Uredba o varstvenih območjih dediščine

1617. Uredba o varstvenih območjih dediščine

Na podlagi tretjega odstavka 25. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 16/08, 123/08, 8/11 – ORZVKD39, 90/12, 111/13, 32/16 in 21/18 – ZNOrg) Vlada Republike Slovenije izdaja

U R E D B O
o varstvenih območjih dediščine

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(vsebina)

Ta uredba določa vrste varstvenih območij dediščine, podrobnejša merila za njihovo določitev in varstvene usmeritve za posamezne vrste varstvenih območij dediščine z namenom celostnega ohranjanja kulturne dediščine (v nadaljnjem besedilu: dediščina), ki se v skladu s tretjim odstavkom 2. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 16/08, 123/08, 8/11 – ORZVKD39, 90/12, 111/13, 32/16 in 21/18 – ZNOrg; v nadaljnjem besedilu: zakon) uresničuje v razvojnem načrtovanju in ukrepih države, pokrajin in občin tako, da se dediščino ob spoštovanju njene posebne narave in družbenega pomena vključuje v trajnostni razvoj.

II. VRSTE VARSTVENIH OBMOČIJ DEDIŠČINE

2. člen

(vrste varstvenih območij dediščine)

(1)

Arheološka varstvena območja so varstvena območja dediščine, s katerimi se varujejo nepremičnine iz zvrsti »arheološka najdišča«, kot so določene v Pravilniku o seznamih zvrsti dediščine in varstvenih usmeritvah (Uradni list RS, št. 102/10; v nadaljnjem besedilu: pravilnik).

(2)

Naselbinska varstvena območja so varstvena območja dediščine, s katerimi se varujejo nepremičnine iz zvrsti »naselja in njihovi deli«, kot so določene v pravilniku.

(3)

Stavbna varstvena območja so varstvena območja dediščine, s katerimi se varujejo nepremičnine iz zvrsti »stavbe« ali »stavbe s parki ali z vrtovi«, kot so določene v pravilniku.

(4)

Vrtnoarhitekturna varstvena območja so varstvena območja dediščine, s katerimi se varujejo nepremičnine iz zvrsti »parki in vrtovi« ali »stavbe s parki ali z vrtovi«, kot so določene v pravilniku.

(5)

Varstvena območja kulturne krajine so varstvena območja dediščine, s katerimi se varujejo nepremičnine iz zvrsti »kulturna krajina«, kot so določene v pravilniku.

(6)

Memorialna varstvena območja so varstvena območja dediščine, s katerimi se varuje nepremičnine iz zvrsti »spominski objekti in kraji«, kot so določene v pravilniku.

(7)

Tehniško-industrijska varstvena območja so varstvena območja dediščine, s katerimi se varujejo nepremičnine iz zvrsti »drugi objekti in naprave«, kot so določene v pravilniku.

III. PODROBNEJŠA MERILA ZA DOLOČITEV VARSTVENIH OBMOČIJ DEDIŠČINE

3. člen

(podrobnejša merila)

(1)

Posamezno varstveno območje dediščine se določi ob upoštevanju meril iz drugega odstavka 25. člena zakona in naslednjih meril:

1.

merilo avtentičnosti in ohranjenosti,

2.

avtorsko merilo,

3.

razvojno merilo,

4.

tipološko merilo,

5.

zgodovinskopričevalno merilo,

6.

kulturno-civilizacijsko merilo in

7.

prostorsko merilo.

(2)

Posamezna merila iz prejšnjega odstavka se pri določenih vrstah varstvenih območij dediščine uporabljajo samo izjemoma, kadar to izhaja iz strokovne presoje značilnosti konkretnega varstvenega območja dediščine.

(3)

Uporaba meril iz prvega odstavka tega člena in izjeme iz prejšnjega odstavka so določene v Prilogi, ki je sestavni del te uredbe.

