Odločba o ugotovitvi, da 3., 6. in 8. točka 2. člena, prvi odstavek 5. člena, drugi in četrti odstavek 8. člena ter tretji odstavek 17. člena Zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 niso v neskladju z Ustavo

996. Odločba o ugotovitvi, da 3., 6. in 8. točka 2. člena, prvi odstavek 5. člena, drugi in četrti odstavek 8. člena ter tretji odstavek 17. člena Zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 niso v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-115/23-14

Datum: 4. 4. 2024

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Okrajnega sodišča v Ljubljani, na seji 4. aprila 2024

Točke 3, 6 in 8 2. člena, prvi odstavek 5. člena, drugi in četrti odstavek 8. člena ter tretji odstavek 17. člena Zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (Uradni list RS, št. 186/21) niso v neskladju z Ustavo.

Okrajno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju predlagatelj) vlaga zahtevo za oceno ustavnosti Zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (v nadaljevanju ZOKIPOSR) in predlaga njegovo razveljavitev v celoti. Meni, da je ZOKIPOSR v neskladju z 2., 14. in 22. členom Ustave. Predlagatelj pojasnjuje, da je na podlagi ZOKIPOSR izdal sklep o nadaljevanju izvršbe zoper Republiko Slovenijo kot novo dolžnico (šlo naj bi za izvršbo, najprej dovoljeno zoper gospodarsko družbo, po njenem izbrisu iz sodnega registra pa nadaljevano zoper njeno družbenico), ki naj še ne bi bil pravnomočen.

Predlagatelj glede 6. točke 2. člena ZOKIPOSR navaja, da se v njej vsebovana definicija upnika »ne prekriva z opisom upnika v 3. točki«, niti naj ne bi bila v skladu s terminologijo iz Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14, 54/15, 11/18 in 36/21 – v nadaljevanju ZIZ). ZIZ naj tudi ne bi uporabljal izraza »pravnomočni izvršilni naslov« iz 6. točke 2. člena ZOKIPOSR. Poleg tega naj bi ZOKIPOSR pri naštevanju subjektov, na katere se je lahko glasil izvršilni naslov, na podlagi katerega je pozneje prišlo do izterjave dolga od družbenika, »pozabil« na družbo. Predlagatelj se sprašuje tudi, ali mora upnik razpolagati z izvršilnim naslovom (iz 3. oziroma 6. točke 2. člena ZOKIPOSR) že ob uveljavitvi ZOKIPOSR, in se sprašuje o obravnavi upnikov, ki jih pridobijo pozneje, zlasti po izteku roka treh let iz 9. člena ZOKIPOSR.

Ker naj »upnik ne bi bil zajet v pojem upravičenca«, naj ne bi bilo jasno, kakšen je njegov položaj in kako lahko uveljavlja svoje pravice na podlagi ZOKIPOSR ter katere postopkovne določbe veljajo tudi zanj. Predlagatelj opozarja, da je vprašanje, kako se ureja razmerje med upnikom in družbenikom, od katerega upnik terja plačilo, pa še ni plačal dolga izbrisane družbe (ta družbenik naj namreč ne bi bil zajet v pojem upravičenec iz 5. točke 2. člena ZOKIPOSR).

Predlagatelj v zvezi s »pravnomočno sodno odločbo« iz definicije »škode« iz 3. točke 2. člena ZOKIPOSR (Glej opombo 1) navaja, »da si je mogoče predstavljati, da naj bi bila izdana proti družbeniku«. To naj bi bilo problematično zaradi sodne prakse, ki naj bi dopuščala izvršbo proti družbeniku tudi na podlagi pravnomočne sodbe, izdane proti družbi, prav tako pa pritegnitev družbenika v izvršbo pozneje, še celo po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, izdanega proti družbi.

