Resolucija o jedrski in sevalni varnosti v Republiki...

2147. Resolucija o jedrski in sevalni varnosti v Republiki Sloveniji za obdobje 2013–2023 (ReJSV13–23)

Na podlagi 109. člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo in 105/10) je Državni zbor na seji dne 20. junija 2013 sprejel

R E S O L U C I J O
o jedrski in sevalni varnosti v Republiki Sloveniji za obdobje 2013–2023 (ReJSV13–23)

1. UVOD

Uporaba jedrskih tehnologij in različnih vrst virov ionizirajočega sevanja je sestavni del marsikaterega področja sedanje družbe. Pridobivanje električne energije v jedrskih elektrarnah dosega vidne pozitivne makroekonomske rezultate in z znanjem ter inovativnostjo prispeva h konkurenčnosti gospodarstva in k zanesljivi oskrbi z električno energijo, brez rentgenskih slik pa si ne moremo predstavljati medicinske diagnostike, ki prispeva h kakovosti življenja. V zgodovini razvoja uporabe jedrskih tehnologij od sredine dvajsetega stoletja naprej se je iz leta v leto povečevalo tudi zavedanje o pomembnosti sistematičnega zagotavljanja varnosti teh tehnologij, predvsem v jedrski energetiki, seveda pa tudi varne uporabe vseh vrst ionizirajočih sevanj. V Sloveniji je, podobno kakor v vseh razvitih državah, od sredine dvajsetega stoletja dalje nastajala zakonodaja, ki upošteva zahteve mednarodnih standardov na tem področju, zlasti standarde Mednarodne agencije za atomsko energijo (MAAE). Od začetka enaindvajsetega stoletja dalje je zavezanost k zagotavljanju jedrske in sevalne varnosti poudarjena tudi na najvišji politični ravni. To je od leta 2010 zapisano v temeljnem standardu MAAE GSR Part 1: Governmental Legal and Regulatory Framework for Safety (Državni pravni in upravni okvir za (jedrsko in sevalno) varnost), ISBN:978-92-0-106410-3, ISSN 1020–525X. Čeprav določila standardov MAAE niso zavezujoča, jih vse države, uporabnice jedrske energije, praviloma upoštevajo. Tudi za pripravo Resolucije o jedrski in sevalni varnosti v Republiki Sloveniji za obdobje 2013–2023 (v nadaljnjem besedilu: Resolucija) je bil glavni povod omenjeni standard. Čeprav Republika Slovenija že ima zakonodajo in upravno ureditev na področju jedrske in sevalne varnosti, ki je v veliki meri v skladu z mednarodnimi standardi, pa Resolucija izpolnjuje krovno vrzel. Predstavlja temeljno politično usmeritev in zavezanost k jedrski in sevalni varnosti kot prednostni nalogi ob vseh drugih vidikih uporabe jedrskih tehnologij in ionizirajočih sevanj.

Resolucija v prvem delu poudarja deset temeljnih varnostnih načel, h katerim je usmerjena zakonodaja Republike Slovenije, v nadaljevanju opisuje glavne jedrske in sevalne dejavnosti v državi, opiše vključenost slovenskih predpisov v mednarodne povezave na tem področju, opiše obstoječo zakonodajo in organizacijo državnih organov ter poudari potrebo po ustreznih kadrih za zagotavljanje jedrske in sevalne varnosti. S tem je povezana tudi raziskovalna in razvojna dejavnost, posebnega pomena pa sta sodelovanje javnosti in zavezanost h kakovosti, odličnosti v vodenju in k varnostni kulturi.

Jedrska in sevalna varnost (tudi jedrska varnost in varstvo pred sevanji) sta pojma, ki nista enotno opredeljena ne v domači zakonodaji in praksi ne v mednarodnem prostoru. Obstoječe opredelitve upoštevajo tri glavne cilje: varnost jedrskih objektov, varno ravnanje z radioaktivnimi odpadki in varstvo pred sevanji z varnostjo virov ionizirajočih sevanja.

Z leti so nastajali novi vidiki varnosti, npr. sistem ukrepov in politik proti širjenju jedrskega orožja (in z njim povezani ukrepi za preprečitev izvoza blaga z dvojno rabo), fizičnega varovanja jedrskih objektov in snovi, varstvo ljudi pred izpostavljenostjo v zdravstvu ipd. Zato je treba besedno zvezo »jedrska in sevalna varnost« razumeti v najširšem pomenu besede in jo v Resoluciji uporabljamo vedno, kadar sobesedilo to omogoča ali narekuje.

Zakon o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti (Uradni list RS, št. 67/02, 110/02 – ZGO-1, 24/03, 46/04, 70/08 – ZVO-1B, 60/11; v nadaljnjem besedilu: ZVISJV) opredeljuje »jedrsko varnost« kot tehnične in organizacijske ukrepe, s katerimi se doseže varno obratovanje jedrskega objekta, preprečuje izredne dogodke ali ublažijo posledice teh dogodkov ter varuje izpostavljene delavce, prebivalstvo in okolje pred ionizirajočimi sevanji. »Sevalna varnost« je opredeljena kot tehnični in organizacijski ukrepi v jedrskem, sevalnem ali manj pomembnem sevalnem objektu, s katerimi se doseže varno obratovanje objekta, preprečuje izredne dogodke ali ublažijo posledice teh dogodkov ter zagotovi varstvo izpostavljenih delavcev, prebivalstva in okolja pred ionizirajočimi sevanji. Tretja opredelitev pravi, da je »varstvo pred ionizirajočimi sevanji« zbir tehničnih in organizacijskih ukrepov, s katerimi se zagotavljajo varstvo ljudi pred ionizirajočimi sevanji pri uporabi virov sevanja, pri izvajanju dejavnosti na območju naravnih virov sevanja, med izvajanjem intervencijskih ukrepov in pri sanaciji posledic izrednega dogodka ter ukrepi sevalne varnosti.

Iz navedenih opredelitev izhaja, da so temeljna varnostna načela enotna in usmerjena v zagotavljanje varstva enakih vrednot: da se omogočijo razvoj, proizvodnja in uporaba virov sevanj in izvajanje sevalnih dejavnosti in da se kolikor je to mogoče hkrati zmanjšata škoda za zdravje ljudi in radioaktivna kontaminacija življenjskega okolja zaradi ionizirajočih sevanj zaradi uporabe virov ionizirajočih sevanj.

Čeprav imamo v Sloveniji eno obratujočo jedrsko elektrarno in majhno uporabo virov ionizirajočih sevanj v industriji, raziskovalnih dejavnostih, izobraževanju, medicini in veterini, pa predstavlja zagotavljanje in vzdrževanje osnovnih načel jedrske in sevalne varnosti trajen življenjski in strateški cilj razvoja Republike Slovenije.

