Odločba o delni razveljavitvi sodb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Višjega sodišča v Ljubljani in Okrožnega sodišča v Ljubljani

2716. Odločba o delni razveljavitvi sodb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Višjega sodišča v Ljubljani in Okrožnega sodišča v Ljubljani

Številka: Up-995/15-17

Datum: 2. 7. 2018

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Anesa Selmana, Ljubljana, ki ga zastopa Dejan Marković, odvetnik v Ljubljani, na seji 12. julija 2018

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 44415/2010 z dne 15. 10. 2015, sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. III Kp 44415/2010 z dne 25. 10. 2013 in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. III K 44415/2010 z dne 20. 11. 2012 se razveljavijo, kolikor se nanašajo na Anesa Selmana, in zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

Pritožnik je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani obsojen zaradi izvršitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami v hudodelski združbi po prvem in tretjem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju KZ-1) kot član hudodelske združbe. Izrečena mu je bila kazen desetih let zapora. Višje sodišče v Ljubljani je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo pritožnikovega zagovornika, delno pa je ugodilo pritožbi Specializiranega državnega tožilstva. V opisu konkretnega dejanskega stanu za pritožnika je konkretiziralo količino in vrednost kokaina, pritožniku pa je tudi zvišalo kazen na petnajst let zapora. Vrhovno sodišče je kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti pritožnikovega zagovornika.

Vrhovno sodišče je glede zatrjevane kršitve pravice do obrambe zaradi manjkajočih italijanskih sodnih odredb v kazenskem spisu potrdilo stališči Okrožnega in Višjega sodišča ter odločilo, da bi morala obramba ob upoštevanju stališča o omejenosti preizkušanja sodnih odredb za posege v komunikacijsko zasebnost, ki jo izdajo tuji (pravo)sodni organi, izkazati, da kljub (dokazanemu) obstoju odredb obstajajo konkretne okoliščine, ki kažejo, da pogoji za odobritev in izvajanje ukrepov po mednarodnopravno veljavnih dokumentih niso bili izpolnjeni oziroma da so bile pri tem kršene splošno priznane človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ker naj obramba takega razumnega dvoma o zakonitosti v postopku na prvi stopnji ne bi izkazala, naj bi sodišče prve stopnje dokazni predlog za pridobitev navedenih odredb utemeljeno zavrnilo. V zahtevi za varstvo zakonitosti pa naj zagovornik tudi ne bi navajal konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da je dejansko prišlo do kakšne upoštevne kršitve. Vrhovno sodišče je tudi potrdilo stališče Okrožnega in Višjega sodišča glede zavrnitve dokaznih predlogov za dokazovanje pritožnikovega alibija. Odločilo je, da Okrožno sodišče ni zavrnilo vseh dokaznih predlogov, s katerimi je pritožnik želel dokazati, da ni bil v Italiji. Okrožno sodišče naj bi te pritožnikove trditve tudi preverjalo. Na tej podlagi naj bi dopustilo možnost, da pritožnik v obdobju od začetka leta 2008 do 15. 3. 2008 občasno ni bil v Italiji in da je v tem obdobju lahko bil tudi v Bosni in Hercegovini, saj naj bi o tem, da občasno ni bil v Italiji, izpovedal tudi Francesco Petrelli, vendar naj to ne bi izključevalo možnosti, da je v preostalem času v Italiji izvršil očitano kaznivo dejanje. Zato naj bi Okrožno sodišče te dokazne predloge pravilno zavrnilo kot materialnopravno neupoštevne; četudi bi priče izpovedale, da je pritožnik v začetku leta 2008 prenavljal stanovanje v Bosni in Hercegovini, naj to namreč še ne bi pomenilo, da v Italiji objektivno ni mogel izvršiti očitanega kaznivega dejanja. Dokazna ocena sodišča naj sicer ne bi bila odvisna od števila prič, ki izpovejo o določenem dejstvu, temveč naj bi zadoščalo, da sodišče dokazno oceni le izpovedbe nekaterih od predlaganih prič, če bi tudi druge predlagane priče izpovedovale o istem dejstvu ali okoliščinah, dokazni predlog pa ne bi določno opredelil posebnega razloga za zaslišanje nadaljnjih posameznih predlaganih prič. Sodišče naj bi imelo za dokazne zaključke o časovni in krajevni navzočnosti pritožnika v Italiji zadostno podlago v izvedenih dokazih. Pri utemeljitvi dokaznega predloga naj tudi ne bi bile navedene konkretne okoliščine glede prenove stanovanja, ki bi izrecno terjale obsojenčevo neprestano navzočnost pri tem opravilu, in ne, zakaj bi prav zaslišanje predlaganih prič glede na druge že izvedene dokaze o tej okoliščini to potrdilo. Zato naj Okrožno sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje navedenih prič ne bi kršilo pravice obdolženca do izvajanja razbremenilnih dokazov.

