Nalaganje dokumenta...
Zakon o državnem tožilstvu (ZDT-1)
OBJAVLJENO V: Uradni list RS 58-2713/2011, stran 8389 DATUM OBJAVE: 22.7.2011
RS 58-2713/2011
2713. Zakon o državnem tožilstvu (ZDT-1)
Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam
U K A Z
o razglasitvi Zakona o državnem tožilstvu (ZDT-1)
o razglasitvi Zakona o državnem tožilstvu (ZDT-1)
Razglašam Zakon o državnem tožilstvu (ZDT-1), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 12. julija 2011.
Št. 003-02-7/2011-2
Ljubljana, dne 20. julija 2011
dr. Danilo Türk l.r.
Predsednik
Republike Slovenije
Z A K O N
O DRŽAVNEM TOŽILSTVU (ZDT-1)
O DRŽAVNEM TOŽILSTVU (ZDT-1)
PRVI DEL
TEMELJNE DOLOČBE
1. člen
(vsebina zakona)
Ta zakon ureja državnotožilsko službo, pristojnosti in nezdružljivost funkcije državnega tožilca, ureditev in pristojnosti državnih tožilstev, državnotožilsko in pravosodno upravo, sestavo, pristojnosti in delovanje Državnotožilskega sveta, razmerja med državnimi tožilstvi ter druga vprašanja, pomembna za delo državnih tožilcev in državnih tožilstev.
2. člen
(službeno razmerje)
(1)
Državna tožilka oziroma državni tožilec (v nadaljnjem besedilu: državni tožilec) je funkcionar v službenem razmerju z Republiko Slovenijo (v nadaljnjem besedilu: državnotožilska služba).
(2)
Državni tožilec je glede pravic in dolžnosti, ki izhajajo iz njegovega službenega razmerja z Republiko Slovenijo, izenačen s sodnikom, če ta zakon ne določa drugače.
3. člen
(samostojnost državnih tožilcev)
(1)
Državni tožilec je pri opravljanju državnotožilske službe samostojen ter vezan na ustavo in zakon. V skladu z ustavo je vezan tudi na splošna načela mednarodnega prava ter na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe.
(2)
V odločitve državnega tožilca v konkretnih zadevah ni dovoljeno posegati, razen s splošnimi navodili in prevzemom zadeve na način, določen s tem zakonom.
(3)
Državni tožilec, ki meni, da je bila kršena njegova samostojnost, lahko Državnotožilskemu svetu predlaga obravnavo kršitve. Če ta ugotovi, da je predlog utemeljen, lahko kršitev glede na njeno naravo odpravi oziroma zahteva ali predlaga njeno odpravo in po potrebi objavi svojo ugotovitev.
4. člen
(državnotožilska služba)
(1)
Državni tožilec opravlja državnotožilsko službo pri državnem tožilstvu, na katero je imenovan, premeščen ali dodeljen v skladu s tem zakonom.
(2)
Glede pravic in dolžnosti državnega tožilca v zvezi z državnotožilsko službo, ki niso urejene s tem zakonom, se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki velja za sodnike.
5. člen
(trajnost državnotožilske funkcije)
(1)
Funkcija državnega tožilca je trajna.
(2)
Državnemu tožilcu preneha funkcija ali je lahko razrešen le v primerih in pod pogoji, ki jih določa ta zakon.
(3)
Državni tožilec ne sme opravljati funkcij ali dejavnosti, ki so po ustavi ali tem zakonu nezdružljive s funkcijo državnega tožilca.
6. člen
(pravice državnih tožilcev)
(1)
Državnemu tožilcu so zagotovljene pravica do napredovanja, do izobraževanja, do plače in druge pravice, ki izhajajo iz državnotožilske službe, in nikomur ni dovoljeno posegati vanje, razen v primerih in po postopkih, ki so določeni z zakonom.
(2)
Plače državnih tožilcev določa zakon.
7. člen
(pristojnosti in dolžnosti državnega tožilca)
(1)
Pristojnosti državnega tožilca so določene z ustavo in zakonom.
(2)
Državni tožilec mora pri opravljanju državnotožilske službe ravnati nepristransko, varovati ustavnost in zakonitost, načela pravne države ter človekove pravice in temeljne svoboščine.
(3)
Državni tožilec mora zakonito, strokovno pravilno in pravočasno opravljati državnotožilsko službo ter varovati njen ugled.
(4)
Državni tožilec mora brez nepotrebnega odlašanja reševati zadeve, ki so mu dodeljene v delo.
8. člen
(odgovornost državnega tožilca)
(1)
Državni tožilec je odgovoren za kršitve pri opravljanju državnotožilske službe v skladu s tem zakonom.
(2)
Državnega tožilca ni mogoče obtožiti pred disciplinskim sodiščem za mnenje, ki ga je dal pri opravljanju državnotožilske službe.
(3)
V disciplinskih zadevah zoper državne tožilce odločajo disciplinska sodišča po tem zakonu.
9. člen
(premestitev in dodelitev)
(1)
Državni tožilec je lahko s svojo pisno privolitvijo trajno premeščen na drugo državno tožilstvo (premestitev) ali začasno dodeljen na drugo državno tožilstvo ali v drug organ (dodelitev).
(2)
Premestitev in dodelitev ne posegata v položaj in plačo državnega tožilca, ki ju ima državni tožilec na mestu, na katero je imenovan.
(3)
Brez privolitve državnega tožilca je premestitev ali dodelitev dopustna samo v primerih in pod pogoji, ki jih določa ta zakon.
10. člen
(državna tožilstva)
(1)
Državna tožilstva so kot del pravosodja samostojni državni organi.
(2)
Zakon določa način zagotavljanja enotne politike kazenskega pregona in izvrševanja drugih nalog državnih tožilstev.
(3)
Kadrovske, organizacijske in nadzorstvene pristojnosti v zadevah državnotožilske in pravosodne uprave glede državnih tožilstev in državnih tožilcev izvaja Vlada Republike Slovenije po določbah tega zakona neposredno ali prek ministrstva, pristojnega za pravosodje (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo).
(4)
Državni zbor Republike Slovenije ima v razmerju do državnega tožilstva pristojnosti, ki jih določa zakon.
11. člen
(državnotožilsko osebje)
(1)
Pooblastila in dolžnosti javnih uslužbencev državnega tožilstva (v nadaljnjem besedilu: državnotožilsko osebje) določa zakon in Državnotožilski red.
(2)
Za državnotožilsko osebje se uporabljajo predpisi, ki urejajo položaj in pravice javnih uslužbencev, če s tem zakonom ni določeno drugače.
12. člen
(državnotožilska uprava)
(1)
Poslovanje državnega tožilstva vodi vodja državnega tožilstva.
(2)
Za vodjo državnega tožilstva je lahko imenovan samo državni tožilec.
13. člen
(pravosodna uprava)
Zadeve pravosodne uprave s področja državnega tožilstva opravlja ministrstvo.
14. člen
(organizacija in splošne pristojnosti)
(1)
Organizacijo, medsebojna razmerja in splošne pristojnosti državnih tožilstev ureja ta zakon.
(2)
Sredstva za delo državnih tožilstev se zagotavljajo v proračunu Republike Slovenije. Državna tožilstva kot neposredni proračunski uporabniki sodelujejo pri pripravi svojih finančnih načrtov v skladu z zakonom.
15. člen
(jezik poslovanja)
(1)
Državna tožilstva poslujejo v slovenskem jeziku.
(2)
Na območjih, kjer živita avtohtoni italijanska in madžarska narodna skupnost, poslujejo državna tožilstva tudi v italijanskem oziroma madžarskem jeziku, če stranka, ki živi na tem območju, uporablja ta jezik.
(3)
Stroški, povezani z uporabo jezika pripadnikov italijanske in madžarske narodnosti pri poslovanju državnih tožilstev, se izplačajo iz sredstev za delo državnega tožilstva.
16. člen
(medsebojna pomoč)
(1)
Državna tožilstva si pri opravljanju zadev iz svoje pristojnosti izmenjujejo medsebojno pravno in drugo pomoč.
(2)
Državna tožilstva pošiljajo zaprosila za pravno pomoč tujim ali mednarodnim tožilstvom in drugim organom, s katerimi sodelujejo pri opravljanju svojih pristojnosti, prek ministrstva, če ni v mednarodni pogodbi ali drugem zakonu določeno drugače.
(3)
Državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil morajo na zahtevo državnemu tožilstvu dati pomoč, ki jo potrebuje za dejanja iz svoje pristojnosti, če zakon ne določa drugače.
(4)
Pomoč iz prejšnjih odstavkov se državnemu tožilstvu daje brezplačno.
17. člen
(Državnotožilski red)
(1)
Poslovanje tožilstev ureja zakon in Državnotožilski red.
(2)
Državnotožilski red določa notranjo ureditev državnih tožilstev, dodeljevanje, odvzem in prevzem zadev državnim tožilcem, pravila pisarniškega poslovanja, vsebino vpisnikov, imenikov in evidenc ter njihovo vodenje, obrazce za delo, obliko in vsebino žigov, štampiljk in znaka državnega tožilstva, obliko in vsebino službenih izkaznic, podrobnejša pravila o obveščanju javnosti, stike s pripadniki narodnih skupnosti, poslovanje v zadevah državnotožilske uprave, pravila glede opravljanja strokovnega nadzora, zagotavljanje varnosti oseb, dokumentacije in premoženja, obveščanje ministrstva, okvirna pravila hišnega reda in standarde za prostore in opremo državnih tožilstev, pravila o vpogledih in preslikavah spisov, pravila o izvajanju in nadzoru materialnega in finančnega poslovanja, pravila o rednem opravljanju zadev in poročanju, razporeditev poslovnega časa in poslovanje s strankami, pravila o vodenju statistike in druga pravila v zvezi s poslovanjem državnih tožilstev.
(3)
Državnotožilski red izda ministrica oziroma minister, pristojen za pravosodje (v nadaljnjem besedilu: minister) po predhodnem mnenju generalne državne tožilke Republike Slovenije oziroma generalnega državnega tožilca Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: generalni državni tožilec) in Državnotožilskega sveta.