Resolucija poudarja širše vidike jedrske in sevalne varnosti v državi. Zelo pomemben del celovitega obravnavanja sevalne in jedrske varnosti predstavlja tudi ravnanje z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim jedrskim gorivom, kar bi vsebinsko sodilo v ta dokument. Vendar v Resoluciji ta problematika ni podrobneje obravnavana, ker v Republiki Sloveniji to vprašanje obravnava posebna resolucija o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim jedrskim gorivom(1) Z navedeno resolucijo Republika Slovenija med drugim tudi izpolnjuje zahtevo 4. člena Direktive Sveta 2011/70/Euratom z dne 19. julija 2011 o vzpostavitvi okvira Skupnosti za odgovorno in varno ravnanje z izrabljenim gorivom in radioaktivnimi odpadki (Uradni list EU, L 199/48; v nadaljnjem besedilu: Direktiva o ravnanju z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim jedrskim gorivom), ki pravi, da »Države članice opredelijo in ohranjajo nacionalne politike o ravnanju z izrabljenim gorivom in radioaktivnimi odpadki«.

Vsebine Resolucije se deloma dotikajo tudi vsebin Nacionalnega energetskega programa za obdobje do leta 2030 (leta 2012 v postopku sprejemanja), Resolucije o visokem šolstvu(2), Resolucije o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 27/10) ter Resolucije o raziskovalni in inovacijski strategiji(3).

Jedrske elektrarne so daleč največji viri sevanja (pri čemer Nuklearna elektrarna Krško pokriva okoli 40 odstotkov proizvodnje električne energije v Sloveniji), zato je strategija jedrske in sevalne varnosti odvisna predvsem od tega, ali država uporablja jedrsko tehnologijo za proizvodnjo električne energije ali ne. Temu primerni sta tudi oblika in vsebinska zasnova Resolucije.

2. NAČELA JEDRSKE IN SEVALNE VARNOSTI

V tem poglavju »varnost« pomeni zaščito ljudi in okolja pred tveganji zaradi izpostavljenosti ionizirajočim sevanjem ter varnost objektov in dejavnosti, ki povzročajo tveganja zaradi izpostavljenosti ionizirajočim sevanjem. »Jedrska in sevalna varnost« v Resoluciji vključuje varnost jedrskih objektov, sevalno varnost, varnost ravnanja z radioaktivnimi odpadki in varnost pri prevozu radioaktivnih snovi, ne vključuje pa drugih vidikov varnosti.

Varnost vključuje tako tveganja zaradi izpostavljenosti ionizirajočim sevanjem v normalnih okoliščinah kakor tudi tveganja zaradi izpostavljenosti ionizirajočim sevanjem, ki so posledica različnih dogodkov(4).

Temeljni cilj jedrske in sevalne varnosti je varstvo ljudi in okolja pred nepotrebnimi škodljivimi učinki ionizirajočih sevanj.

Temeljni varnostni cilj, namenjen individualni in kolektivni zaščiti ljudi in okolja, je treba doseči tako, da se v čim manjši možni meri omejuje obratovanje objektov ali izvajanje dejavnosti, ki povzročajo tveganja zaradi izpostavljenosti škodljivim učinkom ionizirajočih sevanj. Obratovanje objektov in izvajanje dejavnosti je treba izvajati tako, da so izpolnjeni najvišji varnostni standardi, ki jih je razumno mogoče doseči. To je treba zagotoviti z naslednjimi ukrepi:

a)

izvajanje nadzora nad izpostavljenostjo ljudi ionizirajočim sevanjem in nad izpustom radioaktivnih snovi v okolje;

b)

zmanjšanje verjetnosti dogodkov, ki lahko vodijo do izgube nadzora nad jedrsko sredico reaktorja, jedrsko verižno reakcijo, radioaktivnim virom ali katerim koli drugim virom sevanja;

c)

ublažitev posledic takšnih dogodkov, če bi do njih prišlo.

Temeljni varnostni cilj se nanaša na vse objekte in dejavnosti ter na vse faze v času delovanja (življenjske dobe) objekta ali vira sevanja, vključno z načrtovanjem, izbiro lokacije, projektiranjem, proizvodnjo, gradnjo, zagonom, obratovanjem ter razgradnjo in zaprtjem. Prav tako mora biti zajet tudi prevoz radioaktivnih snovi in ravnanje z radioaktivnimi odpadki.

Za doseganje temeljnega cilja so potrebna skupna prizadevanja vseh pomembnejših akterjev na tem področju, saj kljub sicer jasni delitvi odgovornosti in pristojnosti posamezni segmenti ne morejo delovati ločeno in neodvisno od celotnega sistema.

Za varno obratovanje posameznega jedrskega objekta je odgovoren njegov upravljavec, za varnost pri izvajanju sevalne dejavnosti pa njen izvajalec. Država mora zagotoviti splošne razmere za varno obratovanje vseh jedrskih objektov ter varno uporabo virov sevanja, kakor so nadzor, ki ga opravljajo državni organi (npr. Uprava Republike Slovenije za jedrsko varnost ali Uprava Republike Slovenije za varstvo pred sevanji), in možnosti strokovne presoje o strokovnih vprašanjih o jedrski in sevalni varnosti, ki jih zagotavljajo neodvisni pooblaščeni izvedenci (organizacije). V širšem pomenu je država odgovorna tudi za vzdrževanje in razvijanje splošne ravni stroke na tem področju in za načrtovanje uporabe jedrske energije, kamor spadata predvsem raziskovalno delo in izobraževanje na akademski ravni.

Za doseganje temeljnega varnostnega cilja je Republika Slovenija vzpostavila pravni okvir z ZVISJV. Naslednjih deset načel jedrske varnosti je vključenih v določbe ZVISJV in v določbe vseh drugih predpisov, izdanih na njegovi podlagi.

1. načelo: Odgovornost za varnost

Temeljno odgovornost za varnost morajo imeti osebe ali organizacije, odgovorne za objekte in dejavnosti, ki povzročajo tveganja zaradi izpostavljenosti ionizirajočim sevanjem.

Primarno odgovornost za varnost imajo osebe ali organizacije, odgovorne za objekt ali dejavnost, ki povzroča tveganja zaradi izpostavljenosti ionizirajočim sevanjem. Primarna odgovornost se nanaša tudi na izvedbo programa ukrepov za zmanjšanje izpostavljenosti sevanjem. V Sloveniji to določa jasna zakonska zahteva, ki jo je sprejel Državni zbor.

Dovoljenje za obratovanje objekta ali izvajanje dejavnosti se lahko podeli izvajalski organizaciji ali posamezniku, imetniku dovoljenja.

Imetnik dovoljenja ima glavno odgovornost za varnost v vsej življenjski dobi objekta oziroma izvajanja dejavnosti, pri čemer ta odgovornost ni prenosljiva. Pravne, strokovne in funkcionalne odgovornosti v zvezi z varnostjo imajo tudi druge skupine, kakor so projektanti, proizvajalci, monterji, serviserji in vzdrževalci, delodajalci, podizvajalci, pa tudi špediterji in prevozniki.

