedrski varnosti v razširjeni EU predvideva pravico Evropske komisije, da v kateri koli državi članici izvede preiskavo o ravni jedrske varnosti, Komisija pa naj bi vsaki dve leti izdala tudi poročilo o izvajanju določil direktive in o stanju jedrske varnosti v EU. Predlog direktive o jedrskih odpadkih vsebuje definicijo odpadkov, ki je danes v članicah EU različna, namen same direktive pa je oblikovati najboljšo prakso upravljanja z jedrskimi odpadki ob zagotavljanju javnega zdravja, varovanja okolja, jedrske varnosti in zadostnega financiranja. Ta praksa naj bi se začela izvajati po predlogu Komisije že konec leta 2003, torej še pred širitvijo EU, čemur se bo morala prilagoditi tudi Republika Slovenija.
5. DOLGOROČNE ENERGETSKE BILANCE REPUBLIKE SLOVENIJE
5.1 Predpostavke in izhodišča za projekcijo bodočih potreb po energiji
Projekcije energetske bilance so pripravljene na podlagi predvidenega gospodarskega razvoja Republike Slovenije oziroma pričakovane realne rasti bruto domačega proizvoda do leta 2020 in na predvideni strategiji učinkovite rabe energije.
V skladu s 13. členom Energetskega zakona je bila pri pripravi NEP uporabljena metodologija celovitega načrtovanja upoštevajoč različne energetske scenarije oziroma bilance rabe in oskrbe države z energijo. Izračunanih je bilo pet različnih energetskih bilanc upoštevajoč dva scenarija gospodarskega razvoja z visoko 4,2% in nizko 3,1% realno rastjo BDP do leta 2015 in dva različno intenzivna scenarija učinkovite rabe energije, rabe OVE in soproizvodnje v lokalni oskrbi z energijo ter centralne oskrbe z energijo. Izbrana je bila bilanca, ki odgovarja nižji rasti BDP in izvajanju intenzivnih ukrepov učinkovite rabe energije, rabe OVE in centralne oskrbe z intenzivnejšo uporabo zemeljskega plina. Izbrani scenarij oziroma bilanca rabe in oskrbe z energijo izpolnjuje pogoje Kjotskega protokola in je usklajena z Operativnim programom zmanjševanja emisij toplogrednih plinov.
Bazno leto izračuna je 2000, podrobnejše energetske bilance so izračunane do leta 2015, medtem ko je okvirna bilanca določena tudi za leto 2020. Model izračunava podatke za leta 2000, 2005, 2010, 2015 in 2020, vrednosti vmesnih let pa so linearna interpolacija. Glavni vir energetskih podatkov za izračun so statistični letopisi energetskega gospodarstva Republike Slovenije.
Bazno leto 2000 je bilo za 12% toplejše od povprečja zadnjih desetih let, v modelu pa so za prihodnja leta uporabljene povprečne temperature zadnjih desetih let, kar vpliva na velik porast pričakovane porabe toplote v obdobju med leti 2000 in 2005.
Na strani oskrbe z energijo je predpostavljena intenzivna uporaba obnovljivih virov energije.
Proizvodnja električne energije iz hidroelektrarn je izračunana na podlagi povprečnih razmer (50-odstotna verjetnost). Povprečna vodnatost je izračunana iz hidroloških podatkov od 1961 do 1990. Dejanska proizvodnja električne energije iz velikih hidroelektrarn na Dravi, Savi in Soči v zadnjih desetih letih od povprečne vrednosti v posameznih letih odstopa tudi več kot 20% navzdol (npr. 1993, 1997 in 2002).
5.1.1
Scenarij gospodarskega razvoja Republike Slovenije
Osnovna podlaga za oceno bodočih potreb po energiji je pričakovani bruto domači proizvod in njegova realna letna rast. Pričakovati je, da bo približno 3-odstotna realna letna rast bruto domačega proizvoda iz preteklih let po vključitvi v EU, prešla v okoli 4-odstotno letno realno rast, bruto domači proizvod pa se bo postopoma povečeval. Na to naj bi vplivali pozitivni ekonomski učinki vključitve v EU in pričakovana finančna vlaganja v razvoj gospodarske in družbene infrastrukture, podjetništvo, tehnološki razvoj ter v človeške vire. Ta vlaganja bi bila financirana tudi s sredstvi strukturne pomoči Republike Slovenije.
Ocenjeno je, da bodo po letu 2010 pozitivni kratkoročni učinki vključitve Republike Slovenije v EU postopoma pojenjali, vendar pa bi še delovali dolgoročni učinki izboljšanih proizvodnih dejavnikov. Tudi pri finančni razvojni pomoči EU naj bi bila Republika Slovenija še upravičena do prehodnih aranžmajev in do pomoči kohezijskega sklada. Glede na povprečje EU bi tako Republika Slovenija vsaj še v drugem desetletju imela višjo realno rast bruto domačega proizvoda, ki pa bi se sicer postopno zniževala, do ravni 2,2% letno. Bruto domači proizvod se bo v tem obdobju povečal na raven 7.000 milijard tolarjev. (Slika 17)
&fbco;binary entityId="bd2b5fdf-0101-4dbe-a6a8-265ee07b3f10" type="jpg"&fbcc;
Slika 17: Bruto domači proizvod – pretekli trendi in projekcija do leta 2020
5.1.2
Predpostavke učinkovite rabe energije
Ukrepi URE so že nekaj časa sestavni del gospodarskih aktivnosti v industriji. Tako se je energetska intenzivnost v predelovalni industriji v obdobju od 1995 do 2001 znižala za 40%. Upoštevana je tudi vse večja ozaveščenost o varčevanju z energijo (gradbeništvo, gospodinjski aparati). Po drugi strani se zaradi nižjih cen električne energije kaže opustitev varčevalnih ukrepov pri široki rabi, kar potrjuje izredno visoka rast porabe električne energije v zadnjih dveh letih, čeprav le-te ni mogoče v celoti pripisati nizkim cenam.
Industrija
Kljub trenutno nizkim cenam električne energije in opazni opustitvi DSM ukrepov v zadnjih letih, je v delu industrije predpostavljeno izvajanje ukrepov URE. Pričakuje se, da bodo industrijo v to prisilile višje cene energentov ter okoljska zakonodaja, ki bo na podlagi celovitih okoljskih dovoljenj in prilagajanja industrijskih panog "BREF" referenčnim tehnologijam, pripeljala do nižje porabe vseh vrst energije.
Predvidene so izboljšave pri proizvodnji toplote in izboljšanje izkoristkov pri elektromotorskih pogonih. Upoštevane so tudi izboljšave v jeklarstvu in drugi industriji npr. pri električnih obločnih pečeh se predvideva približno 10-odstotna nižja energetska intenzivnost, pri toplotnih procesih v papirni industriji pa za približno 30% nižja energetska intenzivnost izboljšanih naprav glede na sedanje povprečje. Za druge industrijske procese je predpostavljeno izboljšanje energetske intenzivnosti z 0,5-odstotno stopnjo na leto.
Gospodinjstva in storitve
Pri porabnikih energije v gospodinjstvih in storitvah so upoštevane izboljšave danes razpoložljivih tehnologij. Predpostavljen je obseg obnove starih stavb v višini 1% stanovanjskega sklada letno, pri novogradnjah je upoštevan novi Pravilnik o toplotni zaščiti in učinkoviti rabi energije v stavbah (Uradni list RS, št. 42/02). Dodatno je predvideno, da bo znaten delež novih zgradb zgrajen po priporočenih višjih standardih o porabi energije za ogrevanje na enoto površine.
Promet