Odločba o razveljavitvi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani

3394. Odločba o razveljavitvi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani

Številka: Up-653/15-176

Datum: 5. 11. 2015

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe GARNOL, d. o. o., Kranj, ki jo zastopa direktor Darko Jakofčič, na seji 5. novembra 2015

Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Cst 456/2015 z dne 5. 8. 2015 o začetku stečajnega postopka se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.

Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom št. Cst 456/2015 z dne 5. 8. 2015 ugodilo pritožbam predlagateljic stečajnega postopka, tudi ločitvenih upnic, in sklenilo, da se prične stečajni postopek nad stečajno dolžnico družbo T - 2, d. o. o. – v stečaju, Ljubljana. Višje sodišče je sklenilo, da sta podani domnevni bazi iz druge in tretje alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo in 10/15 – popr. – v nadaljevanju ZFPPIPP), ki ju stečajna dolžnica ni uspela izpodbiti, ter da je s tem podana domneva insolventnosti na podlagi obeh navedenih določb. Višje sodišče je glede izpolnjenosti domnevne baze iz tretje alineje navedene določbe ugotovilo, da stečajna dolžnica celo ob upoštevanju enoletnega zamika dosega kumulativno (to je od leta 2012 do leta 2014) 11 odstotkov manj prihodkov, kot jih je načrtovala. Pojasnilo je, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je izpodbita domneva insolventnosti iz tretje alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP zato, ker se kazalnika uspešnosti poslovanja EBIT in EBITDA iz leto v leto izboljšujeta. Slednje naj ne bi zadoščalo, saj se morata povečevati tako, kot je bilo predvideno v spremenjenem Načrtu finančnega prestrukturiranja (v nadaljevanju sNFP). Višje sodišče je sklenilo, da stečajna dolžnica zamuja z ukrepi finančnega prestrukturiranja, ker se njihovi učinki ne izražajo v takih poslovnih rezultatih, kot jih je predvidela s sNFP. V zvezi z zakonsko domnevo iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP je Višje sodišče pritrdilo predlagateljicam stečajnega postopka, da dolžnica zamuja s plačilom terjatev ločitvenih upnic. Sprejelo je stališče, da se s potrjeno prisilno poravnavo obveznost plačila terjatev, ki so bile zavarovane, ni spremenila, torej ne njihova višina ne njihova dospelost, ter da bi morala dolžnica terjatve ločitvenih upnic redno poravnavati. Utemeljilo je, da zamude dolžnice s plačilom teh njenih obveznosti ni mogoče vezati na plačilno upravičenje ločitvenih upnic, da se poplačajo iz zavarovanega premoženja.

Pritožnica zatrjuje kršitev pravic iz 14., 22., 33. in 74. člena Ustave, kršitev 2. in 155. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Pritožnica zatrjuje, da bi ji pritožba predlagateljic stečajnega postopka (ločitvenih upnic) zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. St 2340/2014 z dne 22. 6. 2015 morala biti vročena, da bi se o njej lahko izjavila. Pritožnica meni, da bi družbeniki stečajnega dolžnika morali imeti enakopraven položaj s predlagatelji stečajnega postopka tudi v primeru, ko prvostopenjsko sodišče ne dovoli začetka stečajnega postopka, ampak ga dovoli šele Višje sodišče. Samo taka razlaga zakona, ki tudi družbenikom omogoča, da se izjavijo o pritožbi predlagateljev stečaja, naj bi bila skladna z zahtevami 22. člena Ustave. Pritožnica meni, da ji je Višje sodišče s tem, ko ji ni dalo možnosti izjaviti se o pritožbi upnic zoper navedeni prvostopenjski sklep, izvotlilo pravico do izjave in ji s tem kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Pritožnica dalje zatrjuje, da ji je Višje sodišče kršilo pravico do izjave tudi s tem, ker se do njenega procesnega gradiva, ki ga je sicer predložila v postopku pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. St 2340/2014 z dne 16. 9. 2014, ni opredelilo.

Pritožnica meni, da ji je Višje sodišče s tem, ko je v ponovljenem postopku spremenilo stališče glede razlage druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, ne da bi zadostilo merilom iz 22. člena Ustave, kršilo pravico do poštenega postopka. Hkrati pritožnica zatrjuje, da je odločitev Višjega sodišča glede razlage druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP očitno napačna. Očitno napačno naj bi bilo stališče Višjega sodišča, da je pomen ureditve, da prisilna poravnava ne učinkuje na zavarovane terjatve (iz prvega odstavka 213. člena ZFPPIPP), v tem, da se morajo obveznosti do teh upnikov redno poravnavati, in sicer ne glede na tretji odstavek te določbe. Pritožnica pa meni, da tretji odstavek 213. člena ZFPPIPP skupaj s prvim odstavkom te določbe šele omogoča pravo razlago in odgovor na vprašanje, kaj pomeni, da prisilna poravnava na zavarovane terjatve ne učinkuje. Navaja, da je posledica take arbitrarne razlage druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, da je napačna tudi odločitev Višjega sodišča o priznanju aktivne procesne legitimacije predlagateljicam za začetek stečajnega postopka. Pritožnica meni, da je očitno napačna tudi odločitev Višjega sodišča glede razlage tretje alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, ker se je Višje sodišče očitno napačno opredelilo do vprašanja, kaj sploh je dejanski stan zamujanja z ukrepi finančnega prestrukturiranja. Višje sodišče naj bi napačno štelo odstopanja od finančnih projekcij sNFP za ukrep finančnega prestrukturiranja. Očitno napačna razlaga druge in tretje alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP Višjega sodišča naj bi kršila tudi 2. in 155. člen Ustave ter naj bi povzročila tudi kršitev pritožničinih pravic iz 33. in 74. člena Ustave. Višje sodišče naj bi spremenilo okvir za odločanje upnic o sklenitvi prisilne poravnave in s tem poseglo v sklenjeno prisilno poravnavo kot rezultat pogodbene svobode. Iz zakonodajnega gradiva k sprejemanju novele ZFPPIPP, s katero sta bili uveljavljeni druga in tretja alineja 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, naj ne bi bilo razvidno, da bi zakonodajalec imel namen na ta način poseči v pridobljene pravice upnic.