MKUNZ-B – Akt o dopolnitvi Akta o notifikaciji...

96. Akt o dopolnitvi Akta o notifikaciji nasledstva glede konvencij UNESCO, mednarodnih večstranskih pogodb o zračnem prometu, konvencij mednarodne organizacije dela, konvencij mednarodne pomorske organizacije, carinskih konvencij in nekaterih drugih mednarodnih večstranskih pogodb (MKUNZ-B)

A K T
o dopolnitvi Akta o notifikaciji nasledstva glede konvencij UNESCO, mednarodnih večstranskih pogodb o zračnem prometu, konvencij mednarodne organizacije dela, konvencij mednarodne pomorske organizacije, carinskih konvencij in nekaterih drugih mednarodnih večstranskih pogodb (MKUNZ-B)

Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij UNESCO, mednarodnih večstranskih pogodb o zračnem prometu,konvencij mednarodne organizacije dela, konvencij mednarodne pomorske organizacije, carinskih konvencij in nekaterih drugih mednarodnih večstranskih pogodb (Uradni list Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe, št. 15/92 in 1/97) se dopolni tako, da se mu priloži slovenski prevod konvencije in protokola, navedenih v aktu o notifikaciji nasledstva v razdelku "A. KONVENCIJE UNESCO", podrazdelek c) Kultura, pod zaporednima številkama 7 in 8, in se konvencija z naslovom "Konvencija o varstvu kulturnih dobrin v primeru oboroženega spopada" in protokol z naslovom "Protokol", skupaj s tem aktom, objavita v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe.

Ta akt začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe.

Št. 007-02/15-8/9

Ljubljana, dne 15. decembra 2015

EPA 901-VII

Državni zbor Republike Slovenije dr. Milan Brglez l.r. Predsednik

K O N V E N C I J A
O VARSTVU KULTURNIH DOBRIN V PRIMERU OBOROŽENEGA SPOPADA

Visoke pogodbenice so se
ob zavedanju, da so bile med nedavnimi oboroženimi spopadi kulturne dobrine hudo poškodovane in da jim zaradi razvoja tehnik bojevanja vse bolj grozi uničenje,
prepričane, da kulturnim dobrinam prizadeta škoda ne glede na to, kateremu narodu pripadajo, pomeni oškodovanje kulturne dediščine vsega človeštva, saj vsak narod prispeva k svetovni kulturi svoj delež,
ob upoštevanju, da je ohranitev kulturne dediščine zelo pomembna za vse narode sveta in da je treba tej dediščini zagotoviti mednarodno varstvo,
ob upoštevanju načel varstva kulturnih dobrin v primeru oboroženega spopada, ki so bila uveljavljena v haaških konvencijah iz 1899 in 1907 ter Washingtonskem paktu z dne 15. aprila 1935,
prepričane, da varstvo kulturnih dobrin ne more biti učinkovito, če ni organizirano že v miru z državnimi in mednarodnimi ukrepi,
odločene, da kulturne dobrine zavarujejo z vsemi mogočimi ukrepi,
sporazumele o naslednjih določbah:

I. POGLAVJE

SPLOŠNE DOLOČBE O VARSTVU

1. člen

OPREDELITEV KULTURNIH DOBRIN

V tej konvenciji izraz "kulturne dobrine" ne glede na njihov izvor ali lastništvo pomeni:

a)

premičnine ali nepremičnine, ki so zelo pomembne za kulturno dediščino vsakega naroda, kot so arhitekturni, umetnostni ali zgodovinski spomeniki, verski ali posvetni, arheološka območja, skupine zgradb, ki so kot celota zgodovinsko ali umetnostno zanimive, umetnine, rokopisi, knjige in drugi umetnostno, zgodovinsko ali arheološko zanimivi predmeti ter znanstvene zbirke in pomembne zbirke knjig, arhivskega gradiva ali reprodukcij navedenih dobrin;

b)

stavbe, katerih poglavitni in dejanski namen je varovanje ali razstavljanje premičnih kulturnih dobrin, opredeljenih v točki a), kot so muzeji, velike knjižnice in arhivska skladišča, kot tudi zaklonišča, namenjena zavarovanju premičnih kulturnih dobrin iz točke a) v primeru oboroženega spopada;

c)

središča s številnimi kulturnimi dobrinami iz točk a) in b), tako imenovana "spomeniška središča".

2. člen

VARSTVO KULTURNIH DOBRIN

Po tej konvenciji varstvo kulturnih dobrin vključuje zavarovanje in spoštovanje teh dobrin.

3. člen

ZAVAROVANJE KULTURNIH DOBRIN

Visoke pogodbenice se zavezujejo, da bodo že v miru poskrbele za zavarovanje kulturnih dobrin, ki so na njihovem ozemlju, pred verjetnimi posledicami oboroženega spopada, tako da sprejmejo ukrepe, ki jih štejejo za ustrezne.

