Nalaganje dokumenta...
Zakon o živinoreji (ZŽiv)
OBJAVLJENO V: Uradni list RS 18-716/2002, stran 1325 DATUM OBJAVE: 28.2.2002
RS 18-716/2002
716. Zakon o živinoreji (ZŽiv)
Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam
U K A Z
o razglasitvi zakona o živinoreji (ZŽiv)
o razglasitvi zakona o živinoreji (ZŽiv)
Razglašam zakon o živinoreji (ZŽiv), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 12. februarja 2002.
Št. 001-22-3/02
Ljubljana, dne 20. februarja 2002.
Predsednik Republike Slovenije Milan Kučan l. r.
Z A K O N
O ŽIVINOREJI (ZŽiv)
O ŽIVINOREJI (ZŽiv)
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
(vsebina zakona)
(1)
Ta zakon določa cilje živinoreje, pogoje in način reje ter nemoteno rejo, ureja načine živinoreje in krmno bazo, rejske programe, spreminjanje in ohranjanje lastnosti domačih živali, prenos selekcijskih dosežkov v rejo, ohranjanje genetske variabilnosti, genetske rezerve in avtohtone pasme, strokovne naloge in službe na področju živinoreje ter genske banke v živinoreji, organizacije v živinoreji, izobraževalno in raziskovalno delo na področju živinoreje, promet in trg s plemenskim materialom, načine zagotavljanja sredstev za uresničevanje tega zakona ter nadzor nad izvajanjem tega zakona.
(2)
Določbe tega zakona se nanašajo na rejo kopitarjev, govedi, prašičev, ovc, koz, kuncev, perutnine, rib in čebel (v nadaljnjem besedilu: domače živali).
(3)
Minister, pristojen za živinorejo (v nadaljnjem besedilu: minister), lahko za rejo posameznih vrst drugih domačih živali predpiše posebne pogoje v skladu s tem zakonom, za prosto živeče živali, ki se gojijo, pa tudi v skladu z zakonom, ki ureja ohranjanje narave.
(4)
Določbe tega zakona se uporabljajo tudi za prosto živeče živali, ki se gojijo v skladu s predpisi, ki urejajo ohranjanje narave.
2. člen
(namen in cilji zakona)
(1)
Namen tega zakona je ureditev živinoreje zaradi prireje kakovostnih živalskih proizvodov, ohranjanja kmetijskih površin v njihovi funkciji, ohranjanja krajine in poseljenosti, sprejemanje posebnih ukrepov in materialnih spodbud, ohranjanja biotske raznovrstnosti v živinoreji in genske banke domačih živali ter zagotavljanje nemotene reje.
(2)
Cilji živinoreje po tem zakonu so zlasti:
-
izboljševanje oziroma ohranjanje lastnosti domačih živali ob upoštevanju njihove vitalnosti;
-
ohranjanje raznolikosti genomov in avtohtonih pasem;
-
ohranjanje kmetijskih zemljišč v njihovi rabi oziroma namembnosti;
-
zadostna prireja kakovostnih živalskih proizvodov;
-
varovanje dobrega počutja domačih živali;
-
zagotavljanje za vrsto značilne prehrane in krmljenja;
-
izvajanje sonaravne živinoreje;
-
zagotavljanje biotske raznovrstnosti v živinoreji;
-
preprečevanje negativnih posledic razmnoževanja v sorodstvu;
-
izvajanje zoohigienskih in etoloških normativov pri reji;
-
izvajanje okoljevarstvenih in prostorskih normativov pri reji;
-
uresničevanje pravic in dolžnosti rejcev živali ter organizacij v živinoreji;
-
izvajanje strokovnih nalog v živinoreji;
-
uporaba rezultatov strokovnega, svetovalnega, raziskovalnega in izobraževalnega dela na področju živinoreje;
-
identifikacija, označevanje in registracija domačih živali;
-
uporaba informacijskih sistemov v živinoreji;
-
urejen promet s plemenskim materialom in živalskimi proizvodi;
-
zagotovitev varnosti ljudi pri reji.
3. člen
(pomen izrazov)
Za potrebe tega zakona uporabljeni izrazi pomenijo:
1.
Avtohtone pasme so pasme domačih živali, ki so nastale na območju Republike Slovenije.
2.
Animalna biotehnologija pomeni vse dovoljene biotehnološke metode oziroma postopke pri reji domačih živali.
3.
Biološki testi so vsi postopki za ugotavljanje pogostnosti določenih genov. Biološki testi se izvajajo v skladu s predpisi in rejskim programom.
4.
Biotska raznovrstnost v živinoreji je del biotske raznovrstnosti živih organizmov, ki se nanaša na živinorejo.
5.
Čebelja paša je organizirano izkoriščanje zmogljivosti pasišča po pravilih pašnega reda.
6.
Dednina je celotna genetska informacija, ki jo ima nek ploden član v populaciji, ki se spolno razmnožuje.
7.
Dobra živinorejska praksa je reja domačih živali na način, ki omogoča dobro počutje domačih živali in ob upoštevanju naravnih danosti kmetijskega prostora zagotavlja ohranjanje rodovitnosti zemlje v skladu z načeli trajnostnega razvoja ter omogoča prirejo varnih živalskih proizvodov.
8.
Domače živali so živali, ki jih človek redi za svojo korist in živijo pod njegovim varstvom ter oskrbo in niso prosto živeče živali po predpisih o ohranjanju narave.
9.
Ekološki normativ je še dopustna obremenitev okolja pri reji domačih živali.
10.
Ekološki procesi in sistemi so naravni medsebojni odnosi organizmov in okolja, v katerem živijo.
11.
Etološki normativi zagotavljajo domačim živalim tisti minimum, ki še omogoča vrsti značilno obnašanje in njihovo dobro počutje.
12.
Genetski napredek je napredek populacije, ki je posledica izboljšanja genetskih zasnov.
13.
Genetska vrednost živali je vrednost lastnega genotipa živali.