Imetnik dovoljenja je odgovoren za:

-

vzpostavitev in vzdrževanje potrebnih kompetenc;

-

zagotavljanje ustreznega usposabljanja in obveščanja;

-

vzpostavitev postopkov in pogojev za ohranjanje varnosti v vsakršnih razmerah;

-

preverjanje primerne zasnove in ustrezne kakovosti objektov in dejavnosti ter njihove pripadajoče opreme;

-

zagotavljanje varnega upravljanja z vsemi viri ionizirajočih sevanj, ki se uporabljajo, proizvajajo, skladiščijo ali prevažajo;

-

zagotavljanje varnega upravljanja z vsemi radioaktivnimi odpadki, ki nastajajo.

Naštete odgovornosti je treba izpolnjevati v skladu z varnostnimi cilji in zahtevami, določenimi v zakonu ali drugih predpisih, tj. uredbah vlade, pravilnikih ministrstev ali drugih pravno zavezujočih dokumentih. Upravni organ mora odgovornosti odobriti v upravnem postopku izdaje dovoljenja. Sistem vodenja organizacije imetnika ali upravljavca mora zagotavljati izpolnjevanje te odgovornosti.

Pravni sistem nalaga izpolnjevanje odgovornosti imetnikom dovoljenj in upravnim organom za sedanje in morebitne prihodnje dejavnosti ob upoštevanju, da lahko ravnanje z radioaktivnimi odpadki traja več človeških generacij. Z ustanovitvijo sklada za razgradnjo jedrske elektrarne in pobiranjem dajatev od njene obstoječe dejavnosti sta vzpostavljena neprekinjena odgovornost in dolgoročno izpolnjevanje zahtev za financiranje stroškov razgradnje tega objekta in odlaganja nastalih radioaktivnih odpadkov.

2. načelo: Vloga državne uprave

Vzpostavljen je trajen in učinkovit pravni in upravni okvir za varnost, vključno z neodvisnim upravnim organom.

Republika Slovenija je vzpostavila pravni in upravni okvir za jasno določitev odgovornosti in za upravni nadzor objektov in dejavnosti, ki povzročajo tveganja zaradi izpostavljenosti ionizirajočim sevanjem. Na podlagi zakonodaje učinkovito izpolnjuje svoje nacionalne odgovornosti in mednarodne obveznosti.

Kot del svoje javne uprave je Republika Slovenija ustanovila neodvisna upravna organa z ustreznimi pristojnostmi, ustreznimi tehničnimi in vodstvenimi kompetencami ter človeškimi in finančnimi viri za izpolnjevanje njunih obveznosti. Upravna organa sta dejansko neodvisna od imetnikov dovoljenj ali katerega koli drugega organa in zato na njune odločitve ne morejo po nepotrebnem vplivati zainteresirani deležniki.

Vzpostavljeni pravni sistem zahteva odprto obveščanje javnosti, drugih deležnikov in novinarjev o varnostnih vidikih (vključno z zdravstvenimi in okoljskimi vidiki) glede objektov in dejavnosti, ki predstavljajo tveganje zaradi izpostavljenosti sevanju. Prav tako pravni sistem zahteva odprto posvetovanje tudi s prebivalci, ki bivajo na vplivnem območju, in z javnostjo in drugimi interesnimi skupinami pri sprejemanju ključnih odločitev.

Zakonodaja zagotavlja učinkovito neodvisnost upravnega nadzora jedrske varnosti tudi v primeru, ko je imetnik dovoljenja državni organ ali javna ustanova.

3. načelo: Vodenje in upravljanje v zvezi z varnostjo

V organizacijah in objektih ter pri izvajanju dejavnosti, ki povzročajo tveganja zaradi izpostavljenosti sevanjem, je treba vzpostaviti in ohranjati učinkovito vodenje in upravljanje v zvezi z varnostjo.

V organizaciji, ki se ukvarja z upravljanjem jedrskih ali sevalnih objektov ali izvajanjem sevalnih dejavnosti, mora vodenje, povezano z varnostjo, potekati na najvišjih vodstvenih ravneh. Zakonodaja zahteva, da ima vsak upravljavec jedrskega ali sevalnega objekta učinkovit sistem vodenja, ki vključuje vse dele upravljanja. Zahteve za varnost morajo biti vzpostavljene in uporabljene v skladu z drugimi zahtevami, vključno s tistimi, ki predvidevajo človeško učinkovitost, kakovost in varnost, ter na način, da varnost ni ogrožena zaradi drugih zahtev.

Sistem vodenja mora prav tako zagotavljati spodbujanje varnostne kulture, redno ocenjevanje ravni varnosti in uporabo spoznanj, pridobljenih na podlagi izkušenj. Varnostna kultura, ki ureja odnos in ravnanje v povezavi z varnostjo vseh prizadetih organizacij in posameznikov, mora biti vključena v sistem vodenja. Varnostna kultura vključuje:

-

individualno in kolektivno zavezanost vodstva, uprave in osebja na vseh ravneh k varnosti;

-

odgovornost organizacij in posameznikov na vseh ravneh za varnost;

-

ukrepe za spodbujanje poizvedovalnega in učečega odnosa ter odvračanje samozadovoljstva glede varnosti.

Da bi preprečili človeške in organizacijske napake, je treba upoštevati človeške dejavnike, sistem vodenja pa mora spodbujati dobre rezultate in dobre prakse.

Varnost vseh objektov in dejavnosti je treba ocenjevati v skladu z stopenjskim pristopom. Varnostna ocena vključuje sistematično analizo normalnega delovanja in njegovih učinkov, načinov, ki lahko vodijo do napak, in posledic teh napak. Varnostna ocena zajema varnostne ukrepe za nadzor tveganj. Oceniti je treba tudi projekt in varnostne sisteme, da bi dokazali izpolnjevanje zahtevanih varnostnih nalog. Kadar so za ohranjanje varnosti potrebni nadzorni ukrepi ali ukrepi operaterja, je treba opraviti tudi predhodno varnostno oceno in z njo dokazati trdnost in zanesljivost predlaganih rešitev. Objekt je mogoče graditi in začeti uporabljati, kot tudi dejavnost začeti opravljati šele po tem, ko upravni organ potrdi primernost predlaganih varnostnih ukrepov.

Če se pri izvajanju dejavnosti izkaže za potrebno, se lahko postopek varnostne ocene objektov ali dejavnosti deloma ali v celoti ponovi, tako da se upoštevajo spremenjene okoliščine (npr. uporaba novih standardov ali znanstvenega in tehnološkega razvoja), informacije o obratovalnih izkušnjah, spremembe objekta in učinki staranja. Za obratovanje objektov, ki traja daljše časovno obdobje, se varnostne ocene periodično pregledajo in ponovijo med občasnim varnostnim pregledom. Po občasnem varnostnem pregledu upravni organ dovoli nadaljnje obratovanje objekta, če ugotovi, da so ukrepi za zagotavljanje varnosti še ustrezni.