4. člen

SPOŠTOVANJE KULTURNIH SPOMENIKOV

1.

Visoke pogodbenice se zavezujejo, da bodo spoštovale tako kulturne dobrine, ki so na njihovem ozemlju, kot tudi tiste na ozemlju drugih visokih pogodbenic, tako da se vzdržijo vsakršne uporabe teh dobrin in njihove najbližje okolice ali opreme za njihovo varovanje za namene, zaradi katerih bi bile lahko te dobrine v primeru oboroženega spopada uničene ali poškodovane, ter tako da se vzdržijo vsakršnih sovražnih dejanj proti njim.

2.

Obveznosti iz prvega odstavka tega člena je mogoče opustiti samo, kadar to neizogibno zahteva vojaška nujnost.

3.

Visoke pogodbenice se zavezujejo tudi, da bodo prepovedale, preprečile in po potrebi ustavile vsakršno obliko tatvine, ropanja ali nezakonitega prilaščanja kulturnih dobrin ter vsako vandalstvo nad njimi. Vzdržijo se zaseganja premičnih kulturnih dobrin, ki so na ozemlju druge visoke pogodbenice.

4.

Visoke pogodbenice se vzdržijo vseh represalij proti kulturnim dobrinam.

5.

Nobena visoka pogodbenica se ne more izogniti svojim obveznostim po tem členu do druge visoke pogodbenice ne glede na to, da ta ni sprejela ukrepov za zavarovanje iz 3. člena.

5. člen

ZASEDBA

1.

Vsaka visoka pogodbenica, ki zasede celotno ozemlje ali del ozemlja druge visoke pogodbenice, mora podpreti, če je to mogoče, pristojne državne organe zasedene države pri zavarovanju in ohranjanju njenih kulturnih dobrin.

2.

Če je treba ukrepati za ohranitev kulturnih dobrin, ki so na zasedenem ozemlju in so poškodovane zaradi vojaških operacij, vendar pristojni državni organi tega niso zmožni, izvede najnujnejše ukrepe za njihovo ohranitev, če je to mogoče, okupacijska sila, in sicer v tesnem sodelovanju s temi organi.

3.

Vsaka visoka pogodbenica, katere vlado člani odporniškega gibanja priznavajo za svojo zakonito vlado, te člane opozori, če je to mogoče, na obveznost izpolnjevanja določb te konvencije, ki se nanašajo na spoštovanje kulturnih dobrin.

6. člen

OZNAČEVANJE KULTURNIH DOBRIN

V skladu z določbami 16. člena so kulturne dobrine lahko označene z razpoznavnim znakom, ki olajša njihovo prepoznavanje.

7. člen

VOJAŠKI UKREPI

1.

Visoke pogodbenice se zavezujejo, da bodo že v miru v svoje vojaške predpise ali navodila vključile primerne določbe za zagotavljanje spoštovanja te konvencije ter da bodo pri pripadnikih svojih oboroženih sil gojile duha spoštovanja kulture in kulturnih dobrin vseh narodov.

2.

Visoke pogodbenice se zavezujejo, da bodo že v miru načrtovale ali določile v okviru svojih oboroženih sil službe ali strokovnjake z nalogo, da skrbijo za spoštovanje kulturnih dobrin in sodelujejo s civilnimi oblastmi, pristojnimi za zavarovanje teh dobrin.

II. POGLAVJE

POSEBNO VARSTVO

8. člen

ZAGOTOVITEV POSEBNEGA VARSTVA

1.

Pod posebnim varstvom je lahko omejeno število zaklonišč, namenjenih zavarovanju premičnih kulturnih dobrin v primeru oboroženega spopada, spomeniških središč in drugih nepremičnih kulturnih dobrin zelo velikega pomena pod pogojem, da:

a)

so dovolj oddaljeni od velikih industrijskih središč ali pomembnih vojaških ciljev, ki pomenijo občutljive točke, kot so na primer letališča, radijske in televizijske postaje, obrati, ki delajo za obrambo države, pomembnejša pristanišča ali železniške postaje ali glavne komunikacijske povezave;

b)

se ne uporabljajo za vojaške namene.

2.

Pod posebnim varstvom je lahko tudi zaklonišče za premične kulturne dobrine ne glede na svojo lokacijo, če je zgrajeno tako, da po vsej verjetnosti ob bombnih napadih ne bo poškodovano.

3.

Šteje se, da je spomeniško središče uporabljeno za vojaške namene, če se uporablja za premeščanje vojaškega osebja ali materiala, čeprav le prehodno. Enako velja, če v njem potekajo dejavnosti, ki so neposredno povezane z vojaškimi operacijami, če je tam vojaško osebje ali poteka proizvodnja vojaškega materiala.

