Odločba o ugotovitvi, da so 100., 101. in 102. člen Zakona o lokalnih volitvah v neskladju z Ustavo ter razveljavitvi sodbe Upravnega sodišča in sklepa Občinskega sveta Občine Šmarješke Toplice v delu, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe

1650. Odločba o ugotovitvi, da so 100., 101. in 102. člen Zakona o lokalnih volitvah v neskladju z Ustavo ter razveljavitvi sodbe Upravnega sodišča in sklepa Občinskega sveta Občine Šmarješke Toplice v delu, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe

Številka: Up-676/19-25 U-I-7/20-7

Datum: 4. 6. 2020

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem s sklepom Ustavnega sodišča, in v postopku odločanja o ustavni pritožbi Bernardke Krnc, Šmarješke Toplice, ki jo zastopa Damijan Gregorc, odvetnik v Ljubljani, na seji 4. junija 2020

Členi 100, 101 in 102 Zakona o lokalnih volitvah (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 83/12 in 68/17) so v neskladju z Ustavo.

Državni zbor mora ugotovljene protiustavnosti iz prejšnje točke odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Do drugačne ureditve v Zakonu o lokalnih volitvah je pristojno za odločanje o pritožbi zoper odločitev občinske volilne komisije, ki lahko vpliva na potrditev mandatov (100. člen Zakona o lokalnih volitvah), Upravno sodišče. Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od konstitutivne seje občinskega sveta, na kateri občinski svet potrdi mandate članov občinskega sveta in ugotovi izvolitev župana.

Upravno sodišče v pritožbenem postopku:

zavrne pritožbo, če ne ugotovi nepravilnosti oziroma če ugotovi take nepravilnosti, ki niso ali ne bi mogle vplivati na izid volitev;

ugodi pritožbi, razveljavi volitve in odredi razpis ponovnih volitev, če ugotovi nepravilnosti, ki so vplivale ali bi lahko vplivale na izid volitev;

ugodi pritožbi, razveljavi izid volitev in samo ugotovi nov izid volitev, če ugotovi nepravilnosti, katerih narava omogoča z gotovostjo ugotoviti volilni izid.

Zoper odločitev Upravnega sodišča nista dovoljeni pritožba in revizija na Vrhovno sodišče.

Če Upravno sodišče ugodi pritožbi, razveljavi volitve in odredi razpis ponovnih volitev, občinska volilna komisija v dveh dneh po vročitvi sodbe Upravnega sodišča razpiše ponovne volitve. Odlok občinske volilne komisije o razpisu ponovnih volitev se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije oziroma občinskem glasilu.

Sodba Upravnega sodišča št. I U 446/2019 z dne 9. 4. 2019 in sklep Občinskega sveta Občine Šmarješke Toplice št. 032-0010/2018-48 z dne 30. 1. 2019 v delu, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe, se razveljavita in zadeva se vrne Upravnemu sodišču v novo odločanje.

