Odločba o razveljavitvi sodb Vrhovnega sodišča v Maribiru in Okrožnega sodišča v Mariboru ter o zavrnitvi ustavne pritožbe

3603. Odločba o razveljavitvi sodb Vrhovnega sodišča v Maribiru in Okrožnega sodišča v Mariboru ter o zavrnitvi ustavne pritožbe

Številka: Up-1038/21-13   
               Up-1044/21-19

Datum: 20. 11. 2024

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavnih pritožbah Danijele Homec, Maribor, ki jo zastopa Odvetniška pisarna Mihurko, d. o. o., Maribor, in Andreja Zorca, Fram, ki ga zastopa Odvetniška družba Matoz, o. p., d. o. o., Koper, na seji 20. novembra 2024

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 13176/2011 z dne 16. 9. 2021, sodba Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 13176/2011 z dne 20. 8. 2020 in sodba Okrožnega sodišča v Mariboru št. X K 13176/2011 z dne 19. 6. 2019 se v delih, ki se nanašajo na Andreja Zorca, razveljavijo in zadeva se v razveljavljenem delu vrne Okrožnemu sodišču v Mariboru v novo sojenje pred spremenjen senat.

Ustavna pritožba Daniele Homec zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 13176/2011 z dne 16. 9. 2021 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 13176/2011 z dne 20. 8. 2020 in s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. X K 13176/2011 z dne 19. 6. 2019 se zavrne.

Sodišče prve stopnje je pritožnika spoznalo za kriva, da sta v sostorilstvu izvršila kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril po prvem odstavku 241. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/08, 66/08 - popr. in 39/09 - v nadaljevanju KZ-1). Pritožniku je izreklo kazen enega leta in dveh mesecev zapora ter stransko denarno kazen v višini 9.000,00 EUR, pritožnici pa pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen enega leta zapora in stransko denarno kazen v višini 2.000,00 EUR, ki ne bosta izrečeni, če pritožnica v preizkusni dobi treh let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče je pritožbe pritožnikov zavrnilo, ugodilo pa je pritožbi državnega tožilca, in sicer tako, da je stransko denarno kazen, ki jo je sodišče prve stopnje pritožnici določilo v pogojni obsodbi, izreklo. Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti pritožnikov zavrnilo.

Zoper navedene sodne odločbe pritožnika vlagata ustavni pritožbi, v katerih zatrjujeta kršitev 35. in 38. člena Ustave, ker naj bi sodišče prve stopnje pri svoji presoji uporabilo dokazno gradivo, ki bi moralo biti izločeno oziroma uničeno. Pritožnik poleg tega zatrjuje kršitev pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ker naj bi pri sojenju sodelovala sodnica, ki je predhodno odločala o krivdi soobtoženih, pa tudi kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu iz 28. člena Ustave, ker naj ravnanje, za katero je bil obsojen, v KZ-1 ne bi bilo določeno kot kaznivo dejanje.

Pritožnika v zvezi z zatrjevano kršitvijo 35. člena Ustave (varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic) in 38. člena Ustave (varstvo osebnih podatkov) pojasnjujeta, da so bili odločilni obremenilni dokazi pridobljeni na podlagi odredbe za prikrite preiskovalne ukrepe (v nadaljevanju PPU) št. Pp 2/2011, pri čemer so bili podlaga za izdajo te odredbe izsledki PPU, zbrani v zadevi št. Pp 1/2011 (kasneje št. X Kpr 45306/2015). Po oceni pritožnikov bi se morali ti dokazi iz spisa izločiti in uničiti na podlagi četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 - uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14 - v nadaljevanju ZKP/14), ki sta določala, da mora preiskovalni sodnik odrediti uničenje gradiva, zbranega s PPU, če državni tožilec izjavi, da ne bo začel kazenskega pregona zoper osumljenca, ali če v roku dveh let po koncu izvajanja PPU ne poda takšne izjave. Pritožnika trdita, da se kazenski pregon za kaznivo dejanje, zaradi katerega so bili PPU odrejeni v zadevi št. Pp 1/2011, ni začel v navedenem dvoletnem roku, temveč šele približno štiri leta po zbiranju dokazov, zato izsledkov teh PPU ni bilo dovoljeno hraniti in jih posledično tudi ni bilo dovoljeno uporabiti v drugem kazenskem postopku.