14.
Genetska rezerva je minimalno število živali obeh spolov, doz živalskega semena, jajčnih celic ali zarodkov, ki morajo biti na zalogi v skladu z rejskim programom in za zagotovitev ohranjanja genetske pestrosti za posamezno pasmo ter zagotavljanje razmnoževanja domačih živali v izrednih razmerah.
15.
Genetska variabilnost je raznovrstnost genomov.
16.
Genska banka je nadzorovana reja domačih živali oziroma shranjevanje plemenskega materiala za namene ohranjanja biotske raznovrstnosti domačih živali.
17.
Genski test je ugotavljanje določenega gena pri živalih.
18.
Genom je skupek vseh genov v celici.
19.
GVŽ – glava velike živine je predpisana enota za primerjavo med vrstami in kategorijami domačih živali.
20.
Haremski pripust je prosto parjenje enega ali več plemenjakov s skupino plemenic.
21.
Heterozis pomeni povečanje rasti, plodnosti, življenjske sile in drugih lastnosti potomcev genetsko različnih staršev.
22.
Hlevska knjiga je predpisani dokument vseh podatkov, ki jih vodi kmetijsko gospodarstvo o domačih živalih.
23.
Imetnik živali je pravna ali fizična oseba, ki je lastnik domačih živali ali za njih skrbi.
24.
Križanje je pri višjih organizmih parjenje genetsko različnih osebkov nasprotnega spola.
25.
Mešano živalsko seme je združeno seme dveh ali več plemenjakov iste vrste.
26.
Osemenjevalno središče je odobrena organizacija, ki redi plemenjake za pridobivanje, pripravo in shranjevanje živalskega semena, opravlja promet z njim ter lahko organizira ustrezne oblike za izvajanje dejavnosti osemenjevanja.
27.
Oskrba domačih živali pomeni nastanitev, krmljenje, napajanje, čiščenje in nego domačih živali ter uravnavanje pogojev pri njihovi reji, v skladu s predpisi.
28.
Oskrbovalec živali je fizična oseba, ki oskrbuje domače živali.
29.
Parjenje v sorodstvu je parjenje živali, ki imajo poznanega skupnega prednika.
30.
Plemenica je ocenjena in odbrana samica, ki izpolnjuje predpisane pogoje iz potrjenega rejskega programa.
31.
Plemenjak je ocenjen, odbran in priznan samec, ki izpolnjuje predpisane pogoje iz potrjenega rejskega programa.
32.
Plemenska vrednost je tisti del genetske vrednosti domače živali, ki se prenaša na potomce.
33.
Plemenski material so plemenske živali, valilna jajca, živalsko seme, jajčne celice in zarodki.
34.
Primerjalni test (kontrolno testiranje) je izbran način merjenja in primerjanja posameznih lastnosti različnih pasem, linij ali križanj posameznih vrst domačih živali, krme, krmnih dodatkov, opreme in drugega.
35.
Promet z živalmi, njihovimi proizvodi in surovinami je uvoz, izvoz, tranzit, prodaja oziroma vsakršna prepustitev tretjemu.
36.
Provenienca je trgovsko ime za plemensko perutnino, ki jo je selekcionist držal v zaprti jati in jo selekcioniral vsaj pet generacij. Tudi končni križanec ima to ime.
37.
Populacija je skupina domačih živali, ki so vključene v isti rejski program.
38.
Rejska dokumentacija so zootehniški dokumenti in druga dokumentacija, ki se izdaja oziroma uporablja pri izvajanju rejskega programa.
39.
Reja je oskrba domačih živali ter druga ravnanja in postopki v zvezi z njimi, ki niso posebej urejena z drugimi predpisi.
40.
Rejec živali je fizična ali pravna oseba, ki se ukvarja z rejo domačih živali in je praviloma njihov lastnik.
41.
Rejski program so metode in ukrepi za rejo domačih živali določene vrste in pasme.
42.
Rodovniška knjiga je vsaka knjiga, datoteka, elektronski medij ali drug pisni dokument, v katerega so vpisane plemenske živali, oziroma seznam plemenskih živali, ki izpolnjujejo z rejskimi programi določene pogoje in so odbrane za razmnoževanje.
43.
Selekcijski program je način preizkušanja, odbire in načrt uporabe ocenjenih, odbranih in priznanih plemenskih živali za dosego rejskih ciljev.
44.
Tehnologije in načini reje so tehnološko tehnični postopki reje domačih živali.
45.
Testiranje domačih živali je predpisan način meritev posameznih lastnosti domačih živali.
46.
Testna postaja je odobrena organizacija za merjenje lastnosti domačih živali za potrebe selekcijskih programov in za potrebe primerjalnih testov ter za vzrejo plemenjakov.
47.
Transgene domače živali so živali, pri katerih je trajno spremenjen njihov genom z dodajanjem, odvzemanjem ali zamenjavo določenih genov oziroma DNA elementov.
48.
Uvoz je vsak vnos plemenskega materiala na carinsko območje Republike Slovenije, razen vnosa zaradi tranzita in začasnega uvoza plemenskih živali za tekmovanja in razstave.
49.
Zoohigienski normativi določajo minimalne pogoje za rejo domačih živali.
50.
Živalski proizvodi so mleko, jajca, med in drugi proizvodi domačih živali ter vsi ostali proizvodi živalskega porekla.
II. REJA DOMAČIH ŽIVALI
4. člen
(smernice in izvajanje reje)
(1)
Reja se mora izvajati tako, da se dosežejo nameni in cilji živinoreje iz 2. člena tega zakona, da se ohranja rodovitnost kmetijskih zemljišč in narava ter zagotavlja trajno izboljšanje kakovosti človeškega življenja.
(2)
Imetniki in rejci živali izvajajo rejo v skladu s predpisi in dobro živinorejsko prakso.
