Odločba o ugotovitvi, da četrti in peti odstavek 27. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju nista v neskladju z Ustavo

1486. Odločba o ugotovitvi, da četrti in peti odstavek 27. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju nista v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-246/13-44

Datum: 21. 4. 2016

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobud Martine Groznik, Trebnje, Pavle Judež, Boštanj, in dr. Bojane Mozetič Francky, Ljubljana, ter v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobude Pavle Judež, Boštanj, Nelly Zvonke Gortnar, Ljubljana, in Irene Mlakar, Ljubljana, ter zahteve Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, Ljubljana, ki jo zastopa predsednik mag. Dušan Semolič, in Sindikata delavcev trgovine Slovenije, Ljubljana, ki ga zastopa predsednik mag. Ladislav Rožič, na seji 21. aprila 2016  

Četrti in peti odstavek 27. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 96/12, 39/13, 44/14 in 102/15), kolikor določata pogoj pokojninske dobe brez dokupa, nista v neskladju z Ustavo.  

Pobude Martine Groznik, Pavle Judež in dr. Bojane Mozetič Francky za začetek postopka za oceno ustavnosti 394. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju se zavrnejo.  

Pobudi Martine Groznik za začetek postopka za oceno ustavnosti 1., 11. in 23. točke 7. člena ter Pavle Judež za začetek postopka za oceno ustavnosti 2., 7. in 136. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju se zavržeta.  

Zveza svobodnih sindikatov Slovenije in Sindikat delavcev trgovine Slovenije (v nadaljevanju: predlagatelja) izpodbijata četrti in peti odstavek 27. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2), kolikor se nanašata na pokojninsko dobo brez dokupa, v povezavi z opredelitvijo tega pojma v 23. točki 7. člena ZPIZ-2. V pokojninsko dobo brez dokupa, ki je eden izmed pogojev za pridobitev starostne pokojnine po četrtem in petem odstavku 27. člena ZPIZ-2, se namreč ne šteje doba, pridobljena s prostovoljno vključitvijo v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.Predlagatelja zato menita, da je izpodbijana ureditev, kolikor se nanaša na tako pridobljeno dobo do začetka veljavnosti ZPIZ-2, tj. do vključno 31. 12. 2012, v neskladju z načelom varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Izpodbijana ureditev naj bi ogrožala pravice delavcev, ki so zaradi stečajev delodajalcev postali brezposelni, po poteku obdobja prejemanja denarnega nadomestila za brezposelnost pa so se prijavljeni kot iskalci zaposlitve pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju: ZRSZ) oziroma kot brezposelne osebe, vpisane v katero od evidenc pri ZRSZ, prostovoljno vključili v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje (peta alineja prvega odstavka 24. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98 – v nadaljevanju: ZPIZ/92, in sedma alineja prvega odstavka 34. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju: ZPIZ-1) in si, da bi si zagotovili pravico do starostne pokojnine, skladno z zakonom, sami plačevali prispevke. Nekaterim naj bi uspelo zaposliti se za delovni čas, krajši od polnega. Da bi si ohranili primeren obseg pravic v zvezi s starostno upokojitvijo (pod pogoji iz ZPIZ/92 in ZPIZ-1), so se kljub izredno skromnim prejemkom prostovoljno vključili v obvezno zavarovanje in redno plačevali odmerjeni prispevek (deseta alineja prvega odstavka 24. člena ZPIZ/92 in enajsta alineja prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1) za razliko do polnega delovnega časa. Ker ti zavarovanci na dan 31. 12. 2012 niso izpolnjevali pogojev, ki jih določa 394. člen ZPIZ-2, naj bi dejansko ostali brez pričakovane pravice do starostne pokojnine na podlagi tako plačanih prispevkov. Možnost starostne upokojitve naj bi se jim (glede na informativna obvestila Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije – v nadaljevanju: Zavod) odmaknila tudi za več let. Predlagatelja poudarjata tudi, da ne izpodbijata opredelitve pojma pokojninske dobe brez dokupa in s tem pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine za naprej. Menita pa, da je ta ureditev protiustavna, kolikor spreminja vrednotenje dobe, pridobljene s prostovoljno vključitvijo v obvezno zavarovanje do uveljavitve ZPIZ-2, torej "za nazaj". Po ZPIZ/92 in ZPIZ-1 naj ne bi bilo razlikovanja med pokojninsko dobo, pridobljeno s prostovoljno vključitvijo v obvezno zavarovanje oziroma obvezno vključitvijo v zavarovanje, zato naj bi zavarovanci utemeljeno pričakovali, da bosta dobi tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 obravnavani enako. ZPIZ-2 pa naj bi varstvo pričakovanih pravic v 394. členu (torej možnost upokojitve po pogojih ZPIZ-1) uredil le za nekatere kategorije zavarovancev, med katere sodijo tudi brezposelni, ki so na dan 31. 12. 2012 uživali denarno nadomestilo med brezposelnostjo oziroma so bili na dan 31. 12. 2012 vključeni v obvezno zavarovanje na podlagi plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do izpolnitve pogojev za upokojitev, ki jih plačuje ZRSZ. Ta člen pa naj ne bi ustrezno urejal pravic drugih zavarovancev, ki so do uveljavitve ZPIZ-2 na podlagi ZPIZ/92 in ZPIZ-1 pridobili pokojninsko dobo s prostovoljno vključitvijo v obvezno zavarovanje in niso bili vpisani v evidenco aktivnih iskalcev zaposlitve ter so imeli več kot tri leta do upokojitve. Te naj bi ZPIZ-2 avtomatično uvrstil v skupino za predčasno upokojitev, čeprav naj bi se v obvezno zavarovanje vključili prav zato, da se bodo lahko upokojili starostno, brez malusov, ne pa zaradi večjega odmernega odstotka po 65. letu. Za takšno razlikovanje med zavarovanci naj ne bi bilo stvarne podlage (14. člen Ustave). ZPIZ-2 naj bi bistveno spremenil vsebino pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine glede na pogoje iz časa pred njegovo uveljavitvijo. Doba, pridobljena pred njegovo uveljavitvijo, naj bi zato morala biti obravnavana po pogojih predpisov, veljavnih v času njenega pridobivanja. Ker pa je po ZPIZ-2 tudi pokojninska doba, pridobljena pred njegovo uveljavitvijo, obravnavana po pogojih ZPIZ-2, naj bi bila izpodbijana ureditev tudi v neskladju s 155. členom Ustave.