Pritožnica sama nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

Pritožnica je na podlagi prvega odstavka 101. člena Zakona o lokalnih volitvah (v nadaljevanju ZLV) vložila pritožbo zoper sklep Občinskega sveta Občine Šmarješke Toplice (v nadaljevanju OS), s katerim je ta ugotovil, da so izpolnjeni zakonski pogoji, da lahko mag. Marjan Hribar začne izvrševati funkcijo župana Občine Šmarješke Toplice, na katero je bil izvoljen v drugem krogu rednih lokalnih volitev za župana, in je s tem pritožbo pritožnice zoper odločitve Občinske volilne komisije Šmarješke Toplice (v nadaljevanju OVK) in zoper Poročilo OVK o izidu rednih lokalnih volitev za župana (v nadaljevanju Poročilo o izidu volitev) zavrnil. OS je na podlagi Poročila o izidu volitev ugotovil, da je v drugem krogu volitev za župana glasovalo 2047 volivcev, oddanih pa je bilo 2032 veljavnih glasovnic. Za pritožnico je glasovalo 1015 volivcev in za mag. Marjana Hribarja 1017 volivcev, ki so oddali veljavne glasovnice. OS je ugotovil, da je v Poročilu o izidu volitev in nato tudi v obrazložitvi popravnega sklepa prišlo zgolj do administrativnih napak pri zapisu števila veljavnih glasovnic in da je pravilno število veljavnih glasovnic tisto, ki je napisano v izreku popravnega sklepa. Zavrnil je očitke o nepravilnostih pri glasovanju na voliščih Šmarjeta, Bela Cerkev in Orešje ter odklonil presojo nepravilnosti, ki naj bi jih drugi kandidat storil v času volilne kampanje, ker naj niti OVK niti OS ne bi bila pristojna ugotavljati in odločati o morebitnih domnevnih nepravilnostih v času volilne kampanje, temveč naj bi ugotavljanje teh nepravilnosti spadalo v pristojnost inšpektorata oziroma organov kazenskega pregona. Upravno sodišče je pritožbo pritožnice zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da v drugem krogu volitev župana ni prišlo do nepravilnosti, ki bi lahko vplivale na izid. Navedeni odločitvi pritožnica izpodbija z ustavno pritožbo.

Pritožnica zatrjuje, da je bila pri obravnavi njene pritožbe na OS izključena javnost in ni bila omogočena prisotnost niti pritožnici niti njenemu pooblaščencu; je pa bila prisotnost dopuščena predsedniku OVK, ki predstavlja organ, zoper katerega odločitve in ravnanja je bila podana pritožba, in ki prav tako predstavlja javnost. S takim ravnanjem naj bi bila pritožnici kršena pravica do enake obravnave v postopku (22. člen Ustave). Sodišče naj se do tega očitka ne bi ustrezno opredelilo (22. člen Ustave). Odločitev naj bi v tem delu tudi brez obrazložitve odstopala od ustaljene sodne prakse, in sicer sodbe Upravnega sodišča št. I U 447/2019 z dne 19. 4. 2019.

Pritožnica zatrjuje tudi, da Poročilo o izidu volitev in popravni sklep vsebujeta kar tri različne podatke o številu veljavnihglasovnic (1900, 2030, 2300), pri čemer je dva od teh podatkov predsednik OVK označil za pisni pomoti, ne da bi OVK ob vzpostavljenem dvomu o pravilnosti podatkov dvome odpravila s ponovnim preverjanjem in štetjem glasovnic, niti tega ni storilo kasneje sodišče. Pritožnica sodišču očita, da se je opredelilo zgolj do domnevne napake OVK v zvezi s 1900 glasovi, ne pa tudi do obrazložitve popravnega sklepa, v katerem je OVK za pravilno število veljavnih glasovnic navedla število 2300. Šlo naj bi za takšno nepravilnost v Poročilu o izidu volitev ter pri ugotavljanju rezultatov drugega kroga volitev za župana, ki vzbuja utemeljen in velik dvom o zakonitosti volitev in ugotovljenega rezultata volitev, zaradi katerih bi vsak razumen volivec podvomil o poštenosti volitev in volilnega izida. Zaradi te nepravilnosti, ki je sodišče ni odpravilo, naj bi bila pritožnici kršena pasivna volilna pravica (43. člen Ustave).