(3)
Kadar je zaradi javnega interesa nujna preselitev kmetijskega gospodarstva z obstoječe lokacije na novo lokacijo, mora predlagatelj zagotoviti sredstva za tak ukrep.
5. člen
(tehnologija in način reje)
Pri reji so dovoljeni samo tehnologije in načini reje, ki izpolnjujejo etološke normative in so v skladu z načeli, ki urejajo dolžnosti ljudi do narave, zlasti v smislu trajnostnega razvoja, in vseh oblik življenja (bioetika).
6. člen
(živalim prilagojena reja)
(1)
Domače živali je treba rediti tako, da so zadovoljene njihove biološke potrebe, da niso motene njihove telesne funkcije in obnašanje, da ni presežena njihova prilagoditvena sposobnost in da se z njimi ravna skladno s predpisi, ki urejajo zaščito živali in veterinarstvo.
(2)
Krmljenje, nega in nastanitev so primerni, kadar ustrezajo fiziološkim, etološkim in drugim potrebam domačih živali. Domače živali morajo biti krmljene na način, ki ustreza posamezni vrsti domačih živali, biti morajo primerno negovane in zagotovljena jim mora biti ustrezna nastanitev v objektih za rejo. Prisilno krmljenje domačih živali je dovoljeno, če je to potrebno zato, da preživijo ali zaradi zdravstvenih razlogov.
(3)
Prevoz, zakol in usmrtitev domačih živali se morajo izvajati v skladu s predpisi, ki urejajo veterinarstvo in zaščito živali in na način, s katerim se ohranja kakovost domačih živali in živalskih proizvodov.
(4)
Natančnejše pogoje za rejo predpiše minister.
(5)
Zaradi ohranjanja kakovosti plemenskih živali lahko minister za rejo posameznih kategorij plemenskih živali predpiše posebne pogoje.
7. člen
(krmna baza)
(1)
Krmno bazo, ki jo predstavlja v državi pridelana ali proizvedena krma, je potrebno ohranjati in izkoriščati po načelu trajnosti.
(2)
Ministrstvo, pristojno za živinorejo (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo) zagotovi stalno spremljanje in proučevanje pridelane krme z namenom izboljšanja njene hranilne vrednosti.
8. člen
(urejanje prostora)
(1)
Pri urejanju prostora je treba zagotoviti prostorske možnosti tudi za rejo.
(2)
Zaradi zagotavljanja prostorskih možnosti iz prejšnjega odstavka je potrebno pridobiti mnenje ministrstva v postopku sprejemanja prostorskih izvedbenih aktov, kadar so v teh aktih vključena kmetijska zemljišča ali kmetijska gospodarstva.
(3)
Minister predpiše pogoje in način zagotavljanja prostorskih možnosti za rejo.
9. člen
(reja na zavarovanih območjih)
(1)
Kadar se s posebnim predpisom zavaruje območje, na katerem se nahajajo kmetijska zemljišča, namenjena živinoreji, je potrebno pred zavarovanjem takega območja pridobiti mnenje ministra.
(2)
Kadar se s predpisom, s katerim se zavaruje določeno območje, poseže v obseg ali pogoje reje, je rejec živali upravičen do odškodnine, v skladu s predpisi, ki urejajo ohranjanje narave, pri čemer se za izgubo ali zmanjšanje dohodka od nepremičnine šteje tudi izguba ali zmanjšanje dohodka v zvezi z rejo.
10. člen
(nemotena reja)
(1)
Posamezna opravila (gnojenje in obdelovanje zemlje, pridelava in spravilo pridelkov, reja, gonjenje živine, čebelarjenje, tradicionalne krajevne prireditve in opravila ter drugo), ki so povezana z živinorejo in se opravljajo v skladu s predpisi, ne pomenijo nedopustnega delovanja lastnika nepremičnine po predpisih, ki urejajo stvarnopravne pravice na nepremičninah.
(2)
Imetnik oziroma rejec živali lahko nemoteno redi domače živali na kmetijskih zemljiščih in v objektih za rejo, ki so njegova last ali jih ima v najemu ali zakupu, v primeru čebelarjenja tudi na neobdelovalnih kmetijskih zemljiščih, če izvaja rejo v skladu s predpisi.
(3)
Nihče ne sme s protipravnim ravnanjem ali opustitvijo ovirati imetnika oziroma rejca pri izvajanju nemotene reje, če jo rejec izvaja v skladu s predpisi.
11. člen
(izvajanje nemotene reje)
Pri izvajanju nemotene reje je imetnik ali rejec živali upravičen zlasti:
-
da ogradi posest z zaščitno ograjo in uredi poti v skladu s predpisi in na način, ki drugim ne onemogoča izvrševanja zakonitih pravic;
-
da zahteva od pristojne organizacije, da ukrepa v skladu s predpisi o lovu za zavarovanje in odvrnitev škode, ki jo povzroči ali bi jo lahko povzročila prosto živeča divjad;
-
da v skladu s predpisi sodeluje v postopku sprejemanja in potrjevanja ter spreminjanja lovsko gojitvenega načrta;
-
do odškodnine v skladu s predpisi o lovu za izgubljene domače živali in izgubljeno prirejo ter za škodo na kmetijskih pridelkih, namenjenih živinoreji, ki jo povzroči prosto živeča divjad;
-
do odškodnine v skladu s predpisi o lovu za dodatno zdravstveno varstvo in nego poškodovanih domačih živali, če škodo povzroči prosto živeča divjad;
-
da v skladu s predpisi zahteva državno pomoč oziroma do odškodnine v primeru odrejenih preventivnih ukrepov pri sumu na živalske bolezni;
-
da prepove vodenje domačih živali, ki niso vpisane v register njegovega kmetijskega gospodarstva in psov, po lastnih ali najetih kmetijskih zemljiščih v uporabi;
-
do odškodnine v ostalih primerih povzročitve škode po splošnih predpisih o odškodnini.
