Odločba o zavrnitvi ustavne pritožbe

73. Odločba o zavrnitvi ustavne pritožbe

Številka: Up-366/16-27

Datum: 5. 12. 2019

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe DELO, Časopisno založniško podjetje, d. o. o., Ljubljana, ki jo zastopa Stojan Zdolšek, odvetnik v Ljubljani, na seji 5. decembra 2019

Ustavna pritožba zoper II. točko izreka sodbe Vrhovnega sodišča št. II Ips 304/2013 z dne 21. 1. 2016 se zavrne.

Tožnica (Slovenska demokratska stranka – v nadaljevanju SDS) je od pritožnice (v pravdi toženke) zahtevala javno opravičiloza objavo članka z naslovom »Denar iz Patrie ni končal pri Janezu Janši, temveč v njegovi stranki SDS«, objavljenem v dnevnem časopisu Delo 23. 11. 2009. Tožnica je zahtevala tudi povrnitev škode, ki ji je kot politični stranki nastala zaradi okrnitve njenega ugleda in dobrega imena (183. člen Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo in 20/18 – v nadaljevanju OZ). (Glej opombo 1) O odločitvi sodišča, s katero je bil zavrnjen zahtevek za javno opravičilo, je Ustavno sodišče že odločalo, in sicer je z odločbo št. Up-530/14 z dne 2. 3. 2017 (Uradni list RS, št. 17/17, in OdlUS XXII, 18) razveljavilo sodbo Višjega sodišča glede odločitve o zahtevku za javno opravičilo in zadevo v tem delu vrnilo Višjemu sodišču v novo odločanje. (Glej opombo 2) Sprejelo je stališče, da sodišče krši pravico do varstva ugleda iz 35. člena Ustave, če z neustreznim ovrednotenjem pomena, ki ga ima sporočilo za povprečnega bralca, izhodišče tehtanja pravic v koliziji zasnuje tako, da to učinkuje v škodo pravice do varstva ugleda. Ustavno sodišče v tem postopku presoja odločitev Vrhovnega sodišča, ki je pritožnici (enako kot sodišče prve stopnje) naložilo plačilo 10.000,00 EUR odškodnine zaradi nedopustne okrnitve ugleda in dobrega imena tožnice.

Sodišče prve stopnje je v tem delu ugodilo odškodninskemu zahtevku tožnice. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja ugotovitev, da finski preiskovalec novinarju ni izrekel besedila v takšni obliki, kot je bilo navedeno v naslovu in uvodnem besedilu članka, oziroma da je novinar svojemu viru pripisal besede, ki jih ta ni izrekel. Sodišče prve stopnje se je na podlagi izvedenih dokazov prepričalo, da finski preiskovalec besed, ki se mu kot citati pripisujejo v naslovu članka, ni izjavil. Ugotovilo je, da je »finski preiskovalec zanikal, da je denar iz Patrie zagotovo stekel k tožeči stranki, potrdil pa je, da je to ena izmed smeri preiskave«. Po presoji sodišča prve stopnje so bili odgovori finskega preiskovalca »toliko nevtralni, nedokončni, previdni in z opozorili na to, da bo šele končana preiskava podala jasne odgovore«, da ni mogoče sprejeti trditve, da je novinar na podlagi odgovorov finskega preiskovalca utemeljeno postavil trditve, kot jih je v trdilni obliki zapisal v naslovu članka in besedilu članka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pritožničin novinar svojemu viru pripisal besede v obliki in v citatih drugače, kot jih je ta oseba izrekla; da je objavil neresnično in nedokazano trditev, ki jo je pripisal finskemu preiskovalcu; da se je novinar (skupaj z odgovornim urednikom) za to objavo zavestno odločil in da mu zato ni uspelo razbremeniti se svoje odgovornosti. Pri tem je novinar za utemeljenost svojih trditev v naslovu spornega članka in tudi v članku samem kot dokaz ponudil le domnevne citate in izjave finskega preiskovalca.Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je ne le naslov, temveč tudi besedilo članka postavljeno kot trditev in kot tako vsebuje izjemno hud očitek o tožničinikršitvi volilne zakonodaje in pravilposlovanja političnih strank v Republiki Sloveniji, ki jim ni dovoljeno pridobivati finančnih sredstev iz tujine, posebej ne za volilne kampanje. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil članek dlje časa predmet javne razprave, med tožničinimi člani pa je povzročil veliko razburjenja in vprašanj, ki so terjali odgovore. Sodišče prve stopnje je zato ocenilo, da je tožnica kot politična stranka utrpela pravno priznano škodo na svojem ugledu in dobrem imenu, ter pravično denarno odškodnino zanjo ovrednotilo v znesku 10.000,00 EUR.

