Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z...

1732. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida

Na podlagi četrtega odstavka 112. in četrtega odstavka 113. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 41/04) izdaja Vlada Republike Slovenije

U R E D B O o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(predmet)

(1)

Ta uredba določa obveznost plačevanja okoljske dajatve za onesnaževanje zraka (v nadaljnjem besedilu: okoljska dajatev) z emisijo ogljikovega dioksida (v nadaljnjem besedilu: emisija CO2) v zrak pri zgorevanju goriv ali drugih gorljivih organskih snovi, zavezance za okoljsko dajatev ter plačnike le-te, osnovo za obračunavanje okoljske dajatve, njeno višino in način njenega obračunavanja, odmere ter plačevanja.

(2)

Ta uredba določa v skladu s 17. členom Direktive Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije (UL L št. 283 z dne 31. 10. 2003, str. 51) tudi pogoje za vračilo plačane okoljske dajatve, njeno oprostitev ali zmanjšanje plačila.

2. člen

(okoljska dajatev)

(1)

Okoljska dajatev se plačuje zaradi onesnaževanja zraka z emisijo CO2 pri zgorevanju goriva (v nadaljnjem besedilu: okoljska dajatev zaradi zgorevanja goriva) ali zaradi onesnaževanje zraka z emisijo CO2 pri sežiganju gorljivih organskih snovi (v nadaljnjem besedilu: okoljska dajatev zaradi sežiganja gorljivih organskih snovi).

(2)

Okoljska dajatev se obračunava v določenem znesku na enoto obremenitve okolja z emisijo CO2.

(3)

Znesek na enoto obremenitve iz prejšnjega pododstavka določi Vlada Republike Slovenije s sklepom, ki se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

(4)

Okoljska dajatev je prihodek proračuna Republike Slovenije.

3. člen

(pojmi)

Pojmi imajo po tej uredbi naslednji pomen:

1.

gorivo je organska spojina z vsebnostjo ogljika, vodika, kisika in drugih snovi v trdnem, tekočem ali plinastem stanju, ki se rabi za pridobivanje toplote ali pogon motorjev ali turbin;

2.

gorljiva organska snov je snov, ki se kot gorivo po predpisih o emisiji snovi v zrak iz kurilnih naprav uporablja v kurilni napravi ali v industrijski peči. Za gorljivo organsko snov se šteje tudi organski odpadek, ki se sosežiga v kurilni napravi ali industrijski peči ali sežiga v sežigalnici odpadkov;

3.

biomasa je nefosilna in biološko razgradljiva snov, ki izvira iz rastlin, živali ali mikroorganizmov; vključuje tudi proizvode, stranske proizvode, ostanke in odpadke iz kmetijstva, gozdarstva in drugih panog, pa tudi nefosilne in biološko razgradljive dele industrijskih in komunalnih odpadkov;

4.

energetsko intenzivna dejavnost je dejavnost, za katero gospodarska družba ali samostojni podjetnik posameznik dokaže, da stroški nabave goriva in električne energije obsegajo najmanj 3 odstotke proizvodne vrednosti (v nadaljnjem besedilu: energetsko intenzivno podjetje);

5.

proizvodna vrednost pomeni prihodke, vključno s subvencijami, povezanimi s ceno izdelkov, povečane ali zmanjšane za spremembe zalog končnih in nedokončanih izdelkov ter blaga in storitev, nabavljenih za nadaljnjo prodajo, zmanjšane za nabave blaga ali storitev za nadaljnjo prodajo; proizvodna vrednost se ugotavlja za obdobje enega leta;

6.

stroški nabave goriva in električne energije obsegajo dejanske stroške energije, ki je bila nabavljena ali proizvedena v okviru gospodarske družbe ali pri samostojnem podjetniku posamezniku, pri čemer se upošteva samo gorivo, toplota in električna energija, ki se uporablja za ogrevanje ali za pogon nepremičnih motorjev in strojev ter za opremo, uporabljeno pri visokih ali nizkih gradnjah ali pri javnih gradbenih delih; pri določitvi stroškov se upoštevajo vsi davki, razen davka na dodano vrednost, ki se ga lahko odbije kot vstopni davek v skladu s predpisi o davku na dodano vrednost;

