Odločba o ugotovitvi, da je bil v neskladju z Ustavo prvi odstavek 13. člena Zakona o sodnih taksah v delu, v katerem se je nanašal na oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse za postopek o pritožbah, za katere se uporablja Zakon o pravdnem postopku

3223. Odločba o ugotovitvi, da je bil v neskladju z Ustavo prvi odstavek 13. člena Zakona o sodnih taksah v delu, v katerem se je nanašal na oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse za postopek o pritožbah, za katere se uporablja Zakon o pravdnem postopku

Številka: U-I-41/13-17

Datum: 10. 10. 2013

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Višjega sodišča v Ljubljani, na seji 10. oktobra 2013

Prvi odstavek 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08 in 97/10) je bil v delu, v katerem se je nanašal na oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse za postopek o pritožbah, za katere se uporablja Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08), v neskladju z Ustavo.

Odločitev iz prejšnje točke se izvrši tako, da sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu takse, kolikor se nanaša na takso za postopek o pritožbah iz prejšnje točke, učinkuje od vložitve pritožbe oziroma njene napovedi in velja tudi za takso za postopek o pritožbi, če je predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo te takse vložen najpozneje v roku, določenem v nalogu za plačilo te takse. Če sodišče predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse, ki je vložen v navedenem roku, ne ugodi, začneta teči rok za ugovor zoper plačilni nalog in rok za plačilo takse naslednji dan po vročitvi sklepa, s katerim je odločeno o zavrnitvi oziroma zavrženju predloga, na kar mora sodišče stranko opozoriti.

Višje sodišče v Ljubljani vlaga zahtevo za oceno ustavnosti prvega odstavka 13. člena v izreku navedenega Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Ta določa, da učinkuje sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse, in velja – z nekaterimi izjemami(*1) – za vse vloge in dejanja, za katere je nastala taksna obveznost tega dne ali pozneje, če drug zakon ne določa drugače. Predlagatelj je pred vložitvijo zahteve prekinil postopek odločanja o pritožbi zoper sklep, s katerim je prvostopenjsko sodišče v postopku zavarovanja na podlagi izpodbijane norme zavrglo upničin predlog za oprostitev takse za postopek na drugi stopnji kot prepozen. Upnica naj namreč predloga za taksno oprostitev ne bi vložila obenem s pritožbo, ko je glede na prvi odstavek 29.b člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10 in 26/11 – v nadaljevanju ZIZ) nastala taksna obveznost, temveč šele v roku, ki ji ga je za plačilo te takse v nalogu določilo sodišče. Predlagatelj opozarja, da izpodbijana norma ne dopušča oprostitve, odloga ali obročnega plačila takse za pritožbo, če predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo ni vložen najkasneje hkrati s pritožbo. Ustavno sporno se mu zdi, ker oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse ni dopustno niti v primeru, ko vlagatelj tak predlog vloži v roku, določenem za plačilo takse za pritožbo v nalogu, ki ga vlagatelju po vložitvi pritožbe vroči sodišče. S tem naj bi izpodbijani prvi odstavek 13. člena ZST-1 nedopustno posegal v pravico do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), pravico do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave) in pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Predlagatelj utemeljuje zatrjevane protiustavnosti s sklicevanjem na součinkovanje izpodbijane norme s procesnimi predpisi, zlasti z 29.b členom ZIZ in 105.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Slednja naj bi med drugim določala, da mora biti ob vložitvi pritožbe plačana taksa in da se šteje pritožba za umaknjeno, če taksa zanjo ni plačana niti v roku iz naloga za plačilo takse, ki ga sodišče po vložitvi pritožbe vroči vlagatelju, in če niso izpolnjeni pogoji za taksno oprostitev. Osebam s slabim premoženjskim stanjem, ki so zaprosile za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse v roku, določenem v nalogu za plačilo takse, naj bi bil tako onemogočen dostop do sodišča in do pravnega sredstva. Neskladje z drugim odstavkom 14. člena Ustave utemeljuje predlagatelj s tezo, da so vsi, ki vložijo pritožbo, ne da bi zanjo plačali takso, v enakem položaju, ker vsi vložijo nepopolno vlogo. Zato bi morali biti enako obravnavani. Vendar imajo po prepričanju predlagatelja možnost dopolniti nepopolno pritožbo le tisti, ki po prejemu naloga plačajo takso v roku iz tega naloga. Finančno šibkim pa naj bi izpodbijana norma onemogočala, da bi v istem roku po prejemu naloga zaprosili za oprostitev takse, ki bi učinkovala od dneva vložitve pritožbe.

Državni zbor je v odgovoru na zahtevo zapisal, da je z namenom odprave očitane protiustavnosti z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 63/13 – v nadaljevanju ZST-1B) spremenil izpodbijano določbo. Pri tem naj bi sledil usmeritvi, ki izhaja iz sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-41/13 z dne 21. 3. 2013 (Uradni list RS, št. 29/13) o načinu izvršitve začasnega zadržanja izpodbijane določbe. Ustavnemu sodišču predlaga, naj odloči o odpravi morebitnih posledic protiustavnosti v postopkih, prekinjenih s sklepom o začasnem zadržanju, če bo presodilo, da so glede na prehodno določbo prvega odstavka 26. člena ZST-1B pogoji za to izpolnjeni.

Podobno kot Državni zbor tudi Vlada v svojem mnenju opozarja na spremembo izpodbijane določbe z ZST-1B.

Predlagatelj je v odgovoru na poziv Ustavnega sodišča pojasnil, da bi moral pri odločanju o pritožbi uporabiti izpodbijano določbo ZST-1, veljavnega pred uveljavitvijo ZST-1B, ki se uporablja šele od 10. 8. 2013.