Resolucija o zaščiti kranjske čebele (ReZKČ)

580. Resolucija o zaščiti kranjske čebele (ReZKČ)

Na podlagi 109. člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10 in 80/13) je Državni zbor na seji dne 6. marca 2014 sprejel

R E S O L U C I J O
o zaščiti kranjske čebele (ReZKČ)

Čebelarstvo ima v Sloveniji in sodobnem svetu velik gospodarski pomen. Čebelje pridelke, kakršni so med, cvetni prah, vosek, propolis, matični mleček in čebelji strup, človek uporablja za hrano in lajšanje zdravstvenih težav. Kljub veliki gospodarski vrednosti, ki jo imajo vsi čebelji pridelki, pa je še veliko večja korist zaradi opraševanja čebel. Medonosne čebele so najpomembnejše opraševalke žužkocvetnih rastlin. V sadjarstvu so ključnega pomena, saj so spomladi, v obdobju največjega cvetenja, drugi opraševalci še maloštevilni (npr. čmrlji, metulji) in tako veliko manj prispevajo k uspešnosti opraševanja. Čebele so tudi pomembne opraševalke različnih kulturnih rastlin, tako pa nepogrešljivi člen v verigi preskrbe s hrano za živali in ljudi ter ne nazadnje za ohranjanje rastlinske pestrosti naše države. Poleg nepogrešljivega delovanja v naravi nam dajejo čebelje pridelke. Izmed vseh je najbolj poznan in razširjen prav med in glede na rastlinsko pestrost naše države je slovenskim čebelarjem omogočeno pridobivanje različnih vrst medu. Zaradi majhnosti naše države nismo konkurenčni po količini, zato pa si še toliko skrbneje prizadevamo za kakovost in prepoznavnost medu, pridelanega v Sloveniji. Za lažje nastopanje na trgu slovenski čebelarji vstopajo v sheme kakovosti. Kakovostna shema, ki združuje čebelarje s celotnega slovenskega ozemlja, je Slovenski med z zaščiteno geografsko označbo. Ta shema daje primarnim proizvajalcem prepoznavnost in omogoča konkurenčnost, saj lahko ponudijo več kot splošno kakovost pridelka. Kakovostna in varna hrana ter znan izvor živil so prednostna merila, ki v poplavi različnih živil zagotavljajo potrošnikom zdravo hrano, primarnim proizvajalcem pa možnost obstoja in delovanja na trgu.

Poleg tega je kranjska čebela(1) (Apis mellifera carnica) v Sloveniji avtohtona čebelja rasa, sicer prisotna širše v srednji Evropi (v južnem delu Avstrije, v pretežnem delu Madžarske, v manjšem delu severne Italije, na Hrvaškem, v delu Romunije, v Bosni in Hercegovini ter Srbiji). Zaradi ugodnih morfoloških in etoloških lastnosti je zastopana tudi v drugih državah zahodne Evrope in zunaj nje, k čemur so prispevali trgovci s čebelami v preteklosti, njihovo tradicijo pa danes nadaljujejo predvsem vzrejevalci matic. Zato ima kranjska sivka velik pomen v svetovnem čebelarstvu.

Zaščita kranjske čebele se v zadnjem obdobju vzpostavlja iz več smeri. Glavni dokument za podporo čebelarstvu je potrjeni Rejski program za kranjsko čebelo, v katerem so zapisani glavni cilji za čebelarstvo v petletnem obdobju. Cilji v tem dokumentu so razdeljeni na dva sklopa. V prvem so zapisani cilji, ki so v nacionalnem interesu in se nanašajo na dejstvo, da je Slovenija izvorna dežela avtohtone kranjske čebele in da moramo njeno populacijo v skladu s tem ohranjati. V drugem sklopu so cilji, ki se nanašajo na odbiro in vzrejno delo. Cilji iz prvega sklopa so večinoma splošni in zahtevajo lotevanje iz različnih smeri. Tako na poseljenost čebeljih družin po vsej Sloveniji vpliva število čebelarjev, paša čebel, ekonomika čebelarjenja itd.