Glede tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR predlagatelj navaja, da ni jasno, zakaj uvaja pojem »odgovorni družbenik« in kaj ta pojem sploh pomeni. Ne bi naj bilo jasno, ali država prevzame dolg le tistih odgovornih družbenikov, ki izpolnjujejo pogoje iz 5. člena ZOKIPOSR, oziroma ali lahko prevzemu dolga drugih družbenikov nasprotuje (predlagatelj meni, da bi moralo biti tako). Ne bi naj bilo jasno, upoštevaje tudi 6. točko 2. člena ZOKIPOSR, ali Republika Slovenija prevzame tudi dolg družbenikov, ki so pravne osebe.

Pogoji za dodelitev odškodnine upravičencem do odškodnine naj bi bili nejasni. Predlagatelj meni, da ZOKIPOSR ne pojasni pojma »razpoložljive aktivnosti« iz prve alineje prvega odstavka 5. člena ZOKIPOSR. Sprašuje se, kako je mogoče, da oseba, ki je v zakonsko predpisanih rokih izvedla vse razpoložljive aktivnosti, s tem ne bi preprečila izbrisa gospodarske družbe. Poleg tega naj bi argumente, ki bi jih v postopkih po ZOKIPOSR lahko navajali upravičenci, v številnih primerih že presojala sodišča. Ne bi naj bilo jasno, kaj pomeni, da nekdo »ni moral preprečiti izbrisa«.

Druga alineja prvega odstavka 5. člena ZOKIPOSR je po mnenju predlagatelja še manj jasna. Predlagatelj meni, da zakon ne pove, kateri naj bi bili opravičljivi razlogi, da se nekdo ni skliceval na status pasivnega družbenika. Predlagatelj tudi ne ve, kako naj bi se razlagal pojem »drugi razlogi« iz iste alineje; iz formulacije sklepa, da je vseeno, iz kakšnega razloga je bil ugovor statusa pasivnega družbenika v predhodnih sodnih postopkih zavrnjen. Tudi tu naj bi šlo za ponovno presojo v sodnih postopkih enkrat že obravnavanih vprašanj. Pri tem predlagatelj ne razume smisla razločevanja med opravičljivimi razlogi za opustitev uveljavljanja statusa pasivnega družbenika in (poljubnimi) drugimi razlogi za neuspešno uveljavljanje tega statusa. To razločevanje naj bi vodilo do nelogičnih rezultatov. Ne bi naj tudi bilo jasno, zakaj druga alineja prvega odstavka 5. člena ZOKIPOSR pogojuje upravičenje do odškodnine s tem, da oseba ni imela odvetnika.

Iz drugega odstavka 8. člena ZOKIPOSR naj ne bi bilo jasno razvidno, ali je za reševanje zahtevkov izbrisanih družb, ki so imele sedež v Ljubljani, pristojen tudi sedež Državnega odvetništva v Ljubljani. Opredelitev pojma »upravni organ« iz 8. točke 2. člena ZOKIPOSR naj bi bila dvomljiva, ker naj zakon upravnemu organu pravice vodenja postopkov in odločanja ne bi podeljeval. Po drugi strani naj bi dodatno nejasnost vnašalo dejstvo, da iz drugih določb ZOKIPOSR izhaja dostopnost pravdne (ne upravne) poti za odločanje o spornih pravicah na podlagi ZOKIPOSR. Predlagatelju ni jasno, ali je triletni rok iz 9. člena ZOKIPOSR »tudi rok za vložitev morebitne tožbe« niti ali se zastaralni roki z vložitvijo zahteve pred Državnim odvetništvom prekinejo, čas, ki je predviden za reševanje zahtevkov pred njim, pa se ne všteje v čas zastaranja.

Nerešeno naj bi bilo tudi vprašanje, kaj se v primeru prevzema dolga zgodi z izvršilnimi postopki, ki so v teku proti družbenikom. Predlagatelj v 24. členu ZIZ ne vidi temelja za to, da bi upnik lahko kar na podlagi ZOKIPOSR zahteval nadaljevanje izvršbe proti državi. Predlagatelj meni, da je nedoločno urejeno, ali je temelj za prehod dolga na državo sporazum o prevzemu dolga (četrti odstavek 8. člena ZOKIPOSR) ali zakon (tretji odstavek 17. člena ZOKIPOSR).

