Odločba o odpravi prvega in petega odstavka 17. člena ter o delni odpravi drugega odstavka 17. člena pravilnika o postopku za priznanje modela oziroma vzorca

1752. Odločba o odpravi prvega in petega odstavka 17. člena ter o delni odpravi drugega odstavka 17. člena pravilnika o postopku za priznanje modela oziroma vzorca

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo Patentne pisarne d.o.o., Ljubljana, na seji dne 25. 5. 1995

Odpravijo se prvi in peti odstavek 17. člena pravilnika o postopku za priznanje modela oziroma vzorca (Uradni list RS, št. 49/93) v celoti, v drugem odstavku pa besede: “vsebuje” (druga beseda v stavku), “sestavine iz drugega odstavka 3. člena tega pravilnika” in “pa”.

Pobudnik je z vlogo z dne 11. 4. 1994 dal pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti prvega odstavka 17. člena pravilnika o postopku za priznanje modela oziroma vzorca (v nadaljnjem besedilu: pravilnik), z vlogo z dne 26. 4. 1994 pa še pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti petega odstavka 17. člena pravilnika.

Pobudnik izpodbija prvi odstavek 17. člena pravilnika, ki določa, da se vloga, ki ne vsebuje vseh sestavin po pravilniku, ne sprejme in ne obravnava kot prijava modela oziroma vzorca, ter da urad na vlogi označi, da ni bila sprejeta kot prijava, in jo v celoti vrne vložniku. Po mnenju pobudnika je izpodbijana določba v nasprotju z 2., 8. in 153. členom ustave, s 55. členom zakona o industrijski lastnini ter s 66. in 68. členom zakona o splošnem upravnem postopku. Po mnenju pobudnika navedene določbe zakonov ne dajejo upravnemu organu pooblastila za takšno rešitev. V 55. členu zakona o industrijski lastnini ter 66. in 68. členu zakona o splošnem upravnem postopku je predvideno, da mora organ v primeru nepravilne prijave prijavitelja pozvati, da v določenem roku odpravi ugotovljene pomanjkljivosti. Zakon o industrijski lastnini torej po mnenju pobudnika sploh ni normiral pravnega inštituta “vračanja prijave”, zato naj bi izpodbijani podzakonski predpis očitno samovoljno in nezakonito posegel v zakonsko materijo in jo rešil na način, za katerega ni imel podlage v zakonu.

Pobudnik izpodbija tudi peti odstavek 17. člena pravnilnika, ki določa, da v primeru, če prijavitelj v predvidenem roku ne odpravi vseh ugotovljenih pomanjkljivosti, urad s sklepom zavrže prijavo. Po mnenju pobudnika je izpodbijana določba v nasprotju s 56. členom zakona o industrijski lastnini, ki nekoliko drugače določa pogoj za zavrženje prijave. Po navedenem členu zakona se prijava s sklepom zavrže, če prijavitelj v določenem roku ne odpravi vseh pomanjkljivosti, ki bi jih moral odpraviti po drugem odstavku 55. člena zakona o industrijski lastnini in zato ni mogoče ravnati po prijavi. Po mnenju pobudnika je besedilo petega odstavka pravilnika v direktnem nasprotju z besedilom 56. člena zakona o industrijski lastnini, saj izpodbijani člen pravilnika sankcionira vsako pomanjkljivost z zavrženjem prijave, medtem ko se po zakonu o industrijski lastnini lahko zavrže prijava le zaradi takšnih pomanjkljivosti, zaradi katerih po prijavi ne bi bilo mogoče ravnati. Ker je izpodbijani podzakonski predpis zadevno zakonsko materijo rešil povsem drugače kot zakon o industrijski lastnini, za kar ni imel podlage v zakonu, naj bi bila s tem prekoračena zakonska pooblastila, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 120. člena ustave.

Pobudnik izkazuje svoj pravni interes za vložitev pobude s tem, da je po določbah tretjega odstavka 5. člena zakona o industrijski lastnini pooblaščen zastopati tuje pravne in fizične osebe v zadevah industrijske lastnine pred uradom Republike Slovenije za varstvo industrijske lastnine (v nadaljnjem besedilu: urad) ter pred drugimi upravnimi organi in sodišči, ta njegov pravni interes pa naj bi bil prizadet zaradi nezakonitih določb izpodbijanega pravilnika.