Odločba o ugotovitvi, da je drugi odstavek 129.a člena Zakona o kazenskem postopku, kolikor določa petnajstdnevni rok za vložitev predloga o nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist, ki teče od pravnomočnosti sodbe oziroma od zadnje vročitve prepisa sodbe dalje, v neskladju z Ustavo in odločba o ugotovitvi kršitve človekove pravice

2397. Odločba o ugotovitvi, da je drugi odstavek 129.a člena Zakona o kazenskem postopku, kolikor določa petnajstdnevni rok za vložitev predloga o nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist, ki teče od pravnomočnosti sodbe oziroma od zadnje vročitve prepisa sodbe dalje, v neskladju z Ustavo in odločba o ugotovitvi kršitve človekove pravice

Številka: Up-290/17-23 
U-I-51/17-21

Datum: 23. 6. 2022

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in v postopku odločanja o ustavni pritožbi Rame Adžaja, Maribor, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Mihurko, d. o. o., Maribor, na seji 23. junija 2022

Drugi odstavek 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo), kolikor določa petnajstdnevni rok za vložitev predloga o nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist, ki teče od pravnomočnosti sodbe oziroma od zadnje vročitve prepisa sodbe dalje, je v neskladju z Ustavo.

Državni zbor mora ugotovljeno protiustavnost iz prejšnje točke izreka odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Do odprave ugotovljene protiustavnosti se nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist lahko predlaga tudi, ko obsojenec že prestaja kazen zapora oziroma do konca prestajanja kazni zapora.

S sklepom Vrhovnega sodišča št. I Ips 33497/2013 z dne 23. 2. 2017 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. IV Kp 33497/2013 z dne 24. 11. 2016 in s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru št. II Kr 33497/2013 z dne 1. 9. 2016 je bila pritožniku kršena pravica iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je Okrajno sodišče v Mariboru kot prepoznega zavrglo ponovni predlog pritožnika in njegovega zagovornika za nadomestitev kazni osmih mesecev zapora z delom v splošno korist. Vrhovno sodišče je zavrglo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je zoper to odločitev sodišča vložil pritožnikov zagovornik.

Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 1. 9. 2016 kot prepoznega zavrglo predlog pritožnika za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist. Odločitev je oprlo na stališče, da je bil predlog vložen po poteku zakonsko določenega petnajstdnevnega roka iz drugega odstavka 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zato ga je bilo treba po tretjem odstavku 129.a člena ZKP kot prepoznega zavreči. (Glej opombo 1) Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 24. 11. 2016 pritožbo zoper navedeni sklep zavrnilo. Kot pravilno je potrdilo stališče prvostopenjskega sodišča, da je bil predlog za alternativno izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist vložen prepozno, torej po poteku petnajstdnevnega roka iz drugega odstavka 129.a člena ZKP, in ga je bilo na podlagi tretjega odstavka 129.a člena ZKP zato treba zavreči. (Glej opombo 2) Za odločitev o zadevi je kot neupoštevne ocenilo pritožbene navedbe pritožnikovega zagovornika, da bi bilo določbo o petnajstdnevnem roku iz drugega odstavka 129.a člena ZKP treba razlagati v zvezi z 12. členom in prvim odstavkom 25. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 40/09, 109/12, 54/15 in 11/18 – v nadaljevanju ZIKS-1), po katerih se lahko predlog za zapor ob koncu tedna in odlog izvršitve kazni zapora poda tudi po preteku zakonskega roka, če so razlogi nastopili po izteku roka. (Glej opombo 3) Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je pritožnikov zagovornik vložil zoper pravnomočni sklep o zavrženju predloga za nadomestitev kazni osmih mesecev zapora z delom v splošno korist kot prepoznega. Odločitev je med drugim oprlo na stališče, da pogoji iz prvega odstavka 420. člena ZKP niso izpolnjeni, saj naj bi se Vrhovno sodišče že izreklo o tem, da je petnajstdnevni rok iz drugega odstavka 129.a člena ZKP za alternativno izvrševanje kazni zapora na način, da se kazen zapora nadomesti z delom v splošno korist, nepodaljšljiv in prekluziven, obravnavana zahteva pa novih vprašanj, ki so pomembna za enotno uporabo prava ali razvoj prava prek sodne prakse, naj ne bi izpostavljala. Vrhovno sodišče se je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa med drugim opredelilo tudi do navedb pritožnika v zvezi z 12. členom ZIKS-1, da se predlog za izvršitev zapora z zaporom ob koncu tedna lahko vloži tudi v primeru, če posameznik že prestaja kazen zapora, in do navedb pritožnika v zvezi s 25. členom ZIKS-1, da se lahko prošnja za odlog izvršitve kazni zapora vloži tudi po izteku zakonsko določenega roka treh dni. (Glej opombo 4) Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa Vrhovnega sodišča izhaja, da lahko obsojenec po pravnomočnosti sodbe vloži predlog za izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna tudi v primeru, če že prestaja kazen zapora, saj naj bi se kazen ob dela prostih dnevih še vedno izvrševala v zavodu za prestajanje kazni zapora po ZIKS-1, ki naj bi bil lex specialis,in naj bi takšno prestajanje kazni zapora omogočala tretji in četrti odstavek 12. člena ZIKS-1. Takšne spremembe načina izvršitve kazni zapora pa 13. člen ZIKS-1, ki ureja izvršitev kazni zapora tako, da se kazen nadomesti z delom v splošno korist, naj ne bi omogočal. Tudi sklicevanje na prvi odstavek 25. člena ZIKS-1, ki naj bi omogočal, da se prošnja za odlog izvršitve kazni zapora lahko vloži po preteku zakonskega tridnevnega roka, če so razlogi nastopili po izteku roka, naj ne bi utemeljevalo razlage, da je tudi rok iz drugega odstavka 129.a člena ZKP podaljšljiv. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da se glede na prvi odstavek 78. člena ZKP roki, ki so določeni s tem zakonom, ne smejo podaljšati, razen če to zakon izrecno dovoljuje. člen 129a ZKP pa naj ne bi določal, da se rok lahko podaljša v primeru, če bi po izteku roka nastopile okoliščine, ki naj bi omogočile alternativno prestajanje kazni zapora z delom v splošno korist. Vrhovno sodišče se je opredelilo tudi do navedb pritožnika glede razlogov, zaradi obstoja katerih je po 25. členu ZIKS-1 mogoče vložiti prošnjo za odložitev izvršitve kazni zapora. Pri tem je opozorilo, da je bilo po pridobitvi pozitivnega mnenja Centra za socialno delo Maribor prošnji pritožnika za odložitev izvršitve kazni zapora ugodeno tako, da je bila izvršitev odložena za tri mesece. Skrb za otroke naj ne bi bila novost, saj naj bi bil obsojenec po določbah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo – ZZZDR) dolžan skrbeti za otroke, preden so mu bili ti dodeljeni in zaupani v celoti v varstvo, vzgojo in oskrbo. Že v 7. točki obrazložitve sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru št. IV P 121/2016 z dne 14. 7. 2016 naj bi bilo navedeno, da obsojenec skrbi za svoje otroke skupaj s svojo ženo, ki pa naj bi pred enim letom in pol odšla neznano kam in jih zapustila. Okoliščina, da je pritožnik oče mladoletnih otrok, naj bi bila znana že ob izreku obsodilne sodbe in kot taka upoštevana kot olajševalna okoliščina pri izreku osemmesečne kazni zapora. Vrhovno sodišče je še pojasnilo, da lahko po poteku roka iz drugega odstavka 129.a člena ZKP obsojenec zaprosi za odložitev izvršitve kazni zapora, med prestajanjem kazni zapora pa lahko poda prošnjo za prekinitev prestajanja kazni zapora, če je treba poskrbeti za otroke (5. točka prvega odstavka 82. člena ZIKS-1).

