382. Zakon o potrditvi in spremembah zakona o zatiranju nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže
Na podlagi 6. točke 74. člena in 136. člena ustave razglaša Prezidij Ljudske skupščine FLRJ zakon o potrditvi in spremembah zakona o zatiranju nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže, ki sta ga po pooblastilu iz 136. člena ustave sprejela zakonodajna odbora Zveznega sveta in Sveta narodov Ljudske skupščine FLRJ in ki se glasi:
Z A K O N
O POTRDITVI IN SPREMEMBAH ZAKONA O ZATIRANJU NEDOVOLJENE ŠPEKULACIJE IN GOSPODARSKE SABOTAŽE
Zakon zatiranju nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže z dne 23. aprila 1945. se potrjuje s spremembami in dopolnitvami, obseženimi v tem zakonu, tako da se njegovo spremenjeno in prečiščeno besedilo glasi:
Z A K O N
o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže
Za dejanje nedovoljene trgovine velja vsako gospodarsko delovanje, nasprotno veljavnim predpisom, s katerimi je urejena trgovina, če ne pomeni dejanja nedovoljene špekulacije iz 3. člena tega zakona ali prekrška, kaznivega po posebnih predpisih, in če ni za tako dejanje z drugimi predpisi določena hujša kazen.
Za nedovoljeno trgovino velja zlasti:
1)
vsako prekoračenje prodajnih cen preko cen, predpisanih po pristojnem organu;
2)
zahtevanje višje cene za blago, kakor je cena, katera proizvajalcu, posredniku oziroma prodajalcu zagotavlja dobiček, ki glede na kraj, čas in vse ostale okoliščine velja za primernega;
3)
prodaja blaga po ceni, ki ne ustreza določeni ali naznačeni kakovosti ali količini;
4)
proizvodnja ali kupovanje in prodaja blaga, ki se vrši proti veljavnim predpisom;
5)
iznašanje ali prevoz blaga preko dovoljenih količin brez dovoljenja pristojnega organa, če je za to po posebnih predpisih potrebno posebno dovoljenje;
6)
kupovanje blaga zaradi preprodaje od proizvajalcev ali drugih oseb na trgu ali na poti do trga, če je blago važno za množično preskrbo in namenjeno neposredni prodaji potrošnikom;
7)
prikrivanje in opustitev oddaje presežkov hrane in drugih predmetov, za katere je predpisana obvezna oddaja državi, kolikor dejanje ne obsega nedovoljene špekulacije, kaznive po 4. členu tega zakona;
8)
opuščanje označbe cen na vidnem mestu posameznih predmetov, ki so izloženi prodaji, po trgovinah, trgih ali drugih mestih, kjer se vrši javna prodaja, posamezno ali v splošnem ceniku, če je tako označevanje cen oziroma izobešanje cenika predpisano;
9)
trgovina z zlatom, platino, dragocenostmi, devizami in valutami, če se vrši v nasprotju z veljavnimi predpisi;
10)
vsako drugo gospodarsko delovanje, podobno zgoraj navedenim primerom, ki ga obsega prvi odstavek tega člena.
Dejanja nedovoljene trgovine se kaznujejo tudi, če so storjena iz malomarnosti.
Nedovoljena trgovina se kaznuje s prisilnim delom brez odvzema prostosti največ do enega leta ali z denarno kaznijo največ do 20.000.- dinarjev.
Nedovoljena trgovina iz 9. točke 1. člena tega zakona se kaznuje s kaznijo odvzema prostosti največ do treh let.
Za dejanja nedovoljene trgovine se sme kot stranska kazen izreči začasna prepoved opravljanja določenega delovanja ali obrti največ do šest mesecev, za dejanje iz 9. točke prejšnjega člena pa se sme kot stranska kazen izreči tudi delna zaplemba imovine po zakonu o vrstah kazni.
Za malomarnost se storilec kaznuje blažje.
Predmet nedovoljene trgovine se zapleni v korist države.
Za dejanje nedovoljene špekulacije velja vsako gospodarsko delovanje, ki mu je namen s kopičenjem ali preprodajanjem živil ali predmetov množične potrošnje doseči nesorazmerno imovinsko korist.
Za nedovoljeno špekulacijo velja zlasti:
1)
vsako kopičenje, prikrivanje, svojevoljna ustavitev ali omejitev prodajanja ali odtegovanje proizvedenega ali kupljenega blaga prodaji, ali opustitev obvezne prijave zalog proizvedenega ali kupljenega blaga z namenom, da se blago odtegne prometu in bi se tako s poznejšo prodajo ali preprodajo dosegla nesorazmerna imovinska korist;
2)
večkratno preprodajanje z uvajanjem nepotrebneg posredovanja v prometu z živilu in s predmeti množične potrošnje (verižništvo);
3)
odvračanje proizvajalcev ali drugih oseb od proizvodnje ali od prodaje živil in predmetov množične potrošnje zaradi dviganja cen, da bi se dosegla nesorazmerna imovinska korist;
4)
dogovor med proizvajalcem, posrednikom in prodajalcem z namenom, da bi se dvignile cene ali preprečilo padanje visokih cen živil in predmetov množične potrošnje;