Zahteva je bila na podlagi 28. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju: ZUstS) poslana Državnemu zboru, ki je nanjo odgovoril. Meni, da zavarovanci, katerih interese zastopata predlagatelja, niso v enakih položajih kot zavarovanci, vključeni v 394. člen ZPIZ-2. Z navedeno določbo naj bi bile varovane pravice najranljivejših skupin brezposelnih, ki so vse težje zaposljive. Državni zbor meni, da je odločitev o tem, kateri zavarovanci naj bodo zaradi svoje ranljivosti vključeni v 394. člen ZPIZ-2, stvar ocene zakonodajalca. Izpodbijana ureditev naj zato ne bi bila v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Državni zbor pri tem poudarja, da je bil ZPIZ-2 sprejet soglasno. Očitek o neskladju s 155. členom Ustave naj bi bil neutemeljen, saj v obravnavanem primeru ne gre za pridobljene, temveč za pričakovane pravice. Dodaja, da se vsa dejstva, pomembna za pridobitev pravice do pokojnine, ugotavljajo po določbah zakona, ki velja v času uveljavitve pravice. Kot temeljni pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine za zavarovance, ki se bodo upokojili po uveljavitvi ZPIZ-2, naj bi določil starost 65 let in najmanj 15 let zavarovalne dobe (prvi odstavek 27. člena ZPIZ-2). V zavarovalno dobo pa naj bi se po 42. točki 7. člena ZPIZ-2 vštevalo tako obdobje, ko je bil zavarovanec obvezno zavarovan ali pa je v ta sistem vstopil prostovoljno. To naj bi pomenilo, da naj bi bil temeljni pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine v obeh primerih enak. Ob navedenem pa Državni zbor opozarja še na tretji odstavek 27. člena ZPIZ-2, ki v prehodnem obdobju od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2019 omogoča pridobitev pravice do starostne pokojnine zavarovancem, ki dopolnijo 20 let pokojninske dobe in določeno starost. V pokojninsko dobo pa po 22. točki 7. člena ZPIZ-2 sodi tudi zavarovalna doba, kar naj bi pomenilo, da se bodo v tem obdobju lahko na ta način upokojevali tudi zavarovanci, ki so se prostovoljno vključili v obvezno pokojninsko zavarovanje. Po mnenju Državnega zbora tak prehodni režim, ob siceršnjem varstvu pričakovanih pravic po 394. členu ZPIZ-2, zadostuje. Zato Državni zbor meni tudi, da izpodbijani ureditvi iz 27. člena ZPIZ-2 v zvezi s 394. členom ZPIZ-2 ni mogoče očitati neskladja z načelom varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave.