12. člen
(kmetijska infrastruktura)
Za izvajanje reje je potrebna ustrezna kmetijska infrastruktura (ograde, dostopi do kmetijskih zemljišč in kmetijskih gospodarstev kot so poti in kolovozi, kmetijska poslopja na poljih, planinah in podobno). Rejec živali lahko v skladu s tem zakonom in drugimi predpisi, postavi in uporablja potrebno kmetijsko infrastrukturo, ki mu zagotavlja nemoteno rejo.
13. člen
(oskrba živali)
(1)
Z oskrbo živali je potrebno zagotoviti takšno ravnanje pri reji, transportu in drugih postopkih, ki najbolj ustreza posamezni vrsti domačih živali, skladno s predpisi o zaščiti živali. Preprečiti ali odpraviti je treba nepravilnosti ali pomanjkljivosti v načinu reje, ki negativno vplivajo na dobro počutje in zdravje domačih živali.
(2)
Za bolne, poškodovane in onemogle domače živali je oskrbovalec živali dolžan zagotoviti posebno nego in ustrezno oskrbo ter v primerih, ko je to potrebno, tudi ločen prostor, skladno s predpisi o zaščiti živali in veterinarstvu.
(3)
Pri reji oziroma oskrbi živali so prepovedana ravnanja ali opustitve, ki bi jim lahko prizadejale bolečino, trpljenje ali poškodbe, skladno s predpisi o zaščiti živali.
14. člen
(usposobljenost oskrbovalcev živali)
(1)
Oskrbovalec živali mora imeti ustrezno usposobljenost in znanje o reji in ravnanju z domačimi živalmi, zdravstvenem varstvu domačih živali, krmi in krmljenju domačih živali, živalskih proizvodih in ravnanju z živinskimi gnojili. Stopnja in vrsta usposobljenosti in znanja sta odvisni od zahtevnosti opravil pri reji oziroma oskrbi živali.
(2)
Način ugotavljanja usposobljenosti in znanja iz prejšnjega odstavka predpiše minister.
15. člen
(zootehniška opravila)
(1)
Imetnik živali lahko, ob upoštevanju predpisov o zaščiti živali, sam izvaja le tista zootehniška opravila, ki so potrebna za zaščito domačih živali in za uspešnost reje, zlasti pa:
-
prvo pomoč (trokiranje, sondiranje, zaustavljanje krvavitev, oskrba ran, pomoč pri porodu);
-
kastracijo pujskov, mlajših od enega tedna;
-
aplikacijo železovih preparatov proti anemiji pujskov;
-
kupiranje repkov pri pujskih in jagnjetih do četrtega dneva starosti;
-
ščipanje oziroma brušenje zob pri pujskih prvi dan po rojstvu;
-
oskrbo in nego parkljev, kopit ter čiščenje živali;
-
pripuščanje plemenjakov;
-
zunanji aparativni pregled na brejost;
-
označevanje domačih živali v skladu s predpisi;
-
uporabo in dajanje dovoljenih farmakoloških sredstev, ki niso vezana na izdajo recepta;
-
dezinfekcijo in dezinsekcijo živinorejskih objektov z dovoljenimi sredstvi;
-
nego in striženje dlake ter volne;
-
prirezovanje kril maticam in druga čebelarska opravila.
(2)
Imetnik živali mora biti za izvajanje zootehniških opravil iz prejšnjega odstavka usposobljen.
(3)
Minister predpiše usposobljenost, ki jo mora imeti imetnik živali za izvajanje posameznih zootehniških opravil ter ostale pogoje in postopke za zootehniška opravila, ki jih lahko izvaja imetnik živali.
16. člen
(krmljenje)
(1)
Rejec živali mora živali redno in dovolj izdatno oskrbovati s kakovostno in ustrezno krmo, ustrezno vodo za napajanje ter zrakom, ribe po potrebi s kisikom, tako da so zadovoljivo pokrite njihove prehranske in druge biološke potrebe.
(2)
Druga vprašanja v zvezi s krmo urejajo posebni predpisi.
17. člen
(objekti za rejo)
(1)
Kmetijsko gospodarstvo ima lahko za rejo zlasti naslednje objekte:
-
hleve, lope, staje, molzišča;
-
čebelnjake;
-
bazene za rejo rib in ribnike na kmetijskem gospodarstvu;
-
gnojišča in druge objekte za živalske iztrebke;
-
skladišča za krmo (npr.: seniki, kozolci, silosi, kašče, kleti) in vodo;
-
strojne lope;
-
druge prostore za rejo (ograjeni in neograjeni pašniki z nadzorovano pašo, ograde, tekališča, izpusti, kali za zbiranje vode in drugo).
(2)
Objekti za rejo rib in ribniki na kmetijskem gospodarstvu se lahko zgradijo in se v njih izvaja reja rib le, če so poleg pogojev, ki jih določa ta zakon, izpolnjeni tudi posebni pogoji v skladu s predpisi, ki urejajo gospodarsko rabo vode za potrebe ribogojstva.
(3)
Kmetijska gospodarstva se glede na obseg reje delijo na velike in male obrate. Veliki obrati po tem zakonu so tisti, v katerih se dnevno redi 300 ali več GVŽ domačih živali.
(4)
Projektna dokumentacija za gradnjo ali rekonstrukcijo velikih obratov mora biti v skladu s pogoji, ki jih glede objektov in opreme predpiše minister. K projektni dokumentaciji za izdajo dovoljenja za gradnjo ali rekonstrukcijo velikega obrata mora biti pridobljeno soglasje ministrstva.
(5)
Dovoljenje za obratovanje velikih obratov izda minister na podlagi vloge, če obrat izpolnjuje predpisane pogoje glede objektov in opreme. Na podlagi izdanega dovoljenja ministrstvo vpiše obrat v register velikih obratov. Podrobnejše pogoje za vpis v register in vodenje registra predpiše minister.
(6)
Minister predpiše pogoje glede objektov in opreme, ki jih morajo izpolnjevati obrati za rejo.