7.

pridobitelj goriva je vsaka pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki pridobi gorivo v drugi državi članici Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: EU) in ga vnese v Republiko Slovenijo (v nadaljnjem besedilu: RS);

8.

naprava je premična ali nepremična tehnološka enota, za katero je določeno, da lahko povzroča obremenitev okolja, ker v njej poteka eden ali več določenih tehnoloških procesov in na istem kraju z njimi neposredno povezanih tehnoloških procesov, ki lahko povzročajo obremenitev okolja;

9.

obstoječa naprava je naprava, ki je začela obratovati pred 1. januarjem 1999;

10.

nova naprava je naprava, ki je začela obratovati po 31. decembru 1998;

11.

upravljavec naprave je upravljavec naprave skladno z zakonom, ki ureja varstvo okolja;

12.

uvoz je sprostitev goriva v prost promet ali katerikoli drug postopek ali ravnanje, pri katerem nastane carinski dolg v skladu s carinskimi predpisi.

4. člen

(uporaba predpisov)

Za obračunavanje obresti, doplačilo in vračilo plačane okoljske dajatve, postopek izterjave, uporabo pravnih sredstev in za vsa druga vprašanja postopka, stvarne in krajevne pristojnosti carinskega organa se uporabljajo predpisi, ki urejajo davčni postopek, oziroma carinski predpisi.

II. OKOLJSKA DAJATEV ZARADI SEŽIGANJA GORLJIVIH ORGANSKIH SNOVI

5. člen

(okoljska dajatev zaradi sežiganja gorljivih organskih snovi)

(1)

Okoljska dajatev zaradi sežiganja gorljivih organskih snovi se plačuje v višini, ki znaša:

-

10% zneska okoljske dajatve za gorljivo organsko snov, ki se sežiga kot nevarni odpadek,

-

25% zneska okoljske dajatve za gorljivo organsko snov, ki zgoreva v dogorevalni napravi za čiščenje odpadnih plinov s sežiganjem, ki ne obratuje kot samostojna kurilna naprava,

-

50% zneska okoljske dajatve za gorljivo organsko snov, ki ni biomasa in se sosežiga kot odpadek v kurilni napravi ali industrijski peči ali se sežiga kot odpadek v sežigalnici odpadkov.

(2)

Osnova za izračun okoljske dajatve v skladu s prejšnjim odstavkom je seštevek enot obremenitve, izračunan na podlagi podatkov o letni količini porabljenih gorljivih organskih snovi in podatkov iz tabele 1 Priloge 1, ki je sestavni del te uredbe. Če gre za gorljivo organsko snov, ki ni navedena v tabeli 1 Priloge 1, določi število enot obremenitve, ki jo povzroča zgorevanje 1 kg gorljive organske snovi, ministrstvo, pristojno za varstvo okolja (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), z odločbo o odmeri okoljske dajatve zaradi sežiganja gorljivih organskih snovi (v nadaljnjem besedilu: odločba).

(3)

Okoljska dajatev zaradi sežiganja gorljivih organskih snovi se ne plačuje za gorljivo organsko snov, če vsebnost gorljivega ogljika v njej in letna količina sežiga oziroma sosežiga te snovi ne presega vrednosti, ki so navedene v tabeli 2 Priloge 1.

6. člen

(zavezanec)

(1)

Zavezanec za plačilo okoljske dajatve zaradi sežiganja gorljivih organskih snovi je upravljavec naprave, ki ima v posesti kurilno napravo, industrijsko peč ali sežigalnico odpadkov.

(2)

Zavezanec iz prejšnjega odstavka mora pri ministrstvu do 31. marca tekočega leta vložiti izpolnjeno napoved za plačilo okoljske dajatve zaradi sežiganja gorljivih organskih snovi za preteklo koledarsko leto (v nadaljnjem besedilu: napoved).