Pritožnica zatrjuje nepravilnost na volišču Bela Cerkev v zvezi z glasovanjem volivke J. Z., kjer naj bi ji E. Z. preprečil glasovanje po lastni presoji s tem, da naj bi zavpil: »Ne to!« in posegel v njeno glasovanje s svojo roko. Pritožnica navaja, da je pritožbeni očitek v zvezi s to nepravilnostjo podala pravočasno v svoji pritožbi na OS, kar je, upoštevaje stališča Upravnega sodišča v sodbi št. I U 2590/2018 z dne 25. 1. 2019 (123. točka), pravočasno uveljavljanje ugovora, ki ga je treba upoštevati in obravnavati. Sodišče naj bi ugovor nepravilno zavrnilo z utemeljitvijo, da poročila pritožničinih zaupnikov ni bilo mogoče obravnavati kot ugovor pritožnice, ker naj ga ne bi vložila upravičena oseba. S tem naj bi isto sodišče glede smiselno enakega pravnega vprašanja v približno istem obdobju zavzelo dve različni pravni stališči, v primeru pritožnice stališče, ki je njej v škodo in ki bistveno posega v njeno pasivno volilno pravico. Bistvenost posega izhaja iz dejstva minimalne razlike v izidu glasovanja, pri kateri že en glas razlike lahko pomeni drugačen volilni izid. Druga nepravilnost v zvezi z izidom glasovanja na volišču Bela Cerkev naj bi bila storjena s tem, da naj bi sodišče ohranilo neveljavnost glasovnice volivke D. B. (glas je bil sicer oddan v korist pritožnice), ki jo je ugotovila OVK po ugovoru nasprotnega kandidata mag. Marjana Hribarja, čeprav je pritožnica v spis naknadno po volitvah predložila notarsko overjeno izjavo same volivke D. B., v kateri je ta pojasnila dogajanje in kako je glasovala (za pritožnico). Takšno ravnanje sodišča naj bi pomenilo nedopustno arbitrarno presojo primerljivih dejanskih stanj (šlo naj bi za podobno nepravilnost kot pri glasovanju J. Z.) in ravnanje v škodo pritožnice, s katero se je poseglo v njeno volilno pravico in se ji odvzelo en glas.

Pritožnica zatrjuje tudi nepravilnost pri glasovanju v primeru volivke A. P. na volišču Orešje. Po mnenju pritožnice bi bilo treba to glasovnico, ki je bila razglašena za veljavno, razglasiti za neveljavno, ker navedena volivka ni glasovala v skladu z navodili za glasovanje (namesto da bi obkrožila številko pred kandidatom, se je z imenom in priimkom podpisala tik nad ime drugega kandidata) in torej svoje volje ni izrazila na nedvoumen način. Po mnenju pritožnice iz mesta podpisa volivke na glasovnici ne gre sklepati na voljo volivke, zlasti glede na okoliščine glasovanja (glasovanje na domu, ko se je zdelo, da volivka niti ne ve, kaj naj stori oziroma kaj se od nje pričakuje). Pritožnica opozarja, da je tudi volilni odbor glasovnico volivke A. P. štel za neveljavno, OVK pa je v to odločitev nedopustno posegla.

Pritožnica zatrjuje nepravilnost volilnega izida (in s tem kršitev svoje pasivne volilne pravice) tudi zaradi nedopustnih ravnanj drugega kandidata med volilno kampanjo. Navaja, da ni treba, da se v zvezi s temi ravnanji sodišče izreka glede obstoja kaznivih dejanj in kazenske odgovornosti, bi jih pa moralo presojati z vidika možnega in (ne)dopustnega vpliva na same volitve in njihov izid. Ker sodišče tega ni storilo, naj bi bila pritožnici kršena pasivna volilna pravica (43. člen Ustave).

Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-676/19 z dne14. 10. 2019 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. O tem je obvestilo Upravno sodišče in OS. Na podlagi drugega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS) je ustavno pritožbo skupaj s sklepom o njenem sprejemu vročilo izvoljenemu županu in ga pozvalo, naj se o navedbah v ustavni pritožbi izjavi.

Župan mag. Marjan Hribar v odgovoru zanika trditve o nepravilnostih pri glasovanju volivk J. Z. in D. B. na volišču Bela Cerkev ter volivke A. P. na volišču Orešje. Glede nepravilnosti v Poročilu OVK o izidu volitev zatrjuje, da je prišlo zgolj do pomote pri številčnem zapisu volilnega rezultata, in poudarja, da je število glasov, ki je pripadalo posameznemu kandidatu v drugem krogu volitev, v vseh poročilih zapisano enako in pravilno. Poleg tega naj pritožnica ne bi trdila, da je OVK volilni rezultat ugotovila drugače, kot so ga prehodno na posamičnih voliščih ugotovili posamezni volilni odbori.