(4)
Če minister pri izdaji Državnotožilskega reda v celoti ali deloma ne upošteva predhodnega mnenja iz prejšnjega odstavka, svoje stališče obrazloži ter z obrazložitvijo seznani generalnega državnega tožilca in Državnotožilski svet.
(5)
Državnotožilski red se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
18. člen
(Državnotožilski svet)
(1)
Državnotožilski svet je samostojen državni organ, ki opravlja naloge državnotožilske samouprave in upravne naloge, določene s tem zakonom, ter sodeluje pri zagotavljanju enotnosti pregona in varovanju samostojnosti državnih tožilcev.
(2)
Državnotožilski svet je pristojen za imenovanje in razrešitev vodij okrožnih državnih tožilstev, ocenjevanje in napredovanje, premestitve, dodelitve in sodelovanje v postopku imenovanja državnih tožilcev, dajanje mnenj k politiki pregona, ocenjevanje uspešnosti in učinkovitosti poslovanja državnih tožilstev, varovanje samostojnosti pri opravljanju državnotožilske službe in opravljanje drugih zadev v skladu s tem zakonom.
DRUGI DEL
DRŽAVNOTOŽILSKA SLUŽBA
Prvo poglavje
SPLOŠNA PRISTOJNOST IN POOBLASTILA
19. člen
(pristojnosti državnih tožilcev)
(1)
Državni tožilec je v okviru temeljne funkcije vlaganja in zastopanja kazenske obtožbe pristojen opravljati vsa procesna dejanja upravičenega tožilca, usmerjati policijo in druge pristojne organe, uporabljati odložen pregon in poravnavanje ter opravljati druge naloge v skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek.
(2)
Državni tožilec vlaga predloge in pravna sredstva v zadevah prekrškov, če tako določa zakon.
(3)
Državni tožilec vlaga procesne akte ter opravlja druge naloge v civilnih in drugih sodnih postopkih ter v upravnih postopkih, če tako določa zakon.
20. člen
(odložitev oziroma prekinitev izvršitve odločbe)
(1)
Če državni tožilec ugotovi, da je zaradi kršitve ustave, zakona ali mednarodne pogodbe dana podlaga za uporabo pravnega sredstva zoper izvršljivo sodno odločbo ali odločbo, izdano v upravnem ali kakšnem drugem postopku, lahko zahteva, da se izvršitev takšne odločbe odloži ali prekine, če bi z njeno izvršitvijo utegnile nastati nepopravljive škodljive posledice.
(2)
Zahtevo za odložitev oziroma prekinitev izvršitve odločbe iz prejšnjega odstavka vloži državni tožilec, ki je upravičen uporabiti pravno sredstvo zoper takšno odločbo, pri sodišču oziroma drugem organu, ki je pristojen za dovolitev izvršbe, če le-ta že teče, pa pri organu, ki jo opravlja.
(3)
Organ, pristojen za dovolitev izvršbe ali za izvršitev odločbe, lahko odloži dovolitev izvršbe oziroma prekine izvršbo do odločitve o pravnem sredstvu državnega tožilca.
(4)
Odločba o odložitvi oziroma prekinitvi izvršbe neha veljati, če državni tožilec v 30 dneh od prejema odločbe ne vloži pravnega sredstva.
21. člen
(nastopanje pred sodišči)
(1)
Pred okrajnimi sodišči lahko nastopajo državni tožilci, ki imajo najmanj naziv okrajnega državnega tožilca.
(2)
Pred okrožnimi sodišči lahko nastopajo državni tožilci, ki imajo najmanj naziv okrožnega državnega tožilca.
(3)
Pred višjimi sodišči lahko nastopajo državni tožilci, ki imajo najmanj naziv višjega državnega tožilca.
(4)
Pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Vrhovno sodišče) lahko nastopajo samo vrhovni državni tožilci.
(5)
Ne glede na drugi odstavek tega člena lahko pred okrožnimi sodišči nastopajo tudi okrajni državni tožilci, a le v okviru pooblastil, ki jih za določene vrste zadev, za posamezno zadevo, za določene vrste procesnih dejanj ali za posamezno procesno dejanje posebej določi vodja državnega tožilstva. Za posamezno procesno dejanje posebej lahko pooblasti okrajnega državnega tožilca za nastopanje pred okrožnim sodiščem tudi pristojni državni tožilec.
Drugo poglavje
DRŽAVNOTOŽILSKA SLUŽBA
1. oddelek
Splošna določba
22. člen
(državnotožilska mesta, nazivi in položaji)
(1)
Državnotožilska služba se na državnotožilskih mestih opravlja v državnotožilskih nazivih okrajni državni tožilec, okrožni državni tožilec, višji državni tožilec, vrhovni državni tožilec oziroma na položajih okrajni državni tožilec svetnik, okrožni državni tožilec svetnik, višji državni tožilec svetnik in vrhovni državni tožilec svetnik.
(2)
Z imenovanjem na državnotožilsko mesto na okrožnem državnem tožilstvu, ki se opravlja v nazivu okrajnega državnega tožilca, pridobi državni tožilec naziv okrajnega državnega tožilca.
(3)
Z imenovanjem na državnotožilsko mesto na okrožnem državnem tožilstvu, ki se opravlja v nazivu okrožnega državnega tožilca, pridobi državni tožilec naziv okrožnega državnega tožilca.
(4)
Z imenovanjem na državnotožilsko mesto na okrožnem ali Vrhovnem državnem tožilstvu, ki se opravlja v nazivu višjega državnega tožilca, pridobi državni tožilec naziv višjega državnega tožilca.
(5)
Z imenovanjem na državnotožilsko mesto na Vrhovnem državnem tožilstvu, ki se opravlja v nazivu vrhovnega državnega tožilca, pridobi državni tožilec naziv vrhovnega državnega tožilca.
2. oddelek
Pogoji za imenovanje
23. člen
(splošni in posebni pogoji)
(1)
Za državnega tožilca je lahko imenovan, kdor izpolnjuje splošne pogoje za izvolitev v sodniško funkcijo po zakonu, ki ureja sodniško službo (v nadaljnjem besedilu: splošni pogoji), ter posebne pogoje za imenovanje na državnotožilsko mesto, ki jih določa ta zakon.
(2)
Za imenovanje državnega tožilca, ki bo opravljal državnotožilsko službo na mestu, za katero je skladno z odredbo o številu mest državnih tožilcev v razpisu določeno znanje italijanskega oziroma madžarskega jezika, se poleg pogojev iz prejšnjega odstavka določi tudi pogoj višje ravni znanja tega jezika.
24. člen
(okrajni državni tožilec)
Oseba, ki izpolnjuje splošne pogoje, je lahko imenovana na mesto okrajnega državnega tožilca, če izpolnjuje posebne pogoje za izvolitev na sodniško mesto na okrajnem sodišču (okrajni sodnik) po zakonu, ki ureja sodniško službo.
25. člen
(okrožni državni tožilec)
Oseba, ki izpolnjuje splošne pogoje, je lahko imenovana na državnotožilsko mesto, ki se opravlja v državnotožilskem nazivu okrožni državni tožilec, če:
-
izpolnjuje posebne pogoje za izvolitev na sodniško mesto na okrožnem sodišču (okrožni sodnik) po zakonu, ki ureja sodniško službo, ali
-
je najmanj tri leta opravljala državnotožilsko službo v nazivu okrajni državni tožilec.
26. člen
(višji državni tožilec)
Oseba, ki izpolnjuje splošne pogoje, je lahko imenovana na državnotožilsko mesto, ki se opravlja v državnotožilskem nazivu višji državni tožilec, če
-
izpolnjuje posebne pogoje za izvolitev na sodniško mesto na višjem sodišču (višji sodnik) po zakonu, ki ureja sodniško službo, ali
-
je najmanj pet let uspešno opravljala državnotožilsko službo v nazivu okrožnega državnega tožilca.
27. člen
(vrhovni državni tožilec)
Oseba, ki izpolnjuje splošne pogoje, je lahko imenovana na državnotožilsko mesto, ki se opravlja v državnotožilskem nazivu vrhovni državni tožilec, če
-
izpolnjuje posebne pogoje za izvolitev na sodniško mesto na vrhovnem sodišču (vrhovni sodnik) po zakonu, ki ureja sodniško službo, ali
-
je najmanj pet let uspešno opravljala državnotožilsko službo v nazivu višjega državnega tožilca, ali
-
je najmanj deset let uspešno opravljala državnotožilsko službo v nazivu okrožnega državnega tožilca.
3. oddelek
Postopek za imenovanje
28. člen
(pravila postopka)
Kolikor ta zakon ne določa drugače, se glede oblikovanja mnenja in predlaganja državnih tožilcev smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja postopek za izvolitev oziroma imenovanje sodnika.
29. člen
(razpis)
(1)
Prosto mesto državnega tožilca razpiše ministrstvo na predlog vodje državnega tožilstva s predhodnim soglasjem generalnega državnega tožilca.
(2)
Razpis se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Razpisni rok za prijave ne sme biti krajši od 15 dni.
(3)
Za postopek z nepopolnimi ali nepravočasnimi prijavami se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja postopek za izvolitev oziroma imenovanje sodnika.
30. člen
(razpisno gradivo)
(1)
Ministrstvo najpozneje v petih dneh od prejema podatkov iz naslednjega odstavka pošlje vodji državnega tožilstva, pri katerem je razpisano prosto mesto, vse prijave, ki jih ni zavrglo (razpisno gradivo).
(2)
Prijavam kandidatov ministrstvo priloži te podatke o usposabljanju, delu, ocenah službe, priznanjih ali morebitnih pravnomočno izrečenih disciplinskih sankcijah kandidatov:
-
pripravništvu, če je bilo opravljeno v pravosodju;
-
pravniškem državnem izpitu;
-
iz osebne evidence in osebnega spisa kandidatov, ki so že opravljali službo ali delo na državnem tožilstvu, sodišču ali državnem pravobranilstvu;
-
za kandidata, ki je opravljal poklic odvetnika, notarja, izvršitelja ali stečajnega upravitelja oziroma za kandidata, ki je bil javni uslužbenec, podatke, navedene v prejšnjih alinejah, iz evidenc, ki se vodijo pri pristojnih organih.