Mnenje je poslala tudi Vlada. Navaja, da je bil namen zakonodajalca pri vpeljavi novega instituta "pokojninske dobe brez dokupa", da vzpostavi nove pogoje za pridobitev starostne pokojnine, s katerimi bi se zagotovilo medgeneracijsko ravnotežje med posameznimi generacijami bodočih upokojencev, na drugi strani pa bi se varovali posamezniki v času upokojitve pred tveganjem nezadostnega dohodka in tveganjem dolgoživosti. Temeljni namen obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja naj bi namreč bil zagotoviti socialno in materialno varnost posameznikov v času, ko zaradi starosti (ali v drugih primerih, določenih z zakonom) ne morejo več aktivno opravljati dela in si na ta način zagotavljati dohodka. Ob temeljnem upokojitvenem pogoju starosti 65 let (in najmanj 15 zavarovalne dobe) naj bi ZPIZ-2 določil tudi možnost starostne upokojitve v starosti 60 let in ob dopolnitvi 40 let pokojninske dobe brez dokupa. Ta možnost naj bi bila predvidena za posameznike z dolgim delovnim stažem, torej če so začeli delati zgodaj in bili dejansko aktivni. Vlada pojasnjuje še, da je glede pogoja 40 let pokojninske dobe brez dokupa in 60 let starosti določeno tudi prehodno obdobje (peti odstavek 27. člena ZPIZ-2), v katerem se lahko zavarovanec upokoji brez malusov. Če pa zavarovanec ne bo dopolnil zahtevane pokojninske dobe brez dokupa, se v prehodnem obdobju, ki ga določa drugi odstavek 29. člena ZPIZ-2, upokoji pri enaki starosti, vendar z malusi, ki so natančno opredeljeni v drugem odstavku 38. člena ZPIZ-2. Z ZPIZ-2 naj bi bila uzakonjena tudi nova pravica, tj. pravica do predčasne pokojnine. Tudi zanjo je predvideno prehodno obdobje, v katerem bosta postopoma naraščala starost in pokojninska doba. Z uvedbo te pravice naj bi bila dosežena večja preglednost sistema in uresničen s tem povezan namen reforme, da se znotraj sistema zagotovi večja odvisnost pravic glede na plačane prispevke. Možnost predčasne upokojitve naj bi omogočala razlikovanje med zavarovanci glede na njihovo delovno aktivnost, saj se starostna pogoja ne razlikujeta. Drugačna obravnava starostne in predčasne pokojnine pri doseženi enaki starosti zavarovancev naj bi izhajala iz ugotavljanja izpolnjevanja pogoja dobe. Ker pa je določitev odstotka za odmero pokojnine odvisna od dolžine dobe, dopolnjena doba vpliva na izračun višine pokojnine. Razlika med zavarovancem, ki se bo upokojil na podlagi pokojninske dobe, in zavarovancem, ki se bo upokojil na podlagi pokojninske dobe brez dokupa, naj bi nastala po znižanju odmerjene pokojnine glede na dopolnjeno dobo, saj naj bi se prostovoljnim zavarovancem odmerjena pokojnina znižala zaradi upokojitve pred 65. letom. Na ta način naj bi se odražala razlika med vplačanimi prispevki iz delovne aktivnosti in prispevki iz prostovoljnega zavarovanja. Enakost naj bi bila podana pri odmeri pravice, in sicer pri določitvi enakih odmernih odstotkov glede na dolžino dobe (37. člen v zvezi s prvim odstavkom 38. člena ZPIZ-2), pozneje pa naj bi bil izračun višine pokojnine odvisen od obdobja delovne aktivnosti. Načelu odvisnosti pravic od vplačanih prispevkov naj bi sledil tudi institut dokupljene dobe, ki naj bi ga ZPIZ-2 urejal enotno. Vsa tako pridobljena doba naj bi se štela v pokojninsko dobo. Glede instituta delovne dobe iz ZPIZ-1 Vlada pojasnjuje, da se je pod ta pojem na podlagi različnih predpisov štelo več kot 80 različnih dob, med katere je bilo uvrščenih tudi veliko število dob, za katere prispevki niso bili plačani ali pa so bili prispevki, ki so bili plačani, nižji (med te sodi tudi doba iz naslova prostovoljnega zavarovanja), kot je to veljajo za posameznike, ki so se morali obvezno zavarovati. Navedeni dejstvi (ureditev prostovoljnega vstopa v obvezno zavarovanje in ureditev instituta delovne dobe) naj bi kazali na neenakost med zavarovanci, ki je bila vzpostavljena s prejšnjo zakonodajo. Pri obravnavani zadevi naj bi se kazala neenakost med njimi v tem, da so morali nekateri zavarovanci plačevati prispevke od dejansko prejetih plač, medtem ko so drugi plačevali bistveno nižje prispevke za enak obseg pravic. To naj bi pomenilo, da so se zavarovancem, ne glede na nižje vplačane prispevke, poznejša obdobja, za katera so bili plačani prispevki, vrednotila v enakem obsegu in na enak način, kot je to veljalo za vse druge zavarovance, ki so plačali več. To naj bi pomenilo tudi, da je bila prva skupina zavarovancev v primerjavi z drugimi zavarovanci v nesorazmerno ugodnejšem položaju, ki je posledično zahteval nesorazmerno solidarnost tistih, ki so v sistem morali vplačevati več. Poleg tega naj bi bili slednji, v primeru, da niso dosegli polne delovne dobe, deležni še odbitkov – malusov pri starostni pokojnini, če se jim je za izpolnitev pogoja pokojninske dobe za pridobitev pravice do starostne pokojnine upoštevalo tudi obdobje dokupljene dobe študija in vojaščine. Vlada navaja, da sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja res temelji na "zavarovalnih" načelih ("kolikor vplačaš, toliko dobiš"), vendar so posamezne specifike sistema socialnega zavarovanja, kot sta načeli vzajemnosti in solidarnosti, tisto, kar loči ta socialni sistem kot javni sistem od zasebnih zavarovalniških sistemov. Ti načeli naj bi pomenili, da posamezne kategorije iz sistema dobijo višje pravice, kot jim gredo glede na vplačane prispevke, kljub temu, da so vse aktivno obdobje prispevale v sistem po svojih zmožnostih. Ob navedenem pa naj bi bilo treba upoštevati dejstvo, da se pokojninsko in invalidsko zavarovanje dodatno financirata iz državnega proračuna (162. in 163. člen ZPIZ-2). Ob ugotovljeni relativno nizki dejanski upokojitveni starosti naj bi zakonodajalec zaostril upokojitvene pogoje in prej veljavne upokojitvene pogoje, določene v 36. členu v zvezi s 54. členom ZPIZ-1, nadomestil z upokojitvenimi pogoji, določenimi v 27. členu ZPIZ-2, in z uvedbo nove pravice do predčasne pokojnine. Glede instituta varstva pričakovanih pravic (394. člen ZPIZ-2), ki ga je vseboval tudi na referendumu zavrnjeni ZPIZ-2, Vlada navaja, da je bilo zaradi špekulacij in posledične obremenitve ZRSZ tik pred sprejetjem ZPIZ-2 omejeno varstvo pričakovanih pravic pri brezposelnih z namenom preprečitve zlorab tega instituta. V okviru 394. člena ZPIZ-2 so tako varovani le tisti brezposelni, ki so imeli na dan 31. 12. 2012 pravice iz zavarovanja za brezposelnost po Zakonu o urejanju trga dela (Uradni list RS, št. 80/10, 21/13, 63/13 in 100/13 – v nadaljevanju: ZUTD), te pa bodo imeli do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Ker se delovna sposobnost veže na starost posameznika, naj bi zakonodajalec varstvo brezposelnih iz 394. člena ZPIZ-2 povezal z uživanjem pravic po ZUTD, ki je časovno omejeno. Na tej zakonski podlagi naj bi bila določena starostna meja brezposelnih, ki naj bi se jih dojemalo kot bolj rizično skupino brezposelnih.