18. člen
(oprema za rejo)
(1)
Zaradi zagotavljanja ustrezne kakovosti domačih živali in živalskih proizvodov mora rejec živali v skladu z zoohigienskimi in etološkimi normativi pri reji posameznih vrst domačih živali uporabljati ustrezno opremo za nastanitev, krmljenje, napajanje, čiščenje in nego ter opremo za uravnavanje okoljskih pogojev in transport živalskih iztrebkov.
(2)
Med opremo za rejo se šteje zlasti:
-
ustrezna stojišča, bokse, priveze, kletke, hlevska tla, naprave v bazenih za vzrejo rib in ribnikih, ki morajo omogočati domačim živalim vrsti značilno obnašanje in dobro počutje;
-
ustrezne naprave za zagotavljanje ustrezne klime in osvetlitve;
-
ustrezne naprave za vodenje domačih živali;
-
ustrezne panje in nakladne panje;
-
ustrezne naprave za uravnavanje pretoka vode v bazenih za vzrejo rib in ribnikih.
(3)
Natančnejše pogoje o opremi za rejo posameznih vrst domačih živali predpiše minister.
19. člen
(varno delo v živinoreji)
Tehnične, tehnološke, zdravstvene, higienske in druge pogoje za varno delo v živinoreji urejajo predpisi o varnosti in zdravju pri delu.
20. člen
(živalski iztrebki in gnojenje)
(1)
Živalski iztrebki so blato, seč in usedlina iz sedimentacijskih bazenov za ribe ter se uporabljajo kot gnoj, gnojnica in gnojevka.
(2)
Živalski iztrebki in kompost se v skladu s predpisi ter dobro kmetijsko in živinorejsko prakso, uporabljajo za gnojenje na kmetijskih zemljiščih na način, ki zagotavlja oskrbo rastlin s hranilnimi snovmi in ohranitev rodovitnosti tal. Živalski iztrebki in kompost se v tem primeru ne štejejo za odpadke.
(3)
Z živalskimi iztrebki, ki se ne uporabijo za gnojenje v skladu s prejšnjim odstavkom, je treba ravnati v skladu s predpisi o ravnanju z odpadki.
21. člen
(objekti za živalske iztrebke)
(1)
Z živalskimi iztrebki je treba ravnati tako, da niso ogroženi zdravje ljudi in domačih živali, okolje ter kakovost krme in živalskih proizvodov.
(2)
Objekti za živalske iztrebke (gnojišča, gnojnične jame in jame za gnojevko, lagune, sedimentacijski bazeni) in naprave za predelavo in obdelavo živalskih iztrebkov morajo izpolnjevati predpisane tehnične in tehnološke pogoje.
(3)
Podrobnejše tehnične in tehnološke pogoje za objekte in naprave iz prejšnjega odstavka ter za ravnanje z živalskimi iztrebki po tem zakonu predpiše minister.
22. člen
(kataster čebelje paše, pašni red in program napovedi medenja)
(1)
Kataster čebelje paše je zbirka podatkov o določitvi in osnovni zmogljivosti pasišč po posamezni vrsti čebelje paše, ki ga vodi izvajalec javne službe strokovnih nalog v živinoreji na področju spremljanja in napovedi medenja v čebelarstvu.
(2)
Čebelarski pašni red določa pravila za organiziran prevoz na čebeljo pašo in izkoriščanje čebelje paše na območju enega ali več pasišč, določenih s katastrom čebelje paše za obdobje petih let. Paša čebel na čebeljih pasiščih je dovoljena le na podlagi potrjenega čebelarskega pašnega reda in na način, ki ga določa čebelarski pašni red. Čebelarske pašne rede predložijo organizacije čebelarjev z območja pasišč in jih potrdi minister z odločbo za obdobje petih let. Če je na posameznem pasišču več organizacij čebelarjev, morajo predložiti za to pasišče skupni predlog čebelarskega pašnega reda. Če na določenem območju ni organizacije čebelarjev ali če ta ne predlaga pašnega reda, ga predlaga zveza čebelarskih organizacij. Organizacija čebelarjev vodi in upravlja čebelje pasišče v skladu s predpisi, ki urejajo čebelarski pašni red.
(3)
Poziv za predložitev predlogov čebelarskih pašnih redov se javno objavi.
(4)
Zveza čebelarskih organizacij pripravi program spremljanja in napovedi medenja v čebelarstvu, ki ga potrdi minister z odločbo za obdobje petih letih. Program se izvaja kot javna služba strokovnih nalog v živinoreji. Program vsebuje zlasti:
-
območje delovanja;
-
način zbiranja podatkov;
-
pogoje in način obveščanja uporabnikov.
(5)
Podrobnejše pogoje za kataster čebelje paše, čebelarski pašni red in program napovedi medenja v čebelarstvu predpiše minister.
23. člen
(označevanje in registracija domačih živali)
(1)
Zaradi zootehniških in veterinarskih razlogov, izvajanja ukrepov kmetijske politike, prometa in sledenja domačih živali, zagotavljanja zadostne prireje živalskih proizvodov ter zagotavljanja kakovosti živalskih proizvodov morajo biti domače živali označene in registrirane v predpisanih rokih in na predpisan način.
(2)
Za označitev domačih živali mora poskrbeti lastnik živali. Žival označi lastnik oziroma rejec živali sam ali osebe, ki jih izbere izmed oseb, ki izpolnjujejo predpisane pogoje za strokovne delavce po tem zakonu oziroma oseb v skladu s predpisi o veterinarstvu. Za pravilnost označitve živali odgovarja lastnik oziroma rejec živali, če opravlja označitev sam; če pa izbere za izvedbo označitve drugo osebo, odgovarja za pravilnost označitve ta oseba. Označitev kopitarjev opravlja rejska organizacija, ki je priznana za vodenje rodovniških knjig za kopitarje.
(3)
Ministrstvo zagotavlja označevanje in vodi register domačih živali, razen registra kopitarjev, ki ga vodi rejska organizacija iz prejšnjega odstavka.