Republika Slovenija podpira čebelarstvo, skozi program strokovnih nalog iz potrjenega rejskega programa, kot z ukrepi v okviru skupne tržne ureditve kmetijskih proizvodov. Tako mu Slovenija skupaj z Evropsko unijo pomaga z ukrepi iz Uredbe Sveta (ES) št. 1234/2007 z dne 22. oktobra 2007 o vzpostavitvi skupne ureditve kmetijskih trgov in o posebnih določbah za nekatere kmetijske proizvode (Uredba o enotni SUT), (UL L št. 299 z dne 16. 11. 2007, str. 1), zadnjič spremenjene z Uredbo Sveta (EU) št. 517/2013 z dne 13. maja 2013 o prilagoditvi nekaterih uredb ter odločb in sklepov na področjih prostega pretoka blaga, prostega gibanja oseb, prava družb, politike konkurence, kmetijstva, varnosti hrane, veterinarske in fitosanitarne politike, prometne politike, energetike, obdavčitve, statistike, vseevropskih omrežij, pravosodja in temeljnih pravic, pravice, svobode in varnosti, okolja, carinske unije, zunanjih odnosov, zunanje, varnostne in obrambne politike ter institucij zaradi pristopa Republike Hrvaške (UL L št. 158 z dne 10. 6. 2013, str. 1).

Poleg tega v čebelarstvu deluje Javna svetovalna služba. V podporo čebelarstvu delujejo tudi veterinarji Nacionalnega veterinarskega inštituta Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani, ki skrbijo za zdravstveno varstvo čebel v Sloveniji. Med njimi je najpomembnejše zatiranje varoze in hude gnilobe, ki je predpisano s Pravilnikom o ukrepih za ugotavljanje, zatiranje, obveščanje in preprečevanje hude gnilobe čebelje zalege (Pestis apium) (Uradni list RS, št. 119/06 in 38/07).

Kljub vsem podporam, ki so namenjene slovenskemu čebelarstvu, so se predvsem v zadnjem času pojavila nova kritična področja, ki vplivajo nanj in zahtevajo dodaten pristop k reševanju.

Ta resolucija opredeljuje vizijo in cilje na področju zaščite kranjske čebele v naslednjem obdobju ter predstavlja odgovor na izzive, s katerimi se sooča sodobno čebelarstvo.

Ta resolucija je usklajena s temeljnimi razvojnimi dokumenti države (Strategijo razvoja Slovenije idr.) in evropskimi dokumenti za čebelarstvo.

Sodobno čebelarstvo je iz želje po povečanju dobička spodbudilo uradno, pa tudi nelegalno preizkušanje čebeljih podvrst, tako pa prevoz živih čebel po svetu. Sprva (kolonizacija, 19. stoletje in prva polovica 20. stoletja) so raznašali predvsem evropske podvrste čebel, v začetku temno čebelo, pozneje pa zlasti italijansko in kranjsko čebelo. V drugi polovici 20. stoletja pa so se v Evropi in Ameriki začeli poskusi tudi z neevropskimi podvrstami, poleg tega pa prevoz čebel na pašo na velike razdalje (daljni ruski vzhod). To je povzročilo izgubo avtohtonih ras čebel v mnogih zahodnoevropskih državah. K temu so veliko pripomogli tudi slovenski trgovci s čebelami, ki so do prve svetovne vojne v države zahodne in severne Evrope izvozili približno 150.000 čebeljih družin. Danes je trgovino s čebelami zamenjala trgovina s čebeljimi maticami, ki je spodbudila nekatere čebelarje, da so se specializirali na vzrejo čebeljih matic.

S trgovino čebel na večje razdalje so v Evropo prinesli tudi nevarnega zajedavca varojo, (Varroa destructor), ki ga imamo lahko za simbolni začetek ogrožanja evropskih čebeljih podvrst. Medonosna čebela (evropske podvrste) je tako postala odvisna od človekove gojitve, ker je njeno preživetje ogrozil tujerodni zajedavec varoja.

Novi zajedavec in nadaljevanje prometa z živimi čebelami sta pospešila širjenje in pogostost različnih virusnih in drugih povzročiteljev čebeljih bolezni (npr. tujerodna vrsta noseme Nosema cerana). Poleg tega je stalno večanje intenzivnosti kmetijske proizvodnje pripeljalo do večje izpostavljenosti fitosanitarnim sredstvom in propada nekaterih pašnih virov (pri nas ajde in cvetočih travnikov). Nekatera fitosanitarna sredstva, predvsem pesticidi, občasno povzročajo kronično umiranje čebel, zaznati pa je tudi subletalno delovanje pesticidov, ki se v zadnjih letih dokazujejo kot pomembni inhibitorji imunskega odgovora čebel in s tem povečane dovzetnosti za razvoj čebeljih bolezni.