Pritožnik zatrjuje kršitve 2. člena, 19. člena v zvezi s 15. členom in 25. člena Ustave. Te kršitve naj bi storili Okrajno in Višje sodišče, ki sta se pri odločitvi, da se predlog pritožnika za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist zavrže, sklicevali na tretji odstavek 129.a člena ZKP. Navedena določba naj ne bi urejala položaja, ko po izteku petnajstdnevnega roka iz drugega odstavka 129.a člena ZKP za vložitev predloga za alternativno prestajanje zaporne kazni nastanejo nova dejstva in nove okoliščine. Pritožnik navaja, da je nov predlog vložil iz razloga, ki je nastal po pravnomočnosti kazenske obsodbe in tudi po preteku petnajstdnevnega roka. Upoštevni razlog naj bi nastal 14. 7. 2016, ko naj bi postala pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Mariboru št. IV P 121/2016, s katero naj bi sodišče vse štiri mladoletne otroke zaupalo v vzgojo in oskrbo le pritožniku, ker naj bi mati otrok odšla neznano kam. S tem naj ne bi bila potrjena le moralna dolžnost pritožnika, da skrbi in vzgaja svoje štiri mladoletne otroke, temveč tudi zakonska dolžnost, vzpostavljena s pravnomočno sodbo sodišča. Šlo naj bi namreč tudi za okoliščino, ki bi pretehtala, če bi bila podana že ob izreku kazenske sodbe, pri izbiri kazenske sankcije, saj naj bi očitno pomenila obstoj olajševalne okoliščine. Pritožnik meni, da sta mu sodišči v vsebinskem pogledu dejansko odvzeli pravico do pravnega sredstva, saj naj o njegovem predlogu in nato o vloženi pritožbi ne bi vsebinsko odločali. Ker sodišči v pomanjkljivi ureditvi iz 129.a člena ZKP naj ne bi prepoznali pravne praznine in nista prekinili postopka izvršitve kazni zapora, naj bi s tem ravnali v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave. S tem naj bi v polni meri ohranili izvršitev pravnomočne sodbe, ki popolnoma omejuje pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Pritožnik poudarja, da se zaveda pravnomočne kazenske obsodbe, vendar naj bi zakonodajalec predvidel tudi alternativne oblike izvršitve kazni zapora, če za to obstajajo razlogi. S tem ko zakonodajalec ni uredil položaja, v katerem razlogi za alternativno obliko izvršitve kazni zapora nastanejo »kasneje«, torej po poteku roka iz drugega odstavka 129.a člena ZKP, naj bi posamezniku onemogočil, da bi bila njegova pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave omejena v manjši meri. To naj bi bilo v nasprotju z zahtevo iz 15. člena Ustave, da se v človekove pravice posega sorazmerno, z najmanjšo možno mero, da se doseže največji učinek. Odkar zakon ne pozna več zahteve za izredno omilitev kazni, naj bi bil predlog za alternativno izvrševanje kazni zapora edina možnost za omilitev posega v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave tudi v primerih, ko razlog nastane po preteku petnajstdnevnega roka iz drugega odstavka 129.a člena ZKP. Pritožnik trdi, da ZIKS-1 omogoča, da se o določenih bonitetah vendar odloča vse do nastopa kazni zapora ali celo po nastopu prestajanja te kazni. Pri tem se sklicuje na 12. člen in prvi odstavek 25. člena ZIKS-1. člen 12 ZIKS-1 naj bi omogočal, da se lahko predlog za prestajanje kazni zapora ob dela prostih dnevih vloži še po nastopu prestajanja kazni zapora. To naj bi pomenilo, da sam način izvršitve kazni v kazenskopravnem sistemu ni vezan na pravnomočnost sodbe. Po drugi strani naj bi prvi odstavek 25. člena ZIKS-1, ki ureja odlog kazni, omogočal, da se taka prošnja vloži tudi po preteku tridnevnega zakonskega roka, če so razlogi nastopili po izteku tega roka. Navedeno naj bi kazalo na zavedanje zakonodajalca, da lahko po pravnomočnosti sodbe (enako bi veljalo tudi za iztek petnajstdnevnega roka po pravnomočnosti sodbe) pride do novih okoliščin, ki vplivajo na samo izvršitev oziroma začetek izvrševanja kazni zapora in na to, da roki niso nespremenljivi. Tudi namenska razlaga naj bi omogočala sklepanje, da ni nobenega razumnega razloga, da ne bi bilo v primeru novih dejstev oziroma kasnejših razlogov mogoče dopustiti, da se predlog za alternativno prestajanje kazni zapora z delom v splošno korist vloži kasneje, tudi v času do nastopa kazni. Očitno naj bi bilo, da je zakonodajalec pri predlogu za alternativno prestajanje kazni zapora pozabil na možnost nastopa novih dejstev in okoliščin. Vse to naj bi torej kazalo, da ne obstaja razumen razlog, ki bi upravičeval, da sodišče med pravnomočnostjo sodbe, s katero je bila izrečena kazen zapora, in njeno izvršitvijo ne bi moglo vsebinsko odločati o predlogu za njeno alternativno izvršitev, kot je npr. opravljanje dela v splošno korist. Smiselno enake očitke o kršitvah človekovih pravic pritožnik zatrjuje tudi v zvezi z izpodbijanim sklepom Vrhovnega sodišča o zavrženju zahteve za varstvo zakonitosti pritožnikovega zagovornika.