(3)
Državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil morajo na zahtevo ministrstva brezplačno predložiti podatke o kandidatih iz prejšnjega odstavka, če z njimi razpolagajo.
(4)
Podatke, ki jih ni mogoče pridobiti na način iz prejšnjih odstavkov, predloži kandidat sam najpozneje v 15 dneh od prejema poziva ministrstva.
(5)
Ministrstvo pridobi podatke iz prejšnjih odstavkov za namene oblikovanja mnenja o ustreznosti kandidatov za razpisano mesto.
31. člen
(mnenje vodje državnega tožilstva)
(1)
Vodja državnega tožilstva najpozneje v 20 dneh od dneva, ko prejme razpisno gradivo, po predhodnem posvetovanju s kolegijem državnega tožilstva oblikuje obrazloženo mnenje o ustreznosti vsakega kandidata, pri čemer se mora ravnati po kriterijih iz zakona, ki se uporablja za izbiro in napredovanje državnega tožilca. Mnenje vroči kandidatu, ta pa lahko nanj poda obrazložene pripombe v osmih dneh od prejema mnenja.
(2)
Najpozneje v osmih dneh po prejemu pripomb oziroma poteku roka iz prejšnjega odstavka vodja državnega tožilstva oblikuje dokončno mnenje, ki ga z razpisnim gradivom in morebitnimi kandidatovimi pripombami pošlje Državnotožilskemu svetu.
(3)
Obrazložitev mnenja vodje o ustreznosti kandidatov mora zajemati kandidatove osebne podatke ter podatke in oceno o strokovnem znanju, drugih sposobnostih in izkušnjah, ki se zahtevajo za opravljanje državnotožilske službe (v nadaljnjem besedilu: strokovna usposobljenost).
(4)
Vodja državnega tožilstva lahko posebej navede, katere kandidate šteje kot najustreznejše za zasedbo prostega mesta, in to obrazloži.
32. člen
(mnenje Državnotožilskega sveta)
(1)
Nepopolne prijave, ki jih ni zavrglo ministrstvo, in prijave kandidatov, ki ne izpolnjujejo splošnih ali posebnih pogojev za razpisano državnotožilsko mesto, zavrže oziroma zavrne Državnotožilski svet s sklepom.
(2)
Državnotožilski svet v postopku podaje mnenja ni vezan na mnenje vodje državnega tožilstva o ustreznosti kandidata.
(3)
Državnotožilski svet povabi prijavljene kandidate na razgovor.
(4)
Na podlagi ugotovitev, ki temeljijo na razpisnem gradivu in mnenju vodje državnega tožilstva, in na podlagi razgovora s kandidati oblikuje Državnotožilski svet mnenje o predlogih za imenovanje. V mnenju razvrsti kandidate glede na oceno o primernosti za imenovanje in utemelji razloge za sprejeto razvrstitev.
(5)
Mnenje iz prejšnjega odstavka vroči Državnotožilski svet kandidatu in vodji državnega tožilstva, pri katerem je prosto mesto razpisano. Kandidat in vodja državnega tožilstva lahko predložita obrazložene pripombe k mnenju v osmih dneh od njegovega prejema.
33. člen
(dokončno mnenje Državnotožilskega sveta)
(1)
V osmih dneh po prejemu pripomb oziroma izteku roka iz zadnjega odstavka prejšnjega člena Državnotožilski svet oblikuje dokončno mnenje, ki ga z razpisnim gradivom in morebitnimi pripombami kandidata oziroma vodje državnega tožilstva pošlje ministru.
(2)
Če se minister z dokončnim mnenjem ne strinja, mora v 15 dneh po njegovem prejemu obrazloženo zahtevati, da Državnotožilski svet po potrebi pridobi ter upošteva še dodatne podatke ali dokazila, ali da dopolni obrazložitev ali po določbah prejšnjega člena oblikuje novo dokončno mnenje.
(3)
Če Državnotožilski svet pri ponovni obravnavi iz prejšnjega odstavka odloči z dvotretjinsko večino glasov vseh članic oziroma članov (v nadaljnjem besedilu: član), mora minister vložiti predlog v skladu s tako sprejetim dokončnim mnenjem.
(4)
Če Državnotožilski svet pri ponovni obravnavi iz prejšnjega odstavka ne odloči z dvotretjinsko večino glasov vseh članov, se šteje, da je razpis neuspešen.
34. člen
(imenovanje)
(1)
Državne tožilce imenuje Vlada Republike Slovenije na predlog ministra.
(2)
Vlada Republike Slovenije vroči odločbo o imenovanju vsem kandidatom, ki so se prijavili na prosto državnotožilsko mesto, če njihove prijave v razpisnem postopku niso bile zavržene oziroma zavrnjene. Če je sprožen upravni spor, mora pristojno sodišče odločiti najpozneje v 30 dneh.
(3)
Akti o imenovanjih se objavijo v Uradnem listu Republike Slovenije v skrajšani obliki z navedbo naslednjih sestavin akta: uvod (ime organa, ki akt izdaja, ter predpis o njegovi pristojnosti), naziv akta, izrek (osebno ime, lahko tudi strokovni ali znanstveni naslov, datum rojstva, državnotožilsko mesto, na katerega se oseba imenuje, ter naziv državnega tožilstva, pri katerem se oseba imenuje), številka, datum in kraj izdaje ter navedba izdajatelja akta.
35. člen
(prisega)
(1)
Državni tožilec nastopi državnotožilsko službo z dnem, ko pred predsednikom Vlade Republike Slovenije izreče to prisego: »Prisegam, da bom državnotožilsko službo opravljal/-a vestno, samostojno in v skladu z ustavo in zakoni.«
(2)
Po pooblastilu predsednika Vlade Republike Slovenije lahko državni tožilci izrečejo prisego pred ministrom.
(3)
Državni tožilec ob napredovanju ne opravlja nove prisege.
(4)
Generalni državni tožilec nastopi funkcijo, ko pred predsednikom Državnega zbora Republike Slovenije, vodja okrožnega državnega tožilstva pa pred predsednikom oziroma podpredsednikom Državnotožilskega sveta, izreče to prisego: »Prisegam, da bom svojo funkcijo opravljal/-a vestno, samostojno in v skladu z ustavo in zakoni.«
36. člen
(neuspešen razpis)
(1)
Če je razpis za prosto državnotožilsko mesto neuspešen, mora ministrstvo obvestiti vodjo državnega tožilstva, ki na podlagi predhodnega soglasja generalnega državnega tožilca v 30 dneh od prejema obvestila lahko predlaga ponovitev razpisa.
(2)
Razpis je neuspešen, če se ni prijavil noben kandidat, če so bile vse prijave zavržene oziroma zavrnjene, če minister ne predlaga v imenovanje nobenega kandidata ali če predlagani kandidat ni imenovan.
4. oddelek
Napredovanje državnih tožilcev
37. člen
(napredovanje)
(1)
Z nastopom državnotožilske službe pridobi državni tožilec pravico do napredovanja v skladu s pogoji, ki jih določa ta zakon.
(2)
Napredovanje je lahko:
-
v plačnih razredih znotraj razpona plačnih razredov za posamezen državnotožilski naziv;
-
v višji državnotožilski naziv;
-
na višje državnotožilsko mesto;
-
na položaj svetnika.
(3)
O napredovanju v plačnih razredih, na položaj svetnika, v naziv okrožnega in višjega državnega tožilca odloča Državnotožilski svet.
(4)
O napredovanju v naziv vrhovni državni tožilec odloča Vlada Republike Slovenije na predlog Državnotožilskega sveta.
(5)
O napredovanju se odloča po izvedenem postopku ugotavljanja uspešnosti, kakovosti in strokovnosti dela državnega tožilca na predlog državnega tožilca ali pristojnega vodje državnega tožilstva.
(6)
Napredovanje na višje državnotožilsko mesto se izvede smiselno po določbah prejšnjega oddelka tega zakona.
(7)
Za izdelavo ocene državnotožilske službe je pristojen Državnotožilski svet.
(8)
Če ta zakon ne določa drugače, se glede napredovanja državnih tožilcev, kriterijev za izbiro in napredovanje ter za ocenjevanje dela državnih tožilcev smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodniško službo.
5. oddelek
Dolžnosti državnega tožilca in nezdružljivost funkcije državnega tožilca
38. člen
(varovanje ugleda)
(1)
Državni tožilec se mora vselej vesti tako, da varuje samostojnost, ugled in dostojanstvo svoje službe.
(2)
Državni tožilec ne sme ovirati delovanja državnega tožilstva zaradi uveljavljanja svojih pravic.
(3)
Državni tožilec ne sme izrabiti svojega položaja ali ugleda državnega tožilstva zaradi uveljavljanja svojih pravic ali koristi.
39. člen
(pravočasnost poslovanja)
(1)
Državni tožilec mora rešiti zadeve brez nepotrebnega odlašanja. Če pričakovani čas ni določen z zakonom, se za tipična procesna opravila določi z merili za kakovost dela državnih tožilcev, ki jih sprejme Državnotožilski svet. Z merili se določijo tudi okoliščine, ki utemeljujejo prekoračitev.
(2)
Če državni tožilec ne reši zadeve v pričakovanem času, mora o razlogih pisno obvestiti vodjo državnega tožilstva.
(3)
O tem, ali so podani razlogi za prekoračitev pričakovanega časa, in o ukrepih za zagotovitev pravočasnosti poslovanja odloča vodja državnega tožilstva.