Predlagatelj vidi nezdružljivost med četrtim odstavkom 8. člena in tretjim odstavkom 17. člena ZOKIPOSR. Ne bi naj bilo jasno, ali je temelj za prehod dolga na državo zakonska domneva ali sporazum. Četrti odstavek 8. člena ZOKIPOSR naj bi bil v nasprotju s 427. členom Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo in 20/18 – OZ).

Predlagatelj trdi, da je zaradi prevelike nejasnosti in nedoločnosti naštetih določb ZOKIPOSR ogrožena pravna varnost, kar naj bi bilo v neskladju z 2., 14. in 22. členom Ustave, in predlaga, naj Ustavno sodišče razveljavi ZOKIPOSR v celoti.

Ustavno sodišče je zahtevo poslalo v odgovor Državnemu zboru, ki nanjo ni odgovoril.

Sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora na podlagi 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) prekiniti postopek in z zahtevo začeti postopek za oceno njegove ustavnosti. Tako dejstvo prekinitve postopka kot tudi to, da mora sodišče izkazati, da mora izpodbijano zakonsko določbo uporabiti v postopku, v katerem odloča, spadata v okvir procesne predpostavke iz 156. člena Ustave in iz prvega odstavka 23. člena ZUstS, ki mora biti izpolnjena za začetek postopka za oceno ustavnosti zakona. Da bi bila procesna predpostavka za vsebinsko obravnavo zahteve izpolnjena, se mora zahteva sodišča nanašati na del zakona oziroma na zakonsko določbo, na katero bi moralo sodišče opreti svojo odločitev. (Glej opombo 2) Ustavno sodišče je namreč upravičeno intervenirati le takrat, kadar je ustavnosodna presoja zakona potrebna za zagotovitev ustavnoskladne odločitve v konkretnem sodnem postopku. Zato mora sodišče v zahtevi za presojo ustavnosti utemeljiti, da mora v konkretni zadevi, v kateri sodi, uporabiti (domnevno protiustavno) zakonsko ureditev na način, ki mu preprečuje ustavnoskladno odločitev. (Glej opombo 3)

Predlagatelj izkazuje obstoj te procesne predpostavke tako, da zahtevi za oceno ustavnosti prilaga pravnomočni sklep o prekinitvi postopka odločanja o ugovoru nove dolžnice (Republike Slovenije) zoper sklep o nadaljevanju izvršbe zoper njo, sicer leta 1998 začete zoper gospodarsko družbo, ki je bila pozneje izbrisana iz sodnega registra, in leta 2003 nadaljevane zoper njeno družbenico. Sklep je bil izdan na podlagi tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR. Predlagatelj namreč odloča o izvršbi zoper državo na podlagi zakonske določbe, ki ureja državni prevzem še nepoplačanega dolga družbenikov iz sodnega registra izbrisanih družb. Predlagatelj ne odloča v odškodninskem sporu teh družbenikov zoper državo zaradi škode, ki so jo utrpeli, ker so vsaj delno plačali obveznosti, ki so nanje prešle zaradi izbrisa. Pretežni del ZOKIPOSR se nanaša prav na problematiko teh odškodnin. Predlagatelj mora torej v izvršilnem postopku uporabiti le tretji odstavek 17. člena ZOKIPOSR (in 6. točko 2. člena istega zakona, na katero se navedena določba sklicuje).

Predlagatelj sicer z zahtevo za oceno ustavnosti ZOKIPOSR izpodbija bistveno širše. Predlaga razveljavitev celotnega ZOKIPOSR, vendar je glede na vsebino zahteve treba šteti, da dejansko izpodbija 3., 6. in 8. točko 2. člena, prvi odstavek 5. člena, drugi in četrti odstavek 8. člena in tretji odstavek 17. člena ZOKIPOSR. To, da predlagatelj izpodbija tudi zakonske določbe, ki mu jih v konkretnem postopku, iz katerega izvira zahteva, ni treba uporabiti, bi samo po sebi narekovalo, da Ustavno sodišče zahtevo v delu, v katerem predlagatelj odločitve o ustavnosti izpodbijane ureditve za potrebe konkretnega sodnega postopka ne potrebuje, zavrže.