Pritožnik skupaj z ustavno pritožbo vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 129.a člena ZKP. Iz vsebine njegovih navedb izhaja, da izpodbija drugi odstavek 129.a člena ZKP. Očitki pobudnika o neskladju izpodbijane zakonske ureditve so v bistvu enaki očitkom, s katerimi utemeljuje kršitve človekovih pravic v ustavni pritožbi. Bistvo pobudnikovih očitkov tako tudi v pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijane zakonske določbe predstavljata njegovi trditvi: (1) da ne obstaja razumen razlog, ki bi upravičeval, da sodišče med pravnomočnostjo sodbe, s katero je bila izrečena kazen zapora, in njeno izvršitvijo ne bi moglo vsebinsko odločati o možnosti njene alternative izvršitve, in sicer o predlogu za opravljanje dela v splošno korist ob tem, da ZIKS-1 tako boniteto oziroma možnost daje v primeru, ko gre za predlog za prestajanje kazni zapora ob dela prostih dnevih in je posameznik že na prestajanju kazni zapora, in (2) da gre v primeru drugega odstavka 129.a člena ZKP za obstoj pravne praznine. V zvezi s trditvijo, da gre za obstoj pravne praznine, pobudnik dodatno navaja, da se tretji odstavek 129.a člena ZKP lahko uporabi samo za že obstoječa dejstva, torej dejstva, ki so obsojencu v zakonsko določenem roku že znana. Zgolj ob obstoju te primarne hipoteze bi se lahko ustvarila sekundarna hipoteza – pravočasna vložitev prošnje. Če se torej primarna hipoteza nanaša na obstoječa dejstva, naj ne bi bilo mogoče priti do dispozicije, ki bi upravičevala zavrženje prošnje na podlagi tretjega odstavka 129.a člena ZKP po izteku petnajstdnevnega roka iz drugega odstavka 129.a člena ZKP tudi v primeru sklicevanja na kasneje nastala dejstva. Pri tem naj bi šlo namreč za pomembno družbeno razmerje med državo in obsojencem zaradi izvršitve kazni.

Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-51/17, Up-290/17 z dne 17. 2. 2022 sprejelo v obravnavo ustavno pritožbo in pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 129.a člena ZKP v delu, ki se nanaša na rok za vložitev predloga za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Vrhovno sodišče in Višje sodišče v Mariboru. Na podlagi prvega odstavka 28. člena ZUstS je sklep o sprejemu ustavne pritožbe in pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti skupaj z ustavno pritožbo in s pobudo poslalo Državnemu zboru v odgovor.