Opredeliti in analizirati je treba vzroke za nastanek morebitnih radioloških nesreč. Sprejeti je treba ukrepe za preprečitev ponovitve nesreč. Pridobitev povratnih informacij o obratovalnih izkušnjah iz objektov in dejavnosti – ter po potrebi od drugod – je eden od pomembnih načinov zagotavljanja varnosti. Vzpostavljeni morajo biti postopki za zbiranje in analizo obratovalnih izkušenj, vključno z začetnimi dogodki, predhodnimi dejavniki nesreče, skorajšnjimi dogodki, nesrečami in nepooblaščenimi dejanji. Zbrane izkušnje je treba deliti z vsemi deležniki in izvajati ukrepe za preprečevanje njihove ponovitve.

4. načelo: Upravičenost objektov in dejavnosti

Koristi od objektov in dejavnosti, ki povzročajo tveganje zaradi izpostavljenosti sevanjem, morajo presegati tveganja, ki jih povzroča.

Zakonodaja določa, da se obratovanje objektov in izvajanje dejavnosti šteje za upravičeno, če so koristi, ki jih prinašata, večje od tveganja zaradi izpostavljenosti sevanjem, ki jih povzročata. Za oceno koristi in tveganja je treba upoštevati vse pomembne posledice delovanja objektov in izvajanja dejavnosti.

Odločitve o koristih in tveganju največjih infrastrukturnih naložb, kakor so jedrske elektrarne, ki predstavljajo tveganje zaradi izpostavljenosti ionizirajočim sevanjem, sprejema z odobritvijo državnega prostorskega načrta Vlada Republike Slovenije. Za objekte in dejavnosti, ki predstavljajo manjše tveganje zaradi izpostavljenosti sevanjem, sme odločitev o upravičenosti sprejeti upravni organ, pristojen za jedrsko varnost.

Upravičenost izpostavljenosti pacientov sevanjem v zdravstvu, tako za radiološki poseg zaradi diagnostike kakor za radiološki poseg zaradi zdravljenja, je treba preučiti predvsem glede na predvideni postopek in nato glede na posameznega pacienta. Upravičenost temelji na klinični presoji o koristnosti diagnostičnega ali terapevtskega programa. Klinično presojo opravljajo zdravniki, ki morajo biti ustrezno usposobljeni na področju varstva pred sevanji.

5. načelo: Optimizacija varstva

Zaščita mora biti optimizirana tako, da se zagotovi najvišja raven varnosti, ki jo je razumno mogoče doseči.

Pravni okvir zagotavlja, da so varnostni ukrepi v objektih in pri dejavnostih, ki povzročajo tveganje zaradi izpostavljenosti sevanjem, optimizirani, če zagotavljajo najvišjo raven varnosti, ki jo je razumno mogoče doseči v čas delovanja objekta ali izvajanja dejavnosti, ne da bi po nepotrebnem omejevali obratovanje objekta oziroma izvajanje dejavnosti.

Za določitev, ali so tveganja pred izpostavljenostjo sevanjem na najnižji možni ravni, ki jo je mogoče razumno doseči, je treba vsa takšna tveganja, ne glede na to, ali izhajajo iz normalnega ali nenormalnega obratovanja ali iz nezgodnih razmer, pred uporabo oceniti. Tako oceno je nato treba periodično ponavljati ves čas delovanja objekta ali izvajanja dejavnosti. Pri tem je treba uporabiti stopenjski pristop. Prav tako je treba upoštevati morebitno medsebojno odvisnost med posameznimi ukrepi ali z njimi povezanimi tveganji (npr. za različne faze časa trajanja objektov in dejavnosti, za tveganje za različne skupine ali različne faze ravnanja z radioaktivnimi odpadki). Upoštevati je treba tudi negotovosti v znanju.

Optimizacija varstva vključuje presojo o relativni pomembnosti različnih dejavnikov, vključno:

-

s številom ljudi (delavcev in prebivalcev), ki so lahko izpostavljeni sevanju;

-

z verjetnostjo njihove izpostavljenosti;

-

z obsegom in razporeditvijo prejetih doz;

-

s tveganjem za izpostavljenost sevanjem, ki izhaja iz predvidljivih dogodkov;

-

z ekonomskimi, socialnimi in okoljskimi dejavniki.

Optimizacija varstva pomeni tudi uporabo dobrih praks in zdravega razuma pri ukrepih, s katerimi bi se v največji možni meri izognili tveganjem za izpostavljenost sevanjem med opravljanjem vsakodnevnih dejavnosti.

Sredstva, ki jih imetniki dovoljenj namenijo za varnost, morajo biti sorazmerna s tveganjem za izpostavljenost s sevanjem in možnostjo njegovega nadzora. Prav tako so tem tveganjem prilagojeni obseg in podrobnosti zakonodaje, njena uporaba in nadzor nad imetniki dovoljenj.

Upravni nadzor je lahko zelo omejen, če so tveganja zaradi izpostavljenosti sevanjem zelo majhna.

6. načelo: Omejitev tveganja posameznikov

Nadzor tveganja zaradi izpostavljenosti sevanjem mora zagotoviti, da noben posameznik ni izpostavljen nesprejemljivemu tveganju za nastanek poškodb.

Pravni okvir predpisuje nadzor izpostavljenosti in tveganj za izpostavljenost sevanjem v okviru predpisanih mej. Takšne omejitve doz in tveganj predstavljajo pravno zavezujočo zgornjo mejo sprejemljivosti in ne zadoščajo za zagotovitev najboljše možne zaščite glede na okoliščine. Zato so dopolnjene z optimizacijo zaščite.

7. načelo: Zaščita sedanjih in prihodnjih generacij

Ljudi in okolje je treba zaščititi pred tveganjem zaradi izpostavljenosti ionizirajočim sevanjem v sedanjosti in prihodnosti.

Tveganja zaradi izpostavljenosti sevanjem lahko presežejo državne meje in trajajo daljše obdobje. Pravni okvir pri presojanju ustreznosti ukrepov za obvladovanje tveganj zaradi izpostavljenosti sevanjem predpisuje upoštevanje možnih posledic v sedanjosti in prihodnosti. Še zlasti velja presoditi:

-

da zakonske zahteve o varnosti ne veljajo le za lokalno prebivalstvo, ampak tudi za prebivalstvo, ki je oddaljeno od objektov in dejavnosti;

-

da so na območjih, kjer bi učinki lahko trajali več človeških generacij, prihodnje generacije ustrezno zaščitene, ne da bi se od njih zahtevalo, da sprejmejo pomembne zaščitne ukrepe.