4. člen

(opis meril)

(1)

Z merilom avtentičnosti in ohranjenosti se vrednoti izvor, pristnost in verodostojnost dediščine, njena prepoznavnost v izrazu, rabi, materialni zasnovi in izvedbi. Vrednotijo se avtentičnost in ohranjenost lokacije, zasnove in materialne substance ter ohranjenost izvirne rabe in njene združljivosti z novo rabo. Upoštevaje kontinuiteto razvoja dediščine se vrednotijo tudi posegi v različnih časovnih obdobjih in njihova vključenost v celoto.

(2)

Z avtorskim merilom se vrednoti dediščina, ki je delo znanega avtorja, skupine (kamnosekov, slikarjev, zidarjev in podobno) ali šole. Vrednotijo se prispevek in vpliv dediščine na poznavanje del izbranega avtorja, skupine ali šole ter njihov pomen za razvoj zvrsti dediščine. Vrednoti se avtorski potencial, ki je na podlagi raziskav pokazatelj prepoznavanja avtorja, skupine ali šole.

(3)

Z razvojnim merilom se vrednoti dediščina, ki je pomemben člen oziroma stopnja v razvoju posamezne zvrsti dediščine. Vrednotijo se inovativnost ideje, ki odseva družbene in ekonomske razmere, izvirnost v materialni zasnovi, v izrazu in gradbenotehničnem vidiku ter njihov pomen za razvoj zvrsti dediščine.

(4)

S tipološkim merilom se vrednoti dediščina, ki je sorazmerno številna. Njene značilnosti so splošno razširjene in prepoznavne, vendar pomembne, ker pomenijo značilen primer zvrsti dediščine. So odsev družbenih, ekonomskih razmer in funkcije. Vrednotijo se vplivi širših zgodovinskih procesov in načina vsakdanjega življenja, materialne civilizacije, gospodarske zgodovine, uporabne umetnosti in ljudske ustvarjalnosti. Vrednotijo se značilnosti v tipu, standardnosti, nazornosti in pričevalnosti.

(5)

Z zgodovinskopričevalnim merilom se vrednoti dediščina, ki je povezana s pomembnimi zgodovinskimi dogodki, z življenjem in delom pomembnih osebnosti in je nosilka prvin identitete. Vrednotijo se pričevalnost o pomembnih dogodkih in vplivnih zgodovinskih pojavih, vsebinska in simbolna vrednost ter pomen dediščine za družbo.

(6)

S kulturno-civilizacijskim merilom se vrednoti dediščina, ki je nosilec naselitvene in bivalne kulture, pokazatelj prepleta materialnih, kronoloških, družbenih in duhovnih razmerij v razvoju skupnosti. Vrednotijo se povezanost in medsebojna soodvisnost posameznih značilnosti dediščine, njena razvojna kontinuiteta in bogastvo, raznolikost, prepletanje različnih naravnih, kulturnih in družbenih pojavov ter procesov.

(7)

S prostorskim merilom se vrednoti prepoznavnost dediščine v geografskem, vizualnem in fizičnem prostoru. Vrednoti se, ali je dediščina dominanten, izjemen in prepoznaven del prostora oziroma ali je podrejena in prostorsko nepoudarjena.

IV. VARSTVENE USMERITVE

5. člen

(določitev varstvenih usmeritev)

(1)

Varstvene usmeritve iz 6. do 14. člena te uredbe so določene glede na vrste varstvenih območij dediščine in njihove varovane sestavine, ki so nosilci vrednot dediščine in se jih pri posamezni vrsti varstvenih območij dediščine ohranja kot vir trajnostnega razvoja.

(2)

Pri določanju podrobnejših varstvenih usmeritev za posamezno varstveno območje dediščine se upoštevajo splošne varstvene usmeritve iz 6. člena te uredbe in varstvene usmeritve za eno ali več vrst varstvenih območij dediščine iz 7. do 14. člena te uredbe.

(3)

Podrobnejše varstvene usmeritve iz prejšnjega odstavka se lahko določijo po conah znotraj varstvenega območja dediščine.