Državni zbor odgovora ni poslal. Mnenje o ustavnosti presojane določbe ZKP je Ustavnemu sodišču poslala Vlada. (Glej opombo 5) Vlada najprej zastopa stališče, da pobudnik ne izkazuje pravnega interesa za odločitev o zadevi, ker naj bi okoliščino, da je oče mladoletnih otrok in je zanje dolžan skrbeti, lahko uveljavljal v predpisanem petnajstdnevnem roku iz drugega odstavka 129.a člena ZKP. Šlo naj bi namreč za okoliščino, ki je bila kot olajševalna upoštevana že ob izreku obsodilne sodbe na kazen osem mesecev zapora. Vlada navaja, da je z drugim odstavkom 14. člena Ustave, ki zahteva nediskriminatorno obravnavo pri oblikovanju predpisov, neločljivo povezan 22. člen Ustave, v katerem naj bi bil izpostavljen procesni vidik enake obravnave v konkretnih postopkih pred državnimi organi in sodišči. Pri zatrjevanju pobudnika o domnevno neenaki obravnavi nadomestitve zaporne kazni z delom v splošno korist z načinom izvršitve zaporne kazni v obliki zapora ob koncu tedna Vlada opozarja na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-14/20, Up-844/16 z dne 14. 5. 2020 (Uradni list RS, št. 89/20, in OdlUS XXV, 10), iz katere naj bi izhajalo, da so predlagatelji nadomestne izvršitve zaporne kazni s hišnim zaporom v bistveno enakem položaju s predlagatelji zapora ob koncu tedna. Zato naj bi bil, ob dejstvu, da je bilo mogoče predlog za nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna vložiti tudi, ko je bil posameznik že na prestajanju kazni zapora, drugi odstavek 129.a člena ZKP, kolikor določa petnajstdnevni rok za vložitev predloga o nadomestitvi kazni zapora s hišnim zaporom, ki teče od pravnomočnosti sodbe oziroma od zadnje vročitve prepisa sodbe dalje, v neskladju z Ustavo. Ključno vprašanje, ki naj bi se zastavljalo, naj bi bilo, ali gre pri alternativnih sankcijah, ki nadomeščajo krajše prostostne sankcije, za bistveno enake položaje, ki jih je treba obravnavati enako, oziroma če ni tako, ali obstaja razumen in stvarno utemeljen razlog za njihovo različno obravnavo. Vlada meni, da gre pri zaporu ob koncu tedna in pri nadomestitvi izvršitve kazni zapora s hišnim zaporom za obliko prostostnih kazni. Delo v splošno korist pa naj bi bila povsem drugačna oblika nadomestitve zaporne kazni, ki po naravi stvari ni primerljiva z odvzemom prostosti. Po oceni Vlade ne gre zgolj za dve različno invazivni in intenzivni obliki iste (alternativne) sankcije, kjer je spreminjanje iz ene različice v drugo razmeroma preprosto in sistemsko logično. Drugačna narava nadomestitve zaporne kazni s skupnostno sankcijo – delom v splošno korist – naj bi upravičevala drugačno pravno ureditev, tudi kadar gre, v primerjavi z zaporom ob koncu tedna in hišnim zaporom, za procesne vidike uveljavljanja navedenega instituta. Že na podlagi splošnih ustavnih načel naj bi bila država dolžna zagotoviti: (1) dovolj širok spekter kazenskih sankcij z namenom pravičnega kaznovanja in (2) možnost upoštevanja naknadnih novih okoliščin, ki so bistvenega pomena za (ne)prestajanje sankcije. Vendar tega naj ne bi bilo mogoče razlagati tako, da je država dolžna v okviru alternativnih sankcij uvesti ravno delo v splošno korist. Če pa ga uvede, naj bi pri tem sledila naravi tega ukrepa. Po oceni Vlade je treba skozi celostno razumevanje pravnega reda ugotoviti, ali je mogoče cilj (v konkretnem primeru skrb za otroke oziroma upoštevanje okoliščin družinske narave) doseči z uveljavitvijo drugih obstoječih institutov (npr. odlogom ali prekinitvijo zaporne kazni in zaporom ob koncu tedna) in ne ravno z delom v splošno