ZJRS – Zakon o javni rabi slovenščine (ZJRS)...

3841. Zakon o javni rabi slovenščine (ZJRS)

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam

U K A Z
o razglasitvi Zakona o javni rabi slovenščine (ZJRS)

Razglašam Zakon o javni rabi slovenščine (ZJRS), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 15. julija 2004.

001-22-153/04

Ljubljana, dne 23. julija 2004.

dr. Janez Drnovšek l. r. Predsednik Republike Slovenije

Z A K O N
O JAVNI RABI SLOVENŠČINE (ZJRS)

1. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(uvodna določba)

(1)

Slovenski jezik (v nadaljnjem besedilu: slovenščina) je uradni jezik Republike Slovenije. V njem poteka govorno in pisno sporazumevanje na vseh področjih javnega življenja v Republiki Sloveniji, razen kadar je v skladu z Ustavo Republike Slovenije poleg slovenščine uradni jezik tudi italijanščina in madžarščina in kadar določbe mednarodnih pogodb, ki zavezujejo Republiko Slovenijo, posebej dopuščajo tudi rabo drugih jezikov.

(2)

S slovenščino, ki je eden od uradnih jezikov Evropske unije, se Republika Slovenija predstavlja v mednarodnih stikih.

2. člen

(sistemska narava in vsebina zakona)

(1)

Ta zakon določa temeljna pravila o javni rabi slovenščine kot uradnega jezika v Republiki Sloveniji.

(2)

Javna raba slovenščine obsega vsako pisno, govorno ali drugače vidno, slušno ali na otip zaznavno rabo slovenščine na katerem koli nosilcu, fizičnem ali digitalnem, ki ni namenjena izključno zasebni komunikaciji med posamezniki.

(3)

Javna raba slovenščine obsega tudi rabo slovenščine v elektronskih komunikacijskih in digitalnih odjemalnih napravah, s katerimi uporabniki dostopajo do storitev informacijske družbe ali medijev.

(4)

Javno rabo slovenščine na posameznih področjih javnega sporazumevanja poleg tega zakona, glede na posebnosti posameznega področja, podrobneje določajo tudi področni zakoni.

(5)

Če raba slovenščine za posamezno področje ni predpisana s področnim zakonom, se neposredno uporabljajo določbe tega zakona.

(6)

Ta zakon ne velja za jezik verskih obredov in opravil in, razen izjem v tem zakonu, za jezik umetnostnih besedil.

3. člen

(jezik narodnih skupnosti)

Na območjih občin v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, se javna raba italijanščine ali madžarščine kot uradnih jezikov zagotavlja na način, kot ta zakon ureja javno rabo slovenščine in v skladu z določbami posameznih področnih zakonov.

4. člen

(jezikovna politika)

Republika Slovenija zagotavlja status slovenščine z dejavno jezikovno politiko, ki vključuje skrb za zagotovitev pravnih podlag njegove rabe, za stalno znanstvenoraziskovalno spremljanje jezikovnega življenja in za širjenje jezikovne zmožnosti ter skrb za razvoj in kulturo jezika, tudi v digitalnem okolju (na primer na spletu, v elektronskih komunikacijskih in digitalnih odjemalnih napravah, s katerimi se dostopa do storitev informacijske družbe ali medijev).

2. TEMELJNA PRAVILA IN OBVEZNOSTI PRI JAVNI RABI SLOVENŠČINE

5. člen

(raba slovenščine pri uradnem delovanju)

(1)

Državni organi in organi samoupravnih lokalnih skupnosti, izvajalci javnih služb ter nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij, uporabljajo slovenščino skladno z zakoni, ki urejajo njihove naloge in pooblastila.

(2)

Kadar je v postopku pred državnimi organi in organi samoupravnih lokalnih skupnosti, izvajalci javnih služb ter nosilci javnih pooblastil udeleženec tuja fizična oseba, se poleg slovenščine, skladno z zakonom, uporablja tudi tuji jezik.

6. člen

(raba jezika v mednarodnem sodelovanju)

(1)

Pri sklepanju pogodb s tujimi osebami predstavniki organov, služb in nosilcev javnih pooblastil iz prvega odstavka 5. člena tega zakona oblikujejo in podpišejo izvirnik pogodbenega besedila v slovenskem in tujem jeziku.