Kranjska čebela je v Sloveniji zaščitena na podlagi Zakona o živinoreji (Uradni list RS, št. 18/02, 110/02 – ZUreP-1, 110/02 – ZGO-1, 45/04 – ZdZPKG in 90/12 – ZdZPVHVVR; v nadaljnjem besedilu: Zakon o živinoreji), ki jo v 68. členu opredeljuje kot avtohtono pasmo, 70. člen pa določa njeno posebno varstvo. S tem je Sloveniji priznana pravica in dodeljena dolžnost skrbeti za avtohtono populacijo kranjske čebele Apis mellifera carnica. To je država dosegla na podlagi zgodovinskih okoliščin, še zlasti izredne razvitosti čebelarstva v 18. stoletju, ki se je na podlagi zanesljive ajdove paše v poznem poletju in jeseni razvilo v pomembno gospodarsko panogo, poleg tega pa pripomoglo k dobremu poznavanju življenja čebel. Sloves slovenskega čebelarstva je ponesel kranjsko čebelo v svet zaradi razvoja trgovine s čebelami, ki se je začela v drugi polovici 19. stoletja in dosegla višek v prvi polovici 20. stoletja. Do razvoja prevažanja čebel na velike razdalje, ki so ga najprej omogočile železnice, pozneje pa tovornjaki, se je verjetno populacija kranjske čebele v Sloveniji prilagajala lokalnim pašnim razmeram, na podlagi česar je dr. Jože Rihar opisal posamezne ekotipe čebel. Najnovejša raziskovanja z molekularnimi tehnikami ne uspejo dokazati obstoja različnih ekotipov, poleg tega je skrb vzbujajoč obstoj velikega števila tipov mitohondrijske DNA (poročila z Oddelka za zootehniko Biotehniške fakultete in Kmetijskega inštituta Slovenije). Ali je to naravno stanje ali posledica prometa s čebelami, še ni pojasnjeno.

Večje odmiranje v avtohtoni populaciji kranjske čebele, kot je povečan zimski upad čebeljih družin ali njihov pomor na širšem območju, resno ogroža genski sklad te populacije. Kljub strokovnim navodilom o čim večji lastni vzreji matic pa čebelarji pri obnovi fonda posegajo po maticah, ki jih vzgojijo naši vzrejevalci. To povzroča, da se pogostost genov matičarjev naših vzrejevalcev v celotni populaciji povečuje. Dejanska ocena tega dogajanja še ni narejena, je pa kritična za vodenje politike ukrepov v čebelarstvu.

Avtohtona populacija kranjske čebele je v zadnjih letih doživljala pogoste pretrese, predvsem v več kot 10-odstotnem odmiranju v zaporednih letih. Čebelarji so večinoma nadoknadili te izgube glede številčnosti družin, predvidevamo pa, da se je poleg mešanja genskega sklada na celotnem slovenskem ozemlju zmanjšala pestrost zaradi vzreje matic za pripravo nadomestnih družin. Tako je smiselno na začetku ogroženosti avtohtone populacije kranjske čebele ovrednotiti stopnjo tega upada zaradi zaporednega čezmernega odmiranja čebeljih družin in v nadaljevanju uvesti nadzor nad pestrostjo populacije. Na tovrstno pestrost se navezujejo pred časom določeni ekotipi oziroma krajevni različki kranjske čebele, ki jih v zadnjih morfoloških in molekularnih analizah nismo mogli več določiti. Zato bi morali čebelarjem v prihodnje svetovati, naj se pri nakupu čebeljih matic odločajo za najbližjega vzrejevalca, saj bi tako pridobili matico, ki bi bila najbolj prilagojena na podnebne razmere posameznega območja, s tem pa bi tudi zmanjšali mešanje predvidenih različkov/ekotipov kranjske čebele v Sloveniji.