(4)
Državni tožilec mora pri svojem delu uporabljati vsa razpoložljiva pospešitvena pravna sredstva, s katerimi lahko učinkovito vpliva na to, da postopek pred sodiščem ali drugimi državnimi organi ne bi trajal nerazumno dolgo. O uporabi pospešitvenega pravnega sredstva obvesti vodjo državnega tožilstva.
40. člen
(dolžnost obveščanja)
(1)
Državni tožilec mora nemudoma obvestiti vodjo državnega tožilstva o zadevah posebej hudih kaznivih dejanj, o zadevah, ki so širšega javnega pomena, ki imajo posebno odmevnost ali o zahtevnih pravnih vprašanjih, ki so pomembna za državnotožilsko in sodno prakso, ter ga redno obveščati o stanju teh zadev in načrtovanih ukrepih.
(2)
Podrobnejša pravila glede obveščanja in poslovanja v zadevah iz prejšnjega odstavka se predpišejo z Državnotožilskim redom in splošnimi navodili.
41. člen
(varovanje tajnosti podatkov)
(1)
Državni tožilec mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je v okviru opravljanja službe zvedel o strankah ter njihovih pravnih in dejanskih razmerjih, in varovati tajnost ali zaupnost vseh osebnih ali drugih podatkov, do katerih javnost nima dostopa. Od obveze varovanja tajnosti iz prejšnjega stavka sme odstopiti samo v okviru izvrševanja svojih pristojnosti po prvem odstavku 19. člena tega zakona v skladu z zakoni, ki urejajo sodne in druge postopke.
(2)
Obveznost iz prejšnjega odstavka velja tudi za strokovne sodelavce in druge javne uslužbence državnih tožilstev.
(3)
Obveznost iz prejšnjih odstavkov velja tudi po prenehanju službenega ali delovnega razmerja.
42. člen
(prepoved sprejemanja daril)
Državni tožilec ne sme sprejemati daril ali drugih koristi v zvezi s svojo službo. Prav tako ne smejo sprejemati daril ali drugih koristi v zvezi z njegovo službo njegov zakonec oziroma partner v skupnosti, ki je izenačena z zakonsko zvezo, ter drugi družinski člani, sorodniki in osebe, ki živijo z državnim tožilcem v skupnem gospodinjstvu.
43. člen
(mentorske naloge)
Mentorske naloge v skladu z zakonom, ki ureja pravniški državni izpit in izobraževanje za državnotožilsko službo, so sestavni del državnotožilskih dolžnosti.
44. člen
(opravljanje in evidenca službe)
(1)
Državni tožilci opravljajo državnotožilsko službo v poslovnem času državnega tožilstva, določenem v Državnotožilskem redu, v dežurstvu in pripravljenosti.
(2)
V izjemnih primerih lahko državni tožilec pisno soglaša, da bo opravljanje državnotožilske službe preseglo omejitve, ki izhajajo iz pravice do dnevnega in tedenskega počitka.
(3)
Državno tožilstvo vodi posebno evidenco o opravljanju pripravljenosti in dežurstva ter evidenco delovnega časa državnih tožilcev, ki so dali soglasje po prejšnjem odstavku.
(4)
Evidenca o opravljanju pripravljenosti in dežurstva vsebuje osebno ime državnega tožilca, trajanje pripravljenosti oziroma dežurstva, opravljeno dejanje oziroma usmerjanje. Evidenca delovnega časa državnih tožilcev, ki so dali soglasje, vsebuje osebno ime državnega tožilca in vsebino soglasja.
(5)
Vodja državnega tožilstva mora evidenco na podlagi zahteve predložiti generalnemu državnemu tožilcu ali ministrstvu.
45. člen
(pripravljenost in dežurstvo)
(1)
S pripravljenostjo in dežurstvom se zunaj poslovnega časa državnega tožilstva zagotavlja opravljanje nujnih procesnih dejanj, določenih v zakonu, ter usmerjanje policije in drugih pristojnih organov v predkazenskem postopku (usmerjanje).
(2)
Pripravljenost pomeni dosegljivost državnega tožilca po telefonu ali z uporabo drugih sredstev za potrebe opravljanja nujnih procesnih dejanj oziroma usmerjanja. Ure pripravljenosti se ne štejejo v delovni čas.
(3)
V času dežurstva državni tožilec opravlja nujna procesna dejanja oziroma usmerjanje na delovnem mestu ali na drugem kraju, kjer je to potrebno. Ure dežurstva se štejejo v delovni čas.
(4)
Vodja državnega tožilstva lahko zaradi njihove pogostosti odredi opravljanje nujnih procesnih dejanj oziroma usmerjanje izključno z dežurstvom. Načrt opravljanja dežurstva mora predhodno odobriti generalni državni tožilec na podlagi obrazloženega pisnega predloga vodje državnega tožilstva in o tem obvestiti ministrstvo.
(5)
Ko državni tožilec v času dežurstva ne opravlja nujnih procesnih dejanj, mora biti dosegljiv na delovnem mestu.
(6)
Izvajanje pripravljenosti in dežurstva, pogoji in način odrejanja se natančneje določijo z Državnotožilskim redom.
46. člen
(mirovanje funkcije)
(1)
Če je državni tožilec izvoljen za predsednika republike, poslanca Državnega zbora Republike Slovenije, sodnika ustavnega sodišča, sodnika mednarodnega sodišča ali na drugo mednarodno pravosodno funkcijo, predsednika Vlade Republike Slovenije, varuha človekovih pravic oziroma njegovega namestnika, imenovan za ministra ali državnega sekretarja ministrstva, predsednika ali namestnika predsednika komisije za preprečevanje korupcije, mu državnotožilska funkcija ter vse pravice in dolžnosti iz državnotožilske službe mirujejo.
(2)
Določba prejšnjega odstavka se uporablja tudi, če je državni tožilec izvoljen za poslanca evropskega parlamenta ali evropskega varuha človekovih pravic ali imenovan za člana Evropske komisije ali mednarodne civilne misije.
47. člen
(nezdružljivost funkcije)
(1)
Državni tožilec ne sme opravljati funkcij, ki so po določbi ustave nezdružljive s funkcijo državnega tožilca, niti ne sme opravljati dejavnosti ali sprejeti zaposlitve ali dela, ki jih po določbi ustave in zakona ne sme opravljati oziroma sprejeti sodnik.
(2)
O nezdružljivosti funkcije, dejavnosti, sprejema zaposlitve ali dela s funkcijo državnega tožilca odloči Državnotožilski svet ter o svoji odločitvi obvesti generalnega državnega tožilca in ministra.
48. člen
(omejitev pravice do stavke)
Državni tožilec mora med stavko opravljati državnotožilsko službo v obsegu, ki zagotavlja nemoteno delovanje državnega tožilstva v zadevah, ki so po naravi stvari prednostne, nujne, hitre, vezane na zakonske ali drugačne roke oziroma na delo drugih organov in druge naloge, s katerimi se preprečuje nastanek škode za postopke, v katerih deluje ali sodeluje državno tožilstvo.
6. oddelek
Pravice državnih tožilcev
49. člen
(pravica do plače)
(1)
Plača državnega tožilca se določi po enakih osnovah, z enakimi dodatki in na enak način kakor plača sodnika ustreznega naziva oziroma položaja.
(2)
O uvrstitvi v plačni razred odloči Državnotožilski svet. Ta uvrstitev se ne objavlja v Uradnem listu Republike Slovenije.
50. člen
(dodatek za pripravljenost in delo prek polnega delovnega časa)
(1)
Za ure pripravljenosti pripada državnemu tožilcu dodatek za pripravljenost v višini, kakršno določa zakon, ki ureja sistem plač v javnem sektorju.
(2)
Če državni tožilec med pripravljenostjo prevzame opravljanje nujnih procesnih dejanj oziroma usmerjanje, se ta čas evidentira in vrednoti kot ure med dežurstvom.
(3)
Za ure dežurstva, ki presegajo polni delovni čas, pripada državnemu tožilcu dodatek za delo prek polnega delovnega časa v skladu z zakonom, ki ureja sistem plač v javnem sektorju.
51. člen
(zmanjšanje plače)
Plača državnega tožilca se lahko zmanjša le na podlagi pravnomočne sodbe disciplinskega sodišča ali odločbe pristojnega organa za čas, ko je državni tožilec začasno odstranjen iz državnotožilske službe ali je zoper njega odrejen pripor.
52. člen
(pravica do nadomestila plače)
(1)
Državni tožilec ima za čas letnega dopusta in izrednega plačanega dopusta pravico do nadomestila plače v višini 100 % plače za pretekli mesec za polni delovni čas.
(2)
Državnemu tožilcu se za zadržanost z dela zaradi bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, izplačuje nadomestilo plače v višini 80 % plače državnega tožilca v preteklem mesecu, in sicer do 30 delovnih dni za posamezno odsotnost z dela, vendar največ za 120 delovnih dni v koledarskem letu.
53. člen
(pravica do počitka)
(1)
Državni tožilec ima pravico do dnevnega počitka v trajanju nepretrgoma najmanj 12 ur in do tedenskega počitka v trajanju nepretrgoma 24 ur.
(2)
Državni tožilec, ki opravlja dežurstvo na dela proste dneve, ima pravico do tedenskega počitka na kakšen drug dan v tednu.
54. člen
(predpisi o zavarovanjih)
(1)
Predpisi o pokojninskem in invalidskem ter zdravstvenem in drugem socialnem zavarovanju, ki veljajo za osebe v delovnem razmerju, se uporabljajo tudi za državne tožilce, če ni z zakonom določeno drugače.
(2)
Državnotožilska služba se šteje v delovno dobo.
55. člen
(druge pravice državnega tožilca)
(1)
Če ni s tem zakonom določeno drugače, ima državni tožilec poleg pravice do plače tudi pravico do prejemkov, dodatkov, plačil, nadomestil in povračil v enakih primerih ter v enaki višini, kakor sodnik ustreznega naziva oziroma položaja.
(2)
Če ni s tem zakonom določeno drugače, se za odločanje o pravicah iz prejšnjega odstavka smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodniško službo.