Upravljanje z radioaktivnimi odpadki mora potekati tako, da se izogne nalaganju prevelikega bremena prihodnjim generacijam; to pomeni, da morajo generacije, ki proizvajajo odpadke, poiskati in uporabljati varne, izvedljive in okoljsko sprejemljive rešitve za dolgoročno upravljanje z radioaktivnimi odpadki. Nastajanje radioaktivnih odpadkov je treba ohranjati na najnižji praktično dosegljivi ravni z različnimi ukrepi in postopki načrtovanja, npr. s predelavo in ponovno uporabo snovi.

Državni zbor Republike Slovenije je sprejel dolgoročno strategijo ravnanja z radioaktivnimi odpadki z Resolucijo o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim jedrskim gorivom.

8. načelo: Preprečevanje nesreč

Izvesti je treba vse smiselne ukrepe za preprečitev jedrskih in radioloških nesreč ter za ublažitev njihovih posledic.

Zakonodaja predpisuje naslednje ukrepe za znižanje verjetnosti nastanka nesreč s škodljivimi posledicami:

-

preprečitev nastanka napak ali nenormalnih razmer (vključno s kršitvami fizične varnosti), ki bi lahko privedli do nesreč;

-

preprečitev stopnjevanja napak ali nenormalnih pogojev, če do njih pride;

-

preprečitev izgube ali izgube nadzora nad radioaktivnim virom ali drugim virom sevanja.

Glavni način za preprečevanje in ublažitev posledic nesreč je »obramba v globino«. Obramba v globino se izvaja predvsem s kombinacijo več zaporednih in neodvisnih načinov oziroma ravni varstva, ki bi morale vse odpovedati, preden bi lahko nastali škodljivi učinki za ljudi ali okolje. Če ena raven zaščite ali pregrade odpove, je na voljo naslednja raven oziroma pregrada. Ob pravilnem izvajanju obramba v globino zagotavlja, da posamezna tehnična, človeška ali organizacijska napaka ne privede do škodljivih učinkov, in da so kombinacije napak, ki bi lahko povzročile znatne škodljive vplive, zelo malo verjetne. Različni načini delovanja posameznih ravni zaščite so nujni del obrambe v globino.

Obramba v globino je zagotovljena z ustrezno kombinacijo:

-

učinkovitega sistema vodenja z močno zavezo vodstva k varnosti in močno varnostno kulturo,

-

ustrezno izbiro lokacije in izvedbo dobre zasnove in tehničnih lastnosti, ki zagotavljajo rezervo varnosti, raznolikost in redundanco, predvsem z uporabo:

-

projektiranja, tehnologije in materialov visoke kakovosti in zanesljivosti;

-

regulacijskih, varovalnih in zaščitnih sistemov ter sistemov za spremljanje pravilnega delovanja;

-

ustrezne kombinacije varnostnih lastnosti na temelju naravnih lastnosti in tehničnih varnostnih sistemov;

-

celovitih obratovalnih navodil in praks ter postopkov za obvladovanje nesreč;

-

vzpostavitvijo in izvajanjem celovitega sistema vodenja.

Postopke za obvladovanje nesreč je treba razviti vnaprej. S tem se omogoči povrnitev nadzora nad jedrskim reaktorjem, jedrsko verižno reakcijo ali drugim virom sevanja v primeru izgube nadzora in za zmanjševanje škodljivih posledic.

9. načelo: Pripravljenost in odziv v primeru izrednega dogodka

Poskrbeti je treba za pripravljenost in odziv v primeru jedrske ali radiološke nesreče.

Zakonodaja predpisuje temeljne cilje pripravljenosti in odzivanja v primeru jedrskega ali sevalnega izrednega dogodka:

-

zagotoviti pripravljenost za učinkovit odziv v primeru jedrskega ali radiološkega izrednega dogodka na kraju dogodka ter na lokalni, regionalni, nacionalni in mednarodni ravni;

-

zagotoviti majhno tveganje zaradi izpostavljenosti sevanjem zaradi dogodkov, ki jih je pričakovati s precejšnjo verjetnostjo;

-

ob vseh morebitnih nesrečah sprejeti praktične ukrepe za ublažitev posledic za življenje in zdravje ljudi ter za okolje.

Imetniki dovoljenj, upravni organ za jedrsko varnost in organ, pristojen za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, so skupaj z drugimi vpletenimi vejami oblasti in v sodelovanju z drugimi državami, Mednarodno agencijo za atomsko energijo in Evropsko komisijo vnaprej uredili pripravljenost in odziv v primeru jedrskega ali radiološkega izrednega dogodka na lokalni, regijski in nacionalni ravni z načrti zaščite in reševanja ob jedrski ali radiološki nesreči.

Načrti zaščite in reševanja ob jedrski ali radiološki nesreči, s katerimi se zagotavlja pripravljenost in odziv na izredne dogodke, upoštevajo:

-

verjetnosti in možne posledice jedrskega ali radiološkega izrednega dogodka;

-

značilnosti ionizirajočih sevanj;

-

vrste in lokacije objektov in dejavnosti.

Načrti vključujejo:

-

z zakonom določene pristojnosti odločanja o uvedbi zaščitnih ukrepov, kdaj in katere zaščitne ukrepe sprejeti;

-

zagotovitev organiziranega in usklajenega izvajanja zaščitnih ukrepov in obveščanja osebja na kraju dogodka ter javnosti v primeru izrednega dogodka.

Pri pripravi načrtov zaščite in reševanja ob jedrski ali radiološki nesreči so upoštevani vsi razumno predvidljivi primeri. Za zagotavljanje pripravljenosti vseh vpletenih organizacij ob jedrski ali radiološki nesreči se načrti zaščite in reševanja preverjajo na vajah. Kadar je treba nujne zaščitne ukrepe zaradi izrednega dogodka sprejeti nemudoma, je sprejemljivo, da reševalci privolijo v prejete doze, ki presegajo običajno uporabljene mejne doze, vendar le do vnaprej predpisane ravni.

10. načelo: Zaščitni ukrepi za zmanjšanje tveganja za obstoječa tveganja za sevanja in sevanja, ki niso pod upravnim nadzorom

Zaščitni ukrepi za zmanjšanje tveganja za obstoječa tveganja za sevanja in za sevanja, ki niso pod upravnim nadzorom, morajo biti utemeljeni in optimizirani.

Tveganja zaradi izpostavljenosti sevanjem lahko nastanejo tudi izven objektov in dejavnosti, ki niso pod upravnim nadzorom. Zakonodaja predvideva, da se v situacijah, ko je tveganje zaradi izpostavljenosti takim sevanjem relativno visoko, presodi upravičenost zaščitnih ukrepov za zmanjšanje izpostavljenosti sevanjem in za sanacijo neugodnih razmer.