korist. Vlada meni, da temeljni namen nadomestitve zaporne kazni z delom v splošno korist ni upoštevanje družinskih okoliščin obsojenca. S tega vidika naj bi se ta institut razlikoval od hišnega zapora, zapor ob koncu tedna pa poleg tega naj ne bi bil alternativna sankcija, ki nadomešča zaporno kazen, temveč naj bi bil le način izvrševanja kazni zapora (12. člen ZIKS-1). To naj bi bila pomembna okoliščina, ki bi jo bilo treba upoštevati pri vprašanju, ali je veljavna ureditev nadomestitve kazni zapora z delom v splošno korist ustavno dopustna. Po mnenju Vlade obstajajo argumenti, ki dopuščajo drugačno procesno ureditev navedenih alternativnih sankcij. Možnost nadomestitve zaporne kazni z delom v splošno korist do začetka izvršitve zaporne kazni (kar naj bi navajal pobudnik) naj bi odprla dodatne probleme, saj naj bi nadomestitev v tem primeru zahtevala bolj zahtevno prilagoditev, kot pa to velja za nadomestitev zaporne kazni s hišnim zaporom oziroma zaporom ob koncu tedna, pri katerih se še naprej izvršuje prostostna kazen, le da naj bi bila režim oziroma lokacija njenega izvrševanja drugačna. Vlada meni, da je pri nadomeščanju zaporne kazni z delom v splošno korist bistvena razlika v organizaciji in načinu izvršitve te sankcije, saj naj bi bilo pri tem treba poiskati ustrezno organizacijo, pri kateri bi obsojenec lahko opravljal delo v splošno korist, čas, v katerem bi lahko izvajal delo v splošno korist, pa naj bi bilo treba prilagoditi siceršnjim obveznostim obsojenca, upoštevati pa naj bi bilo treba tudi specifičen pogoj, in sicer obsojenčevo strokovno znanje in sposobnosti. Vse navedeno naj bi še dodatno utemeljevalo časovno zamejeno možnost predlaganja nadomestitve kazni zapora z delom v splošno korist, saj naj bi šlo za pogoje, ki praviloma obstajajo že v času pravnomočnosti sodbe oziroma katerih odsotnost naj bi že takrat o(ne)mogočala tovrstno nadomestitev. Podaljšanje petnajstdnevnega roka od pravnomočnosti vse do začetka izvršitve zaporne kazni naj bi znatno otežilo organizacijo dela v splošno korist, v vmesnem času bi lahko negativno vplivalo na pravno varnost kot del načela pravne države (2. člen Ustave), sam postopek odločanja o izvršitvi dela v splošno korist ter način izvršitve v primeru, ko bi se o spremembi odločalo kasneje, pa naj bi povzročala pravno negotovo stanje in nejasen status obsojenca v vmesnem času. Nadomestitev kazni zapora bi bila po mnenju Vlade praktično neizvedljiva, če bi bil predlog podan tik pred začetkom izvrševanja zaporne kazni, če pa bi bil podan na zadnji dan izteka roka, bi bila situacija do morebitne odločitve sodišča o odložitvi kazni pravno nejasna. Rok, ki je v polju proste presoje zakonodajalca, bi bil lahko daljši od petnajstih dni, vendar naj ne bi smel trajati vse do samega začetka izvrševanja kazni zapora, kot naj bi menil pobudnik. Po mnenju Vlade je treba pri vprašanju dolžine roka tehtati tudi smiselnost nadomestitve kratke prostostne kazni, kolikor je s kumulativno oziroma zaporedno uporabo različnih mehanizmov (možnosti odloga izvršitve kazni zapora po 24. členu ZIKS-1) dopustno prestaviti začetek izvrševanja kazenske sankcije za dlje časa, kot naj bi slednja sploh trajala. Tudi s kriminalitetnopolitičnega vidika naj bi bilo takšno odlaganje nezaželeno, saj naj bi dodatno ter s tehničnimi in organizacijskimi vidiki časovno oddaljevanje izvršitve sankcije od storitve kaznivega dejanja zmanjševalo njeno učinkovitost ter s tem tudi upravičenost in legitimnost. Še zlasti pa naj bi bilo stanje negotovo v primerih odločanja po začetku