Zakon o varstvu zraka

594. Zakon o varstvu zraka

Na podlagi 3. točke 379. člena ustave Socialistične republike Slovenije izdaja Predsedstvo Socialistične republike Slovenije

UKAZ
o razglasitvi zakona o varstvu zraka

Razglaša se zakon o varstvu zraka, ki ga je sprejela Skupščina Socialistične republike Slovenije na seji Zbora združenega dela dne 29. aprila 1975 in na seji Zbora občin dne 29. aprila 1975.

Št. 352-11/75

Ljubljana, dne 29. aprila 1975.

Predsednik Sergej Kraigher l.r.

ZAKON
o varstvu zraka

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

Delovni ljudje in občani organizacije združenega dela, družbenopolitične skupnosti, krajevne skupnosti in druge samoupravne organizacije in skupnosti imajo pravico in dolžnost zagotavljati pogoje za ohranitev naravnega stanja zraka oziroma za izboljšanje onesnaženega zraka z namenom, da se zavaruje prebivalstvo ter družbeno in osebno premoženje in take zagotavljajo zdravi pogoji za delo, stanovanje in rekreacijo.

2. člen

Zrak je pod posebnim družbenim varstvom. Zadeve varstva zraka so zadeve posebnega družbenega pomena.

3. člen

Pod družbenim nadzorstvom so vsi viri, ki onesnažujejo zrak, ne glede ali so v proizvodnji, porabi ali prometu.

Vsi viri onesnaževanja morajo biti izdelani, grajeni, opremljeni, uporabljeni in vzdrževani tako, da ne izpuščajo v zrak večjih koncentracij škodljivih snovi, kot je dovoljeno po določbah tega zakona in po drugih predpisih, ki urejajo ta vprašanja.

4. člen

Svoje pravice, interese in obveznosti za varstvo zraka pred onesnaženjem ter za sanacijo onesnaženega zraka uresničujejo delovni ljudje in občani neposredno in prek organizacij združenega dela, družbenopolitičnih skupnosti, krajevnih skupnosti in drugih samoupravnih organizacij in skupnosti ter v samoupravnih interesnih skupnostih za varstvo zraka (v nadaljnjem besedilu: skupnost za varstvo zraka).

5. člen

Za onesnaženi zrak se šteje po tem zakonu zrak spodnjih plasti zunanje atmosfere, ki vsebuje nezaželene snovi v tolikih množinah, prisotnih v zraku tako dolgo časa, da vplivajo na zdravje in počutje človeka ter povzročajo merljive škodljive učinke na rastlinstvu, živalstvu in materialih.

Onesnaževanje zraka se izraža s količino in koncentracijo škodljivih snovi, ki jih izpušča v zrak posamezni vir onesnaževanja (emisija).

Onesnaženost zraka se izraža s koncentracijo škodljivih primesi v zraku (kot na primer: trdni delci, plini, vonjave) na določenem mestu ob določenem času (imisija).

Dovoljeno onesnaževanje zraka in meje onesnaženosti se določajo s tehničnimi predpisi in normativi.

6. člen

Varstvo zraka pred ionizirajočim sevanjem se izvaja po določbah posebnega zakona.

II. VARSTVO ZRAKA

7. člen

Socialistična republika Slovenja skrbi za varstvo zraka s tem, da usmerja varstvo zraka z družbenimi plani razvoja in z republiškim prostorskim planom, z določitvijo ogroženih območij in izdajo tehničnih predpisov in normativov ter s tem, da zagotavlja del sredstev za varstvo in sanacijo onesnaženega zraka.

Pri izdelavi planov iz prejšnjega odstavka upošteva SR Slovenija zdravstveno ogroženost prebivalstva, urbani razvoj, namensko rabo prostora, tehnološki razvoj, energetsko oskrbo naselij in stopnjo gospodarskega razvoja Slovenije.

8. člen

Občina skrbi za varstvo zraka pred onesnaženjem s smotrnim družbenim, prostorskim in urbanističnim načrtovanjem, sprejema predpise in sanacijske programe, organizira odpravljanje škodljivih posledic onesnaženega zraka za zdravje prebivalstva za okolje in premoženje ter opravlja splošno nadzorstvo nad uresničevanjem sprejete politike za varstvo zraka.

