Odločba o ugotovitvi, da je Zakon o pravdnem postopku v neskladju z Ustavo

4781. Odločba o ugotovitvi, da je Zakon o pravdnem postopku v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-146/07-34

Datum: 13. 11. 2008

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Evgena Bavčarja, Ajdovščina, ki ga zastopa Jože Hribernik, odvetnik v Ljubljani, na seji 13. novembra 2008

Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 12/03 – ur. p. b., 2/04, 36/04 – ur. p. b., 52/07 in 73/07 – ur. p. b., 45/08) je v neskladju z Ustavo, ker ne ureja pravice slepih in slabovidnih oseb do dostopa do sodnih pisanj ter do pisnih vlog strank in drugih udeležencev v postopku v zanje zaznavni obliki.

Državni zbor mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku enega leta od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Do odprave ugotovljenega neskladja morajo sodišča v pravdnem postopku slepi ali slabovidni osebi na njeno zahtevo zagotoviti dostop do sodnih pisanj ter do pisnih vlog strank in drugih udeležencev v postopku v zanjo zaznavni obliki. Za to potrebni stroški se izplačajo iz sredstev sodišča.

Pobudnik izpodbija 102. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki ureja pravico udeležencev do uporabe svojega jezika na narokih in ob drugih ustnih procesnih dejanjih. Izpodbijani določbi očita neskladje z Ustavo, ker ne ureja pravice slepih oseb do prepisa sodnih pisanj ter pisnih vlog strank in drugih udeležencev v postopku v Braillovo pisavo. Pojasnjuje, da je slep od dvanajstega leta starosti, zato je v pravdnem postopku, ki se vodi zoper njega, zahteval, naj se na stroške nasprotne stranke opravi prepis tožbe in drugih pisanj v Braillovo pisavo. Sodišče prve stopnje naj bi njegovo zahtevo zavrnilo z utemeljitvijo, da v ZPP ni podlage, na kateri bi moralo sodišče slepi osebi zagotoviti prepise pisnih vlog v Braillovi pisavi. Po oceni sodišča naj bi 102. člen ZPP udeležencem zagotavljal le pravico do uporabe svojega jezika na narokih in ob drugih ustnih procesnih dejanjih, ne pa tudi v pisnih vlogah, ki morajo biti sestavljene v uradnem jeziku sodišča. Pobudnikove očitke o njegovem neenakopravnem položaju v postopku naj bi sodišče zavrnilo z utemeljitvijo, da mu je enakopraven položaj zagotovljen, ker ga v postopku zastopa pooblaščeni odvetnik. Pobudnika naj bi tudi seznanilo, da lahko sam založi predujem za prepis spornih pisnih vlog v Braillovo pisavo. Po pobudnikovem mnenju opisano postopanje sodišča dokazuje, da so slepe osebe v pravdnem postopku posredno diskriminirane. Zato naj bi bila izpodbijana ureditev v neskladju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Pobudnik dalje navaja, da izhaja obveznost države, da vsakomur zagotovi enako varstvo pravic v postopku, tudi iz 22. člena Ustave. Zato uveljavlja tudi kršitev navedene ustavne določbe. Dalje trdi, da izpodbijana zakonska ureditev slepim osebam ne omogoča učinkovite komunikacije s sodiščem in z nasprotno stranko, zato naj bi bila tudi v neskladju s pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave) in s pravico do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave). Dejstvo, da zakonodajalec za slepe osebe ni predvidel posebne ureditve, na podlagi katere bi lahko učinkovito uresničevale svoje pravice v sodnih postopkih, naj bi bilo ustavno sporno tudi ob spoznanju, da je zakonodajalec poseben položaj nekaterih invalidov v postopku pred sodišči in drugimi državnimi organi že ustrezno uredil. Pobudnik opozarja, da imajo gluhe osebe skladno z Zakonom o uporabi slovenskega znakovnega jezika (Uradni list RS, št. 96/02 – v nadaljevanju ZUSZJ) v postopkih pred državnimi organi pravico uporabljati slovenski znakovni jezik, pri čemer morajo plačilo stroškov tolmača zagotoviti državni organi. Po pobudnikovem mnenju sta si položaja slepih in gluhih oseb v postopku pred državnimi organi bistveno podobna. Zato meni, da za njihovo različno obravnavanje ni stvarno utemeljenih razlogov. Tudi zato naj bi bilo podano neskladje s 14. členom Ustave.