(4)
Rejci so dolžni voditi predpisano hlevsko knjigo in druge predpisane zbirke podatkov ter sporočati podatke na predpisan način.
(5)
Minister predpiše vrste domačih živali, ki morajo biti označene, načine označevanja ter vrste, vsebino in način vodenja registrov, hlevskih knjig in drugih zbirk podatkov.
24. člen
(zbirke podatkov v živinoreji)
(1)
Rejci živali, izvajalci javnih služb in organizacije v živinoreji po tem zakonu morajo voditi predpisane evidence, registre in druge zbirke podatkov, ki so povezane v informacijski sistem in mednarodne informacijske sisteme na področju živinoreje.
(2)
Ministrstvo zagotavlja povezanost in dostop do drugih zbirk podatkov v kmetijstvu z zbirkami podatkov v živinoreji.
(3)
Vodenje zbirk podatkov, ki jih po tem zakonu vzpostavijo in vodijo izvajalci javnih služb, se financira iz proračuna Republike Slovenije. Zbirke podatkov so last Republike Slovenije.
(4)
Način zbiranja podatkov, uporabo zbranih podatkov in druge pogoje delovanja informacijskih sistemov ter natančnejše pogoje vodenja registrov, evidenc in drugih zbirk podatkov predpiše minister.
25. člen
(meritve lastnosti in druge zbirke)
(1)
Zbirke podatkov o meritvah proizvodnih in drugih lastnosti domačih živali, druge zbirke podatkov v živinoreji ter načine posredovanja podatkov s področja živinoreje predpiše minister ob upoštevanju postopkov in metod, ki jih določajo pristojne mednarodne organizacije s področja živinoreje, s katerimi sodeluje Republika Slovenija.
(2)
Za vodenje in vzdrževanje zbirk podatkov po tem zakonu, lahko ministrstvo pridobiva in uporablja podatke po postopku in na način, ki ga določa zakon, ki ureja kmetijstvo.
(3)
Dostop do zbirk podatkov iz prvega odstavka tega člena imajo za potrebe kmetijskega svetovanja tudi izvajalci javne službe na področju kmetijskega svetovanja. Medsebojna razmerja in obseg dostopa do zbirk podatkov se uredi s pogodbo med ministrstvom in izvajalcem javne službe na področju kmetijskega svetovanja.
26. člen
(uporaba zbirk podatkov)
(1)
Izvajalci javnih služb po tem zakonu pridobivajo in uporabljajo poleg zbirk podatkov iz 24. in 25. člena tega zakona tudi podatke, ki jih v okviru predpisanih zbirk podatkov vodi ministrstvo, drugi državni organi, javni zavodi in agencije, koncesionarji ter drugi pooblaščeni organi in se nanašajo na:
-
zemljiški kataster;
-
kmetijska gospodarstva;
-
zbirke statističnih podatkov v živinoreji;
-
podatke v veterini in gozdarstvu;
-
podatke o okolju, ki se nanašajo na kmetijstvo in živinorejo;
-
register prostorskih enot;
-
poslovni register Slovenije;
-
register stavb;
-
zemljiško knjigo;
-
register stalnega prebivalstva;
-
centralni register prebivalcev;
-
temeljne topografske načrte, topografske karte, pregledne karte in digitalne ortofoto načrte;
-
druge podatke v živinoreji.
(2)
Neposreden dostop do informacijskih zbirk podatkov se omogoči v obsegu, ki je nujno potreben za izvajanje nalog javnih služb po tem zakonu in skladno s predpisi, ki urejajo varstvo osebnih podatkov, na način, ki ga predpiše minister.
(3)
Upravljalci zbirk podatkov posredujejo izvajalcem javnih služb po tem zakonu podatke brezplačno, zaračunajo pa lahko neposredne materialne stroške za potrebne dodatne izvode.
27. člen
(kakovost živalskih proizvodov)
(1)
Načini reje, rejski programi in cilji, transport in zakol domačih živali in predelava živalskih proizvodov, namenjenih za prehrano ljudi, morajo omogočati čim boljšo kakovost ter ekološko varno pridobivanje živalskih proizvodov. Lastnosti domačih živali za prirejo varnih in kakovostnih živalskih proizvodov se ugotavljajo s primerjalnimi testi.
(2)
Način označevanja živalskih proizvodov z oznako, iz katere je razviden način reje, predpiše minister.
III. SONARAVNA ŽIVINOREJA
28. člen
(načini živinoreje)
(1)
Konvencionalna živinoreja so splošni načini reje domačih živali, ki dovoljujejo uporabo dovoljenih sistemov reje, oskrbe, krme in stimulatorjev prireje.
(2)
Sonaravna živinoreja je okolju prijazna oblika kmetijske dejavnosti, ki jo je mogoče izvajati le na kmetijskih gospodarstvih z enako obliko sonaravne rastlinske pridelave. Sonaravna živinoreja se izvaja zlasti v naslednjih oblikah:
-
integrirana živinoreja je reja živali na kmetijskem gospodarstvu ali v območju s ciljem maksimalne uravnoteženosti kroženja snovi na obratu ali v območju, tako da vnos snovi v krogotok ne sme preseči iznosa;
-
ekološka (organska, biološka) živinoreja je reja živali, ki se izvaja pretežno po naravnih metodah in postopkih, ki jih določa zakon, ki ureja kmetijstvo;
-
biološko dinamična živinoreja je reja živali z upoštevanjem ekološke živinoreje in ustreza zahtevam biodinamičnega kmetovanja, z upoštevanjem naravnih zakonitosti pri reji domačih živali;
-
permakulturna živinoreja je reja živali, ki ustreza zahtevam permakulturnega kmetovanja tako, da se v celoti izvaja na kmetijskem gospodarstvu z zaprtim krogotokom snovi.