Do povečanega obsevanja prebivalstva lahko pride tudi zaradi sevanj naravnega izvora, kjer se lahko sprejme sanacijske ukrepe; gre predvsem za plin radon v stanovanjih in na delovnih mestih. Pogosto pa je za zmanjšanje izpostavljenosti pred takimi naravnimi viri sevanj mogoče storiti le malo.

Do podobnega povečanega obsevanja prebivalstva lahko pride zaradi človekovih dejavnosti, ki so se izvajale v preteklosti in niso bile pod upravnim nadzorom ali kadar je bil nadzor manj strog.

3. JEDRSKE IN SEVALNE DEJAVNOSTI V SLOVENIJI

Na ozemlju Republike Slovenije so se sevalne dejavnosti začele izvajati skoraj hkrati kakor drugje po svetu. Najstarejši znani vir, ki so ga uporabljali v ljubljanski bolnišnici, je bil kupljen že leta 1902. Pozneje se je uporaba ionizirajočega sevanja v različnih segmentih družbe širila vzporedno z razvojem družbe in gospodarstva, k čemur je tudi precej prispevala. Kmalu po drugi svetovni vojni so v Ljubljani ustanovili Nuklearni institut Jožef Stefan, kjer so načrtno razvijali znanja, potrebna za razvoj jedrskih tehnologij. S tem se je takratna država postavila ob bok najbolj razvitim državam sveta z jasno željo po razvoju svojega jedrskega programa. V šestdesetih in sedemdesetih letih je ta razvoj dosegel višek z odločitvijo o gradnji najprej raziskovalnega reaktorja, potem pa jedrske elektrarne.

Največji in najpomembnejši jedrski objekt v državi je Nuklearna elektrarna Krško (NEK). Gradnja elektrarne, katere dobavitelj je bila firma Westinghouse iz Združenih držav Amerike (ZDA), se je začela leta 1974, prvič je bilo gorivo vneseno v reaktor leta 1981, ko je bila elektrarna tudi sinhronizirana na elektroenergetsko omrežje. Leta 1983 je elektrarna začela komercialno obratovati.

Raziskovalni reaktor TRIGA Mark II, ki ga upravlja Institut »Jožef Stefan« (IJS), je drugi jedrski objekt v Sloveniji. Zgrajen je bil leta 1966. Dobavila ga je družba General Atomics iz ZDA, reaktorsko posodo, telo reaktorja in zgradbe pa so zgradila domača podjetja. Leta 1991 je bil rekonstruiran, obnovljen in prirejen za pulzno obratovanje. Uporablja se za raziskovalne namene. Leta 1999 so z reaktorja odpeljali vse izrabljene gorivne elemente (vsega skupaj 219) na trajno odlaganje v ZDA.

V Brinju pri Ljubljani, v neposredni bližini raziskovalnega reaktorja, je tudi Centralno skladišče radioaktivnih odpadkov (CSRAO). Radioaktivni odpadki so snovi, katerih uporaba ni več mogoča ali smiselna, njihova specifična aktivnost, to je aktivnost na enoto prostornine, pa presega zakonsko določeno mejo. CSRAO je namenjeno skladiščenju nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov, ki niso nastali v NEK. Skladišče je, za razliko od odlagališča, namenjeno shranjevanju odpadkov to takrat, ko bodo prepeljani v končno odlagališče na trajno odlaganje.

V Rudniku urana Žirovski vrh (RŽV), ustanovljenem leta 1976, so začeli odkopavati uranovo rudo leta 1982, leta 1984 pa se je začela proizvodnja uranovega koncentrata ali »rumene pogače«. Proizvodnja je bila ustavljena junija 1990 zaradi ekonomskih in političnih razlogov. Celotni kompleks je obsegal podzemni rudnik z vsemi zunanjimi objekti, predelovalni obrat, odlagališče rudarske jalovine Jazbec, odlagališče hidrometalurške jalovine Boršt in vse druge potrebne objekte.

Vsa dela izvaja RŽV na podlagi zakona(5) in spremenjenega programa izvedbe trajne opustitve izkoriščanja uranove rude in preprečevanja posledic rudarjenja v rudniku urana Žirovski vrh. Finančna sredstva za izvajanje del so zagotovljena v proračunu Republike Slovenije. RŽV je v skladu z veljavno zakonodajo sevalni objekt.

Poleg zgoraj naštetih jedrskih in sevalnih objektov se v Sloveniji uporabljajo tudi naslednje vrste virov sevanja: zaprti viri, odprti viri, rentgenske naprave in pospeševalnik. Uporabljajo se v industriji, raziskavah, medicini in veterini. Posebno skupino virov sevanja predstavljajo ionizacijski javljalniki požara, ki vsebujejo radionuklid 241Am.

Potreben in pomemben pogoj za racionalno in varno uporabo jedrske energije in njenih spremljajočih dejavnosti v državi je tudi družbena sprejemljivost. Doseči jo je mogoče z odprtostjo, pripravljenostjo za dialog in z dolgoročnim informiranjem javnosti. Slednje se začne že kot delo z mladimi. Tovrstne dejavnosti izvajata Izobraževalni center za jedrsko tehnologijo (že več kot 20 let) v Ljubljani in GEN Svet energije v Krškem.

4. MEDNARODNO SODELOVANJE

Mednarodni režim jedrske in sevalne varnosti je utemeljen z večstranskimi in dvostranskimi sporazumi ter sodelovanjem v mednarodnih organizacijah in telesih. V vseh teh dejavnostih je poglaviten odprt in neoviran pretok informacij v obliki izmenjave znanja in izkušenj (upravnih, obratovalnih, znanstvenih, tehnoloških), pa tudi obveznost obveščanja, pomoči in skrbi za jedrsko varnost.

Jedrska in sevalna varnost sta po splošno uveljavljenih načelih in jasnih konvencijskih določbah(6) v izključni nacionalni pristojnosti posameznih držav. Formalno odgovornost imajo uporabnik jedrskih ali sevalnih objektov in drugih virov ionizirajočega sevanja ter pristojni upravni organi posamezne države. Nesporno in žal že nekajkrat dokazano pa je, da nevarnosti in posledice zaradi jedrskih nesreč (npr. Černobil leta 1986, Fukušima leta 2011) ne poznajo upravnih meja oziroma imajo lahko tudi v primeru radioloških nesreč, tj. nesreč izven jedrskih objektov, hude in občutne čezmejne posledice. Že po znani in odmevni jedrski nesreči v jedrski elektrarni Otok treh milj v ZDA leta 1979, posebej pa še po černobilski jedrski nesreči se je v mednarodni skupnosti spoznanje o nujnosti sodelovanja na tem področju konkretiziralo z več mednarodnimi pogodbami, katerih glavni namen je bil predvsem vzpostaviti učinkovit in enostaven način obveščanja in pomoči(7). Pozneje se je področje »konvencijskega« urejanja razširilo tudi na poenotenje temeljnih načel jedrske varnosti ter varnega ravnanja z izrabljenim gorivom in radioaktivnimi odpadki(8).