Državni zbor odgovarja, da pomeni ureditev po 102., kot tudi po 103. in po 104. členu ZPP, realizacijo pravice do uporabe svojega jezika in pisave iz 62. člena Ustave. Opozarja, da ima zakonodajalec pri določanju načina uresničevanja navedene pravice široko polje proste presoje. Bistveno naj bi bilo le, da uresniči namen, ki ga navedena določba zasleduje, to je, da zagotovi pošten postopek. Zato velja po oceni Državnega zbora pravica do uporabe svojega jezika in pisave predvsem za ustna procesna dejanja. Pri urejanju pravice do uporabe svoje pisave pri pisnih procesnih dejanjih pa naj bi imel zakonodajalec še posebej široko polje proste presoje. Navedeno naj bi bilo razumljivo, ker je stranka, ki jezika ne razume, med postopkom hudo prizadeta, medtem ko lahko pisne vloge sestavi tudi ob pomoči drugih oseb. Smiselno enako velja po oceni Državnega zbora tudi za slepe osebe. Ker naj jih narava njihove invalidnosti ne bi ovirala, da spremljajo ustni del postopka ter v njem aktivno sodelujejo, naj jim aktivno sodelovanje na naroku zaradi njihove invalidnosti ne bi bilo onemogočeno. Pisne vloge pa naj bi lahko (tako kot druge osebe) razumele s pomočjo tretjih oseb. Državni zbor poudarja, da je treba pri razlagi vsebine navedene ustavne določbe upoštevati tudi 11. člen Ustave, ki določa, da je v Sloveniji uradni jezik slovenščina. Slovenski jezik naj bi bil torej že po Ustavi privilegiran v razmerju do drugih jezikov. Pravica do uporabe svojega jezika naj strankam v postopku načeloma tudi ne bi zagotavljala pravice do brezplačne pomoči tolmača.

Državni zbor meni, da je slepim osebam pravica do poštenega sojenja pri pisnih procesnih dejanjih zagotovljena z drugimi postopkovnimi določbami. Slepa oseba lahko po oceni Državnega zbora pisna procesna dejanja opravlja prek pooblaščenca. Če stroškov zanj zaradi slabega premoženjskega stanja ne more kriti, lahko po njegovem mnenju od sodišča zahteva, da ji postavi brezplačnega pooblaščenca (170. člen ZPP) oziroma prosi za brezplačno pravno pomoč po pravilih Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 in nasl. – v nadaljevanju ZBPP). Ustavno skladna razlaga 102. člena ZPP naj bi sodiščem tudi omogočala, da slepi osebi pri opravljanju pisnih procesnih dejanj zagotovijo pomoč tolmača za Braillovo pisavo. Ob tem Državni zbor poudarja, da ni nujno, da je slepa oseba za branje te pisave sploh usposobljena. Dalje meni, da lahko pooblaščenec oziroma tolmač slepi osebi pomagata tudi pri seznanitvi z vsebino listine, ki je v dokazne namene predložena na naroku. Če slepa oseba ne bi imela pooblaščenca oziroma sodišču ne bi predlagala postavitve tolmača, bi jo lahko po mnenju Državnega zbora z vsebino listine seznanilo tudi sodišče (12. člen ZPP) ali pa bi ji sodišče po uradni dolžnosti postavilo tolmača (102. člen ZPP). Opozarja še, da mora zakonodajalec pri ureditvi pravdnega postopka upoštevati tudi zahteve po hitrosti, ekonomičnosti in učinkovitosti postopka, katerih cilj je v zagotavljanju pravice (obeh) strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter s čim manjšimi stroškovnimi obremenitvami.