V zvezi z nepravilnostjo pri obravnavi pritožničine pritožbe na konstitutivni seji OS župan navaja, da ni predpisa v volilnih sporih, ki bi določal, da se mora v primeru pritožb opraviti takšna »glavna obravnava« ob prisotnosti javnosti, kot je predpisana po Zakonu o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – ZPP) ali Zakonu o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13 – ZUP). Navaja, da pritožnica ni zahtevala, da bi jo bilo treba pri obravnavi njene pritožbe dodatno zaslišati, da bo predložila nove dokaze in da zaradi tega zahteva izvedbo ustne obravnave, posledično pa tudi javnost obravnave. Župan opozarja, da v skladu s sodno prakso pravica do javne obravnave ni absolutna (odločba Ustavnega sodišča št. Up-135/19, U-I-37/19 z dne 5. 6. 2019, Uradni list RS, št. 45/19). Povsem nove naj bi bile navedbe pritožnice, da je prišlo do kolizije interesov zaradi dejstva, ker naj bi predsednik OVK pri obravnavanju in odločanju o pritožbi sodeloval z nasveti in stališči. Sodeloval naj bi le kot organ, zoper katerega odločitve in Poročilo o izidu volitev se je pritožnica pritožila. Pri tem naj bi ostale pavšalne navedbe, kakšni so bili ti nasveti predsednika OVK in zakaj posledično šteje, da je imel župan kot protikandidat izrazito privilegiran položaj glede na pritožnico ter da je zaradi tega prišlo do kršenja načela sorazmernosti in enakopravnosti strank. Župan meni, da sklicevanje pritožnice na sodbo Upravnega sodišča št. I U 447/2019 v obravnavanem primeru ni upoštevno, ker predsednik OVK ni bil njegov odvetnik oziroma pooblaščenec.

Župan glede očitkov o svojih nedopustnih ravnanjih med volilno kampanjo navaja, da pritožnica ni pojasnila, kako naj bi zatrjevana nedopustna dejanja vplivala na izid volitev, da v okviru svojega trditvenega in dokaznega bremena ni dokazala, da so volivci, ki jih omenja pritožnica, sploh šli na volišča izvrševat svojo aktivno volilno pravico in da zaradi vseh navedenih dejstev niso volili za pritožnico, temveč za sedanjega župana. Prav tako naj ne bi bilo izkazano, da so takšna nedopustna ravnanja povzročila neenakopraven položaj v volilni tekmi med kandidati in da je župan na kakršenkoli način kršil določbe Zakona o volilni in referendumski kampanji (Uradni list RS, št. 41/07, 11/11 in 98/13 – v nadaljevanju ZVRK). Pritožnica naj prav tako ne bi izkazala, da je zaradi teh ravnanj zoper župana sprožila kazenske oziroma prekrškovne postopke.

Odgovor župana je bil vročen pritožnici, ki se je nanj odzvala. V celoti vztraja pri navedbah, ki jih je podala v ustavni pritožbi, in poudarja, da je bilo pri konkretnih volitvah toliko nepravilnosti, da bi ob tako tesnem ugotovljenem izidu lahko prizadele volilni izid.

V postopku odločanja o ustavni pritožbi je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUstS začelo postopek za oceno ustavnosti 100., 101. in 102. člena ZLV. Zastavilo se je namreč vprašanje ustavnosti zakonske ureditve postopka odločanja občinskega sveta o pritožbi (25. člen Ustave) in postopka sodnega varstva volilne pravice pred Upravnim sodiščem (prvi odstavek 23. člena Ustave). Ustavno sodišče je na podlagi prvega odstavka 28. člena ZUstS Državnemu zboru poslalo sklep o začetku postopka za oceno ustavnosti 100., 101. in 102. člena ZLV. Državni zbor na navedbe v sklepu ni odgovoril.