Zoper prvostopenjsko odločitev sta se pritožili obe pravdni stranki. Višje sodišče je pritožbo tožnice zavrnilo, pritožničini pritožbi pa je ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je oba tožbena zahtevka zavrnilo. Odločitev o zavrnitvi denarnega odškodninskega zahtevka je oprlo na stališče, »da posledice nedopustnega posega niso bile tako intenzivne, da bi utemeljevale prisojo denarne odškodnine«. Višje sodišče je sicer pritrdilo oceni sodišča prve stopnje glede protipravnosti ravnanja novinarja, kar zadeva zapisano trditev v besedilu članka, ne pa tudi, kar zadeva naslov članka, ki je po presoji Višjega sodišča pomensko tako odprt, da ne omogoča zaključka o njegovi protipravnosti. Glede trditve v besedilu članka pa je Višje sodišče pojasnilo, da je izid dokaznega postopka, preizkušen v pritožbenem postopku, pokazal, da je finski preiskovalec novinarju povedal, da imajo veliko podatkov o tem, da je denar iz Patrie končal v Sloveniji, in da je pretok denarja iz Patrie k tožnici ena glavnih smeri preiskave, ne pa tudi, da imajo dovolj dokazov, da lahko z gotovostjo potrdijo tak sklep. Kot je poudarilo Višje sodišče, je pomembna razlika med trditvijo, da ima finska policija veliko podatkov, da je denar iz Patrie končal v Sloveniji, in da preiskuje tudi tezo, da se je denar stekel k tožnici, na eni strani in trditvijo, da zbrani dokazi z gotovostjo potrjujejo to tezo, na drugi strani. Tudi po stališču Višjega sodišča za opisano prenareditev preiskovalčeve izjave v spornem članku ne more biti podan upravičen interes, ki bi izključeval nedopustnost posega v tožničin ugled. Višje sodišče se je sklicevalo na svojo odločitev št. I Cp 3575/2011 z dne 6. 7. 2012, sprejeto v isti zadevi, in iz nje povzelo bistvene poudarke o posebnostih tehtanja svobode novinarskega izražanja in ugleda (med drugim) politične stranke, ko gre za poročanje o nepravilnostih pri delovanju političnih strank.

Zoper drugostopenjsko sodbo je tožnica vložila (i) predlog za dopustitev revizije glede dela odločitve, ki se nanaša na javno opravičilo, in (ii) revizijo glede dela odločitve, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo denarne odškodnine zaradi okrnitve ugleda po 183. členu OZ. Vrhovno sodišče je predlog za dopustitev revizije zavrnilo. V delu, ki se nanaša na denarni odškodninski zahtevek, pa je reviziji ugodilo in drugostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je potrdilo prvostopenjsko odločitev glede prisojene pravične denarne odškodnine. Upoštevajoč dejanske ugotovitve nižjih sodišč je sprejelo stališče, da sporni citat izkrivlja tisto, kar je novinarju povedal finski preiskovalec, in da to pomeni nedopusten poseg v pritožničin ugled, saj ni upravičenega razloga za prenareditev preiskovalčeve izjave. Pritrdilo je presoji, da pritožnici ni uspelo dokazati niti resničnosti trditve, zapisane v naslovu in uvodnem besedilu članka, niti tega, da je imel njen novinar utemeljeno podlago verjeti v resničnost zapisane trditve. Dodalo je, da je tožnica res politična stranka in da so meje svobode izražanja v tovrstnih razpravah široke, vendar je nato poudarilo, da svoboda novinarskega izražanja ne more ščititi tudi zavestno neresničnih trditev o dejstvih, ki posegajo v ugled druge osebe. Ker je pritožničino ravnanje samo po sebi pomenilo nedovoljen poseg v tožničine osebnostne pravice, to po presoji Vrhovnega sodišča zadošča za prisojo pravične denarne odškodnine na podlagi 183. člena OZ.