Predlagatelja v odgovoru na odgovor Državnega zbora in mnenje Vlade vztrajata pri svojih navedbah. Poudarjata, da ne zahtevata ocene ustavnosti 394. člena ZPIZ-2, temveč le četrtega in petega odstavka 27. člena ZPIZ-2 v zvezi z opredelitvijo pojma pokojninska doba brez dokupa iz 23. točke 7. člena ZPIZ-2. Navajata, da ne oporekata uveljavitvi nove opredelitve pokojninske dobe brez dokupa od 1. 1. 2013, tj. začetka veljavnosti ZPIZ-2. Menita pa, da se ta ureditev ne sme uporabljati za pokojninsko dobo, pridobljeno na podlagi prostovoljnega vstopa v obvezno zavarovanje v času do uveljavitve ZPIZ-2. Ta bi se morala šteti v pokojninsko dobo brez dokupa. Opozarjata, da se je po ZPIZ-1 pokojninska doba, pridobljena s prostovoljno vključitvijo v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, štela v delovno dobo, kar je posledično pomenilo ugodnejšo odmero pokojnine kot v primeru, če se je ta odmerila na podlagi pokojninske dobe. Zavarovanci naj bi se prostovoljno vključili v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje z namenom pridobiti pravico do starostne pokojnine, in ne predčasne pokojnine. Sicer naj bi tudi ta zagotavljala socialno varnost, vendar naj bi bila bistveno manj ugodna kot starostna. Predlagatelja poudarjata še, da skupina zavarovancev, ki so bili v času pred uveljavitvijo ZPIZ-2 zavarovani prostovoljno, ni velika, zato priznanje njihovih pravic po pogojih ZPIZ-1 ne bi povzročilo javne finančne nevzdržnosti in posledično neposredne ogroženosti delovanja sistema. Nasprotujeta mnenju Vlade in Državnega zbora, da je s tem, ko je ZPIZ-2 uredil prehodno obdobje v petem odstavku 27. člena, v katerem naj bi izzvenela delovna doba po ZPIZ-1 kot pokojninska doba brez dokupa, zadoščeno standardom, ki jih je Ustavno sodišče izoblikovalo v ustavnosodni presoji glede dopustnih posegov v pričakovane pravice. Pri tej skupini zavarovancev naj s tem načelu varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave nikakor ne bi bilo zadoščeno.