Pritožnik zatrjuje kršitev pravic iz 22., 27., 28., 29., 35. in 37. člena Ustave ter iz 6. in 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Kršitev pravic iz 22., 27., 29., 35. in 37. člena Ustave ter pravic iz 6. in 8. člena EKČP zatrjuje, ker naj bi bili italijanski dokazi, na podlagi katerih naj bi Okrožno sodišče izreklo sodbo, pridobljeni brez potrebnih sodnih odredb, nezakonito in s kršitvijo 8. člena EKČP. Pritožnik izpostavlja, da v kazenskem spisu ni odredb za prisluškovanje telefonskima številkama 3318237095 in 3895578573. Zatrjuje, da bi sodišče kljub obsežnosti operacij v Italiji moralo pridobiti ti pisni odredbi. Okrožno in Višje sodišče naj se ne bi seznanili z odredbami, zato naj ne bi bila mogoča presoja njihove skladnosti z italijansko zakonodajo in z ustavno zagotovljenimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami. Stališče Višjega sodišča v zvezi s tem naj bi bilo pavšalno. Pritožnik tudi vsebinsko prereka stališči Višjega in Vrhovnega sodišča v zvezi s tem očitkom. Ker v kazenskem spisu ni navedenih pisnih odredb, naj se tudi sam ne bi mogel seznaniti z njuno vsebino in preveriti zakonitosti in ustavnosti prikritih preiskovalnih dejanj. S tem naj bi mu bila kršena pravica do obrambe iz 29. člena Ustave. Pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist (tretja alineja 29. člena Ustave) naj bi mu bila kršena, ker naj bi sodišče zavrnilo izvajanje predlaganih dokazov, tj. zaslišanje prič Kemala, Mirsada in Timke Selman ter Ermina Vučkiča, in poizvedbe pri operaterju fiksne telefonije v Bosni in Hercegovini ter pribavo izpisa telefonskega prometa za obdobje od 1. 1. 2008 do konca aprila 2008, čeprav naj bi bili dokazni predlogi materialnopravno upoštevni in zadostno utemeljeni ter naj ne bi bili očitno neuspešni. S temi dokazi naj bi pritožnik dokazoval, da v upoštevnem času ni bil v Italiji, ampak v Bosni in Hercegovini. Obrazložitev zavrnitve dokaznih predlog naj bi bila pavšalna, pritožnik pa tudi vsebinsko izpodbija stališče vseh sodišč v zvezi s tem. Ista pravica naj bi mu bila kršena tudi zaradi zavrnitve dokaznega predloga za pridobitev italijanske dokumentacije o operaciji Maya, v okviru katere naj bi bil prijet Francesco Petrelli, za pritožnika obremenilna priča, s čimer naj bi pritožnik želel preveriti zakonitost njegovega prijetja in obremenilne izjave. Pritožnik izpodbija tudi stališče Višjega in Vrhovnega sodišča v zvezi s tem.

Pritožnik še navaja, da sta mu bila zaradi nesklepčnih izrekov sodb Okrožnega in Višjega sodišča ter nekonkretizacije zakonskih znakov kaznivega dejanja kršena načelo zakonitosti v kazenskem postopku (28. člen Ustave) in pravica do obrambe (prva alineja 29. člena Ustave). Zatrjuje tudi, da sodišče ne bi smelo opreti sodbe na izpovedbo Francesca Petrellija in na sodno prepoznavo.