(2)

Pri sklepanju in izvrševanju pogodb mednarodnega javnega prava se glede jezikovnih vprašanj uporabljajo določbe zakona, ki ureja zunanje zadeve in mednarodnih pogodb, ki obvezujejo Republiko Slovenijo.

(3)

Tuji jezik se lahko uporablja tudi pri nekaterih drugih oblikah mednarodnega sodelovanja, če je tako posebej določeno v področnem zakonu.

7. člen

(jezikovno znanje)

(1)

Potrebno znanje slovenščine za posamezne poklice oziroma delovna mesta v organih in službah ter pri nosilcih javnih pooblastil iz prvega odstavka 5. člena tega zakona določi Vlada Republike Slovenije z uredbo. Znanje slovenščine se dokazuje s spričevalom ustrezne slovenske javne ali zasebne šole oziroma s posebnim potrdilom pooblaščene izobraževalne ustanove o uspešno opravljenem preizkusu znanja slovenščine.

(2)

Predstojniki ali predstojnice organov, služb in nosilcev javnih pooblastil so odgovorni, da se vladni predpis iz prejšnjega odstavka upošteva v internih aktih organa oziroma organizacije in da na delovnih mestih, na katerih prihaja do govornega ali pisnega poslovanja s strankami, delajo samo ljudje z ustreznim znanjem slovenščine.

8. člen

(znanje slovenščine v postopku za pridobitev državljanstva)

V postopku za pridobitev državljanstva Republike Slovenije se znanje slovenščine ugotavlja na način, določen s področnim zakonom.

9. člen

(poimenovanje pravnih oseb javnega prava)

Državni organi in organi lokalnih samoupravnih skupnosti, javni zavodi, javna podjetja, druge osebe javnega prava ter politične stranke imajo ime v slovenščini.

10. člen

(poimenovanje javnih funkcij in naslovov)

(1)

Poimenovanja političnih funkcij, poklicev ter strokovnih in znanstvenih naslovov posameznikov so v slovenščini.

(2)

Kadar so imena iz prejšnjega odstavka zapisana tudi v tujem jeziku, ta v zapisu ne smejo biti grafično bolj poudarjena.

11. člen

(slovenščina v digitalnem okolju)

(1)

Ponudniki storitev informacijske družbe in posredniških spletnih storitev, ki imajo sedež v Republiki Sloveniji, svoje vsebine in storitve ponujajo uporabnikom na območju Republike Slovenije v slovenščini, razen če poslujejo izključno z uporabniki iz tujih držav.

(2)

Republika Slovenija spodbuja ponudnike posredniških spletnih storitev, ki imajo sedež v tujini in svoje storitve ponujajo uporabnikom v Republiki Sloveniji, k ponujanju in uporabi storitev ter h komunikaciji z uporabniki in organi Republike Slovenije v slovenščini.

(3)

Upravitelji koncesijskih omrežij in omrežij, subvencioniranih iz javnih sredstev, svojim uporabnikom v Sloveniji ne smejo omogočati predstavljanja in oglaševanja na spletnih straneh samo v tujih jezikih.

(4)

Storitev informacijske družbe pomeni storitev, kot je določena v točki (b) prvega odstavka 1. člena Direktive (EU) 2015/1535 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. septembra 2015 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih predpisov in pravil za storitve informacijske družbe (UL L št. 241 z dne 17. 9. 2015, str. 1).

(5)

Posredniška spletna storitev ima pomen, kot je določen v tretji alineji točke (g) in točki (i) 3. člena Uredbe (EU) 2022/2065 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. oktobra 2022 o enotnem trgu digitalnih storitev in spremembi Direktive 2000/31/ES (UL L št. 277 z dne 27. 10. 2022, str. 1).

11.a člen

(digitalizacija slovenščine)

(1)

Republika Slovenija spodbuja digitalizacijo slovenščine z razvojem in uporabo digitalnih jezikovnih virov in tehnologij ter digitalnih tehnoloških sredstev za premagovanje jezikovnih ovir in zagotavljanje javne rabe slovenščine.

(2)

Zagotavljanje in spodbujanje javne rabe slovenščine v digitalnem okolju vključujeta prednostni razvoj, vzdrževanje in nadgradnjo jezikovnih tehnologij in jezikovnih virov.