Pritožnica zatrjuje kršitve pravic iz 22., 25., 27., 29. in 39. člena Ustave. Poudarja, da izpodbijana odločitev huje krši njeno pravico iz 39. člena Ustave, saj ima prisojena odškodnina kaznovalno naravo in v medijskem prostoru ustvarja zastraševalni učinek. Obravnavana zadeva naj bi zato odpirala pomembno ustavnopravno vprašanje, tj. razpravo o naravi prisoje denarne odškodnine pravni osebi zaradi posega v njene osebnostne pravice in o merilih zanjo. Pritožnica Vrhovnemu sodišču očita, da pri tehtanju pravic v koliziji ni v zadostni meri upoštevalo okoliščine, da je tožnica politična stranka. Po njenem mnenju mora imeti interes družbe za javno razpravo o političnih zadevah prednost pred interesi političnih subjektov za varstvo njihovega ugleda in dobrega imena. V obravnavani zadevi naj bi pritožničin novinar ostal znotraj vsebinskih okvirov teme, o kateri je poročal, in naj bi tako prispeval k odprti javni razpravi o družbeno pomembni temi. Po mnenju pritožnice novinar ni dolžan preverjati resničnosti uradnih podatkov, če informacijo oblikuje v dobri veri, in ne odgovarja niti, če se informacije kasneje izkažejo za neresnične. Kot zatrjuje pritožnica, niti iz prvostopenjske sodbe niti iz sodbe Višjega sodišča ne izhaja ugotovitev, da bi se novinar zavedal, da članek ne vsebuje resničnih informacij. To ugotovitev naj bi v svoji odločitvi zapisalo šele Vrhovno sodišče in s tem nedovoljeno poseglo v ugotovljeno dejansko stanje nižjih sodišč, s tem pa kršilo 22. in 25. člen Ustave. Izpovedbe novinarja, finskega preiskovalca in Darijana Koširja naj bi potrjevale, da je novinar objavljene informacije oblikoval v dobri veri. Na skrbnost novinarja naj bi kazal tudi članek, objavljen naslednji dan po objavi spornega članka, v katerem je novinar posebej poudaril, da preiskava še ni končana.

Pritožnica nadalje zatrjuje, da je Vrhovno sodišče očitno napačno uporabilo 183. člen OZ. S stališčem, da že sam poseg v osebnostne pravice tožnice zadošča za prisojo vsaj določene denarne odškodnine, naj bi neobrazloženo in arbitrarno odstopilo od sodne prakse. Izpodbijana odločitev je po mnenju pritožnice očitno napačna, saj naj bi brez tehtne obrazložitve negirala načelo popolne odškodnine. Osnovni namen odškodnine naj bi bil v odpravi negativnih posledic protipravnega ravnanja, ki pa v konkretnem primeru niso bile izkazane. Razlaga 183. člena OZ, kot jo je sprejelo Vrhovno sodišče, naj bi povzročila zastraševalni učinek (t. i. chilling effect) in naj bi omogočala serijsko ustrahovanje medijev. Vrhovno sodišče naj bi brez zakonske podlage vzpostavilo razlikovanje med »osnovnim zneskom pravične odškodnine« (ki naj bi pravni osebi pripadal že na podlagi ugotovitve protipravnega posega v njene osebnostne pravice) in višjim zneskom (ki ga lahko pravna oseba utemelji z dodatnimi posledicami). Kot poudarja pritožnica, OZ ne določa, katere okoliščine pravni osebi omogočajo prisojo denarne odškodnine in katera merila se upoštevajo pri določitvi njene višine. Pritožnica zato meni, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za sorazmernost prisojenih odškodnin, kar naj bi bilo tudi v nasprotju s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Pritožnica meni, da bi se moralo Vrhovno sodišče glede na to, da je spremenilo odločitev Višjega sodišča, še posebej obširno opredeliti do navedb strank in razlogov sodišč nižjih stopenj.

Stališče Vrhovnega sodišča, da tožnici ni treba dokazovati nastale škode in da sámo namerno ravnanje novinarja zadošča za prisojo odškodnine, po mnenju pritožnice kaže na kaznovalno naravo prisojene odškodnine, kar naj ne bi bil namen zakonodajalca pri pisanju 183. člena OZ. Pritožnica je prepričana, da če bi se zakonodajalec odločil za uvedbo kaznovalne odškodnine, tega ne bi storil le za pravne osebe, temveč tudi za fizične osebe. Zato naj bi bili z izpodbijano odločitvijo pritožnici kršeni pravici iz 14. in 22. člena Ustave. Izrek kaznovalne odškodnine naj bi bil v konkretnem primeru še posebno neprimeren, saj je odškodnina naložena pritožnici kot delodajalki, ki ji v odnosu do tožnice ni mogoče očitati nikakršnega zavržnega ravnanja. Pritožnica še zatrjuje, da bi ji morala biti zaradi kaznovalne narave odškodnine v postopku zagotovljena ustrezna kazenskopravna jamstva iz 27., 28. in 29. člena Ustave. Ustavnemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe Vrhovnega sodišča v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Predlaga tudi, naj Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) začne postopek za oceno ustavnosti 183. člena OZ.

Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-366/16 z dne 11. 12. 2018 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena ZUstS je Ustavno sodišče o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Vrhovno sodišče. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki iz pravdnega postopka, tj. tožnici SDS.

