Odločba o razveljavitvi 38. člena Zakona o železniškem prometu

991. Odločba o razveljavitvi 38. člena Zakona o železniškem prometu

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na zahtevo Višjega sodišča v Ljubljani, na seji dne 3. marca 2005

Člen 38 Zakona o železniškem prometu (Uradni list RS, št. 92/99, 11/1, 33/01, 110/02, 56/03, 83/03 – ur. p.b. in 86/04) se razveljavi.

Višje sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju: predlagatelj) je vložilo zahtevo za oceno ustavnosti 38. člena Zakona o železniškem prometu (v nadaljevanju: ZZelP), po katerem se zemljišče, ki je bilo do začetka veljavnosti tega zakona že uporabljeno za gradnjo javne železniške infrastrukture, vpiše v zemljiško knjigo kot javno dobro – javna železniška infrastruktura – po skrajšanem postopku brez zemljiškoknjižne listine, ne glede na svojo vrednost in pravico lastnikov zemljišč do odškodnine. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče v zemljiškoknjižni zadevi odločilo na podlagi prvega odstavka 38. člena ZZelP in zavrnilo ugovor "imetnice pravice uporabe (sedaj lastnice)" zoper sklep o dovolitvi odpisa parcele št. 402/2 in pripis te parcele k drugi vložni številki, kjer je vknjižena nepremičnina kot javno dobro – železniška infrastruktura. V obravnavanem primeru naj bi bil odpis parcele iz enega zemljiškoknjižnega vložka v drugega povezan s spremembo lastninske pravice. Po tretjem odstavku izpodbijane določbe mora novi lastnik predlogu za zemljiškoknjižni vpis lastništva javne železniške infrastrukture priložiti pisno izjavo o pridobitvi lastninske pravice po tem zakonu. V obravnavani zadevi naj bi to bila izjava o pridobitvi lastninske pravice, ki jo je dal direktor Direkcije za železniški promet.

V zahtevi predlagatelj ugotavlja, da je določba 38. člena ZZelP enaka določbi 85. člena Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97 in nasl. – v nadaljevanju: ZJC), ki jo je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-224/00 z dne 9. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 50/02 in OdlUS XI, 73) razveljavilo, ker je ugotovilo, da ni v skladu z 2. členom, z drugim odstavkom 14. člena, s 23., 33. in z 69. členom Ustave. Ker meni, da je tudi 38. člen ZZelP v neskladju z Ustavo iz enakih razlogov, kot je to ugotovilo Ustavno sodišče za določbo 85. člena ZJC, je pritožbeni postopek v zadevi št. I Cp 1157/2004 prekinil in vložil zahtevo za oceno ustavnosti navedene določbe ZZelP. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano določbo razveljavi.

Državni zbor na zahtevo ni odgovoril. Vlada pa meni, da je zahteva neutemeljena.

Navaja, da izpodbijana določba sicer pomeni poseg v lastninsko pravico iz 33. člena Ustave, ker "legalizira" neizpeljane razlastitvene postopke. Vendar meni, da je ta poseg nujen za ureditev lastninskih razmerij na javnem dobru in za uskladitev zemljiškoknjižnega stanja.

člen 38 ZZelP je prehodna določba, ki ureja zemljiškoknjižni vpis javnega dobra – javne železniške infrastrukture – za tista zemljišča, ki so bila do uveljavitve tega zakona uporabljena za gradnjo javne železniške infrastrukture. Javno dobro – javna železniška infrastruktura – se vpiše "po skrajšanem postopku brez zemljiškoknjižne listine ne glede na svojo vrednost".

Status in sestavne dele javne železniške infrastrukture določata 9. in 10. člen ZZelP. Po prvem odstavku 9. člena so javna železniška infrastruktura objekti in naprave, potrebni za nemoteno odvijanje javnega železniškega prometa ter pripadajoča zemljišča, ki funkcionalno služijo njihovi namenski rabi. Zemljišča, na katerih je zgrajena javna železniška infrastruktura, in zemljišča, ki so namenjena njeni funkcionalni rabi, so kot sestavni deli javne železniške infrastrukture opredeljena tudi s prvo alinejo prvega odstavka 10. člena. Po 12. členu ZZelP se delu javne železniške infrastrukture lahko odvzame status grajenega javnega dobra le, če ni več potreben za odvijanje javnega železniškega prometa ter opravljanje prevoznih storitev v javnem železniškem prometu.

Vpis, da je nepremičnina javno dobro, pomeni vpis pravnega dejstva. Gre za pravno lastnost nepremičnine, ki je pomembna za pravni promet s to nepremičnino. Pravna dejstva se v zemljiško knjigo vpisujejo z zaznambo (63. člen Zakona o zemljiški knjigi, Uradni list RS, št. 58/03 – v nadaljevanju: ZZK-1). V času uveljavitve ZZelP je veljal Zakon o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 33/95 in nasl. – v nadaljevanju: ZZK/95). Ta je v drugem odstavku 34. člena določal, da se zaznamba opravi na podlagi listin in pod pogoji, ki jih določa zakon. Vsebine listin, ki so bile podlaga za zaznambo, ZZK/95 ni urejal izrecno. Po 111. členu ZZK-1 pa se pravno dejstvo, da je nepremičnina javno dobro, zaznamuje na podlagi končne oziroma pravnomočne (če zakon za posamezno vrsto javnega dobra tako določa) odločbe pristojnega organa o določitvi statusa javnega dobra tej nepremičnini. Določbe tega zakona se na podlagi 246. člena ZZK-1 praviloma uporabljajo za vsa razmerja, v katerih zemljiškoknjižno sodišče (sodišče, ki vodi zemljiško knjigo – 2. člen ZZK-1) še ni odločilo o vpisu in če sodišče druge stopnje po uveljavitvi tega zakona razveljavi sklep o vpisu.

Po izpodbijani določbi se torej zaznamba javnega dobra na določeni nepremičnini vpiše v zemljiško knjigo brez zemljiškoknjižne listine, ki bi bila sicer potrebna za tako zaznambo. Kot skrajšani postopek pa je razumeti poenostavljen postopek odpisa parcele ali dela parcele brez predložitve zemljiškoknjižne listine, ki ga je ZZK/95 omogočal v členih od 129 do 131.(*1)