Poleg zmanjšanja pestrosti populacije kranjske čebele ugotavljamo, da se v zadnjem obdobju povečuje gensko onesnaževanje iz sosednjih čebeljih populacij, predvsem drugih podvrst in komercialnih linij iz tujine. Ugotovitve na terenu in naknadno opravljena morfološka analiza populacije kranjske čebele v Sloveniji v letu 2010 razkrivajo, da je avtohtona populacija kranjske čebele pri nas zaradi tega mešanja ogrožena. Vzrok ogroženosti pa je, da je v tej populaciji preveč delavk z rumenimi obročki na zadku. Po predhodno opravljeni morfološki analizi je bilo leta 2010 v Sloveniji 5,6 % delavk z rumenimi obročki od sicer 2 % dovoljenih. Odstotek teh čebel ni enak po vsej državi, večji je predvsem na meji z Italijo. Toda tudi v notranjosti Slovenije so območja z večjim odstotkom čebel z rumenimi obročki. Stroka meni, da je mogočih vzrokov za to stanje več:

izgubljanje zavesti o pomenu kranjske čebele za državo,

čebelarjevo neznanje razločevanja kranjske čebele od drugih ras,

globalizacija in vse večji pritisk na ekonomičnost čebelarjenja.

Tudi opravljena molekularna analiza kranjske čebele v Sloveniji leta 2009 nakazuje možnost, da se je pestrost kranjske čebele v zadnjem obdobju, ocenjena na podlagi števila različnih haplotipov na odseku citokrom oksidaza I in citokrom oksidaza II v mitohondrijski DNK, v populaciji povečala.

Pestrosti populacije kranjske čebele si sicer želimo, a je z vidika ohranjanja čistosti te žuželke ne moremo dovoliti zaradi vnosa genov iz drugih podvrst medonosne čebele; sporen je tudi vnos genov kranjske čebele iz sicer naravnega okolja zunaj Slovenije, vsekakor pa z območij, na katerih gojijo kranjsko čebelo zunaj naravnega okolja. Za prilagodljivost populacije novim okoljskim izzivom je nujno ohranjati čim širšo gensko pestrost avtohtone kranjske čebele. Žal za to še ni dovolj strokovnih podlag, zaradi česar lahko v tem času kranjsko čebelo označujemo in ohranjamo le po morfoloških in etoloških merilih.

Za ta del čistosti bodo morali v prihodnje skrbeti vsi čebelarji v Sloveniji ob pomoči strokovnih ustanov. Ena izmed poglavitnih nalog, ki bi jo morali opravljati čebelarji, je, da bi bili med pregledom čebeljih družin pozorni na barvo zadkovih obročkov pri delavkah in da bi iz družin, v katerih bi zasledil čebele z rumenimi obročki, nemudoma odstranili matico in jo zamenjali z drugo, primernejšo. Pri tem bi morali odstraniti tudi vso zaleženo trotovino.

Slovenija ima bogato čebelarsko tradicijo. Čebelarji Anton Janša, Peter Pavel Glavar, Anton Žnideršič in drugi so pomembno prispevali v svetovno čebelarsko zakladnico znanja. Na to, da so bili med pionirji znanja o čebelah, je vplival tudi Pollmann s knjigo Die Honigbiene und Ihre Zucht (Medonosna čebela in njeno gojenje) iz leta 1875, v kateri je zapisal, da je med trenutnimi najpogostejšimi gojenimi čebeljimi rasami(2) v Evropi tudi kranjska čebela. V knjigi je bila kranjska čebela tudi prvič znanstveno poimenovana (Apis mellifera carnica). Danes je kranjska sivka druga najpomembnejša rasa čebel na svetu, kar gre pripisati predvsem njenim dobrim lastnostim (mirnost, delavnost, dolgoživost, dobro izkoriščanje gozdnih paš, dobro prezimljanje, skromna poraba zimske zaloge hrane, silovit spomladanski razvoj in druge …). Zaradi znanja in bogate tradicije je bilo čebelarstvo na ozemlju današnje Slovenije v preteklosti pomembna izvozno naravnana kmetijska panoga, ki se je ponašala z izvozom medu in čebeljih družin.