56. člen
(pristojnost za odločanje)
(1)
O dodatkih in izplačilih za državne tožilce na okrožnem državnem tožilstvu odloča vodja tega tožilstva, za državne tožilce na Vrhovnem državnem tožilstvu pa generalni državni tožilec.
(2)
O dodatkih in izplačilih za vodje okrožnih državnih tožilstev odloča generalni državni tožilec.
(3)
O dodatkih in izplačilih za generalnega državnega tožilca odloča Državnotožilski svet.
57. člen
(pravica do dopusta)
(1)
Državni tožilec ima pravico do letnega dopusta najmanj 30, vendar ne več kakor 40 delovnih dni.
(2)
Državni tožilec ima pravico do izrednega plačanega dopusta do sedem delovnih dni v posameznem koledarskem letu iz osebnih razlogov.
(3)
Če državni tožilec kandidira za poslanca ali predsednika republike, ima od dneva potrditve kandidature pravico do izrednega plačanega dopusta 30 delovnih dni za pripravo na volitve.
(4)
V drugih izjemnih primerih se lahko državnemu tožilcu odobri izredni neplačani dopust do 30 dni v koledarskem letu.
(5)
Merila za trajanje dopusta ter primere in pogoje iz prejšnjih odstavkov določi minister v soglasju z Državnotožilskim svetom.
58. člen
(službeno oblačilo)
(1)
Državnemu tožilcu pripada službeno oblačilo, to je državnotožilska toga.
(2)
Vrste službenih oblačil za državne tožilce v posameznih državnotožilskih nazivih in za vodje državnih tožilstev ter nošenje predpiše minister.
59. člen
(državnotožilsko izobraževanje)
(1)
Za izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje državnih tožilcev se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodniško izobraževanje.
(2)
Za štipendiranje državnih tožilcev se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodniške štipendije.
(3)
Pedagoško delo v izobraževalnih dejavnostih Centra za izobraževanje v pravosodju ali v okviru državnega tožilstva, ki ga opravlja državni tožilec, šteje kot dodatna delovna naloga državnega tožilca v njegovem delovnem času, če pri tem ni ovirano opravljanje državnotožilske službe in je o tem predhodno pisno obveščen vodja državnega tožilstva.
7. oddelek
Premestitev in dodelitev državnega tožilca
60. člen
(premestitev)
(1)
Državni tožilec je lahko po svojem vnaprejšnjem pisnem soglasju premeščen na drugo državno tožilstvo na predlog generalnega državnega tožilca in s soglasjem vodij obeh državnih tožilstev.
(2)
Izjemoma je lahko državni tožilec premeščen na drugo državno tožilstvo brez svojega soglasja:
1.
če se odpravi državno tožilstvo, v katerem opravlja državnotožilsko službo;
2.
če se bistveno in za daljši čas zmanjša obseg dela državnega tožilstva ali se zaradi zmanjšanega obsega dela skrči število državnotožilskih mest pri državnem tožilstvu, pri katerem opravlja državnotožilsko službo;
3.
če se spremeni organizacija državnih tožilstev;
4.
v drugih primerih, ko zakon tako določa.
(3)
V primerih iz prejšnjega odstavka je treba državnemu tožilcu zagotoviti enako državnotožilsko mesto in enak plačni razred, kakršna je imel pred premestitvijo. Če to ni mogoče, se državnega tožilca premesti na drugo državno tožilstvo, ima pa pravico zadržati svoj prejšnji državnotožilski naziv in položaj ter svoj prejšnji plačni razred, če so bili višji, in pravico do napredovanja, kakršno je imel pred premestitvijo.
(4)
O premestitvi državnega tožilca po določbah prejšnjih odstavkov tega člena odloča oziroma jo, v primeru izrečene disciplinske sankcije, izvede Državnotožilski svet brez razpisa.
(5)
Šteje se, da je s premestitvijo državni tožilec imenovan na državnotožilsko mesto pri državnem tožilstvu, na katero je premeščen.
61. člen
(dodelitev na drugo državno tožilstvo)
(1)
Državni tožilec je lahko, tudi brez soglasja, dodeljen, da opravlja državnotožilsko službo na drugem državnem tožilstvu za polni delovni čas ali za del polnega delovnega časa, če to narekujejo okoliščine, v katerih bi bilo sicer ogroženo ali onemogočeno pravočasno izvajanje nalog oziroma pristojnosti državnega tožilstva, zlasti zaradi izredno povečane delovne obremenitve ali odprave večjih zaostankov pri delu.
(2)
Dodelitev brez soglasja po prejšnjem odstavku ni dopustna v času začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, med nosečnostjo ali med starševskim dopustom in v drugih primerih, ko bi se z delom v drugem kraju bistveno poslabšale razmere za življenje ali zdravje državnega tožilca.
(3)
Dodelitev po tem členu lahko, glede na potrebe, traja največ dve leti, s soglasjem državnega tožilca pa se lahko enkrat podaljša za največ dve leti.
(4)
O dodelitvi in prenehanju dodelitve odloči generalni državni tožilec na predlog vodje državnega tožilstva, na katero bo državni tožilec dodeljen. Pri dodelitvah brez soglasja je treba zagotoviti primerljiv položaj državnih tožilcev glede na število in trajanje vseh prejšnjih dodelitev.
(5)
Zoper odločitev se dodeljeni državni tožilec lahko pritoži v treh dneh od prejema odločbe. O pritožbi, ki ne zadrži izvršitve odločitve, odloči Državnotožilski svet v 15 dneh.
62. člen
(dodelitev v organ)
(1)
Državni tožilec je lahko dodeljen za opravljanje zahtevnejših strokovnih nalog ali za opravljanje nalog generalnega direktorja na Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Vrhovno državno tožilstvo), ter za opravljanje zahtevnejših strokovnih nalog v strokovno službo Državnotožilskega sveta ali v ministrstvo.
(2)
Državni tožilec je lahko dodeljen za vodenje Nacionalnega preiskovalnega urada ali za opravljanje zahtevnejših strokovnih nalog v tem uradu, v Komisiji za preprečevanje korupcije ali v Uradu za preprečevanje pranja denarja.
(3)
Poziv k prijavam za dodelitev in predvideni čas dodelitve objavi ministrstvo v 15 dneh od prejema predloga predstojnika organa iz prvega in drugega odstavka tega člena.
(4)
O dodelitvi odloča Državnotožilski svet na predlog predstojnika organa, ki mu bo državni tožilec dodeljen. Državnotožilski svet pred odločitvijo pridobi pisno soglasje državnega tožilca in mnenje vodje državnega tožilstva, na katerem opravlja državnotožilsko službo. Prijava državnega tožilca na poziv k prijavam za dodelitev šteje za pisno soglasje.
(5)
Dodelitev po tem členu lahko, glede na potrebe, traja največ tri leta, s soglasjem državnega tožilca pa se lahko enkrat podaljša za največ tri leta.
(6)
Če s tem ali drugim zakonom ni določeno drugače, se s smiselno uporabo tega člena ureja tudi dodelitev državnega tožilca za opravljanje državnotožilske službe ali strokovnih nalog v mednarodnih civilnih misijah in mednarodnih organizacijah, kamor jih na podlagi povabila ali razpisa mednarodne organizacije napoti državni ali drug organ za določen čas.
63. člen
(dodelitev po imenovanju)
(1)
Če se na poziv iz tretjega odstavka prejšnjega člena ne prijavi nihče ali ni izbran noben kandidat, razpiše ministrstvo prosto državnotožilsko mesto za državnega tožilca, ki bo takoj po imenovanju dodeljen na podlagi prejšnjega člena, če tako skupaj predlagata vodja državnega tožilstva, na katero bo državni tožilec imenovan, in predstojnik organa iz prvega oziroma drugega odstavka prejšnjega člena, ki mu bo državni tožilec dodeljen.
(2)
Prosto državnotožilsko mesto se razpiše v 15 dneh od prejema skupnega predloga.
(3)
Prijava kandidata na tako državnotožilsko mesto šteje za pisno soglasje.
(4)
V primeru iz prvega odstavka tega člena se šteje, da je državni tožilec z imenovanjem dodeljen za čas, ki je bil naveden v razpisu.
64. člen
(pravice pri dodelitvi na drugo državno tožilstvo)
(1)
Državni tožilec, ki je dodeljen na drugo državno tožilstvo, je lahko v tem času v celoti ali deloma oproščen opravljanja državnotožilske službe. O oprostitvi opravljanja državnotožilske službe odloča Državnotožilski svet.
(2)
Dodelitev državnega tožilca na drugo državno tožilstvo ne posega v naziv, položaj in plačo državnega tožilca, ki jih ima državni tožilec na mestu, na katero je imenovan, razen če ta zakon določa drugače.
(3)
Pri premestitvah, dodelitvah na drugo državno tožilstvo ali prenehanju dodelitve lahko pristojni organ, ki je odločil o premestitvi oziroma dodelitvi, na predlog vodje državnega tožilstva, na katerem je državni tožilec opravljal državnotožilsko službo, odredi nadaljevanje dela v posameznih zadevah, za katere obstajajo posebej utemeljeni razlogi, da jih državni tožilec dokonča, vendar ne dalj kakor za tri mesece od dneva premestitve oziroma dodelitve.
65. člen
(pravice pri dodelitvi v organ)
(1)
Državni tožilec, ki je dodeljen v organ, obdrži pravico uporabljati državnotožilski naziv in položaj, vendar ne more hkrati opravljati državnotožilske službe in mu obveznosti iz nje mirujejo. Med dodelitvijo lahko kandidira in je imenovan za vodjo državnega tožilstva, namestnika vodje državnega tožilstva ali na druga vodstvena mesta na državnem tožilstvu pod pogoji in po postopku, ki jih določa ta zakon.
(2)
Državnemu tožilcu iz prejšnjega odstavka tega člena pripada najmanj takšna plača, kakršno bi prejemal, če bi opravljal državnotožilsko službo, varovane pa so tudi vse njegove pravice do napredovanja v skladu s tem zakonom po izteku dodelitve.
