Pravilnik o izvedbi presoje tveganja za naravo in o...

2031. Pravilnik o izvedbi presoje tveganja za naravo in o pridobitvi pooblastila

Na podlagi četrtega odstavka 28. člena zakona o ohranjanju narave (Uradni list Republike Slovenije, št. 56/99 in 31/00) izdaja minister za okolje in prostor

P R A V I L N I K
o izvedbi presoje tveganja za naravo in o pridobitvi pooblastila

I. UVODNE DOLOČBE

1. člen

(splošne določbe)

(1)

Ta pravilnik določa pogoje in način izvedbe presoje tveganja za naravo (v nadaljnjem besedilu: presoja tveganja) pred naselitvijo ali doselitvijo tujerodnih prosto živečih rastlin in živali v naravo (v nadaljnjem besedilu: vnos) ali gojitvijo tujerodnih prosto živečih živali (v nadaljnjem besedilu: gojitev).

(2)

Ta pravilnik določa pogoje, ki jih mora izpolnjevati pravna ali fizična oseba za pridobitev pooblastila za izvedbo presoje tveganja za naravo (v nadaljnjem besedilu: pooblastilo) in način pridobitve pooblastila.

(3)

Ta pravilnik ne velja za vnos ali gojitev rastlin ali živali, spremenjenih z uporabo genske tehnologije.

II. PRESOJA TVEGANJA

2. člen

(predlagatelj)

Pravna ali fizična oseba (v nadaljnjem besedilu: predlagatelj) mora v postopku izdaje dovoljenja o vnosu ali gojitvi zagotoviti presojo tveganja, ki ga za naravo predstavlja vnos ali gojitev.

3. člen

(definicija presoje tveganja)

(1)

Presoja tveganja se izvede za vsak primer vnosa ali gojitve posebej, pri čemer se presoja izvaja za vsako taksonomsko kategorijo, tudi nižjo od vrste. Presoja se izvaja tudi za posamezne dele rastlin ali živali, ki se lahko samostojno razmnožujejo na kakršenkoli način.

(2)

Vnos po prejšnjem odstavku je enkratni vnos ali vnos, ki se izvede z večkratnimi, v naprej določenimi delnimi vnosi v obdobju največ petih let.

(3)

Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena se presoja tveganja ne izvede za vsak primer gojitve posebej, kadar isti predlagatelj goji živali iste taksonomske kategorije pod istimi pogoji in na isti lokaciji v obdobju petih let od začetka gojitve.

(4)

Glede na določbe prejšnjih dveh odstavkov se presoja tveganja v primeru ponovnega vnosa ali gojitve po obdobju petih let od začetka prvotnega ali predhodnega vnosa ali gojitve, za katero se je opravila presoja tveganja, izvede na podlagi prvotne presoje tveganja, ki se dopolni z ugotovitvami o morebitnih posledicah, nastalih zaradi prvotnega ali predhodnega vnosa ali gojitve.

4. člen

(metoda, postopek)

(1)

Presoja tveganja se izvaja na podlagi splošno priznanih strokovnih podatkov in informacij, ki lahko vključuje podatke o presoji tveganja, ki je bila že opravljena za enak vnos ali gojitev enake rastline ali živali v enakem ali primerljivem ekosistemu na drugih lokacijah.

(2)

Ekosistem je primerljiv, kadar se niti njegova funkcija niti biotski in abiotski dejavniki količinsko in kakovostno bistveno ne razlikujejo od ekosistema, v katerega se namerava vnašati ali v njem gojiti.

(3)

Podatki iz postopka presoje tveganja se ovrednotijo s količinskega in kakovostnega vidika, s številčno določljivimi ali izmerljivimi elementi in tudi opisno.

5. člen

(vrednotenje)

(1)

V postopku presoje tveganja se vrednotijo:

-

lastnosti in značilnosti rastlin ali živali, katere se vnaša ali goji,

-

značilnosti sprejemnega okolja z morebitnimi posebnostmi, s poudarkom na ohranjenosti in naravovarstveni vrednosti sprejemnega okolja,

-

potencialni vplivi rastlin in živali, katere se vnaša ali goji, na druge rastline ali živali in na sprejemno okolje s poudarkom na zavarovanih, ogroženih, endemičnih, za delovanje ekosistema ključnih in drugih rastlinah in živalih, ki bi jih vnos ali gojitev lahko prizadela, če se oceni, da bi se ti vplivi dejansko uresničili,

-

namen vnosa in gojitve.