Nasprotna udeleženka v svojem odgovoru predlaga zavrnitev ustavne pritožbe. Poudarja, da izvrševanje pravice do svobode izražanja (39. člen Ustave in 10. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti novinarjev, da pri svojem delu ne prestopijo določenih meja glede spoštovanja pravic zasebnosti ter osebnostnih pravic drugih. Nasprotna udeleženka se strinja, da novinar ne odgovarja za informacije, ki jih oblikuje v dobri veri, četudi bi se kasneje izkazale za neresnične. Vendar poudarja, da v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj pritožnici ni uspelo dokazati, da je trditev, zapisana v naslovu članka, resnična in da ji je novinar lahko utemeljeno verjel. Ugotovljeno naj bi bilo ravno nasprotno, tj. da se je novinar zavedal neresničnosti svoje trditve. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da finski preiskovalec novinarju ni izrekel besedila v takšni obliki, kot je bilo navedeno v naslovu spornega članka. Pritožničin novinar naj bi se zavedal, da naslov članka ne vsebuje resnične informacije in da bo njena objava zagotovo močno odmevala ter imela velik vpliv v slovenskem medijskem in javnem prostoru, pa je kljub temu vztrajal pri besedilu članka v trdilni obliki. Nasprotna udeleženka meni, da so drugačna pritožničina zatrjevanja, da naj bi bila sporna informacija oblikovana v dobri veri in da naj bi novinar utemeljeno verjel v njeno resničnost, neutemeljena. Prav tako neutemeljene naj bi bile pritožničine trditve v delu, ki se nanašajo na oceno Višjega sodišča, da je pritožničin novinar prenaredil preiskovalčevo izjavo, pri čemer naj bi bil standard prenareditve izjave v bistvenem podoben standardu uporabe pretiranih izjav oziroma provokacije. Nasprotna udeleženka meni, da že na podlagi jezikovnega pomena omenjenih izrazov to ne more držati. Glede na stališča, sprejeta v odločbi Ustavnega sodišča št. Up-530/14, nasprotna udeleženka meni, da so drugačna zatrjevanja pritožnice neutemeljena, praksa Ustavnega sodišča in ESČP, na katero se sklicuje z namenom utemeljitve zatrjevane kršitve, pa irelevantna. Tudi očitek pritožnice Vrhovnemu sodišču, da naj bi samo ugotavljalo dejansko stanje, s čimer naj bi kršilo pravice iz 22. in 25. člena Ustave, naj bi bil neutemeljen. V obrazložitvi prvostopenjske sodbe naj bi bile podrobno pojasnjene ugotovitve sodišča o dejstvu, da se je novinar zavedal neresničnosti podane informacije. V zvezi z odmero odškodnine po 183. členu OZ nasprotna udeleženka meni, da Vrhovno sodišče ni odstopilo od sodne prakse glede tega vprašanja. Vrhovno sodišče naj bi že v sklepu št. II Ips 238/2015 z dne 8. 1. 2015 sprejelo stališče, da za obstoj pravno priznane nepremoženjske škode po 183. členu OZ zadostuje že sama kršitev te osebnostne pravice, torej kršitev ugleda in dobrega imena. Enako stališče naj bi Vrhovno sodišče sprejelo tudi v sodbi št. II Ips 274/2013 z dne 4. 6. 2015. Nasprotna udeleženka se sklicuje še na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi št. III Ips 71/2016 z dne 24. 7. 2018, da je treba 183. člen OZ razlagati restriktivno, da se v pravni red ne vnašajo neenakosti med fizičnimi in pravnimi osebami, saj se mora škoda pri fizičnih osebah odraziti v duševnih bolečinah, kar pa pri pravnih osebah po naravi stvari ni mogoče. Gre za posebno kategorijo nepremoženjske škode, ki izhaja neposredno iz kršiteljevega ravnanja. Po mnenju nasprotne udeleženke je Vrhovno sodišče svojo odločitev ustrezno obrazložilo in pojasnilo posebne okoliščine, ki jo upravičujejo, zato so neutemeljeni pritožničini očitki, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Kar se tiče višine odmerjene odškodnine, nasprotna udeleženka poudarja, da gre le za vprašanje materialnega prava. Ustreznost višine odmerjene odškodnine je mogoče preveriti z vpogledom v primerljivo sodno prakso. Nasprotna udeleženka tudi nasprotuje predlogu pritožnice, naj Ustavno sodišče začne postopek za oceno ustavnosti 183. člena OZ. Po njenem mnenju gre za pravni standard, ki ga napolni sodišče v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine posameznega primera.

Odgovor nasprotne udeleženke je bil poslan pritožnici, ki se nanj ni odzvala.