(3)
Državni tožilec iz prvega odstavka ima na podlagi dodelitve pravico do dodatkov, določenih z zakonom ali drugimi predpisi.
(4)
Vodja državnega tožilstva, predstojnik organa in dodeljeni državni tožilec sklenejo pisni sporazum o načinu povračila plače, nadomestila plače in drugih osebnih prejemkov ter povračil dodeljenega državnega tožilca iz prejšnjega odstavka, pa tudi o uresničevanju drugih pravic in izpolnjevanju obveznosti v zvezi z dodelitvijo.
66. člen
(osebni spis dodeljenega državnega tožilca)
(1)
Osebni spis za državnega tožilca, dodeljenega organu, se vodi v uradu oziroma kabinetu predstojnika organa, kateremu je dodeljen.
(2)
Pooblastila iz tega zakona v razmerju do dodeljenega državnega tožilca, izvajata predstojnik organa, ki mu je državni tožilec dodeljen, in Državnotožilski svet.
67. člen
(predčasno prenehanje dodelitve)
(1)
Trajanje dodelitve se lahko skrajša na dobo, ki je krajša od dobe, za katero je bil državni tožilec dodeljen, oziroma mu dodelitev predčasno preneha:
1.
če prenehajo razlogi ali se spremenijo okoliščine, zaradi katerih je bila izvedena dodelitev;
2.
če dodeljeni tožilec iz utemeljenih razlogov umakne soglasje za dodelitev v primerih, pri katerih je bilo potrebno to soglasje;
3.
če tako iz utemeljenih razlogov predlaga predstojnik organa, ki mu je bil državni tožilec dodeljen;
4.
če tako sporazumno predlagata predstojnik organa, ki mu je bil državni tožilec dodeljen, in državni tožilec.
(2)
Predlog iz prve alineje prejšnjega odstavka da predstojnik organa, ki mu je bil državni tožilec dodeljen.
(3)
O skrajšanju trajanja dodelitve oziroma predčasnem prenehanju odloča organ, ki je odločal o dodelitvi, s smiselno uporabo določb postopka za dodelitev.
(4)
Pred odločitvijo iz prejšnjega odstavka je treba pridobiti mnenje predstojnika organa, ki mu je bil državni tožilec dodeljen.
8. oddelek
Nacionalni predstavnik v Eurojustu
68. člen
(pogoji in postopek za imenovanje)
(1)
Za nacionalnega predstavnika v Uradu za evropsko pravosodno sodelovanje (v nadaljnjem besedilu: Eurojust) in njegovega namestnika se lahko imenuje vrhovni ali višji državni tožilec ali okrožni državni tožilec, ki izpolnjuje pogoje za imenovanje v višjega državnega tožilca in izkaže z javno priznanim preizkusom potrjeno višjo raven znanja najmanj enega uradnega jezika Evropske unije, ki je delovni jezik v Eurojustu. Okrožni državni tožilec iz prejšnjega stavka z imenovanjem pridobi naziv višjega državnega tožilca.
(2)
Za pomočnika nacionalnega predstavnika je lahko imenovan okrožni državni tožilec ali okrajni državni tožilec, ki izpolnjuje pogoje za imenovanje v okrožnega državnega tožilca in izkaže z javno priznanim preizkusom potrjeno višjo raven znanja najmanj enega uradnega jezika Evropske unije, ki je delovni jezik v Eurojustu. Okrajni državni tožilec iz prejšnjega stavka z imenovanjem pridobi naziv okrožnega državnega tožilca.
(3)
Za postopek imenovanja se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o dodelitvi državnega tožilca v organ.
(4)
Nacionalnega predstavnika in njegovega namestnika imenuje Vlada Republike Slovenije na predlog Državnotožilskega sveta. Pomočnika nacionalnega predstavnika imenuje Državnotožilski svet na predlog nacionalnega predstavnika.
69. člen
(doba imenovanja)
(1)
Nacionalni predstavnik, namestnik in pomočnik nacionalnega predstavnika za izvajanje pooblastil in strokovnih nalog Eurojusta se imenujejo za štiri leta ter so po poteku navedene dobe lahko ponovno imenovani.
(2)
Odpoklic (predčasno prenehanje izvajanja pooblastil in strokovnih nalog Eurojusta) nacionalnega predstavnika pred potekom dobe, za katero je imenovan, je mogoč samo pod pogoji, ki jih določajo sklepi Sveta Evropske unije o vzpostavitvi in delovanju Eurojusta.
70. člen
(pooblastila in pravice)
(1)
Nacionalni predstavnik je v obsegu, ki je potreben za opravljanje njegove funkcije, pristojen usmerjati odkrivanje storilcev kaznivih dejanj ter opravljati druga procesna dajanja upravičenega tožilca v predkazenskem in kazenskem postopku pred okrajnimi, okrožnimi in višjimi sodišči na celotnem ozemlju Republike Slovenije. Če je to potrebno zaradi učinkovitega postopanja, lahko generalnemu državnemu tožilcu predlaga izdajo odredbe o prevzemu zadeve, ki je že dodeljena v obravnavo drugemu državnemu tožilcu.
(2)
Namestnik in pomočnik nacionalnega predstavnika v Eurojustu imata pooblastila, ki jih v skladu s predpisi, ki urejajo delo v Eurojustu, nanju prenese nacionalni predstavnik.
(3)
Državnemu tožilcu z imenovanjem za nacionalnega predstavnika v Eurojustu pravice in obveznosti po tem zakonu mirujejo, varovane so vse njegove pravice do napredovanja v skladu s tem zakonom po izteku imenovanja in obdrži pravico uporabljati doseženi naziv ter opravljati funkcijo državnega tožilca s pooblastili, ki jih ima član Eurojusta iz Republike Slovenije, v skladu z zakonom, ki ureja sodelovanje z Eurojustom, v skladu s sklepi Sveta Evropske unije o vzpostavitvi in delovanju Eurojusta, pa tudi v skladu s tem zakonom.
(4)
Namestnik in pomočnik nacionalnega predstavnika v Eurojustu imata pravice iz prejšnjega odstavka, lahko pa med imenovanjem v soglasju z nacionalnim predstavnikom in generalnim državnim tožilcem ter v skladu s pravili Eurojusta opravljata naloge na državnem tožilstvu v Republiki Sloveniji.
(5)
Nacionalnemu predstavniku v Eurojustu pripada najmanj takšna plača, kakršno bi prejemal, če bi opravljal državnotožilsko službo, razen če v skladu z zakonom, ki ureja sistem plač v javnem sektorju, ni določena višja plača.
71. člen
(sodelovanje z Eurojustom)
(1)
Policija, državna tožilstva in ministrstvo morajo nacionalnemu predstavniku, njegovemu namestniku in pomočniku zagotavljati potrebno pomoč v skladu s tem zakonom, z zakonom, ki ureja kazenski postopek, zakonom, ki ureja sodelovanje v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije, zakonom, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij, predpisi izdanimi na njihovi podlagi ter v skladu s sklepi Sveta Evropske unije o vzpostavitvi in delovanju Eurojusta.
(2)
Nacionalni sistem za usklajevanje dejavnosti Eurojusta in nacionalne korespondente Eurojusta določi generalni državni tožilec s splošnim navodilom po predhodnem mnenju Državnotožilskega sveta in objavi na spletnih straneh državnega tožilstva.
9. oddelek
Prenehanje funkcije in razrešitev državnega tožilca
72. člen
(prenehanje funkcije)
(1)
Državnemu tožilcu preneha funkcija:
1.
z upokojitvijo, vendar najpozneje, ko dopolni 70 let starosti;
2.
če izgubi državljanstvo Republike Slovenije;
3.
če izgubi poslovno sposobnost ali zdravstveno zmožnost za opravljanje službe;
4.
če se odpove službi državnega tožilca s pisno vlogo, ki se pošlje Vladi Republike Slovenije prek vodje pristojnega državnega tožilstva;
5.
če se odpravi državno tožilstvo in državnemu tožilcu ni mogoče zagotoviti, da nadaljuje delo v drugem državnem tožilstvu;
6.
če državni tožilec sprejme funkcijo, začne opravljati dejavnost ali sklene delovno razmerje oziroma kljub prepovedi opravlja dejavnost ali delo, ki ni združljivo s funkcijo državnega tožilca;
7.
če iz ocene njegove službe izhaja, da ne ustreza državnotožilski službi;
8.
če mu je izrečena disciplinska sankcija prenehanja državnotožilske funkcije.
(2)
Šteje se, da je razlog iz prejšnjega odstavka nastopil:
-
iz 1. točke: s potekom leta, v katerem je državni tožilec dosegel starostno mejo za upokojitev;
-
iz 2. točke: z dnem pravnomočnosti odločbe pristojnega organa;
-
iz 3. točke: z dnem pravnomočnosti odločbe pristojnega organa;
-
iz 5. točke: z dnem prenehanja dela državnega tožilstva;
-
iz 7. točke: z dnem, ko je državnemu tožilcu vročena dokončna negativna ocena;
-
iz 8. točke: z dnem pravnomočnosti odločbe pristojnega organa.
(3)
Državnotožilska funkcija iz razloga po:
-
4. točki prvega odstavka tega člena preneha z dnem, ki je določen z odločbo o prenehanju, najpozneje pa 60. dan po prispetju vloge o odpovedi na Vlado Republike Slovenije;
-
6. točki prvega odstavka tega člena preneha z dnem nastopa funkcije oziroma dela, ki ni združljivo z državnotožilsko funkcijo.
73. člen
(predčasna upokojitev in posebne pravice)
(1)
S prenehanjem državnotožilske funkcije iz razloga po 3. ali 5. točki prvega odstavka prejšnjega člena pridobi državni tožilec pravico do predčasne upokojitve, če izpolnjuje pogoje, ki jih za takšno upokojitev določajo predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.
(2)
Glede pravic upokojenega državnega tožilca, če sodeluje pri odpravi državnotožilskih zaostankov ali povečanih delovnih obremenitev, se za opravljanje službe smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo sodniško službo.