Ustavno sodišče se je v tem primeru izjemoma odločilo, da zahtevo predlagatelja vsebinsko obravnava v širšem obsegu. (Glej opombo 4) V tej zadevi je Republika Slovenija, dolžnica iz prekinjenega izvršilnega postopka, vložila predlog za začasno zadržanje izvajanja ZOKIPOSR. Predlog je sicer nedovoljen. (Glej opombo 5) Vendar je Državno odvetništvo v navedenem predlogu prepričljivo orisalo, da je domnevna nejasnost oziroma nerazumljivost ZOKIPOSR – ki jo zatrjuje tudi predlagatelj v zahtevi – lahko problem širših razsežnosti. Skupna vrednost prejetih zadev v zvezi z ZOKIPOSR na Državnem odvetništvu naj bi bila že novembra 2023 8.668.369,01 EUR. Domnevno dvoumen in nejasen zakon, ki ureja materijo, v zvezi s katero se lahko pojavijo množični spori z velikim številom tožnikov oziroma upnikov, lahko povzroči veliko obremenitev sodišč z dolgotrajnimi in zapletenimi sodnimi postopki (ki so lahko pogosto prekinjeni zaradi vlaganja zahtev za oceno ustavnosti) in s tem zelo negativno vpliva na zagotavljanje človekove pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (prvi odstavek 23. člena Ustave) – v pravdah in izvršbah po ZOKIPOSR, posredno pa tudi v drugih sodnih postopkih.

Ustavno sodišče je zato opravilo presojo skladnosti z Ustavo vseh izpodbijanih določb ZOKIPOSR (15. točka obrazložitve te odločbe). Državni zbor ni odgovoril na zahtevo in tako niti ni ugovarjal širši presoji Ustavnega sodišča, kakršno zahteva predlagatelj in kot je utemeljena v prejšnji točki obrazložitve. Zato mu ni bilo treba dajati dodatne možnosti, da se izreče o razlogih zahteve.

Ustavno sodišče je opravilo presojo skladnosti z Ustavo vseh izpodbijanih določb ZOKIPOSR v okviru očitkov iz zahteve za oceno ustavnosti. Vendar pa je upoštevalo, da je predlagatelj z Ustavo predviden državni organ, ki mu ZUstS podeljuje privilegiran dostop do Ustavnega sodišča. Zato je utemeljeno pričakovanje, da bodo njegove zahteve strokovno in kvalitetno obrazložene. Glede na navedeno je Ustavno sodišče obravnavalo le tiste predlagateljeve očitke, ki so razumljivi, dovolj opredeljeni in niso očitno neutemeljeni. (Glej opombo 6) Predvsem ni obravnavalo trditev, ki niso dovolj obrazložene, in očitkov, v katerih predlagatelj v bistvu zatrjuje neprimernost določene zakonske rešitve oziroma slabo nomotehniko in niti ne gre za to, da določbe ne bi znal razložiti. (Glej opombo 7)

Predlagatelj formalno zatrjuje neskladje z 2., 14. in 22. členom Ustave. Vendar je ne le iz vsebine zahteve za oceno ustavnosti, pač pa posebej iz pravovarstvenega predloga v njenem zadnjem odstavku jasno razvidno, da zatrjuje le ustavno nevzdržno nejasnost oziroma nedoločnost izpodbijanih določb ZOKIPOSR. Ustavno sodišče je zato opravilo presojo z vidika načela jasnosti in pomenske določljivosti predpisov, ki je eno od načel pravne države iz 2. člena Ustave.

Uvodno o načelu jasnosti in pomenske določljivosti