Pobudnica Martina Groznik izpodbija 394. člen ZPIZ-2 ter 1. (brezposelni), 11. (dokupljena doba) in 23. točko (pokojninska doba brez dokupa) 7. člena ZPIZ-2, ki določa pomene izrazov, uporabljenih v tem zakonu. Zatrjuje neskladje izpodbijanih določb s 14. in 155. členom Ustave. Pobudnica meni, da nova oziroma prehodna ureditev upokojevanja obravnava neenako brezposelne, ki so bili 31. 12. 2012 kot brezposelni prijavljeni pri ZRSZ in so bili prostovoljno vključeni v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in brezposelne, ki so bili 31. 12. 2012 prejemniki nadomestila za brezposelnost oziroma jim je ZRSZ plačeval prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Poleg tega naj bi ZPIZ-2 položaj prvih brezposelnih poslabšal še dodatno, saj naj bi drugače upošteval pokojninsko oziroma zavarovalno dobo, pridobljeno na podlagi prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pobudnica navaja, da se bo zaradi nove ureditve lahko upokojila šele leta 2016 (ob pogoju prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje) namesto v letu 2013. Ob tem, da bi upokojitev v letu 2016 po pogojih ZPIZ-2 pomenila tudi, da bo njena pokojnina zaradi drugačnega vrednotenja pokojninske dobe, pridobljene na podlagi prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje, bistveno nižja kot v primeru upokojitve leta 2013 po pogojih ZPIZ-1 (namesto približno 400 EUR naj bi bila ta nižja za približno 15 odstotkov). Pobudnica navaja, da je zaposlitev izgubila zaradi stečaja delodajalca, nove zaposlitve pa ni našla. Da bi si zagotovila pravico do starostne pokojnine, se je glede na možnost, ki ji jo je dal ZPIZ-1, prostovoljno vključila v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter si ob skromnih prihrankih s pomočjo hčere plačevala prispevke za to zavarovanje. Meni, da je ZPIZ-2 njo in druge brezposelne, ki so se prostovoljno vključili v obvezno zavarovanje, izigral ter ogrozil njihovo preživetje.

Pobudnica Pavla Judež izpodbija 2., 7., 27. in 136. člen ZPIZ-2, kolikor kot pogoj za pridobitev pravice do pokojnine določajo izpolnitev pogoja pokojninske dobe brez dokupa. Navaja, da je brezposelna, na presečni dan 31. 12. 2012 je bila vpisana v evidenco brezposelnih pri ZRSZ. V preteklosti naj bi bila v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključena prostovoljno. Po informativnem izračunu Zavoda iz leta 2012 bi se po pogojih ZPIZ-1 lahko upokojila 18. 11. 2013, z uveljavitvijo ZPIZ-2 pa se je trenutek upokojitve odmaknil v leto 2016. Pobudnica meni, da je ureditev, ki razlikuje med zavarovanci glede na to, ali so v obvezno zavarovanje vključeni prostovoljno ali obvezno, v neskladju s 14., 22., 34., 50. in 155. členom Ustave, saj so vsi plačevali prispevke. Člena 7 in 394 ZPIZ-2 naj bi bila v neskladju z 2. in 14. členom Ustave. Pobudnica meni, da ni razumnih razlogov za razlikovanje med brezposelnimi glede na to, ali so bili v obvezno zavarovanje vključeni obvezno ali prostovoljno. Poseg v pravice brezposelnih, ki so bili v obvezno zavarovanje vključeni prostovoljno, naj bi bil prekomeren.