74. člen
(ugotovitvena odločba)
O nastopu razlogov za prenehanje državnotožilske funkcije pristojni vodja državnega tožilstva obvesti Vlado Republike Slovenije, ki izda ugotovitveno odločbo o prenehanju državnotožilske funkcije.
75. člen
(razrešitev)
(1)
Državni tožilec se razreši, če je pravnomočno obsojen:
-
za kaznivo dejanje, storjeno z zlorabo državnotožilske funkcije, ali
-
za naklepno kaznivo dejanje na kazen zapora, daljšo od šestih mesecev.
(2)
Državni tožilec se lahko razreši, če je pravnomočno obsojen:
-
za naklepno ali nenaklepno kaznivo dejanje na kazen zapora do šestih mesecev ali na drugo kazen ali mu je bila izrečena pogojna obsodba, ali
-
za nenaklepno kaznivo dejanje na kazen zapora, daljšo od šestih mesecev, in je zaradi te obsodbe osebnostno neprimeren za opravljanje državnotožilske funkcije.
(3)
Sodišče mora v primerih iz prejšnjih odstavkov poslati pravnomočno sodbo ministrstvu, Državnotožilskemu svetu in generalnemu državnemu tožilcu.
(4)
Državnotožilski svet in generalni državni tožilec v primeru iz drugega odstavka tega člena v enem mesecu od prejema sodbe posredujeta ministru mnenje o osebnostni primernosti oziroma neprimernosti obsojenega državnega tožilca za opravljanje državnotožilske funkcije.
(5)
Državnega tožilca razreši Vlada Republike Slovenije na predlog ministra.
76. člen
(prepoved kandidiranja)
Oseba, ki ji je prenehala državnotožilska funkcija zaradi ocene službe, oziroma oseba, ki je bila razrešena po določbah tega zakona, ne more kandidirati za imenovanje v državnotožilsko funkcijo.
10. oddelek
Evidence
77. člen
(osebna evidenca državnih tožilcev)
(1)
Za urejanja položaja, pravic, dolžnosti in odgovornosti državnih tožilcev ter omogočanje opravljanja zadev pravosodne in državnotožilske uprave, ministrstvo upravlja osebno evidenco državnih tožilcev ter obdeluje podatke v njej.
(2)
Ministrstvo lahko za opravljanje nalog pravosodne uprave in nadzora nad pravilnostjo vpisanih podatkov, ki jih vsebuje osebna evidenca, v slednjo vpogleduje ter podatke izpiše, kopira, prepiše ali jih v skladu z zakonitimi pristojnostmi posreduje drugim organom oziroma uporabi v drugih postopkih.
(3)
Osebna evidenca se lahko upravlja z uporabo informacijske tehnologije.
(4)
V osebni evidenci se obdelujejo naslednji osebni in drugi podatki:
1.
ime in priimek, datum rojstva, EMŠO, stalno prebivališče, šolanje, izobraževanje in znanje tujih jezikov;
2.
odločbe o imenovanju državnega tožilca;
3.
podatki o uspešnosti v času študija;
4.
podatki o pripravništvu;
5.
ocene državnotožilske službe in podatki o učinkovitosti državnotožilskega dela;
6.
evidenco napredovanj;
7.
odločitve disciplinskih organov;
8.
podatki o vloženih nadzorstvenih pritožbah in rokovnih predlogih državnega tožilca pred sodiščem;
9.
podatke o nadzorstvenih pritožbah po določbah tega zakona, ki niso bile očitno neutemeljene ter o ukrepih v zvezi z njimi;
10.
podatke o zadevah, ki jih je reševal oziroma jih rešuje državni tožilec, v katerih je Evropsko sodišče za človekove pravice dokončno odločilo, da je do kršitve pravice ali svoboščine stranke prišlo zaradi postopanja državnega tožilca, ali je zaradi take kršitve bila sklenjena poravnava v postopku pred navedenim sodiščem.
(5)
Podatki iz osebne evidence so tajni, razen podatkov iz 2. in 6. točke prejšnjega odstavka. Organi, ki so pristojni sprejemati odločitve, glede katerih se po določbi prejšnjega odstavka vodi osebna evidenca in organi, ki upravljajo zbirke osebnih podatkov oziroma evidence, ki vsebujejo te podatke, morajo podatke brezplačno posredovati ministrstvu, če podatki niso javno dostopni. Vodje državnih tožilstev morajo ministrstvu dvakrat letno posredovati podatke o obsegu državnotožilskega dela, ki jih ministrstvo lahko uporablja za izvajanje nalog pravosodne uprave, ki jih določa zakon. Državno pravobranilstvo posreduje ministrstvu podatke iz 10. točke prejšnjega odstavka.
(6)
Podatki iz osebne evidence se lahko uporabijo le za izvajanje tega zakona, zlasti glede urejanja položaja, pravic, dolžnosti in odgovornosti državnih tožilcev ter opravljanja zadev pravosodne in državnotožilske uprave.
(7)
Pravico do brezplačnega vpogleda v podatke osebne evidence ima državni tožilec, na katerega se podatki nanašajo, Državnotožilski svet, disciplinsko sodišče, disciplinski tožilec in vodja državnega tožilstva, zaradi izvajanja pooblastil po tem zakonu. Podatki iz 1., 5. in 7. točke prvega odstavka se pošiljajo in vračajo v zapečateni pisemski ovojnici z oznako »zaupno«.
(8)
Podatki iz osebne evidence se hranijo še deset let po prenehanju službenega razmerja državnega tožilca. Po poteku teh rokov se podatki arhivirajo v skladu s predpisi, ki urejajo arhivsko gradivo in arhive.
78. člen
(centralna kadrovska evidenca)
(1)
Centralno kadrovsko evidenco za državne tožilce in javne uslužbence državnega tožilstva upravlja Vrhovno državno tožilstvo.
(2)
Centralna kadrovska evidenca se lahko upravlja z uporabo informacijske tehnologije.
(3)
V centralni kadrovski evidenci se obdelujejo:
1.
identifikacijski podatki (ime in priimek, naslov prebivališča ter EMŠO);
2.
podatki o službenem razmerju za državnega tožilca (datum nastopa državnotožilske službe) oziroma delovnem razmerju za javnega uslužbenca (vrsta delovnega razmerja – za določen ali za nedoločen čas; datum sklenitve delovnega razmerja);
3.
podatki o sedanjem delovnem mestu oziroma položaju in o prejšnjih delovnih mestih, dodelitvah oziroma položajih v organih;
4.
podatki o imenovanjih, napredovanjih in veljavnem nazivu oziroma položaju;
5.
podatki o stopnji izobrazbe, funkcionalnem in specialnem znanju, udeležbi na različnih oblikah izpopolnjevanja in usposabljanja in o opravljenih strokovnih izpitih in preizkusih znanja ter drugi podatki o strokovni usposobljenosti;
6.
podatki o izkušnjah na področju evropskih zadev ali mednarodnega sodelovanja;
7.
podatki o prejšnjih delovnih razmerjih, delovni dobi, pokojninski dobi in službeni dobi;
8.
podatki o izvrševanju funkcij, o sodelovanju v projektnih skupinah in o opravljanju drugega dela v interesu delodajalca;
9.
za javnega uslužbenca podatki o letnih ocenah;
10.
podatki o priznanjih in nagradah;
11.
podatki o pravnomočno ugotovljeni disciplinski ali odškodninski odgovornosti;
12.
za javnega uslužbenca podatki o dokončni ugotovitvi nesposobnosti;
13.
podatki o prenehanju službenega razmerja za državnega tožilca oziroma delovnega razmerja za javnega uslužbenca;
14.
kratek življenjepis, če tako želi oziroma s tem soglaša državni tožilec oziroma javni uslužbenec;
15.
podatki o dovoljenju za dostop do tajnih podatkov;
16.
podatki, potrebni za obračun plače, in
17.
drugi podatki v skladu z zakonom.
(4)
Zbirka dokumentov, ki se nanašajo na podatke iz prejšnjega odstavka, se obdeluje na državnem tožilstvu, kjer državni tožilec opravlja državnotožilsko službo oziroma kjer javni uslužbenec dela, lahko pa tudi v centralni kadrovski evidenci.
(5)
Oseba, katere podatki so vpisani v centralni kadrovski evidenci, ima vselej pravico zahtevati brezplačni vpogled v podatke, ki se nanašajo nanjo in zahtevati popravek, če so podatki napačni.
(6)
Podatki iz centralne kadrovske evidence, ki se nanašajo na državne tožilce, se lahko uporabijo le za izvajanje tega zakona, podatki, ki se nanašajo na javne uslužbence, pa tudi za izvajanje politike upravljanja s kadrovskimi viri, za obračun plač in izvajanje drugih obveznosti delodajalca ter za odločanje o pravicah in obveznostih iz delovnih razmerij.
(7)
Ministrstvo lahko za opravljanje nalog pravosodne uprave in nadzora nad pravilnostjo vpisanih podatkov, ki jih vsebuje centralna kadrovska evidenca, v slednjo brezplačno vpogleduje ter podatke izpiše, kopira, prepiše ali jih v skladu z zakonitimi pristojnostmi posreduje drugim organom oziroma uporabi v drugih postopkih.
(8)
Državnotožilski svet lahko od upravljavca centralne kadrovske evidence zahteva, da mu brezplačno posreduje podatke iz centralne kadrovske evidence v obsegu, kot jih potrebuje za izvajanje svojih zakonitih pristojnosti.
(9)
Podatki iz centralne kadrovske evidence se hranijo še deset let po prenehanju službenega razmerja državnega tožilca ali delovnega razmerja javnega uslužbenca. Po poteku teh rokov se podatki arhivirajo v skladu s predpisi, ki urejajo arhivsko gradivo in arhive.
Tretje poglavje
DISCIPLINSKI POSTOPKI IN ZAČASNA ODSTRANITEV IZ DRŽAVNOTOŽILSKE SLUŽBE
1. oddelek
Splošne določbe
79. člen
(splošno)
(1)
Državnemu tožilcu ni mogoče izreči disciplinske sankcije, razen ob pogojih in po postopku, ki so predpisani v tem zakonu.
