Odločba o delni razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča, sodbe Višjega sodišča v Ljubljani in sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani

3064. Odločba o delni razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča, sodbe Višjega sodišča v Ljubljani in sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani

Številka: Up-46/12-20

Datum: 2. 10. 2014

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Stanislava Mustarja, Brežice, ki ga zastopa Dušan Medved, odvetnik v Krškem, na seji 2. oktobra 2014

Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 139/2011 z dne 22. 9. 2011, sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 419/2010 z dne 7. 10. 2010 in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 796/2006-III z dne 28. 8. 2009 se glede tožbenega zahtevka zoper prvo toženko razveljavijo in se zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo pritožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Pritožnik je odškodnino zahteval od štirih tožencev. Od prve toženke Republike Slovenije je odškodnino zahteval iz razlogov: (1) kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zaradi predolgo trajajočega postopka in (2) nezakonitega ravnanja sodišč, ki sta zavrnili njegov predlog za odlog izvršbe, zaradi česar naj bi v izvršbi prišlo do prodaje njegove nepremičnine kljub temu, da je kasneje z revizijo zoper zakonitost izvršilnega naslova uspel in je bil izvršilni naslov v tem delu (s katerim je bila ustanovljena hipoteka na njegovi nepremičnini) razveljavljen. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka proti prvi toženki temelji na stališču, da do kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni prišlo in da odškodninska odgovornost države ni podana, ker sodišča niso ravnala protipravno. Pritožnik je od drugega toženca odškodnino zahteval zaradi prekoračitve pooblastila, ki mu je nalagalo, da lahko posojilo zavaruje s hipoteko na pritožnikovi nepremičnini samo, če bo posojilo vzeto pri banki, medtem ko ga je drugi toženec najel pri četrti toženki, ki je fizična oseba. Odločitev o zavrnitvi zahtevka proti drugemu tožencu pa temelji na stališču, da je bila tožba v tem delu nesklepčna in je sodišče prve stopnje izdalo zavrnilno zamudno sodbo. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek proti tretji in četrti toženki zavrnilo zaradi zastaranja. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožnikovi pritožbi in zaradi drugačne presoje pravil o zastaranju razveljavilo prvostopenjsko sodbo glede tretje in četrte toženke in v tem obsegu vrnilo zadevo v novo odločanje. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikovo revizijo.