Pritožnica ob sklicevanju na stališče iz 41. točke odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-246/14 z dne 24. 3. 2017 (Uradni list RS, št. 16/17, in OdlUS XXII, 7) trdi, da je dovoljeno dokaze, ki so bili zbrani v eni kazenski zadevi, hraniti v drugih zadevah le, če je bil v dvoletnem roku kazenski pregon začet v izhodiščni zadevi. Meni torej, da bi moral biti kazenski postopek v dvoletnem roku najprej začet v zadevi št. X Kpr 45306/2015, s čimer bi bil potrjen prvotni namen pridobitve izsledkov PPU, to pa bi omogočilo nadaljnjo hrambo izsledkov PPU tudi v drugih zadevah, vse dokler bi se hranil spis v izhodiščni zadevi. Ker naj do tega ne bi prišlo, naj bi morali biti dokazi izločeni in uničeni, in sicer v vseh sodnih spisih, saj naj sicer ne bi bil dosežen namen, zaradi katerega je v zakonu določeno uničenje dokazov, tj. varstvo zasebnosti in osebnih podatkov. Po stališču pritožnice mora biti zasebnost posameznikov varovana absolutno (v vseh nadaljnjih potencialnih zadevah) in ne le relativno (v razmerju do posameznega kazenskega spisa), kar naj bi navedlo tudi pritožbeno sodišče. S stališča ustavne pravice do zasebnosti naj ne bi bilo doseženo popolnoma nič, če se prepisi prisluhov ali zvočni posnetki brišejo iz enega spisa, nato pa še več let »razsajajo« po drugih spisih. Pritožnica nasprotuje stališču, ki ga je v zvezi s tem očitkom sprejelo Vrhovno sodišče, tj. da so dokazi morali ostati v spisu zaradi varovanja pravic soobtoženega G. J. pri odločanju o njegovem zahtevku za izločitev dokazov. Meni, da bi bilo treba pretehtati, ali je bilo res v interesu G. J., da se ta njegova pravica varuje, če je zaradi tega obsojen za kaznivo dejanje. Trdi tudi, da navedeno stališče Vrhovnega sodišča pomeni kršitev načela prepovedi reformatioin peius, saj naj bi ta obtoženec s pravnim sredstvom škodoval sebi in soobdolženim v drugem procesnem položaju.

Pritožnik poleg tega poudarja, da je preiskovalni sodnik v zadevi št. X Kpr 45306/2015 zaradi poteka navedenega dvoletnega roka s sklepom z dne 2. 10. 2018 odločil, da se listine iz spisa št. Pp 1/2011 izločijo in pod nadzorstvom preiskovalnega sodnika uničijo. Ustavno sodišče naj bi nato v zadevi št. U-I-462/18, v kateri je presojalo ustavno skladnost drugega odstavka 154. člena in četrtega odstavka 153. člena ZKP/14, s sklepom z dne 13. 12. 2018 odločilo, da se do končne odločitve Ustavnega sodišča v tej zadevi izvrševanje izpodbijane zakonske ureditve zadrži, in sicer na način, da preiskovalni sodnik gradivo iz četrtega odstavka 153. člena in prvega odstavka 154. člena ZKP/14 po poteku dveh let po koncu izvajanja ukrepov zapečati, pri čemer do končne odločitve Ustavnega sodišča v to gradivo ni dovoljeno vpogledati ali ga uporabiti. Pritožnik pojasnjuje, da je sodišče v obravnavani zadevi kljub navedeni odločitvi Ustavnega sodišča uporabilo več odredb preiskovalnega sodnika iz spisa št. Pp 1/2011 ter poslušalo posnetke pogovorov in prebralo SMS-sporočila, ki so bili zbrani na podlagi teh odredb, nato pa njihov pomen pojasnilo v obrazložitvi sodbe. Po oceni pritožnika je jasno, da listin, ki jih je bilo treba v zadevi št. X Kpr 45306/2015 zapečatiti (in naj bi tudi bile zapečatene), ni moč uporabiti v obravnavani kazenski zadevi, saj naj na ta način ne bi bilo mogoče doseči namena, ki se z zapečatenjem zasleduje, tj. varstvo osebnih podatkov oseb, na katere se nanašajo izsledki PPU. Pritožnik se sklicuje tudi na 37. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-246/14, iz katere naj bi izhajalo, da izsledkov PPU ni dovoljeno prenašati na mikrofilme ali drugače kopirati v primerih, ko je treba spis uničiti.

Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je bila v obravnavani zadevi zahteva za preiskavo vložena 16. 1. 2012, kar je pred potekom dvoletnega roka iz drugega odstavka 154. člena ZKP/14, in da je bil spis št. Pp 1/2011 pridružen k obravnavanemu kazenskemu spisu. Po oceni sodišča prve stopnje okoliščina, da je bila zahteva za preiskavo v kazenski zadevi št. X Kpr 45306/2015 (zoper druge obdolžence in glede drugega kaznivega dejanja) vložena po poteku tega roka in da so bili zato v tej kazenski zadevi dokazi zapečateni, ne vpliva na zakonitost dokazov v obravnavani zadevi.

Pritožbeno sodišče je tem razlogom pritrdilo. Navedlo je, da je gradivo, zbrano s PPU, v celoti postalo del obravnavanega kazenskega spisa, saj so bili izsledki PPU znotraj dvoletnega roka uporabljeni za prvotni namen pridobitve, gradivo pa se v spisu hrani v skladu z zakonom, zato uničenje dokazov oziroma delov spisa ni dopustno. Poudarilo je tudi, da se zakonitost posameznega dokaza presoja absolutno in ne le v razmerju do posameznega obdolženca ali kazenskega spisa, zato se lahko dokazi zakonito uporabijo tudi v drugih kazenskih zadevah, ne le v tisti, za namen katere so bili zbrani.

Vrhovno sodišče je vprašanje vpliva poteka roka iz drugega odstavka 154. člena ZKP/14 na dovoljenost gradiva, zbranega v zadevi št. Pp 2/2011, ločilo od vprašanja vpliva poteka tega roka na dovoljenost uporabe gradiva, zbranega v zadevi št. Pp 1/2011. V zvezi s prvim vprašanjem je pojasnilo, da je mogoče gradivo, pridobljeno s PPU, obravnavati kot nedovoljen dokaz šele po poteku roka iz drugega odstavka 154. člena ZKP/14, zato je mogoče tudi t. i. doktrino sadeža zastrupljenega drevesa uporabiti le za dokazno gradivo, pridobljeno po poteku tega roka. Glede na navedeno naj ne bi bilo mogoče trditi, da je gradivo v zadevi št. Pp 2/2011 pridobljeno na podlagi nedovoljenih dokazov. Glede dovoljenosti uporabe gradiva, zbranega v zadevi št. Pp 1/2011, v obravnavani zadevi pa je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je sodišče prve stopnje to gradivo uporabilo zgolj pri odločanju o zahtevku za izločitev dokazov soobtoženega G. J. Če bi to gradivo uničili (tudi v obravnavani zadevi), bi po stališču Vrhovnega sodišča temu obtožencu odrekli pravici do sodnega varstva in do odprave posledic kršitev človekovih pravic. Razlaga, s katero bi se sodišče odreklo dokaznemu gradivu, brez katerega je zahtevek za izločitev dokazov vnaprej obsojen na neuspeh, pa naj bi bila nesprejemljiva. Vrhovno sodišče je navedeno stališče oprlo na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-246/14, iz katere naj bi izhajalo, da je varovanje obdolženčeve pravice do obrambe v temelju dopusten razlog za hrambo izsledkov PPU. Ob tem je poudarilo, da uporaba gradiva iz zadeve št. Pp 1/2011 v obravnavani zadevi nima učinka na vprašanje dovoljenosti uporabe tega gradiva v zadevi št. X Kpr 45306/2015.