Kranjska čebela kot podvrsta se je oblikovala po zadnji poledenitvi, ko je bila ločena od sestrske italijanske podvrste. Njeno avtohtono območje je bistveno širše od Slovenije, saj ima svoje zaledje še v večjem delu zahodnega Balkana in deloma v srednji Evropi vzhodno od Alp do vrhov Karpatov. Na tako velikem območju so se oblikovali tudi posebej prilagojeni ekotipi v celoviti populaciji podvrste kranjske čebele, od alpskega in dinarskega do sredozemskega na eni strani ter celinskega panonskega na drugi strani. Slovenija je na stičišču vseh glavnih smeri razvoja ekotipov s prevladujočim vplivom alpskega sveta. Ta se pri nas prek predalpskega sveta postopno preliva v dinarski svet in tako so se v večjem delu današnje Slovenije oblikovale posebne naravne danosti, ki so vodile v razvoj značilnosti kranjske čebel, kot jo je najprej opisal Pollmann leta 1879 pod strokovnim imenom Apis mellifera carnica. Vzorce čebel mu je poslal trgovec s čebelami Emil Rotschütz (Šalehar, 2011). Iz zapisov o širši uporabi vzorcev iz takratne Kranjske za opis podvrste izhaja, da je klasični lokus ne le kraj Rotschützevega čebelnjaka Podsmreka pri Ivančni Gorici, ampak širše območje Kranjske. Uspešno ohranjanje vrst in podvrst je mogoče le v naravnem okolju, ki je pripeljalo do njihovega nastanka. To velja tudi za kranjsko čebelo v Sloveniji. V pristopnih pogajanjih z Evropsko unijo smo si s posebno pristopno izjavo izbojevali pravico in dolžnost upravljati to za svetovno čebelarstvo dragoceno podvrsto medonosne čebele, ki ima v Sloveniji upravičeno svoj domicil.

Uporaba medu in čebeljih pridelkov sega v prazgodovino. Postopoma je človek začel nameščati panje tudi v bližino svojega prebivališča in razvijati čebelarske spretnosti. Čebelarjenje na Slovenskem je doživelo svoj prvi razmah v 18. stoletju, ko ga je na Kranjskem pospeševal Peter Pavel Glavar, na Dunaju pa je slovenske čebelarske izkušnje prenašal širše v svet Anton Janša. Iz tega časa Ljubljanski mestni arhiv hrani listino, ki potrjuje, da se je v letih 1753 in 1754 pretehtalo na cesarski tehtnici v Ljubljani 593.975 funtov medu (332,6 tone). V naslednjih dveh letih je masa stehtanega medu znašala 418,6 tone. Dobro stoletje pozneje se je dodatno razvila še trgovina s čebelami. Emil Ravenegg (baron Rotschütz) je na višku svoje dejavnosti (okrog leta 1870) izvozil letno več kot 17.000 rojev, Mihael Ambrožič iz Mojstrane pa je pred prvo svetovno vojno izvozil nad 70.000 rojev in poleg tega še neznano število matic (Rihar, 1956).

Med vojnama je slovensko čebelarstvo naredilo pomemben tehnološki korak naprej, saj so začeli čebelariti v panjih s premičnim satjem (prej pretežno v kranjičih). Po popisu iz leta 1939 je imela v takratni Dravski banovini vsaka tretja kmetija čebele. Poleg tega je neprecenljiva arhitekturna in kulturna dediščina – čebelnjak in poslikava panjskih končnic, česar drugi narodi pri čebelarjenju ne poznajo.

Po letu 1945 je bilo čebelarstvo v Sloveniji obravnavano predvsem kot društvena dejavnost brez pomembnejše pomoči države. Do prve resne podpore na državni ravni je prišlo šele leta 1984, ko se je začela odbira kranjske čebele na Kmetijskem inštitutu Slovenije (KIS). Prej je na tem področju opravil pomembno delo dr. Jože Rihar, avtor več obširnih poročil za Sklad Borisa Kidriča, ki je raziskave tudi financiral.

Po osamosvojitvi Slovenije se je ministrstvo, pristojno za kmetijstvo, začelo sistematično ukvarjati s čebelarstvom. K temu je veliko prispeval predlog razvojnega projekta Obnova in razvoj slovenskega čebelarstva, ki je bil javnosti predstavljen maja 1992 in ga je takratna Vlada sprejela in finančno podprla kot dokument za oblikovanje strategije razvoja slovenskega čebelarstva (Krek v Papež in sod., 2004). Leta 1997 je bila strategija prvič prenovljena, v letu 2004 pa v okviru podiplomskega študija drugič. Slednja je bila tudi v pomoč pri pripravi triletnega razvojnega programa ukrepov v slovenskem čebelarstvu za obdobje 2005–2007.