(3)

Če zavezanec iz prvega odstavka tega člena preneha opravljati dejavnost ali uporabljati gorljive organske snovi, zaradi katerih je dolžan plačevati okoljsko dajatev po tej uredbi, mora vložiti napoved v tridesetih dneh po prenehanju opravljanja dejavnosti ali prenehanju uporabe gorljivih organskih snovi.

(4)

Minister, pristojen za varstvo okolja, predpiše obliko in vsebino napovedi.

7. člen

(odmera)

(1)

Ministrstvo zavezancu iz prejšnjega člena odmeri okoljsko dajatev z odločbo do 31. oktobra tekočega leta za preteklo koledarsko leto.

(2)

Zavezanec iz 6. člena te uredbe mora dokumentacijo, s katero dokazuje resničnost podatkov, navedenih v napovedi, in pravilnost izračuna osnove za odmero okoljske dajatve za uporabo gorljivih organskih snovi hraniti deset let od dneva pravnomočnosti odločbe, skladno z zakonom, ki ureja davčni postopek.

8. člen

(način plačila)

(1)

Zavezanec iz 6. člena te uredbe plačuje okoljsko dajatev zaradi sežiganja gorljivih organskih snovi med koledarskim letom v obliki mesečnih akontacij.

(2)

Znesek mesečne akontacije znaša dvanajstino zadnje odmerjene okoljske dajatve, povečano ali zmanjšano, sorazmerno odstotku spremembe cene za enoto obremenitve iz tretjega odstavka 2. člena te uredbe.

(3)

Znesek mesečne akontacije zavezanca iz prvega odstavka 6. člena te uredbe, kateremu okoljska dajatev iz prejšnjega odstavka še ni bila odmerjena, znaša dvanajstino predvidenega zneska okoljske dajatve za tekoče leto, ki se izračuna na podlagi podatkov o količini in vrsti gorljivih organskih snovi, zneskov iz prvega odstavka 5. člena te uredbe in zneska, določenega na podlagi tretjega odstavka 2. člena te uredbe.

(4)

Znesek mesečne akontacije zapade v plačilo vsakega desetega dne v mesecu za pretekli mesec.

(5)

Morebitno razliko med z akontacijami vplačanim letnim zneskom okoljske dajatve in zneskom, odmerjenim z odločbo, zavezanec plača v roku 30 dni po vročitvi odločbe. V primeru, da je znesek okoljske dajatve, plačan z mesečnimi akontacijami, višji od dajatve, odmerjene z odločbo, se razlika zavezancu upošteva pri naslednjih mesečnih akontacijah.

III. OKOLJSKA DAJATEV ZARADI ZGOREVANJA GORIVA

9. člen

(okoljska dajatev zaradi zgorevanja goriva)

(1)

Obveznost obračuna in plačila okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva nastane, ko je gorivo prvič dano v promet na območju Republike Slovenije, če gre za proizvodnjo goriva, ob pridobitvi goriva iz druge države članice EU ali ob uvozu goriva iz tretjih držav, razen če je plačilo okoljske dajatve odloženo v skladu s to uredbo.

(2)

Osnova za obračunavanje okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva je enota obremenitve in je enaka emisiji 1 kg CO2.

(3)

Seštevek enot obremenitve, za katerega je treba plačati okoljsko dajatev zaradi zgorevanja goriva se ugotavlja na podlagi pridobljene količine goriva ali prodane količine goriva, če gre za gorivo, proizvedeno v Republiki Sloveniji.

(4)

Seštevek enot obremenitve iz prejšnjega odstavka se izračuna glede na vrsto goriva iz tabele 1 Priloge 1.

10. člen

(odlog plačila)

(1)

Plačilo okoljske dajatve se v skladu s to uredbo odloži:

1.

če se gorivo, ki je trošarinski izdelek, obravnava v režimu odloga plačila trošarine v skladu s predpisi o trošarinah ali

2.

za gorivo, ki ga uporablja oseba, ki je v skladu s to uredbo pridobila dovoljenje za oproščenega proizvajalca.