Pritožnik trdi, da je v postopku prišlo tudi do kršitve njegove pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave, saj je senatu sodišča prve stopnje predsedovala sodnica, ki je imela že vnaprej ustvarjeno mnenje o pritožnikovi krivdi. Sodnica naj bi namreč predhodno že izdala tri obsodilne sodbe zoper štiri pritožnikove soobtožence, ki so z državnim tožilstvom sklenili sporazume o priznanju krivde, pri čemer naj bi te sodbe vsebovale stališča, ki so prejudicirala presojo pritožnikove krivde. Iz sodb, izdanih zoper M. K. in I. P., naj bi izhajalo, da sta navedena obdolženca kaznivo dejanje storila v sostorilstvu s pritožnikoma, pri čemer naj bi bilo v teh sodbah ravnanje pritožnika natančno opisano. Iz sodbe, izdane zoper F. K., pa naj bi izhajalo, da je F. K. pritožniku in drugim soobtoženim obljubil, da jim bo dal nedovoljeno denarno nagrado v neugotovljenem znesku, kot jim jo je že večkrat v preteklosti. Pritožnik trdi, da dejanja vseh obtoženih izhajajo iz istega historičnega dogodka in pomenijo udeležbo pri istem kaznivem dejanju, česar že po naravi stvari ni mogoče obravnavati ločeno. Poudarja, da je sodnica, ki je odločala o sprejemu sporazumov o priznanju krivde, opravila tudi vsebinsko presojo, zato je s tem, ko je sporazume sprejela, imela že vnaprej ustvarjeno mnenje o predmetu odločanja v pritožnikovi zadevi. Pritožnik meni, da je bil s tem podan upravičen dvom, da predsednica senata po sprejemu sporazumov o priznanju krivde soobtoženih v tej kazenski zadevi ne bo mogla nepristransko odločati (t. i. videz nepristranskosti), kar pomeni, da bi morala biti iz sojenja izločena. Navedeno stališče opira na odločbi Ustavnega sodišča št. Up-57/14 z dne 26. 1. 2017 in št. Up-709/15, Up-710/15 z dne 9. 10. 2019 (Uradni list RS, št. 69/19, in OdlUS XXIV, 33). Pojasnjuje, da je Ustavno sodišče v zadevi št. Up-709/15, Up-710/15 kot pomembno okoliščino za presojo videza nepristranskosti sodnika štelo trenutek, ko so soobdolženci krivdo priznali. Ustavno sodišče naj bi pojasnilo, da je teža priznanja praviloma tem manjša, čim kasneje v dokaznem postopku je priznanje dano. V obravnavanem primeru pa naj bi do priznanja krivde prišlo že na predobravnavnem naroku, torej še pred začetkom izvajanja dokaznega postopka, kar naj bi pomenilo, da je bila teža priznanja v sodnikovem spoznavnem procesu bistveno večja. Pritožnik poudarja tudi, da je sodišče izpodbijano sodbo v veliki meri utemeljilo z ravnanji soobtožencev, ki so krivdo priznali, pritožbeno sodišče pa naj bi navedlo, da je sprejem obljube nagrade povezan s tem, da je bila obljuba nagrade dana in da je oseba, ki naj bi obljubo dala, pravnomočno obsojena, zato o nedokazanosti dajanja obljube ne more biti govora.

Predsednica sodišča (ki je odločala o pritožnikovi zahtevi za izločitev predsednice senata), sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče so pritožnikove trditve, da bi morala biti predsednica senata v obravnavani zadevi iz sojenja izločena, zavrnili z argumentom, da izreki predhodnih sodb, izdanih zoper soobtožence, sicer vsebujejo opis, ki se nanaša na pritožnika, ne vsebujejo pa presoje njegovih konkretnih ravnanj ali stališč, ki bi prejudicirala presojo njegove krivde v poznejšem sojenju. Navedli so tudi, da sodišče vsebine sporazuma o priznanju krivde ne sme spreminjati, temveč sporazum sprejme kot celoto z vsemi njegovimi sestavinami, kar pomeni, da je predsednica senata v sodbe, sprejete na podlagi sklenjenega sporazuma o priznanju krivde, le prenesla vsebino sporazumov o priznanju krivde.