9. člen

Organizacije združenega dela in druge pravne osebe ter posamezniki morajo uporabljati in vzdrževati objekte, obrate ali naprave tako, da nišo prekoračene s predpisi določene meje količin in koncentracij škodljivih snovi, ki se smejo izpuščati v zrak.

10. člen

Organizacije združenega dela in druge pravne osebe morajo stalno nadzorovati onesnaževanje, ki ga povzročajo viri onesnaževanja zraka v njihovih objektih, obratih ali napravah, na način kot to predpišejo s svojim splošnim aktom, ki ga sprejmejo v soglasju s pristojno inšpekcijsko službo. Organizacije združenega dela in druge pravne osebe morajo skrbeti, da se ugotovljene pomanjkljivosti sproti odpravljajo.

V splošnem aktu iz prejšnjega, odstavka tega člena mora biti določen tudi delavec, ki je odgovoren za stalno nadzorstvo onesnaževanja zraka, če ta ni določen, je za izvajanje določb tega zakona odgovoren delavec, ki je po splošnem aktu te organizacije zadolžen za varstvo pri delu.

Način stalnega nadzorstva nad viri onesnaževanja zraka v objektih, obratih in napravah v lasti občanov predpiše v roku treh mesecev po uveljavitvi tega zakona republiški sekretar za urbanizem v soglasju s predsednikom republiškega komiteja za zdravstveno in socialno varstvo, z republiškima sekretarjema za industrijo in za notranje zadeve ter s predsednikom republiškega komiteja za varstvo okolja.

11. člen

Organizacij združenega dela in druge pravne osebe, katerih objekti, obrati ali naprave izpuščajo v zrak škodljive snovi prek dovoljene meje, so dolžne take objekte, obrate ali naprave preurediti v skladu s sanacijskim programom, ki ga sprejme delavski svet oziroma njemu po položaju in funkciji ustrezen organ upravljanja.

12. člen

Pri izdelavi, sprejemanju in uresničevanju regionalnih prostorskih pianov, urbanističnih programov, urbanističnih načrtov, zazidalnih načrtov in urbanističnih redov je treba upoštevati določbe tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov.

13. člen

Za potrebe varstva zraka še ozemlje Socialistične republike Slovenije glede na obstoječe stanje onesnaženosti zraka, geografsko konfiguracijo in z njo povezanimi meteorološkimi razmerami ter glede na prostorsko namembnost razvrsti na:

-

območja, na katerih je zrak. onesnažen do ene petino dovoljene meje (I. območje);

-

območja, na katerih je zrak onesnažen pod dovoljeno mejo (II. območje);

-

območja, na katerih je zrak onesnažen nad dovoljeno, vendar pod kritično mejo (III. območje);

-

območja, na katerih je zrak onesnažen nad kritično mejo (IV. območje),

Pri določanju območij se upoštevajo onesnaženost (imisija) in onesnaževanje zraka (emisija) ter klimatski in drugi pogoji.

14. člen

Gradnja in rekonstrukcija, industrijskih in drugih gospodarskih objektov, ki lahko povečajo onesnaženost zraka v I. območju, ni dovoljena; le izjemoma in v posebno utemeljenih primerih lahko ob določenih pogojih republiški sekretar za urbanizem dovoli gradnjo takih objektov.

Na II. območju je dovoljena gradnja in rekonstrukcija, objektov le do dovoljene meje onesnaženosti zraka.

Na III. in IV. območju je dovoljena gradnja in rekonstrukcija objektov samo v skladu s sprejetim sanacijskim programom ali če imajo objekti lastne čistilne naprave.

Ne glede na izdano dovoljenje po prejšnjih odstavkih tega člena, so investitorji, ki so zgradili ali rekonstruirali svoje objekte, obrate ali naprave, odgovorni za škodo, ki jo zaradi obratovanja teh objektov, obratov ali naprav povzročajo drugim osebam.

15. člen

Občinske skupščine so dolžne za III. in IV: območje onesnaženosti zraka sprejeti sanacijski program. Sanacijski program območja vključuje sanacijske programa za preureditev objektov, obratov in naprav ,organizacij združenega dela in drugih družbenih pravnih oseb ter občanov.

Več občinskih skupščin lahko sprejme skupen sanacijski program.

16. člen