4.1. Večstranski sporazumi

Nujnost mednarodnega sodelovanja na tem področju ni potrebna le zaradi potencialne nevarnosti obmiroljubni uporabi jedrske energije. Poleg spoštovanja zavez iz mednarodnih pogodb na področju neširjenja jedrskega orožja(9) in iz drugih z njimi povezanih sporazumov o varovanju (t. i. safeguards sporazumi in dodatni protokoli) na področju fizičnega varovanja jedrskega materiala(10) ali odgovornosti za jedrsko škodo(11) je za Republiko Slovenijo, ki ima majhen jedrski program in sorazmerno majhno upravno in strokovno infrastrukturo, pomembna tudi vsakodnevna vpetost v izmenjavo podatkov, študij, strokovnih dognanj in raziskovalnih dosežkov na tem področju ter tehnične pomoči, ki jo lahko zagotovi na podlagi mednarodnega sodelovanja.

Zagotavljanje jedrske in sevalne varnosti nikakor ni danost, ki bi jo bilo mogoče urediti enkrat za vselej. Vedno znova jo je treba preverjati in izboljševati, zato v mednarodnem prostoru obstaja več mehanizmov njenih stalnih preverjanj, poročanj in izboljšav. Tako mora država pogodbenica Konvencije o jedrski varnosti in Skupne konvencije o varnosti ravnanja z izrabljenim gorivom in varnosti ravnanja z radioaktivnimi odpadki vsaka tri leta poročati na pregledovalnih sestankih, organiziranih v okviru MAAE. Podoben proces bo potekal v okviru Evropske unije z izvajanjem dveh »novih« direktiv: Direktive Sveta 2009/71/Euratom o vzpostavitvi okvira skupnosti za jedrsko varnost jedrskih objektov (Uradni list EU, L 172/18; v nadaljnjem besedilu: Direktiva o jedrski varnosti) in Direktive o ravnanju z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim jedrskim gorivom. Nacionalna poročila o izpolnjevanju zavez po navedenih konvencijah in direktivah so temeljna zaveza posamezne države, ki se nadaljuje s t. i. procesom »peer review«, ko o poročilu posamezne države druge države lahko zastavljajo vprašanja in zahtevajo razlage in pojasnila, na pregledovalnih sestankih pa mora država tudi ustno pojasniti poročilo in morebitna nerešena vprašanja.

4.2. Sodelovanje v institucijah Evropske unije

Že pred formalnim pristopom Republike Slovenije v Evropsko unijo (EU) je bila naša država, predvsem pa Uprava Republike Slovenije za jedrsko varnost (URSJV) na področju svojih pristojnosti in delokroga, močno vpeta in povezana s različnimi telesi EU. Ocenjevanje stanja jedrske in sevalne varnosti je potekalo tudi pred in v okviru predpristopnih pogajanj za vstop naše države v EU. Že leta 1993 je potekala t. i. pripravljalna skupina RAMG (Regulatory Assistance Management Group – Skupina za pomoč pri upravnem vodenju), ki je pod okriljem Komisije Evropskih skupnosti in v tesnem sodelovanju z WENRA (Western European Nuclear Regulators' Association – Združenje zahodnoevropskih upravnih organov za jedrsko varnost), ocenjevala stanje upravne organiziranosti in zakonodaje na področju jedrske in sevalne varnosti v naši državi, vse v okviru programa pomoči tedanjim vzhodnoevropskim državam in državam nekdanje Sovjetske zveze. Pozneje, v času predpristopnih pogajanj, je Evropska komisija prek AQG (Atomic Question Group) in njene začasne delovne skupine za jedrsko varnost (WPNS – Working Party on Nuclear Safety) za vse države kandidatke, ki so imele tedaj aktivni jedrski program, pripravljala poročila o jedrski varnosti v okviru širitve.

Po vstopu Republike Slovenije v EU so slovenski predstavniki začeli sodelovati v telesih, ustanovljenih v sklopu obstoječega institucionalnega okvira EU, glede jedrske in sevalne varnosti predvsem v sklopu pogodbe EURATOM iz leta 1957, katere glavni cilji so: spodbujati raziskovanje in širjenje tehničnih informacij; vzpostaviti enotne varnostne standarde za varstvo javnosti in delavcev v jedrski industriji; olajšati raziskovanje in zagotoviti, da se civilnih jedrskih snovi ne uporablja v druge namene, predvsem vojaške.

V okviru pogodbe EURATOM deluje več tehničnih posvetovalnih odborov. Slovenija svoje obveznosti izpolnjuje v treh: v odboru po 31. členu EURATOM (ki pripravlja priporočila Evropski komisiji za dokumente o varstvu pred sevanjem in o javnem zdravju), v odboru po 35. členu EURATOM (ki je namenjen spremljanju učinkovitosti monitoringa radioaktivnosti, tj. nadzora stopnje radioaktivnosti zraka, vode in zemlje) in v odboru po 37. členu EURATOM (katerega glavni namen je poročanje držav članic o načrtovanih večjih rekonstrukcijah ali gradnjah novih jedrskih objektov, za katere mora odbor podati mnenje).

Poleg posvetovalnih odborov na podlagi pogodbe EURATOM v EU deluje še več drugih posvetovalnih odborov, npr. posvetovalni odbor INSC (Instrument for Nuclear Safety Co-operation), ki je svetovalno telo Komisije glede programa in uresničevanja pomoči na področju jedrske in sevalne varnosti tretjim državam in deluje od začetka leta 2007, ko je začela veljati nova finančna perspektiva, ali posvetovalni odbor Cepitev (CCE Fission), ki ga sestavlja skupina strokovnjakov, ki svetuje Komisiji v zvezi z raziskavami na področju jedrske in sevalne varnosti, ki jih sofinancira Komisija.

Politika in normativni okvir na področju jedrske in sevalne varnosti se v EU oblikujeta večinoma v delovni skupini Sveta EU za jedrska vprašanja (AQG – Atomic Questions Working Group), v katerem Slovenija aktivno sodeluje.

Evropska komisija ima v skladu s pogodbo EURATOM posebne pristojnosti za nadzor nad jedrskim materialom. Ta je usklajen s pristojnostmi Mednarodne agencije za atomsko energijo na tem področju. Inšpektorji Evropske komisije lahko kadar koli preverijo stanje jedrskih snovi v naši državi. Običajno pri tem sodelujejo z inšpektorji MAAE.

Posebno vlogo v institucionalnem okviru EU na področju jedrske varnosti predstavlja Skupina evropskih regulatorjev za jedrsko varnost (ENSREG – European Nuclear Safety REgulator Group), ki je neodvisno strokovno telo, ustanovljeno leta 2007 s sklepom Evropske komisije. Skupina je sestavljena iz najvišjih predstavnikov upravnih organov, pristojnih za jedrsko varnost in varnost radioaktivnih odpadkovm iz vseh 27 držav članic EU. V njej enakopravno sodelujejo tudi predstavniki Evropske komisije.