Vrhovo sodišče je v zvezi s tem očitkom pojasnilo, da okoliščina, da so v opis predhodno izrečenih pravnomočnih sodb vključena tudi ravnanja kasneje obravnavanih udeležencev, sama po sebi še ne vzbuja pomislekov o nepristranskosti sodnika, kolikor je vključitev njihovih ravnanj neizogibna za odločitev o krivdi v predhodnih postopkih, upoštevajoč, da morajo sodišča pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje. Navedlo je, da pritožnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ni trdil, da opis dejanj predhodno obravnavanih udeležencev presega to mejo. Na trditev pritožnika, da so predhodno obravnavani udeleženci sklenili sporazume o priznanju krivde, še preden se je začel izvajati dokazni postopek, pa je Vrhovno sodišče odgovorilo, da so sicer v takem primeru tveganja za uresničevanje pravice do nepristranskega sojenja večja, vendar pa je časovna umeščenost priznanja le ena od okoliščin, ki jih je Ustavno sodišče upoštevalo v odločbi št. Up-709/15, Up-710/15. Ustavno sodišče naj bi v navedeni zadevi presojalo tudi, ali je v predhodnih sodbah (četudi so brez obrazložitve) mogoče zaznati sled prejudiciranja krivde kasneje obravnavanih soobtožencev in ali se je sodišče sklicevalo na predhodne obsodbe oziroma priznanja krivde. Vrhovno sodišče je navedlo, da pritožnik ni zatrjeval, da je sodišče v predhodnih sodbah ali izpodbijani sodbi, v opisu ali obrazložitvi izpodbijane sodbe, z opiranjem na predhodne sodbe ali z ubeseditvijo stališč o krivdi obsojencev preseglo uveljavljena merila pravice do nepristranskega sodnika v podobnih primerih.

Ustavno sodišče je s sklepoma senata št. Up-1038/21 in št. Up-1044/21, oba z dne 18. 9. 2023, ustavni pritožbi sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 - uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 - v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavnih pritožb obvestilo Vrhovno sodišče.

Člena 153 in 154 ZKP/14 sta se v upoštevnem delu glasila:

»153. člen

[…] (4) Če državni tožilec izjavi, da ne bo začel kazenskega pregona zoper osumljenca, ali če v roku dveh let po koncu izvajanja ukrepov, ki jih odreja državni tožilec, ne poda takšne izjave, preiskovalnemu sodniku preda tudi celotno gradivo, zbrano s temi ukrepi. Preiskovalni sodnik nato ravna po drugem odstavku 154. člena tega zakona.

154. člen

Podatke, sporočila, posnetke ali dokazila, pridobljene z uporabo ukrepov iz 149.a, prvega odstavka 149.b, 150., 151., 155., 155.a in 156. člena tega zakona, hrani sodišče, dokler se hrani kazenski spis, oziroma do uničenja po drugem odstavku tega člena.

Če državni tožilec izjavi, da ne bo začel kazenskega pregona zoper osumljenca, ali če v roku dveh let po koncu izvajanja ukrepov iz 149.a, prvega odstavka 149.b, 150., 151., 155., 155.a in 156. člena tega zakona ne poda takšne izjave, se gradivo iz prejšnjega odstavka pod nadzorstvom preiskovalnega sodnika uniči […]«

Dne 22. 11. 2017 je Državni zbor sprejel naslednjo avtentično razlago navedenih določb (Avtentična razlaga četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena Zakona o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 66/17 - v nadaljevanju ORZKP153, 154):