Pobudnica Nelly Zvonka Gortnar izpodbija četrti in peti odstavek 27. člena ZPIZ-2 v delu, ki določa pogoj pokojninske dobe brez dokupa, v katero se (glede na 23. točko 7. člena ZPIZ-2) ne šteje več pokojninska doba, pridobljena s prostovoljnim vstopom v obvezno zavarovanje do 1. 1. 2013. Pobudnica navaja, da je bila prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje od leta 1998, torej po pogojih ZPIZ/92 in ZPIZ-1. Tako je na dan 31. 12. 2013 iz tega naslova pridobila več kot 14 let pokojninske dobe (približno 19 let pa iz naslova zaposlitve). Po ZPIZ-2 naj bi se predvidoma upokojila leta 2023 (prej leta 2018) predčasno s trajnimi odbitki oziroma leta 2028, ko bo dopolnila 65 let starosti. Ker po 394. členu ZPIZ-2 ne sodi med brezposelne, ki jim ta določba zagotavlja upokojitev po ZPIZ-1, meni, da je dejansko ostala brez pričakovane pravice do pokojnine. Zatrjuje kršitev 2., 14. in 155. člena Ustave.

Pobudnica dr. Bojana Mozetič Francky navaja, da izpodbija 394. člen ZPIZ-2, kot posebej protiustaven pa izpostavlja njegov sedmi odstavek. Zatrjuje neskladje s 14. In 155. členom Ustave. Navaja, da je starejša brezposelna (od leta 2006), ob uveljavitvi ZPIZ-2 ji je po določbah ZPIZ-1 do upokojitve manjkalo manj kot 3 leta. Potem ko ji je potekla pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, se je v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključila prostovoljno, da bi si tako zagotovila pravico do starostne pokojnine. Po določbah ZPIZ-1 bi se upokojila predvidoma leta 2015, po določbah ZPIZ-2 (ker obdobje prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje ne šteje v pokojninsko dobo brez dokupa) pa bi se lahko predčasno upokojila leta 2017 (zmanjšanje pokojnine za 12,60 odstotka), starostno pa leta 2022. Razlikovanje med starejšimi brezposelnimi, ki izhaja iz 394. člena ZPIZ-2, naj bi bilo nerazumno. Sprememba pogojev za pridobitev pravice do pokojnine, uveljavljena z ZPIZ-2, naj bi bila za brezposelne, prostovoljno vključene v obvezno zavarovanje, drastična, časa za prilagajanje spremembam naj ne bi bilo. Posebej hudo naj bi nova ureditev prizadela prav brezposelne, ki so jim 31. 12. 2012 do upokojitve manjkala tri leta ali manj (med katere sodi tudi sama), vendar ne sodijo med brezposelne, varovane v 394. členu ZPIZ-2.

Pobudnica Irena Mlakar izpodbija četrti in peti odstavek 27. člena ZPIZ-2. Navaja, da je po ZPIZ-1 izpolnjevala pogoje za pridobitev starostne pokojnine na dan 26. 4. 2013, po ZPIZ-2 pa 3. 6. 2017 (peti odstavek 27. člena). Na podlagi prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje v obdobju od 23. 3. 1994 do 31. 8. 1996 je pridobila 2 leti, 5 mesecev in 8 dni zavarovalne dobe. Če bi se upokojila predčasno (po 29. členu ZPIZ-2), torej z upoštevanjem te dobe, bi se lahko upokojila 26. 8. 2013, vendar z 12-odstotnimi odbitki pri višini pokojnine. Zatrjuje neskladje izpodbijanih določb s 155. členom Ustave. Izpodbijani določbi naj bi retroaktivno posegali v pridobljene pravice po ZPIZ-1, ker ZPIZ-2 pokojninsko dobo, pridobljeno na podlagi prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje, šteje kot dokupljeno dobo. S tem naj bi bil njen položaj bistveno poslabšan.