12. člen

(raba slovenščine v vzgoji in izobraževanju)

(1)

Na območju Republike Slovenije vzgoja in izobraževanje v javno veljavnih programih, od predšolske stopnje do univerze, potekata v slovenščini.

(2)

Raba tujih jezikov v vzgoji in izobraževanju je dovoljena v skladu s področnimi predpisi, ki urejajo dejavnost vzgoje in izobraževanja.

13. člen

(promocija učenja slovenščine)

(1)

Republika Slovenija spodbuja učenje slovenščine v Sloveniji. V ta namen sprejme Vlada Republike Slovenije program, ki je poleg rednega izobraževanja namenjen tudi za jezikovno izpopolnjevanje mladine in odraslih državljanov ter programe, namenjene tujcem v Sloveniji.

(2)

Republika Slovenija še posebej skrbi za učenje in ohranjanje slovenščine med Slovenci, živečimi zunaj meja Republike Slovenije in njihovimi potomci.

(3)

Republika Slovenija skrbi za promocijo slovenščine po svetu tako, da spodbuja njeno poučevanje na tujih izobraževalnih ustanovah ter podpira izvajanje tistih programov in projektov v Republiki Sloveniji, ki so namenjeni uveljavljanju, promociji in razvoju slovenščine.

14. člen

(poslovanje s strankami)

(1)

Vse pravne osebe zasebnega prava in fizične osebe, ki opravljajo registrirano dejavnost poslujejo s strankami na območju Republike Slovenije v slovenščini. Kadar je njihovo poslovanje namenjeno tudi tujcem, se poleg slovenščine lahko uporablja tudi tuji jezik.

(2)

Dolžnost zasebnega delodajalca ali delodajalke je, da glede na predvidljivo pogostnost in zahtevnost jezikovnih stikov s strankami:

-

določi za posamezno delovno mesto potrebno zahtevnostno stopnjo znanja slovenščine;

-

pri objavi prostih delovnih mest, na katerih se predvidevajo jezikovni stiki s strankami, kot pogoj izrecno navede zahtevnostno stopnjo znanja slovenščine.

15. člen

(besedila ob prodajnih izdelkih in storitvah)

(1)

Pri označevanju in predstavljanju izdelkov in storitev morajo ponudniki potrošniku potrebne informacije glede značilnosti, prodajnih pogojev, uporabe in namembnosti izdelka ali storitve posredovati v slovenščini oziroma v potrošniku na območju Republike Slovenije zlahka razumljivem jeziku. Namesto besednega sporočanja so dopustni tudi splošno razumljivi simboli in slike. Ta določba se ne nanaša na tujejezična imena blagovnih in storitvenih znamk.

(2)

Vsako živilo, zdravilo ali fitofarmacevtsko sredstvo, ki je v prodaji na območju Slovenije, mora imeti na ovojnini natisnjeno deklaracijo, navodilo za uporabo in vse druge potrebne podatke v slovenščini, dodatno pa lahko tudi v tujih jezikih.

(3)

Besedila iz prvega in prejšnjega odstavka morajo biti napisana vidno, čitljivo, za uporabnika razumljivo in v knjižnojezikovnem standardu.

15.a člen

(operacijski sistemi in uporabniški vmesniki)

(1)

Operacijski sistemi in grafični ter govorni uporabniški vmesniki v elektronskih komunikacijskih in digitalnih odjemalnih napravah, ki so namenjene dostopu do storitev informacijske družbe ali medijev ter so v prodaji na območju Republike Slovenije ali se ponujajo potrošnikom na območju Republike Slovenije, morajo imeti omogočeno izbiro slovenščine in uporabo slovenskega črkopisa, in sicer na način, da je funkcionalnost naprave enakovredna funkcionalnosti naprave v drugih jezikih, katerih izbiro naprava omogoča.

[Opomba TFL: Prvi odstavek novega 15.a člena se začne uporabljati 18 mesecev od uveljavitve ZJRS-B, če gre za operacijske sisteme in grafične uporabniške vmesnike v elektronskih napravah, oziroma 30 mesecev od uveljavitve, če gre za govorne uporabniške vmesnike v elektronskih napravah.]

(2)

Vlada Republike Slovenije na predlog ministrstva, pristojnega za kulturo, s sklepom določi seznam kategorij naprav, za katere velja obveznost iz prejšnjega odstavka, in ga objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

Zakon o javni rabi slovenščine (ZJRS)

Časovnica