»Določbo četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 - uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 8/16 - odl. US, 64/16 - odl. US in 65/16 - odl. US) je treba razumeti tako, da je rok dveh let po koncu izvajanja ukrepov instrukcijski rok. Če je glede na aktivnosti državnega tožilca v tem obdobju jasno, da namerava nadaljevati kazenski pregon, se lahko pridobljeno gradivo iz četrtega odstavka 153. člena oziroma drugega odstavka 154. člena v postopku uporabi kot dokaz tudi, če je zahteva za preiskavo ali obtožnica oziroma obtožni predlog vložen po poteku roka dveh let od konca izvajanja ukrepov iz 149.a, prvega odstavka 149.b, 150., 151., 155., 155.a in 156. člena.«

Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 22/19 - v nadaljevanju ZKP-N) sta bila nato četrti odstavek 153. člena in drugi odstavek 154. člena ZKP/14 spremenjena. V skladu s spremenjenim besedilom se gradivo, zbrano s PPU, pod nadzorstvom preiskovalnega sodnika uniči, če državni tožilec izjavi, da ne bo začel kazenskega pregona zoper osumljenca, ali če v roku dveh let po koncu izvajanja zadnjega od PPU ne vloži obtožnega akta niti ne predlaga, odredi ali izvede nobene aktivnosti, ukrepa oziroma preiskovalnega dejanja, usmerjenega v pregon zoper osumljenca. Navedena sprememba se je začela uporabljati tri mesece po uveljavitvi tega zakona (143. člen ZKP-N), tj. 20. 7. 2019.

Ustavno sodišče je ustavnost četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP/14 ocenjevalo že dvakrat. Prvič v zadevi št. U-I-246/14, v kateri je na zahtevi Državnega sveta ter skupine poslank in poslancev Državnega zbora presojalo, ali določbi izpolnjujeta ustavno zahtevo po jasnosti in pomenski določljivosti predpisa (2. člen Ustave). Ustavno sodišče je na navedeno vprašanje odgovorilo pritrdilno, pri čemer je presojani določbi natančno razložilo. V isti zadevi je presojalo tudi ustavno skladnost prvega odstavka 154. člena ZKP/14, kolikor je določal, da podatke, sporočila, posnetke ali dokazila, pridobljene z uporabo PPU, ki na podlagi drugega odstavka 154. člena ZKP/14 niso bili uničeni, hrani sodišče, dokler se hrani kazenski spis. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je navedena določba v neskladju z drugim odstavkom 38. člena Ustave, saj namen hrambe izsledkov PPU v tej fazi ni bil določen z zakonom. Ob tem je pojasnilo, da so nameni hrambe, ki jih je v odgovoru na zahtevo navedla Vlada - tj. uspešna uvedba in dokončanje kazenskih postopkov, zavarovanje pravice obdolžencev do obrambe iz 29. člena Ustave in zavarovanje interesa oseb, ki so zajete v gradivu, da se z njim seznanijo -, sicer v temelju dopusten razlog za hrambo izsledkov PPU, vendar bi morali ti razlogi dovolj jasno, določno in diferencirano izhajati iz zakona.¹ Ustavno sodišče je opozorilo, da bodo morala sodišča do sprejetja ustavnoskladne zakonske ureditve prvi odstavek 154. člena ZKP/14 še naprej uporabljati, vendar tako, da njegova uporaba ne bo v nasprotju z razlogi, ki so narekovali ugotovitev njegove neskladnosti z Ustavo.²