4.

Varovanje kulturnih dobrin iz prvega odstavka, ki ga opravljajo za to pooblaščeni oboroženi čuvaji, ali prisotnost policijskih sil v bližini kulturnih dobrin, ki so običajno odgovorne za vzdrževanje javnega reda, se ne šteje za uporabo v vojaške namene.

5.

Če je katera od kulturnih dobrin iz prvega odstavka tega člena v bližini pomembnega vojaškega cilja, opredeljenega v istem odstavku, je lahko kljub temu pod posebnim varstvom, če se visoka pogodbenica, ki ga zahteva, zavezuje, da v primeru oboroženega spopada tega cilja ne bo uporabljala na noben način in zlasti da bo, če gre za pristanišče, železniško postajo ali letališče, z njega preusmerila ves promet. V takem primeru se preusmeritev prometa pripravi že v miru.

6.

Posebno varstvo se kulturnim dobrinam prizna, ko se vpišejo v Mednarodni register kulturnih dobrin pod posebnim varstvom. Ta vpis je mogoč samo v skladu z določbami te konvencije in pod pogoji, ki jih določa pravilnik o izvajanju konvencije.

9. člen

IMUNITETA KULTURNIH DOBRIN POD POSEBNIM VARSTVOM

Visoke pogodbenice se zavezujejo, da bodo kulturnim dobrinam pod posebnim varstvom zagotovile imuniteto tako, da se bodo od trenutka njihovega vpisa v mednarodni register vzdržale vsakršnih sovražnih dejanj proti njim in teh dobrin ali njihove okolice ne bodo z izjemo primerov, določenih v petem odstavku 8. člena, na noben način uporabljale v vojaške namene.

10. člen

OZNAČEVANJE IN NADZOR

Med oboroženim spopadom morajo biti kulturne dobrine pod posebnim varstvom označene z razpoznavnim znakom, opredeljenim v 16. členu, in dostopne za mednarodni nadzor, kot to določa pravilnik o izvajanju konvencije.

11. člen

ODVZEM IMUNITETE

1.

Če katera od visokih pogodbenic v zvezi s katero kulturno dobrino pod posebnim varstvom krši obveznosti po 9. členu, je nasprotna stranka ves čas trajanja te kršitve oproščena obveznosti, da tej dobrini zagotovi imuniteto. Vendar vsakokrat, ko je to mogoče, najprej zahteva, da kršitev preneha v razumnem času.

2.

Razen v primeru iz prvega odstavka tega člena se kulturni dobrini pod posebnim varstvom odvzame imuniteta le v izjemnih primerih neizogibne vojaške nujnosti in le za čas trajanja te nujnosti. Tako nujnost lahko določi le poveljnik sil, ki so po velikosti enake diviziji ali večje od nje. Kadar okoliščine to dopuščajo, je nasprotna stranka pravočasno vnaprej obveščena o odločitvi o odvzemu imunitete.

3.

Stranka, ki odvzame imuniteto, o tem čim prej pisno obvesti generalnega komisarja za kulturne dobrine, ki ga določa pravilnik o izvajanju konvencije, in pri tem navede razloge.

III. POGLAVJE

PREVOZ KULTURNIH DOBRIN

12. člen

PREVOZ POD POSEBNIM VARSTVOM

1.

Prevoz, ki je namenjen izključno premestitvi kulturnih dobrin znotraj ozemlja ali na drugo ozemlje, lahko na zahtevo zadevne visoke pogodbenice poteka pod posebnim varstvom v skladu s pogoji, ki jih določa pravilnik o izvajanju konvencije.

2.

Prevoz pod posebnim varstvom poteka pod mednarodnim nadzorom, ki ga določa pravilnik o izvajanju konvencije, in je označen z razpoznavnim znakom, opredeljenim v 16. členu.

3.

Visoke pogodbenice se vzdržijo vsakršnih sovražnih dejanj proti prevozu pod posebnim varstvom.

13. člen

PREVOZ V NUJNIH PRIMERIH

1.

Če visoka pogodbenica meni, da je za varnost nekaterih kulturnih dobrin potrebna njihova premestitev in zaradi nujnosti ni mogoče izvesti postopka, določenega v 12. členu, zlasti na začetku oboroženega spopada, ter še ni bila vložena in zavrnjena prošnja za imuniteto po 12. členu, je prevoz lahko označen z razpoznavnim znakom, opredeljenim v 16. členu. Kadar je le mogoče, je treba o premestitvi obvestiti nasprotne stranke. Vendar pa prevoz kulturnih dobrin na ozemlje druge države ne sme biti označen z razpoznavnim znakom, če mu ni bila izrecno priznana imuniteta.

2.