prestajanja kazni zapora. Vlada navaja, da bi bilo treba določiti število ur, ki jih mora obsojenec opraviti, in obdobje, v katerem mora opraviti to delo. V primeru, da bi do začetka opravljanja dela v splošno korist obsojenec ostal v zaporu, bi se po odločitvi sodišča z vsakim dnem nadaljnjega prestajanja kazni zapora spreminjalo število dni zapora, ki bi jih bilo treba pretvoriti v ure dela v splošno korist, kar bi znatno otežilo pretvorbo enega instituta v drugega. V primeru, da bi bil obsojenec v vmesnem času izpuščen iz zapora, pa bi lahko prišlo tudi do daljše prekinitve izvrševanja kazni zapora. Vlada opozarja, da navedeno naj ne bi kazalo zgolj na tehnične oziroma administrativne vidike, temveč naj bi šlo pri tem za odraz dejstva, da se delo v splošno korist po svoji naravi tako bistveno razlikuje od prostostnih sankcij, da naj bi v posameznih ureditvah pomenilo celo popolnoma samostojno kazensko sankcijo. Ne nazadnje pa naj bi bilo delo v splošno korist alternativa tako zaporni kot tudi denarni kazni, medtem ko naj bi bila hišni zapor in zapor ob koncu tedna alternativi zgolj zaporni (prostostni) kazni. Umeščenost dela v splošno korist med alternative krajšim prostostnim sankcijam naj ne bi bila edini kriterij, ki ga je treba upoštevati pri presoji, ali gre za institute, ki se med seboj bistveno razlikujejo. Prav tako pri delu v splošno korist naj ne bi bile bistvene družinske okoliščine, saj naj bi se drugače od obsojenčevega strokovnega znanja in sposobnosti (v zvezi s konkretnim delom), ki se upoštevajo vedno in brez izjeme, nujni interesi glede neodložljivih družinskih, izobraževalnih ali poklicnih obveznosti, katerih neupoštevanje bi lahko povzročilo težko popravljivo ali nepopravljivo škodo za uresničevanje teh obveznosti, lahko upoštevali. Delo v splošno korist naj ne bi bilo namenjeno reševanju obsojenčevih družinskih težav. Pri nadomestitvi kazni zapora ali denarne kazni z delom v splošno korist naj bi šlo za delo v splošno korist, katerega možen nabor določi država, pri nadomestitvi kazni zapora s hišnim zaporom ali zaporom ob koncu tedna pa naj bi šlo za to, da se obsojencu (ob osebni urejenosti, odsotnosti begosumnosti itd.) omogoči, da opravlja svoje delo in se preživlja, pri čemer še vedno prestaja prostostno kazen. Poleg tega naj bi pravni red v Republiki Sloveniji že zagotavljal ustrezne mehanizme, ki obsojencu omogočajo, da tudi kasneje (po poteku petnajstdnevnega roka iz drugega odstavka 129.a člena ZKP) uveljavlja nastanek osebnih, družinskih in poklicnih okoliščin. Vse navedeno naj bi utemeljevalo oceno, da pri drugačni ureditvi nadomestitve zaporne kazni z delom v splošno korist ne gre za neupravičeno neenako obravnavo v primerjavi s hišnim zaporom in zaporom ob koncu tedna. Vlada tudi meni, da petnajstdnevni rok iz drugega odstavka 129.a člena ZKP ni nesorazmerno kratek, torej tak, da obsojencu onemogoča razumen razmislek o podaji in oblikovanju predloga. Vlada sicer dopušča, da bi dejstva, ki bi lahko vplivala na odločitev o nadomestitvi zaporne kazni z delom v splošno korist, lahko nastopila tudi po poteku navedenega roka, vendar pri tem institutu naj ne bi šlo za tovrstno odločanje države, pri katerem bi bilo treba vedno (tudi ex officio) uporabiti milejši režim (kot to npr. velja pri priporu in drugih alternativah odvzema prostosti med kazenskim postopkom), saj naj bi imel obsojenec za dosego cilja na voljo tudi druge alternative. V primeru, da bi Ustavno sodišče ugotovilo obstoj pravne praznine, pa naj bi to veljalo za ZIKS-1 in ne za ZKP.