(2)
Kazenska odgovornost in odgovornost za prekršek ne izključujeta disciplinske odgovornosti državnega tožilca.
(3)
V okviru disciplinskega postopka ni dovoljeno posegati v samostojnost državnega tožilca pri opravljanju državnotožilske službe.
(4)
Disciplinski postopek je hiter.
80. člen
(disciplinske kršitve)
(1)
Državnemu tožilcu, ki je z naklepom ali iz malomarnosti kršil državnotožilske dolžnosti, predpisane z zakonom in Državnotožilskim redom, se lahko izreče disciplinska sankcija.
(2)
Dejanja, ki pomenijo kršitev državnotožilske dolžnosti, so:
1.
dejanje, ki ima zakonske znake kaznivega dejanja, storjenega pri opravljanju državnotožilske funkcije;
2.
neizpolnitev ali odklonitev izvršitve državnotožilske dolžnosti brez zakonitega razloga;
3.
nevestno, nepravočasno, neustrezno ali malomarno opravljanje državnotožilske službe;
4.
ravnanje v nasprotju s splošnimi navodili, izdanimi po določbah tega zakona;
5.
nezakonito ali nesmotrno razpolaganje s finančnimi ali materialnimi sredstvi;
6.
izdajanje uradne ali druge tajnosti, določene z zakonom ali Državnotožilskim redom;
7.
zloraba položaja ali prekoračitev uradnih pooblastil;
8.
zloraba pravice do odsotnosti z dela;
9.
nedoseganje pričakovanih delovnih dosežkov po obsegu, kakovosti ali uspešnosti ali pričakovanega časa za posamezna procesna opravila več kakor tri mesece zaporedoma iz neopravičenih razlogov;
10.
kršitev z zakonom in Državnotožilskim redom določenega vrstnega reda oziroma prednostnega obravnavanja zadev;
11.
opustitev obvestila o prekoračitvi pričakovanega časa za rešitev zadeve, določenega z merili za kakovost dela državnih tožilcev, ali opustitev dolžne uporabe pospešitvenega pravnega sredstva ali opustitev obvestila vodji državnega tožilstva o uporabi pospešitvenega pravnega sredstva;
12.
opustitev obvestila o zadevah posebej hudih kaznivih dejanj, o zadevah, ki so širšega javnega pomena, ki imajo posebno odmevnost, o zahtevnih pravnih vprašanjih, ki so pomembna za državnotožilsko in sodno prakso, o stanju teh zadev in načrtovanih ukrepih ter opustitev obvestila in posredovanja spisov zadeve, glede katere so podani razlogi za dodelitev Specializiranemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ali Posebnemu oddelku;
13.
opravljanje funkcij, dela ali dejavnosti, ki so po ustavi in zakonu nezdružljive z državnotožilsko funkcijo;
14.
kršitev določb o omejitvi pravice do stavke;
15.
opustitev obvestila vodji državnega tožilstva o sprejemu dela zaradi ocene nezdružljivosti z državnotožilsko funkcijo;
16.
opustitev sporočila o podanih zakonskih razlogih za izločitev državnega tožilca ali nadaljevanje dela v zadevi, v kateri obstaja izločitveni razlog;
17.
vnaprejšnje javno izražanje v tožilski zadevi, o kateri na državnem tožilstvu še ni dokončno oziroma na sodišču še ni pravnomočno odločeno oziroma v kateri je vloženo izredno pravno sredstvo, v nasprotju z zakonom;
18.
vedenje ali ravnanje državnega tožilca, ki je v nasprotju s samostojnostjo državnega tožilca ali tožilstva ali s katerim se krši ugled poklica državnega tožilca;
19.
neprimerno, nedostojno ali žaljivo obnašanje ali izražanje do posameznikov, državnih organov in pravnih oseb v zvezi z opravljanjem državnotožilske službe ali zunaj nje;
20.
oviranje delovanja državnega tožilstva zaradi uveljavljanja lastnih pravic;
21.
sprejemanje daril ali drugih koristi v zvezi z državnotožilsko službo, izraba položaja ali ugleda državnega tožilstva zaradi uveljavljanja pravic ali koristi;
22.
nepredložitev ali nepravočasna predložitev podatkov o premoženjskem stanju;
23.
zanemarjanje ali opustitev mentorskih nalog;
24.
nespoštovanje izdanih odločb o premestitvi ali dodelitvi državnega tožilca;
25.
onemogočanje ali oviranje izvajanja določb zakona o strokovnem nadzoru nad delom, pravosodnem nadzoru in nadzorstvenih pritožbah;
26.
poslovanje z drugimi organi, strankami, njihovimi pooblaščenci in drugimi osebami v nasprotju z določbami zakona ali Državnotožilskega reda;
27.
neupoštevanje ukrepov za redno in učinkovito opravljanje nalog državnega tožilstva;
28.
kršitev ali opustitev ukrepov po posebnih programih reševanja zadev;
29.
neizpolnjevanje dolžnosti strokovnega izobraževanja;
30.
kršitev predpisov o varstvu in zdravju pri delu, ter o varstvu pred požarom in eksplozijo ali ukrepov za zagotavljanje varnosti na državnem tožilstvu v skladu z Državnotožilskim redom in drugimi podzakonskimi predpisi;
31.
kršitev določb podzakonskega akta o uporabi službenega oblačila.
(3)
Hujše disciplinske kršitve po tem zakonu so dejanja po 1., 2., 3., 4., 6., 7., 9., 13., 14., 16., 17., 21., 22., 24., 25., 27. in 28. točki prejšnjega odstavka, dejanje po 5. točki prejšnjega odstavka le, če gre za nezakonito razpolaganje s finančnimi ali materialnimi sredstvi, dejanje po 12. točki prejšnjega odstavka pa le, če je zaradi tega prišlo do opustitve ukrepov vodje državnega tožilstva, ki bi bili potrebni glede na pomen zadeve.
(4)
Če minister po določbah tega zakona predlaga Vladi Republike Slovenije razrešitev državnega tožilca zaradi pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje, vlada pa ga ne razreši, mora minister podati zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka.
81. člen
(disciplinske sankcije)
(1)
Disciplinske sankcije po tem zakonu so:
1.
pisni opomin;
2.
zmanjšanje plače;
3.
ustavitev napredovanja;
4.
premestitev na drugo državno tožilstvo;
5.
prenehanje funkcije državnega tožilca.
(2)
Disciplinske sankcije se izrekajo kot glavne sankcije, zmanjšanje plače pa se lahko izreče kot glavna ali kot stranska sankcija.
(3)
Disciplinska sankcija se izreče sorazmerno teži storjene disciplinske kršitve.
82. člen
(opredelitev in izbira sankcij)
(1)
Pisni opomin pomeni formalno grajo državnemu tožilcu za disciplinsko kršitev, ki jo disciplinsko sodišče oceni kot lažjo, in se lahko izreče zlasti, če državnemu tožilcu še ni bila izrečena disciplinska sankcija in če izrek opomina zadošča za dosego disciplinskega namena.
(2)
Zmanjšanje plače se sme izreči do višine 20 % za čas do enega leta zlasti za kršitve, s katerimi so nastale škodljive posledice za državno tožilstvo.
(3)
Ustavitev napredovanja se izreče za največ tri leta, zlasti zaradi kršitev, ki so povezane z opravljanjem državnotožilske službe.
(4)
Premestitev na drugo državno tožilstvo enakega položaja v drugem kraju se lahko izreče za čas od šestih mesecev do treh let, zlasti za kršitve, katerih posledice ovirajo delo državnega tožilstva. Te sankcije ni mogoče izreči vrhovnemu državnemu tožilcu.
(5)
Prenehanje državnotožilske funkcije se izreče državnemu tožilcu, če zaradi hujše disciplinske kršitve ni več primeren za opravljanje državnotožilske službe.
(6)
Pravnomočni sklep o izrečeni disciplinski sankciji se pošlje generalnemu državnemu tožilcu, vodji pristojnega državnega tožilstva, ministrstvu in Državnotožilskemu svetu, ki je pristojen za izvršitev disciplinske sankcije iz drugega, tretjega in četrtega odstavka tega člena.
83. člen
(zastaralni roki)
(1)
Disciplinskega postopka zoper državnega tožilca ni mogoče uvesti, ko pretečeta dve leti od dneva kršitve. Zastaralni rok začne teči s prenehanjem ravnanja ali opustitve, ki pomenita disciplinsko kršitev.
(2)
Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se lahko uvede disciplinski postopek zoper državnega tožilca, ki je bil pravnomočno obsojen, najpozneje v treh mesecih od dneva pravnomočnosti kazenske obsodilne odločbe.
(3)
Zastaranje pretrga vsako procesno dejanje pristojnega organa za pregon državnega tožilca zaradi storjene disciplinske kršitve. Zastaranje se pretrga tudi, če državni tožilec v času, ko teče zastaralni rok, stori novo disciplinsko kršitev.
(4)
Disciplinski pregon zastara v vsakem primeru, ko pretečejo štiri leta od storitve disciplinske kršitve.
(5)
Izrečena disciplinska sankcija se ne sme začeti izvrševati, če preteče šest mesecev od dneva, ko je odločba postala pravnomočna.
84. člen
(smiselna uporaba)
Če ni s tem zakonom določeno drugače, se za disciplinsko odgovornost državnih tožilcev smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja disciplinsko odgovornost sodnikov.
2. oddelek
Disciplinski organi
85. člen
(disciplinski organi)
Disciplinski organi so: disciplinski tožilec in njegov namestnik, disciplinsko sodišče prve stopnje in disciplinsko sodišče druge stopnje.
86. člen
(disciplinski tožilec)
(1)
Disciplinski postopek uvede in predlog zastopa disciplinski tožilec, ki ga v njegovi odsotnosti nadomešča njegov namestnik.