Visoke pogodbenice izvedejo, če je to mogoče, potrebne previdnostne ukrepe, da bi preprečile sovražna dejanja proti prevozu, opredeljenemu v prvem odstavku tega člena in označenemu z razpoznavnim znakom.

14. člen

IMUNITETA PRED ZASEGOM, ODVZEMOM IN ZAPLEMBO

1.

Imuniteta pred zasegom, odvzemom in zaplembo se prizna:

a)

kulturnim dobrinam, ki uživajo varstvo, kot ga določa 12. ali 13. člen;

b)

prevoznim sredstvom, ki se uporabljajo izključno za prevoz teh kulturnih dobrin.

2.

Ta člen v ničemer ne omejuje pravice do pregleda in nadzora.

IV. POGLAVJE

OSEBJE

15. člen

OSEBJE

Osebje, ki skrbi za varstvo kulturnih dobrin, je treba v skladu z varnostnimi razmerami v korist varstva teh dobrin spoštovati in mu, če pride v roke nasprotne stranke, dovoliti, da še naprej opravlja svoje naloge, kadar tudi kulturne dobrine, za katere skrbi, pridejo v roke nasprotne stranke.

V. POGLAVJE

RAZPOZNAVNI ZNAK

16. člen

ZNAK KONVENCIJE

1.

Razpoznavni znak konvencije je ščit, ki je spodaj priostren, v obliki modrega in belega poševnega križa (ščit je sestavljen iz kraljevsko modrega kvadrata, katerega eden od oglov predstavlja konico ščita, in kraljevsko modrega trikotnika nad kvadratom, oba skupaj pa na vsaki strani omejuje po en bel trikotnik).

2.

Uporablja se en sam znak ali trikrat ponovljeni znak v trikotni obliki (z enim ščitom spodaj) pod pogoji, določenimi v 17. členu.

17. člen

UPORABA ZNAKA

1.

Trikrat ponovljeni razpoznavni znak se lahko uporablja samo za označevanje:

a)

nepremičnih kulturnih dobrin pod posebnim varstvom;

b)

prevoza kulturnih dobrin pod pogoji, določenimi v 12. in 13. členu;

c)

zasilnih zaklonišč pod pogoji, določenimi v pravilniku o izvajanju konvencije.

2.

En sam razpoznavni znak se lahko uporablja samo za označevanje:

a)

kulturnih dobrin, ki niso pod posebnim varstvom;

b)

oseb, ki skrbijo za nadzor v skladu s pravilnikom o izvajanju konvencije;

c)

osebja, ki skrbi za varstvo kulturnih dobrin;

d)

izkaznic, ki jih določa pravilnik o izvajanju konvencije.

3.

Med oboroženim spopadom je prepovedana uporaba razpoznavnega znaka v drugih primerih, razen v tistih, ki jih določata prejšnja odstavka tega člena, in znaka, ki je podoben razpoznavnemu znaku, ne glede na namen uporabe.

4.

Razpoznavni znak se ne sme namestiti na nepremične kulturne dobrine, če zanje ni pravilno datiranega in podpisanega pooblastila pristojnega organa visoke pogodbenice.

VI. POGLAVJE

PODROČJE UPORABE KONVENCIJE

18. člen

UPORABA KONVENCIJE

1.

Poleg določb, ki veljajo že v miru, se ta konvencija uporablja v primeru napovedane vojne ali drugega oboroženega spopada, ki lahko izbruhne med dvema ali več visokimi pogodbenicami, tudi če vojnega stanja ne priznava ena ali več teh pogodbenic.

2.

Konvencija se uporablja tudi v vseh primerih zasedbe dela ali celotnega ozemlja visoke pogodbenice, pa čeprav ta zasedba ne naleti na oboroženi odpor.

3.

Če katera od sil v spopadu ni pogodbenica te konvencije, konvencija v medsebojnih odnosih kljub temu zavezuje sile, ki so pogodbenice konvencije. Poleg tega jih konvencija zavezuje v razmerju do te sile, če je ta izjavila, da sprejema določbe konvencije, in dokler jih uporablja.

19. člen

SPOPADI, KI NISO MEDNARODNE NARAVE

1.

V primeru oboroženega spopada, ki ni mednarodne narave in izbruhne na ozemlju ene od visokih pogodbenic, mora vsaka stran v spopadu uporabljati vsaj tiste določbe te konvencije, ki se nanašajo na spoštovanje kulturnih dobrin.

2.

Strani v spopadu si prizadevajo, da s posebnimi sporazumi uveljavijo tudi vse druge določbe te konvencije ali vsaj nekatere od njih.

3.

Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo lahko stranem v spopadu ponudi svoje usluge.

4.

Uporaba prejšnjih določb ne vpliva na pravni položaj strani v spopadu.