na dokumentu
Nalaganje dokumenta...
Zakon o ratifikaciji Konvencije med Republiko Slovenijo in Velikim vojvodstvom Luksemburg o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki od dohodka in premoženja s protokolom (BLUIDO)
OBJAVLJENO V: Uradni list RS (mednarodne) 6-20/2002, stran 302 DATUM OBJAVE: 15.3.2002
VELJAVNOST: od 18.12.2002 / UPORABA: od 18.12.2002
RS (mednarodne) 6-20/2002
Verzija
4 / 4
Čistopis se uporablja od 22.8.2014 do nadaljnjega. Status čistopisa na današnji dan, 21.2.2026: AKTUALEN.
20. Zakon o ratifikaciji Konvencije med Republiko Slovenijo in Velikim vojvodstvom Luksemburg o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki od dohodka in premoženja s protokolom (BLUIDO)
Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam
U K A Z
O RAZGLASITVI ZAKONA O RATIFIKACIJI KONVENCIJE MED REPUBLIKO SLOVENIJO IN VELIKIM VOJVODSTVOM LUKSEMBURG O IZOGIBANJU DVOJNEGA OBDAVČEVANJA V ZVEZI Z DAVKI OD DOHODKA IN PREMOŽENJA S PROTOKOLOM (BLUIDO)
O RAZGLASITVI ZAKONA O RATIFIKACIJI KONVENCIJE MED REPUBLIKO SLOVENIJO IN VELIKIM VOJVODSTVOM LUKSEMBURG O IZOGIBANJU DVOJNEGA OBDAVČEVANJA V ZVEZI Z DAVKI OD DOHODKA IN PREMOŽENJA S PROTOKOLOM (BLUIDO)
Razglašam Zakon o ratifikaciji Konvencije med Republiko Slovenijo in Velikim vojvodstvom Luksemburg o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki od dohodka in premoženja s protokolom (BLUIDO), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 28. februarja 2002.
Št. 001-22-18/02
Ljubljana, 8. marca 2002
Predsednik Republike Slovenije Milan Kučan l. r.
Z A K O N
O RATIFIKACIJI KONVENCIJE MED REPUBLIKO SLOVENIJO IN VELIKIM VOJVODSTVOM LUKSEMBURG O IZOGIBANJU DVOJNEGA OBDAVČEVANJA V ZVEZI Z DAVKI OD DOHODKA IN PREMOŽENJA S PROTOKOLOM (BLUIDO)
O RATIFIKACIJI KONVENCIJE MED REPUBLIKO SLOVENIJO IN VELIKIM VOJVODSTVOM LUKSEMBURG O IZOGIBANJU DVOJNEGA OBDAVČEVANJA V ZVEZI Z DAVKI OD DOHODKA IN PREMOŽENJA S PROTOKOLOM (BLUIDO)
1. člen
Ratificira se Konvencija med Republiko Slovenijo in Velikim vojvodstvom Luksemburg o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki od dohodka in premoženja s protokolom, podpisana v Ljubljani dne 2. aprila 2001.
2. člen
Konvencija s protokolom se v izvirniku v slovenskem in angleškem jeziku glasi: *
K O N V E N C I J A
MED REPUBLIKO SLOVENIJO IN VELIKIM VOJVODSTVOM LUKSEMBURG O IZOGIBANJU DVOJNEGA OBDAVČEVANJA V ZVEZI Z DAVKI OD DOHODKA IN PREMOŽENJA
MED REPUBLIKO SLOVENIJO IN VELIKIM VOJVODSTVOM LUKSEMBURG O IZOGIBANJU DVOJNEGA OBDAVČEVANJA V ZVEZI Z DAVKI OD DOHODKA IN PREMOŽENJA
Republika Slovenija in Veliko vojvodstvo Luksemburg sta se v želji, da bi sklenila konvencijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki od dohodka in premoženja, sporazumela, kot sledi:
1. člen
OSEBE, ZA KATERE SE UPORABLJA KONVENCIJA
Ta konvencija se uporablja za osebe, ki so rezidenti ene ali obeh držav pogodbenic.
2. člen
DAVKI, ZA KATERE SE UPORABLJA KONVENCIJA
1. Ta konvencija se uporablja za davke od dohodka in premoženja, ki se uvedejo v imenu države pogodbenice ali njenih političnih enot ali lokalnih oblasti, ne glede na način njihove uvedbe.
2. Za davke od dohodka in premoženja se štejejo vsi davki, uvedeni na celoten dohodek, celotno premoženje ali na sestavine dohodka ali premoženja, vključno z davki od dobička iz odtujitve premičnin ali nepremičnin, davki na skupne zneske mezd ali plač, ki so jih izplačala podjetja, ter davki na zvišanje vrednosti kapitala.