Vloga ENSREG je pomagati vzpostaviti pogoje za stalno izboljševanje in doseganje skupnega razumevanja na področju jedrske varnosti in ravnanja z radioaktivnimi odpadki. Doslej najopaznejšo in najvplivnejšo vlogo je imela skupina ENSREG pri pripravi direktive o jedrski varnosti(12) in direktive o varnosti ravnanja z izrabljenim gorivom in radioaktivnimi odpadki(13) ter ob pripravi in izvedbi programa stresnih testov jedrskih elektrarn v EU letih 2011 in 2012.

Obratovalne izkušnje jedrskih elektrarn so pomemben vir podatkov za izboljšanje jedrske in sevalne varnosti. V Skupnem raziskovalnem centru Evropske komisije (JRC) v Pettnu na Nizozemskem deluje evropska mreža za zbiranje obratovalnih izkušenj jedrskih elektrarn, imenovana Clearinghouse. Njene naloge so izboljšanje jedrske varnosti s sodelovanjem operaterjev jedrskih elektrarn, upravnih organov in njihovih tehničnih podpornih organizacij, razvoj metode ocenjevanja obratovalne varnosti (metode, računalniška orodja) in zajemanje podatkov iz sorodnih podatkovnih zbirk, kakor je npr. IRS, ki jo upravljata Mednarodna agencija za atomsko energijo in OECD/NEA.

EURDEP (EUropean Radiological Data Exchange Platform – Evropska radiološka platforma za izmenjavo podatkov) omogoča spremljanje radioloških podatkov iz večine evropskih držav, ki so na voljo v skoraj realnem času. Slovenska mreža za zgodnje obveščanje, ki jo sestavljajo stacionarni merilniki radioaktivnosti po celotni državi, vsakih 30 minut pripravlja sprotna poročila o radiološkem stanju. Če pride do povišanega sevanja, se sprožijo ustrezni alarmi.

Slovenija je kot članica EU vključena v Community Urgent Radiological Information Exchange (ECURIE), ki je sistem za tehnično izvedbo zgodnjega obveščanja in izmenjave informacij v primeru radiološke ali jedrske nevarnosti. Ta odločba Sveta zahteva od držav članic ECURIE, da nemudoma obvestijo Evropsko komisijo in vse države članice, ki bi lahko bile prizadete, o ukrepih za zaščito svojega prebivalstva pred učinki radiološke ali jedrske nesreče, ki jih nameravajo sprejeti. Evropska komisija takoj pošlje to obvestilo vsem državam članicam.

Slovenija je prejela pomoč iz programa Phare tudi na področju jedrske varnosti. Leta 1999 je dobila programsko orodje RODOS za analizo razvoja radiološkega dogodka. Iz programa 2002 so bili financirani projekti modernizacije mreže merilnikov radioaktivnosti po državi za zgodnje obveščanje, posodobitev vroče celice na IJS in karakterizacija radioaktivnih odpadkov v skladišču v Brinju pri Ljubljani.

ETSON (European Technical Support Organisation Network) je združenje evropskih znanstvenih in strokovnih organizacij, ki s svojim delom podpira odločitve jedrskih upravnih organov. Pogoja za članstvo sta dolgoročni raziskovalni program in finančna neodvisnost od upravljavcev jedrskih objektov. Slovenski član je IJS.

ENEN (European Nuclear Education Network) združuje več kakor 60 evropskih ponudnikov in uporabnikov z raziskavami podprtega izobraževanja na področju jedrske tehnike in varnosti. Med ključne cilje združenja sodita spodbujanje in zagotavljanje kakovostnega študija. Člana iz Slovenije sta IJS in Fakulteta za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.

SNE-TP (Sustainable Nuclear Energy Technology Platform) združuje več kakor 100 evropskih jedrskih deležnikov iz industrije, raziskav ter znanstvene in tehniške podpore upravnim organom. V okviru platforme so deležniki uskladili raziskovalno strategijo področja. Evropska komisija izvajanje raziskovalne strategije SNETP sofinancira v okviru okvirnih programov EURATOM. Slovenski član je IJS.

NUGENIA je poklicno združenje, ki se ukvarja z razvojem jedrskih elektrarn II. in III. generacije. Vizija združenja je postati inkubator in koordinator evropskih in nacionalnih raziskovalnih projektov. Ta vizija je razmeroma močno podprta z raziskovalno vizijo Evropske komisije »Horizon 2020«. Slovenski član je IJS.

4.3. Sodelovanje z Mednarodno agencijo za atomsko energijo (MAAE)

Mednarodna agencija za atomsko energijo (MAAE) je specializirana mednarodna organizacija iz sistema organizacij Združenih narodov, ustanovljena leta 1957 s sklepom Generalne skupščine Organizacije združenih narodov. Leta 2012 je v MAAE vključenih 154 držav. Naloge po statutu MAAE so razširiti in povečati prispevek jedrske energije k miru, zdravju in napredku v celotnem svetu ter pospešiti raziskave in razvoj na področju miroljubne uporabe jedrske energije in izmenjavo znanstvenih in tehničnih informacij. Njena bistvena naloga je vzpostavitev in vzdrževanje sistema nadzora nad jedrskimi materiali, tj. tistimi snovmi, iz katerih je mogoče izdelati jedrsko orožje. Pomembna dejavnost MAAE je tudi tehnična pomoč oziroma sodelovanje, ki omogoča uveljavljanje jedrskih tehnologij za napredek držav članic, ki tako pomoč potrebujejo. Proračun tehničnega sodelovanja znaša okoli četrtino rednega proračuna MAAE. MAAE tudi pripravlja svetovno priznane varnostne standarde v zvezi z uporabo jedrske energije, jedrsko in sevalno varnostjo, ravnanjem z radioaktivnimi odpadki in prevozom radioaktivnih snovi.

Republika Slovenija je bila sprejeta v članstvo MAAE leta 1992, že pred tem pa je od leta 1957 z njo aktivno sodelovala kot del Socialistične federativne republike Jugoslavije.

Predstavniki Republike Slovenije se redno udeležujejo vsakoletne generalne konference, ki je vrhovno upravno telo MAAE. Republika Slovenija tudi spremlja delo Sveta guvernerjev, ki predstavlja najvišji organ upravljanja med dvema zasedanjema generalne konference. V kratki zgodovini slovenskega samostojnega sodelovanja z MAAE so slovenski strokovnjaki že dvakrat predsedovali Svetu guvernerjev, prvič mag. Miroslav Gregorič v obdobju 1998–1999 kot direktor Uprave RS za jedrsko varnost in drugič dr. Ernest Petrič v obdobju od 2006–2007 kot veleposlanik Republike Slovenije na Dunaju.