(3)
Na podlagi vloge se kmetijsko gospodarstvo vpiše v evidenco pridelovalcev in predelovalcev ekoloških ali integriranih kmetijskih pridelkov, oziroma živil, ki jo vodijo organizacije za kontrolo kmetijskih pridelkov oziroma živil po zakonu, ki ureja kmetijstvo, ločeno po oblikah sonaravne živinoreje.
(4)
Pogoje, ki jih morajo izpolnjevati kmetijska gospodarstva, da se lahko razvrstijo v posamezne oblike sonaravne živinoreje, način vpisa v evidenco ter metode in postopke izvajanja ekološke in drugih oblik sonaravne živinoreje predpiše minister.
IV. REJSKI PROGRAMI, SPREMINJANJE IN OHRANJANJE LASTNOSTI DOMAČIH ŽIVALI
29. člen
(rejski programi)
(1)
Rejske programe izvajajo organizacije v živinoreji po tem zakonu. Za vsako vrsto domačih živali oziroma pasmo je lahko eden ali več rejskih programov.
(2)
Rejski program določa rejske cilje, velikost populacije, rejske metode in selekcijske programe, razvojne in raziskovalne strokovne naloge za potrebe povečanja učinkovitosti izvajanja programa, ukrepe za gospodarnejšo rejo domačih živali in za zagotavljanje širjenja genetskega napredka ter kakovosti živalskih proizvodov, letne programe uporabe posameznih plemenjakov in način objave podatkov ter opredeljuje pogoje za sodelovanje in uporabo storitev rejskega programa, v skladu z zootehniškimi standardi.
(3)
Zootehniški standardi iz prejšnjega odstavka določajo zlasti pogoje za promet s plemenskim materialom, pogoje, postopek in način vodenja rodovniških knjig in registrov, vsebino zootehniških dokumentov, pogoje za sprejem živali za pleme, metode za spremljanje lastnosti in ocenjevanje genetskih vrednosti ter pogoje za priznavanje organizacij, ki sodelujejo v rejskem programu. Minister predpiše zootehniške standarde za vsako vrsto domačih živali.
(4)
Rejski program, ki izpolnjuje pogoje po tem zakonu, potrdi minister z odločbo.
(5)
Vloga za potrditev rejskega programa se vloži na ministrstvo hkrati z vlogo za priznanje rejske organizacije iz 90. člena tega zakona.
(6)
Če vlagatelj ne želi, da se njegov program vključi v skupni temeljni rejski program, mora to posebej navesti v vlogi.
(7)
Z odločbo iz 87. člena tega zakona o priznanju rejske organizacije minister potrdi tudi rejski program za obdobje petih let.
(8)
Potrjen rejski program preneha veljati pred potekom petih let na podlagi odločbe ministra v naslednjih primerih:
-
če se ugotovi bistvene kršitve ali pomanjkljivosti pri izvajanju potrjenega rejskega programa;
-
s prenehanjem veljavnosti priznanja rejske organizacije.
30. člen
(selekcijski program)
(1)
Selekcijski program določa način preizkušanja, ocenjevanja, odbiranja domačih živali ter priznavanja in načrt uporabe plemenskih živali za dosego rejskih ciljev. Selekcijski program je obvezni sestavni del rejskega programa.
(2)
Metode za napovedovanje plemenskih vrednosti in ocenjevanje plemenskih živali so obvezni sestavni del selekcijskega programa.
(3)
Po potrditvi rejskega programa odloči o spremembi ali uporabi novih metod za napovedovanje plemenskih vrednosti in ocenjevanje plemenskih živali minister z odločbo na podlagi mnenja Sveta za živinorejo.
31. člen
(pogoji za potrditev rejskega programa)
Rejski program se lahko potrdi, če poleg pogojev iz 29. in 30. člena tega zakona izpolnjuje še naslednje pogoje, in sicer:
-
da je primeren za pospeševanje živinoreje v skladu z določbami tega zakona in se z njegovim izvajanjem dosegajo rejski cilji ter da je zagotovljena kontrola proizvodnosti ali delovne sposobnosti in drugih lastnosti domačih živali;
-
da je zagotovljena dovolj velika populacija domačih živali za izvajanje programa;
-
da je zagotovljeno ustrezno strokovno, tehnično in organizacijsko izvajanje programa;
-
da so zagotovljeni ustrezno usposobljeni strokovni delavci;
-
da določa izbrane metode in načini za preverjanje porekla plemenskih živali;
-
da so plemenske živali, ki so vključene v program, označene na predpisan način tako, da je mogoče zagotoviti njihovo istovetnost;
-
da je zagotovljeno vodenje vse predpisane rejske dokumentacije;
-
da zagotavlja ohranjanje genetske variabilnosti in biotske raznovrstnosti v živinoreji;
-
da zagotavlja izvajanje ukrepov, s katerimi se preprečuje nenačrtno parjenje v sorodstvu;
-
da so zagotovljene genetske rezerve;
-
da je zagotovljen sistem notranje kontrole nad ključnimi opravili izvajanja rejskega in selekcijskega programa.
32. člen
(zootehniški dokumenti)
(1)
Zootehniški dokumenti so predpisane listine o plemenskem materialu, ki jih kot storitev za živinorejo izdaja organizacija v živinoreji z njenega področja in območja delovanja, v skladu s potrjenim rejskim programom.
(2)
Podrobnejšo vsebino, obliko in pogoje za izdajo zootehniških dokumentov predpiše minister.
33. člen
(skupni temeljni rejski program)
(1)
Za zagotavljanje genetske variabilnosti in splošnega napredka živinoreje in zaradi ohranjanja potrebnega števila plemenskih živali in drugega plemenskega materiala ima Republika Slovenija skupni temeljni rejski program (v nadaljnjem besedilu: STRP), s katerim se določi potrjene rejske programe, ki se izvajajo kot javna služba strokovnih nalog v živinoreji ter sredstva za izvedbo teh programov.