3. Obstoječi davki, za katere se uporablja konvencija, so zlasti:
a)
v Sloveniji:
i)
davek od dobička pravnih oseb;
ii)
davek od dohodka posameznikov, vključno z mezdami in plačami, dohodkom iz kmetijskih dejavnosti, dohodkom iz poslovanja, kapitalskimi dobički in dohodkom od nepremičnin in premičnin (dohodnina);
iii)
davek od premoženja
(v nadaljevanju “slovenski davek”);
b)
v Luksemburgu:
i)
davek od dohodka posameznikov (l’impôt sur le revenu des personnes physiques);
ii)
davek od dobička pravnih oseb (l’impôt sur le revenu des collectivités);
iii)
davek od plačil direktorjem podjetij (l’impôt spécial sur les tantièmes);
iv)
davek od premoženja (l’impôt sur la fortune);
v)
lokalni davek od dohodka iz poslovanja (l’impôt commercial communal)
(v nadaljevanju “luksemburški davek”).
4. Ta konvencija se uporablja tudi za kakršne koli enake ali vsebinsko podobne davke, ki se uvedejo po datumu podpisa konvencije dodatno k že obstoječim davkom ali namesto njih. Pristojna organa držav pogodbenic drug drugega uradno obvestita o vseh bistvenih spremembah njunih davčnih zakonodaj.
3. člen
SPLOŠNA OPREDELITEV IZRAZOV
1. Za namene te konvencije, razen če sobesedilo zahteva drugače:
a)
izraz “Slovenija” pomeni Republiko Slovenijo, in ko se uporablja v zemljepisnem smislu, ozemlje Slovenije, vključno z morskim območjem, morskim dnom in podzemljem ob teritorialnem morju, če Slovenija lahko nad takim morskim območjem, morskim dnom in podzemljem izvaja svoje suverene pravice in jurisdikcijo v skladu s svojo notranjo zakonodajo in mednarodnim pravom;
b)
izraz “Luksemburg” pomeni Veliko vojvodstvo Luksemburg, in ko se uporablja v zemljepisnem smislu, pomeni ozemlje Velikega vojvodstva Luksemburg;
c)
izraz “oseba” vključuje posameznika, družbo in katero koli drugo telo, ki združuje več oseb;
d)
izraz “ družba” pomeni katero koli korporacijo ali kateri koli subjekt, ki se za davčne namene obravnava kot korporacija;
e)
izraza “podjetje države pogodbenice” in “podjetje druge države pogodbenice” pomenita podjetje, ki ga upravlja rezident države pogodbenice, in podjetje, ki ga upravlja rezident druge države pogodbenice;
f)
izraz “mednarodni promet” pomeni kakršen koli prevoz z ladjo, letalom ali cestnim vozilom, ki ga opravlja podjetje, ki ima sedež dejanske uprave v državi pogodbenici, razen če ladja, letalo ali cestno vozilo opravlja prevoze samo med kraji v drugi državi pogodbenici;
g)
izraz “pristojni organ” pomeni:
i)
za Slovenijo Ministrstvo za finance Republike Slovenije ali pooblaščenega predstavnika tega ministrstva;
ii)
za Luksemburg ministra za finance ali njegovega pooblaščenega predstavnika;
h)
izraz “državljan” pomeni:
i)
katerega koli posameznika, ki ima državljanstvo države pogodbenice;
ii)
katero koli pravno osebo, osebno družbo ali združenje, katerih status izhaja iz veljavne zakonodaje v državi pogodbenici.
2. Kadar koli država pogodbenica uporabi konvencijo, ima kateri koli izraz, ki v njej ni opredeljen, razen če sobesedilo zahteva drugače, pomen, ki ga ima takrat po pravu te države za namene davkov, za katere se konvencija uporablja, pri čemer kateri koli pomen po veljavni davčni zakonodaji te države prevlada nad pomenom izraza po drugi zakonodaji te države.
4. člen
REZIDENT
1. Za namene te konvencije izraz “rezident države pogodbenice” pomeni katero koli osebo, ki je po zakonodaji te države dolžna plačevati davke zaradi svojega stalnega prebivališča, prebivališča, sedeža uprave ali katerega koli drugega podobnega merila, in tudi vključuje to državo ali katero koli njeno politično enoto ali lokalno oblast. Ta izraz pa ne vključuje katere koli osebe, ki je dolžna plačevati davke v tej državi samo v zvezi z dohodki iz virov v tej državi ali premoženja v njej.
2. Kadar je zaradi določb prvega odstavka posameznik rezident obeh držav pogodbenic, se njegov status določi na naslednji način:
a)
šteje se samo za rezidenta države, v kateri ima na razpolago stalno prebivališče; če ima stalno prebivališče na razpolago v obeh državah, se šteje samo za rezidenta države, s katero ima tesnejše osebne in ekonomske odnose (središče življenjskih interesov);
b)
če ni mogoče opredeliti države, v kateri ima središče življenjskih interesov, ali če nima v nobeni od držav na razpolago stalnega prebivališča, se šteje samo za rezidenta države, v kateri ima običajno bivališče;
c)
če ima običajno bivališče v obeh državah ali v nobeni od njiju, se šteje samo za rezidenta države, katere državljan je;
d)
če je državljan obeh držav ali nobene od njiju, pristojna organa držav pogodbenic vprašanje rešita s skupnim dogovorom.