Četrti odstavek 153. člena in drugi odstavek 154. člena ZKP/14 sta bila ponovno predmet ustavnosodne presoje v zadevi št. U-I-462/18, in sicer na zahtevo generalnega državnega tožilca, ki je med drugim trdil, da določbi nesorazmerno ovirata oziroma onemogočata kazenski pregon in s tem varstvo pravic žrtev kaznivih dejanj in drugih posameznikov do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave). Ustavno sodišče je pred sprejetjem končne odločitve v navedeni zadevi s sklepom z dne 13. 12. 2018 (Uradni list RS, št. 1/19) delno zadržalo izvrševanje drugega odstavka 154. člena ZKP/14 in odločilo, da se ta odločitev izvrši tako, da preiskovalni sodnik gradivo iz četrtega odstavka 153. člena in prvega odstavka 154. člena ZKP/14 po poteku dveh let po koncu izvajanja PPU zapečati, pri čemer do končne odločitve Ustavnega sodišča v to gradivo ni dovoljeno vpogledati ali ga uporabiti. S končno odločitvijo v tej zadevi (odločba z dne 3. 6. 2021, Uradni list RS, št. 105/21, in OdlUS XXVI, 21), ki je bila sprejeta po uveljavitvi ZKP-N, je Ustavno sodišče najprej razveljavilo določbe Poslovnika Državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 - uradno prečiščeno besedilo, 105/10, 80/13, 38/17 in 46/20), ki so urejale institut avtentične razlage zakona, in ORZKP153, 154, nato pa opravilo presojo ustavne skladnosti četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP/14, kot sta se glasila pred uveljavitvijo ORZKP153, 154. Pri tem je izhajalo iz stališča (ki ga je sprejelo že v zadevi št. U-I-246/14), da je navedena odstavka mogoče razlagati le tako, da se je moralo gradivo, ki je bilo zbrano s PPU, pod nadzorom preiskovalnega sodnika uničiti, če je državni tožilec izjavil, da ne bo začel kazenskega pregona, ali če v roku dveh let po koncu izvajanja PPU ni vložil zahteve za preiskavo, neposredne obtožnice ali obtožnega predloga, torej akta, s katerim bi zahteval, da postopek iz predkazenskega postopka preide v sodni, kazenski postopek.³ Ustavno sodišče je ugotovilo, da sta bila presojana odstavka v neskladju s 34. členom Ustave, saj sta nesorazmerno ovirala kazenski pregon in s tem nesorazmerno posegala v pravico drugih do varnosti v tistih primerih, ko državni tožilec v dvoletnem roku po koncu izvajanja PPU zahteve za začetek kazenskega postopka ni vložil zaradi objektivnih ovir. Z načinom izvršitve te odločitve je preiskovalnemu sodniku omogočilo, da v navedenih primerih rok hrambe gradiva, pridobljenega s PPU, na predlog državnega tožilca podaljša za največ dve leti. Ustavno sodišče je učinke navedene ugotovitve protiustavnosti in načina izvršitve omejilo na primere, v katerih se je dvoletni rok iztekel med 5. 1. in 19. 7. 2019 (tj. po objavi sklepa o začasnem zadržanju Ustavnega sodišča v navedeni zadevi v Uradnem listu Republike Slovenije in pred začetkom uporabe ZKP-N, s katerim so bile izpodbijane določbe spremenjene). Pojasnilo je, da bi uporaba te odločbe v primerih, ko se je dvoletni rok iztekel pred 5. 1. 2019, pomenila poseg v zaključena pravna razmerja.⁴

Iz izpodbijanih sodb izhaja, da je bilo kaznivo dejanje, za katero sta bila pritožnika obsojena, odkrito ob preiskavi drugega kaznivega dejanja v zadevi št. Pp 1/2011 (kasneje št. X Kpr 45306/2015; v nadaljevanju tudi izhodiščno kaznivo dejanje oziroma izhodiščna zadeva). V navedeni zadevi je preiskovalni sodnik 3. 1. 2011 odredil PPU po 1. točki prvega odstavka 150. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 - uradno prečiščeno besedilo in 53/24 - v nadaljevanju ZKP),⁵ med izvajanjem katerih je bilo naključno posnetih več pogovorov, v katerih je bil udeležen soobsojenec pritožnikov G. J. Posledično je preiskovalni sodnik z odredbo št. Pp 1/2011 z dne 13. 1. 2011 izvajanje PPU odredil tudi zoper G. J. Na podlagi izsledkov teh PPU in anonimnega obvestila z dne 24. 1. 2011 je nato preiskovalna sodnica z odredbo z dne 3. 3. 2011 PPU po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP odredila v zadevi št. Pp 2/2011 (kasneje št. X K 13176/2011), ki se nanaša na obravnavano kaznivo dejanje (v nadaljevanju tudi obravnavana zadeva).