(2)

Odložena okoljska dajatev iz prejšnjega odstavka zapade v plačilo:

1.

ko za izdelke iz 1. točke prejšnjega odstavka nastane obveznost za obračun trošarine oziroma bi zanje nastala obveznost za obračun trošarine, če bi bila predpisana, ali

2.

ko je gorivo iz 2. točke prejšnjega odstavka uporabljeno, ali porabljeno v nasprotju s pogoji, določenimi v dovoljenju za oproščenega proizvajalca.

(3)

Plačilo odložene okoljske dajatve iz prvega odstavka tega člena se odpusti:

1.

če se gorivo porabi za namene iz 11. člena te uredbe ali

2.

v primerih iz 2. točke prvega odstavka tega člena, če se gorivo porabi v skladu s pogoji, določenimi v dovoljenju za oproščenega proizvajalca.

11. člen

(oprostitev plačila)

(1)

Ne glede na določbe prvega odstavka 2. člena te uredbe se okoljska dajatev zaradi zgorevanja goriv ne plačuje za rabo:

1.

biomase za ogrevanje,

2.

trdnega, tekočega ali plinastega goriva, če se pridobiva iz biomase,

3.

živalskega stranskega proizvoda kot goriva,

4.

goriva v napravi, za katerega je upravljavec pridobil dovoljenje za oproščenega proizvajalca v skladu s to uredbo,

5.

energentov za kemično redukcijo ali rabo v elektrolitskih in metalurških procesih in

6.

motornega bencina iz točk od 1.1 do 1.4., plinskega olja iz točke 2.1., utekočinjenega naftnega plina iz točke 3.1, metana iz točke 4.1 in kerozina iz točke 6.1. iz tretjega odstavka 54. člena Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 103/04-uradno prečiščeno besedilo).

(2)

Okoljska dajatev zaradi zgorevanja goriva se tudi ne plačuje za gorivo, ki se izvozi iz območja EU ali iznese v druge države članice EU, ne glede na to, ali je proizvedeno v RS, pridobljeno iz drugih držav članic EU ali uvoženo iz tretjih držav.

12. člen

(zavezanec in plačnik)

(1)

Zavezanec za plačilo okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva je pravna ali fizična oseba, ki rabi gorivo za zgorevanje.

(2)

Zavezanec sam obračunava in plačuje v proračun RS okoljsko dajatev za gorivo, ki ga sam pridobi iz druge države članice EU, za gorivo, ki ga sam proizvede in za gorivo, ki ga je nabavil v režimu odloga plačila okoljske dajatve v skladu s to uredbo.

(3)

Če zavezanec nabavlja gorivo od pravne osebe ali samostojnega podjetnika posameznika, ki na območju RS opravlja dejavnost trgovine z gorivi, okoljsko dajatev izračunava zavezancu iz prvega odstavka tega člena, odteguje in vplačuje v proračun RS ta oseba (v nadaljnjem besedilu: plačnik).

13. člen

(uvoz goriva)

Okoljsko dajatev zaradi zgorevanja goriva obračunava pri uvozu goriva pristojni carinski organ, okoljska dajatev pa se obračunava in plačuje v skladu s carinskimi predpisi, kot da bi bila uvozna dajatev, razen, če je plačilo okoljske dajatve odloženo v skladu s to uredbo.

14. člen

(obveznosti zavezanca in plačnika)

(1)

Zavezanec iz prvega odstavka 12. člena te uredbe oziroma plačnik mora za gorivo, dano v promet v koledarskem mesecu, obračunati okoljsko dajatev zaradi zgorevanja goriva za obdobje tega koledarskega meseca.

(2)

Zavezanec iz prvega odstavka 12. člena te uredbe oziroma plačnik mora v svojih evidencah voditi podatke po vrstah goriva, na podlagi katerih obračunava okoljsko dajatev zaradi zgorevanja goriva.

(3)

Zavezanec iz prvega odstavka 12. člena te uredbe oziroma plačnik sestavi na podlagi evidenc iz prejšnjega odstavka mesečni obračun okoljske dajatve, ki ga mora predložiti carinskemu organu do 25. dne v mesecu po poteku meseca, za katerega je nastala obveznost za plačilo okoljske dajatve.