(2)

Pri vrednotenju vplivov na naravo je treba upoštevati predvsem nevarnost:

-

zasedanja življenjskega prostora domorodnih vrst,

-

izrinjanja in ogrožanja domorodnih vrst, vključno z ogrožanjem njihovega zdravja,

-

križanja z domorodnimi vrstami in posledično izgube genskega materiala in genske raznovrstnosti,

-

izgube ali degradacije habitatov,

-

pojava drugih nezaželenih posledic za naravo in biološko raznovrstnost.

(3)

Pri vrednotenju se upošteva dejanske in možne, kratkoročne in dolgoročne ter neposredne in posredne učinke vnosa ali gojitve na naravo.

6. člen

(poročilo)

(1)

Pravna ali fizična oseba (v nadaljnjem besedilu: pooblaščenec) opravi presojo tveganja pred vnosom ali gojitvijo. Obvezni sestavni del presoje tveganja je poročilo o presoji tveganja (v nadaljnjem besedilu: poročilo).

(2)

Sestavni deli poročila so opis uporabljene metodologije, opis tujerodne rastline ali živali, opis sprejemnega okolja, opis nameravanega vnosa ali gojitve, ocena pričakovanih vplivov na naravo in pričakovanih sprememb v naravi, predlog ukrepov, ki preprečujejo okrnitev narave in sklepna ocena.

(3)

V poročilu je treba navesti vse predpise, ki jih je treba upoštevati pri obravnavanem vnosu ali gojitvi.

7. člen

(opis uporabljene metodologije)

(1)

V poročilu se navedejo viri podatkov in informacij, ki so bili uporabljeni za pripravo poročila, z oceno njihove uporabnosti, razpoložljivosti, kakovosti, ažurnosti, zadostnosti in primernosti za obravnavani primer presoje tveganja.

(2)

Izbrano metodo je treba v poročilu navesti in opisati tako, da je mogoče preveriti njeno ustreznost. Navesti je treba razloge za izbor metode, oceniti njeno optimalnost, prednosti in pomanjkljivosti, širšo uporabnost in izkušnje pri njeni uporabi v drugih primerih ter primernost za obravnavani primer.

8. člen

(opis tujerodne rastline ali živali)

Opis tujerodne rastline ali živali mora vsebovati podatke o:

1.

sistematski uvrstitvi vključno z vrstnim in rodovnim imenom s slovenskim in latinskim poimenovanjem; če slovensko ime ne obstaja, je dovolj navedba latinskega imena,

2.

območju naravne razširjenosti ter posebnostih podvrste ali populacije,

3.

načinu razmnoževanja in razširjanja rastline ali živali,

4.

genotipskih in fenotipskih lastnostih rastline ali živali, ki se vnaša ali goji, s poudarkom na tistih lastnostih, ki bi lahko kakorkoli vplivale na posamezne rastline ali živali v sprejemnem okolju, na različne populacije iste vrste rastlin ali živali, na druge vrste rastlin ali živali ali na dinamiko ekosistema v celoti,

5.

medsebojnih vplivih med vnešenimi in ostalimi že prisotnimi rastlinami ali živalmi s poudarkom na tistih rastlinah ali živalih, ki bi jih vnos prizadel, in

6.

vplivih in posledicah vnosa ali gojitve iste vrste v drugih državah v primerljivem okolju.

9. člen

(opis sprejemnega okolja)

(1)

Opis sprejemnega okolja, na katero lahko vnos ali gojitev vpliva, mora vsebovati podatke o:

1.

točni lokaciji vnosa ali gojitve,

2.

klimatskih, zemljepisnih in ekoloških značilnostih in morebitnih posebnostih,

3.

biotski raznovrstnosti vključno s seznamom rastlin ali živali, ki so prisotni in na katerih se pričakuje vpliv ob vnosu ali gojitvi tujerodnih rastlin ali živali v to okolje,

4.

naravni ohranjenosti sprejemnega okolja,

5.

možnih posebnostih sprejemnega okolja, kot so večja ali manjša naravna stabilnost ali ranljivost ter sposobnost samoregulacije in regeneracije,

6.

bližini naravnih vrednot ali zavarovanih naravnih vrednot, ekološko pomembnih območij, posebnih varstvenih območij, zavarovanih območij in habitatov ogroženih ali zavarovanih vrst,

7.

že prisotnih tujerodnih rastlinah ali živalih, vključno s podatki o njihovi količini in vplivu na naravo,

8.

prostorskih značilnostih z opisom zemljišča glede na reliefno razgibanost, rodovitnost, stabilnost in nosilnost terena in hidrološke značilnosti lokacije, in