V zadevi št. Pp 1/2011 so se PPU po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP izvajali od 3. 1. do 3. 4. 2011, v zadevi št. Pp 2/2011 pa od 3. 3. do 3. 6. 2011 (tajno opazovanje po 149.a členu ZKP, ki ga je odredil državni tožilec, se je zaključilo 3. 7. 2011). V obravnavani zadevi je bila zahteva za preiskavo vložena 16. 1. 2012, kar je pred potekom dvoletnega roka iz četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP/14, v izhodiščni zadevi pa šele 24. 11. 2015, kar je po poteku tega roka. Ob tem je treba upoštevati, da tako v obravnavani kot v izhodiščni zadevi na pravne posledice poteka dvoletnega zakonskega roka ne vpliva sprememba, do katere je prišlo z ZKP-N, saj se je ta rok iztekel pred njeno uveljavitvijo.⁶ V obeh zadevah navedenega roka tudi ni bilo mogoče podaljšati na podlagi načina izvršitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-462/18 (glej 17. točko obrazložitve te odločbe).

Predsednica senata v obravnavani zadevi je 18. 9. 2018 odredila, da se spis št. Pp 1/2011 pridruži k spisu obravnavane zadeve, saj je ocenila, da bi preiskovalni sodnik v zadevi št. X Kpr 45306/2015 utegnil odrediti uničenje izsledkov PPU, zbranih v zadevi št. Pp 1/2011, kar bi pomenilo, da v obravnavani zadevi ne bi bilo mogoče preveriti zakonitosti PPU. Sodišče prve stopnje je na več narokih obravnavalo gradivo iz zadeve št. Pp 1/2011.

Dne 2. 10. 2018 je preiskovalni sodnik v zadevi št. X Kpr 45306/2015 sprejel sklep, da se gradivo iz spisa št. Pp 1/2011 izloči in uniči. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 9. 1. 2019 ta sklep spremenilo tako, da je zahtevo za izločitev zavrnilo.

Iz izpodbijanih sodb izhaja, da je sodišče prve stopnje svojo presojo, da sta pritožnika izvršila očitano jima kaznivo dejanje, oprlo na izsledke PPU, ki so bili pridobljeni v zadevi št. Pp 2/2011, ne pa tudi na izsledke PPU, pridobljene v zadevi št. Pp 1/2011. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče, je sodišče prve stopnje izsledke, pridobljene v zadevi št. Pp 1/2011, obravnavalo zgolj pri presoji zakonitosti nadaljnjih odredb za PPU v zadevah št. Pp 1/2011 in št. Pp 2/2011. Pritožnika tej ugotovitvi ne nasprotujeta.

Glede na povzete trditve pritožnikov in okoliščine konkretnega primera mora Ustavno sodišče odgovoriti na vprašanje, ali je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu s pravicama iz 35. in 38. člena Ustave, ko je pri presoji zakonitosti izsledkov PPU, pridobljenih v zadevi št. Pp 2/2011, na katere je oprlo krivdorek, uporabilo izsledke PPU iz druge (izhodiščne) kazenske zadeve št. Pp 1/2011, ali pa bi, po drugi strani, moralo odrediti, da se izsledki PPU, pridobljeni v zadevi št. Pp 1/2011, uničijo, glede na to, da je državni tožilec pred potekom dveh let od konca izvajanja PPU (tako tistih v izhodiščni zadevi kot tistih v obravnavani zadevi) kazenski pregon zahteval zgolj v obravnavani, ne pa tudi v izhodiščni zadevi.

Za odgovor na navedeno vprašanje je treba najprej opredeliti namen zakonske ureditve iz četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP/14 ter njeno povezavo s človekovo pravico do zasebnosti. Ustavno sodišče se je s to tematiko že ukvarjalo, nazadnje v odločbi št. U-I-462/18, v kateri je ob opiranju na svojo dotedanjo presojo in prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) navedlo naslednja stališča:⁷