(2)
Minister z odločbo po uradni dolžnosti na podlagi strokovnega mnenja Sveta za živinorejo določi potrjene rejske programe, ki se vključijo v STRP.
(3)
V primeru, da za posamezno pasmo domačih živali, ki se vključijo v STRP, ni potrjenega rejskega programa, pripravi ustrezen rejski program ministrstvo in zagotovi njegovo izvedbo.
34. člen
(zagotavljanje izvajanja STRP)
(1)
Republika Slovenija mora zagotavljati neprekinjeno izvajanje STRP. Izvajalci tega programa morajo zagotavljati izvajanje programa na celotnem območju Republike Slovenije. Z določitvijo programa se določi tudi način financiranja izvedbe programa za obdobje njegove veljavnosti.
(2)
Izvajalci STRP morajo zagotavljati načelo javnosti in dostopnosti do rezultatov programa. O izvajanju STRP morajo izvajalci letno poročati ministrstvu. Zaradi obveščanja in osveščanja javnosti izvajalci STRP potrjene rejske programe in rezultate izvajanja programov javno objavijo.
35. člen
(posebni ukrepi)
Zaradi gospodarskega in nacionalnega pomena, ki ga ima živinoreja v Republiki Sloveniji, povečevanja konkurenčnosti s pomočjo izboljševanja genetskih vrednosti populacij domačih živali, zagotavljanja biotske raznovrstnosti v živinoreji in zagotavljanja primerljive kakovosti plemenskih živali in drugega plemenskega materiala mora ministrstvo zagotoviti nadzor nad izvajanjem rejskih programov. V primeru, da so kljub izvajanju tega zakona ogroženi njegovi nameni in cilji ali da so ti nameni in cilji ogroženi zaradi izrednih in nepredvidenih dogodkov, mora ministrstvo sprejeti oziroma predlagati posebne ukrepe za uresničevanje ciljev in namenov iz tega zakona.
36. člen
(rodovniška knjiga)
(1)
Priznana rejska organizacija vodi za posamezno vrsto in pasmo rodovniško knjigo, v katero vpiše vsako plemensko žival, ki izpolnjuje predpisane pogoje.
(2)
Rodovniška knjiga je glede na poreklo in značilnosti domačih živali razdeljena na glavne in dodatne dele.
(3)
Pri čistopasemskih kopitarjih in za avtohtone pasme se vodi tudi izvorna rodovniška knjiga za posamezne pasme. Za avtohtone slovenske pasme kopitarjev vodi izvorno rodovniško knjigo o izvoru pasme rejska organizacija, ki je z odločbo ministra priznana na območju Republike Slovenije.
(4)
Minister predpiše podrobnejše pogoje za vpis domačih živali v rodovniško knjigo ter obliko in vsebino rodovniške knjige.
37. člen
(plemenske živali)
(1)
Kot plemenske živali se lahko opredelijo le tiste domače živali, ki so v času spolne zrelosti sposobne za razmnoževanje in izpolnjujejo predpisane pogoje ter pogoje iz potrjenih rejskih programov ter so namenjene razmnoževanju.
(2)
Plemenske živali morajo biti označene na predpisan način, imeti morajo poznano poreklo, vpisane morajo biti v rodovniško knjigo in zanje se mora voditi predpisana rejska dokumentacija. Izpolnjevati morajo pogoje za odbiro za pleme na posameznih stopnjah selekcije v skladu z rejskimi programi.
(3)
Minister predpiše pogoje za sprejem plemenskih živali za pleme.
38. člen
(druge plemenske živali)
(1)
Ne glede na določbo prvega odstavka prejšnjega člena se kot plemenske opredelijo tudi druge domače živali, če je to potrebno zaradi ohranitve pasme, linije, testiranja in drugih utemeljenih razlogov.
(2)
O odstopu od predpisanih pogojev za plemenske živali iz prejšnjega odstavka odloči minister z odločbo na podlagi vloge rejca ali priznane organizacije po tem zakonu.
39. člen
(poreklo plemenskih živali)
(1)
Za vsako plemensko žival ali drug plemenski material mora biti znano poreklo.
(2)
Poreklo plemenskih živali je lahko popolno ali delno. Za popolno poreklo se šteje poreklo, za katerega sta poznani dve ali več generacij prednikov, kar je določeno v rejskem programu.
(3)
Za delno poreklo se šteje poreklo, za katerega ni mogoče zagotavljati poznavanja prednikov po prejšnjem odstavku v celoti. Minimalni delež znanega porekla v takem primeru določa rejski program.
(4)
Določbe prejšnjih odstavkov ne veljajo za ribe in čebele. Minister predpiše način določanja porekla za ribe in čebele.
(5)
Podrobnejše pogoje za popolno in delno poreklo ter metode in načine preverjanja porekla predpiše minister.
40. člen
(kakovostni razredi plemenskih živali)
(1)
Za potrebe vpisa v rodovniško knjigo, zaradi primerljivosti plemenskega materiala v prometu, zaradi izvajanja rejskih programov in drugih potreb pri reji mora biti vsaka plemenska žival ocenjena in razvrščena v ustrezni kakovostni razred.
(2)
Postopke in načine razvrščanja v kakovostne razrede določa rejski program.
41. člen
(priznavanje novih pasem in linij domačih živali)
(1)
Pasma je fenotipična ali geografska podvrsta domačih živali, za katero je značilna frekvenca genov, ki jih loči od ostalih živali iste vrste.
(2)
Linija je skupina domačih živali, ki imajo eno ali več skupnih lastnostih, po katerih se razlikujejo od drugih domačih živali iste pasme.
(3)
Nove pasme in linije domačih živali, ki nastanejo na območju Republike Slovenije, prizna minister z odločbo na predlog rejske organizacije.
(4)
Minister predpiše podrobnejše pogoje za priznavanje novih pasem in linij domačih živali.
42. člen
(primerjalno preverjanje novih pasem, provenienc, linij in uvoženih plemenskih živali)