3. Kadar je zaradi določb prvega odstavka oseba, ki ni posameznik, rezident obeh držav pogodbenic, se šteje, da je samo rezident države, v kateri ima sedež dejanske uprave.
5. člen
STALNA POSLOVNA ENOTA
1. Za namene te konvencije izraz “stalna poslovna enota” pomeni stalno mesto poslovanja, prek katerega v celoti ali delno potekajo posli podjetja.
2. Izraz “stalna poslovna enota” še posebej vključuje:
a)
sedež uprave,
b)
podružnico,
c)
pisarno,
d)
tovarno,
e)
delavnico in
f)
rudnik, nahajališče nafte ali plina, kamnolom ali kateri koli drug kraj pridobivanja naravnih virov.
3. Gradbišče ali projekt gradnje ali montaže je stalna poslovna enota samo, če traja več kot dvanajst mesecev.
4. Ne glede na prejšnje določbe tega člena se šteje, da izraz “stalna poslovna enota” ne vključuje:
a)
uporabe prostorov samo za namen skladiščenja, razstavljanja ali dostave dobrin ali blaga, ki pripada podjetju;
b)
vzdrževanja zaloge dobrin ali blaga, ki pripada podjetju, samo za namen skladiščenja, razstavljanja ali dostave;
c)
vzdrževanja zaloge dobrin ali blaga, ki pripada podjetju, samo za namen predelave s strani drugega podjetja;
d)
vzdrževanja stalnega mesta poslovanja samo za namen nakupa dobrin ali blaga ali zbiranja informacij za podjetje;
e)
vzdrževanja stalnega mesta poslovanja samo za namen opravljanja kakršne koli druge dejavnosti pripravljalne ali pomožne narave za podjetje;
f)
vzdrževanja stalnega mesta poslovanja samo za kakršno koli kombinacijo dejavnosti, omenjenih v pododstavkih a) do e), pod pogojem, da je splošna dejavnost stalnega mesta poslovanja, ki je posledica te kombinacije, pripravljalne ali pomožne narave.
5. Ne glede na določbe prvega in drugega odstavka, kadar oseba – ki ni zastopnik z neodvisnim statusom, za katerega se uporablja šesti odstavek – deluje v imenu podjetja ter ima in običajno uporablja v državi pogodbenici pooblastilo za sklepanje pogodb v imenu podjetja, se za to podjetje šteje, da ima stalno poslovno enoto v tej državi v zvezi s katerimi koli dejavnostmi, ki jih ta oseba prevzame za podjetje, razen če so dejavnosti take osebe omejene na tiste iz četrtega odstavka, zaradi katerih se to stalno mesto poslovanja po določbah tega odstavka ne bi štelo za stalno poslovno enoto, če bi se opravljale prek stalnega mesta poslovanja.
6. Ne šteje se, da ima podjetje stalno poslovno enoto v državi pogodbenici samo zato, ker opravlja posle v tej državi prek posrednika, splošnega komisionarja ali katerega koli drugega zastopnika z neodvisnim statusom, pod pogojem, da te osebe delujejo v okviru svojega rednega poslovanja.
7. Dejstvo, da družba, ki je rezident države pogodbenice, nadzoruje družbo, ki je rezident druge države pogodbenice ali opravlja posle v tej drugi državi (prek stalne poslovne enote ali drugače) ali je pod nadzorom take družbe, samo po sebi še ne pomeni, da je ena od družb stalna poslovna enota druge.
6. člen
DOHODEK IZ NEPREMIČNIN
1. Dohodek rezidenta države pogodbenice, ki izhaja iz nepremičnin (vključno z dohodkom iz kmetijstva ali gozdarstva), ki so v drugi državi pogodbenici, se lahko obdavči v tej drugi državi.
2. Izraz “nepremičnine” ima pomen, ki ga ima po pravu države pogodbenice, v kateri je zadevna nepremičnina. Izraz vedno vključuje premoženje, ki je sestavni del nepremičnin, živino in opremo, ki se uporablja v kmetijstvu in gozdarstvu, pravice, za katere veljajo določbe splošnega prava v zvezi z zemljiško lastnino, užitek na nepremičninah in pravice do spremenljivih ali stalnih plačil kot odškodnino za izkoriščanje ali pravico do izkoriščanja nahajališč rude, virov ter drugega naravnega bogastva; ladje, čolni in letala se ne štejejo za nepremičnine.
3. Določbe prvega odstavka se uporabljajo za dohodek, ki se ustvari z neposredno uporabo, dajanjem v najem ali katero koli drugo obliko uporabe nepremičnine.
4. Določbe prvega in tretjega odstavka se uporabljajo tudi za dohodek iz nepremičnin podjetja in dohodek iz nepremičnin, ki se uporabljajo za opravljanje samostojnih osebnih storitev.