Državni zbor pojasnjuje, da se ureditev pravdnega postopka tudi ne razlikuje od drugih procesnih ureditev. Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – v nadaljevanju ZUP) naj bi sicer v 62. členu določal, da imajo stranke, ki jezika, v katerem teče postopek, zaradi invalidnosti ne morejo uporabljati, pravico spremljati potek postopka po tolmaču. Vendar naj bi skladno s 113. in s 115. členom ZUP vsaka stranka predhodno sama trpela svoje stroške. Dalje pojasnjuje, da Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) v 70. členu sicer določa obvezno obrambo s pomočjo zagovornika tudi v primeru, ko je obdolženec nem, gluh ali sicer nezmožen, da se sam uspešno brani ter da se po 92. členu ZKP izdatki in nagrada za postavljenega zagovornika najprej izplačajo iz sredstev organa, ki vodi kazenski postopek. Vendar poudarja, da se ti stroški pozneje izterjajo od tistih, ki so jih po zakonu dolžni poravnati. Sicer pa je treba po mnenju Državnega zbora tudi upoštevati, da Ustava obdolžencem v kazenskem postopku v 29. členu zagotavlja dodatna procesna jamstva, ki naj jim zagotovijo pošteno sojenje.

Na očitke o neenaki ureditvi procesnega položaja slepih oseb v primerjavi z gluhimi osebami Državni zbor odgovarja, da njihov položaj zaradi različne narave njihove invalidnosti ni primerljiv. Pojasnjuje, da je pravica do brezplačnega tolmača za znakovni jezik slušno prizadetim osebam zagotovljena zato, ker te osebe niso sposobne niti same niti prek pooblaščenca učinkovito spremljati ustnega dela postopka ter v njem učinkovito sodelovati. Položaj slepih oseb pa naj bi bil drugačen, saj jih narava njihove invalidnosti ne ovira, da spremljajo ustni del postopka in v njem aktivno sodelujejo. Pri pisni komunikaciji s sodiščem pa naj bi jim bila ustavna procesna jamstva (po že obrazloženem) zagotovljena z drugimi instituti. Državni zbor še opozarja na določbe pravdnega postopka, ki omogočajo zvočno snemanje naroka in s tem tudi možnost, da se lahko slepa oseba s takšnimi zvočnimi zapisi seznani tudi po njegovi izvedbi. Glede na navedeno meni, da ureditev pravdnega postopka tudi iz tega razloga ni v neskladju s 14. členom Ustave.

Vlada meni, da 102. člen ZPP ni v neskladju z Ustavo. Sporna določba naj namreč nikogar ne bi postavljala v manj ugoden položaj, niti naj nikomur ne bi dajala posebne prednosti, ampak naj bi nasprotno vsem osebam v skladu s 14. členom Ustave zagotavljala enako obravnavanje. Vlada tudi ne soglaša s pobudnikom, da slepe osebe že na podlagi 102. člena ZPP nimajo pravice do uporabe Braillove pisave. Zato meni, da izpodbijana določba tudi ni v neskladju z 22., s 23. in s 25. členom Ustave. Pobuda pa po mnenju Vlade utemeljeno odpira vprašanje, ali bi morala biti s posebnim zakonom tudi slepim osebam v postopku pred državnimi organi zagotovljena določena materialna upravičenja (na primer plačilo prepisov v Braillovo pisavo), kot jih je ZUSZJ zagotovil gluhim osebam v zvezi s pravico do uporabe slovenskega znakovnega jezika. Dodaja, da si bo Ministrstvo za pravosodje prizadevalo za zagotovitev tehničnih možnosti, da bodo lahko tudi slepe osebe same spremljale vsebinski potek obravnave.

Pobudnik odgovarja, da temeljijo njegove zahteve na Konvenciji o pravicah invalidov (Uradni list RS, št. 37/08, MP, št. 10/08 – v nadaljevanju MKPI), ki zavezuje tudi Slovenijo. Navaja, da sta ideja o odvetniku kot posredniku zapisov in ideja o »tolmačenju brajlice« (slednje naj bi bil tudi popoln nesmisel) postali uporabni, ne da bi bili prej strokovno ocenjeni. Poudarja, da je slepa oseba, ki obvlada Braillovo pisavo, pri branju samostojna, medtem ko je v primeru, ko ji berejo drugi, odvisna. Odvisnosti pa naj ji ne bi imel nihče pravice vsiljevati. S stališčem, da se z njim kot s slepo osebo lahko sodeluje le ustno, naj bi bil postavljen v položaj samo govorečega, nepismenega državljana. Poudarja, da je takšen odnos zaničljiv do rehabilitacije slepih oseb ter do dvestoletne tradicije njihovega opismenjevanja, ki jim je dala možnost dostojnega in samostojnega življenja.