Odločba o ugotovitvi, da sta 1. in 3. člen Zakona o spremembah Zakona o finančnem poslovanju podjetij v neskladju z Ustavo in o razveljavitvi 2. in 4. člena Zakona o spremembah Zakona o finančnem poslovanju podjetij

3097. Odločba o ugotovitvi, da sta 1. in 3. člen Zakona o spremembah Zakona o finančnem poslovanju podjetij v neskladju z Ustavo in o razveljavitvi 2. in 4. člena Zakona o spremembah Zakona o finančnem poslovanju podjetij

Številka: U-I-117/07-19

Datum: 21. 6. 2007

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevama Vrhovnega sodišča in Okrožnega sodišča v Ljubljani, ter na pobudo družb Mladinska knjiga trgovina, d.d., Ljubljana, Mladinska knjiga založba, d.d., Ljubljana, in Pluris, d.d., Maribor, ki jih vse zastopa mag. Janez Tekavc, odvetnik v Ljubljani, in družbe Marchiol, d.o.o., Nova Gorica, ki jo zastopa Hilda Pipan, odvetnica v Novi Gorici, na seji 21. junija 2007

Člena 1 in 3 Zakona o spremembah Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 31/07) sta v neskladju z Ustavo.

Člena 2 in 4 Zakona o spremembah Zakona o finančnem poslovanju podjetij se razveljavita.

Državni zbor naj neskladje z Ustavo, ugotovljeno v 1. točki izreka, odpravi v roku šestih mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Do odprave neustavnosti, ugotovljene v 1. točki izreka, ni mogoče začeti postopkov za uveljavitev terjatev do gospodarskih družb, ki so bile izbrisane iz sodnega registra brez likvidacije po uveljavitvi Zakona o spremembah Zakona o finančnem poslovanju podjetij. Zastaranje terjatev v tem času ne teče.

Do odprave neustavnosti, ugotovljene v 1. točki izreka, se terjatve upnikov do gospodarske družbe, izbrisane iz sodnega registra brez likvidacije iz 4. točke izreka, obrestujejo v skladu z vodilno obrestno mero Evropske centralne banke.

Sodni in upravni postopki, začeti zoper družbenike izbrisanih družb pred uveljavitvijo Zakona o spremembah Zakona o finančnem poslovanju podjetij, se nadaljujejo in končajo po določbah Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99, 110/99 in 93/02 - Odl. US).

Vrhovno sodišče in Okrožno sodišče v Ljubljani sta vložili zahtevi za oceno ustavnosti Zakona o spremembah Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod-B). Z njim so razveljavljene pravne posledice izbrisa gospodarske družbe iz sodnega registra po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod), saj ukinja odgovornost (aktivnih) družbenikov za obveznosti izbrisane družbe ter v prehodnih in končnih določbah ureja pravne posledice navedene razveljavitve. Predlagatelja menita, da razveljavitev četrtega in petega odstavka 27. člena ZFPPod (1. člen ZFPPod-B) pomeni, da so upniki družb, izbrisanih na podlagi ZFPPod, brez vsakršnega pravnega varstva. Zato naj bi bil položaj, kot ga ustvarja izpodbijana ureditev, v neskladju z 2. in s 33. členom Ustave, saj pomeni prekomeren poseg v lastninsko pravico upnikov v korist družbenikov izbrisanih družb. Dodajata, da pomeni ohranitev razlogov za izbris družbe po 25. členu ZFPPod brez ureditve varstva upnikov izbrisane družbe neenako obravnavanje upnikov družb, ki prenehajo po ZFPPod, in upnikov družb, ki prenehajo po likvidaciji ali stečaju, saj naj bi slednji uživali boljše varstvo svojih pravic. Za takšno razlikovanje med obema skupinama upnikov naj ne bi bilo utemeljenega razloga, zato je po mnenju predlagateljev ureditev ZFPPod-B v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Za neskladje z navedenim členom Ustave naj bi šlo tudi zato, ker bo izpodbijana ureditev povzročila, da bo uspeh upnikov izbrisanih družb s poplačilom zoper družbenike odvisen zgolj od naključnega trajanja sodnih postopkov. Kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave naj bi bila podana še zato, ker ZFPPod-B jemlje upnikom pravico uveljavljati terjatve zoper družbenike izbrisanih družb, ohranja pa pravico države, da izterja stroške objave sklepa o izbrisu (2. člen ZFPPod-B) brez razlikovanja med aktivnimi in pasivnimi družbeniki ter brez uporabe spregleda pravne osebnosti.

Nadalje predlagatelja menita, da je izpodbijana ureditev v neskladju s 155. členom Ustave, saj posega v pridobljene pravice upnikov in ruši zaupanje v pravo, ki ga varuje 2. člen Ustave, pri čemer naj za tak poseg ne bi bilo javne koristi. Člen 4 ZFPPod-B naj bi namreč posegal v vsa že nastala pravna razmerja med upniki in družbeniki izbrisanih družb, torej tudi v tista, o katerih je že bilo pravnomočno odločeno na podlagi določb ZFPPod, za katere predlagatelja opozarjata, da je Ustavno sodišče že z odločbo št. U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 (Uradni list RS, št. 93/02 in OdlUS XI, 211) presodilo, da za t. i. aktivne družbenike niso v neskladju z Ustavo. Izpodbijana ureditev naj bi tako posegla v pravnomočne odločitve in ustavila postopke z izrednimi pravnimi sredstvi ter izvršilne postopke, ki tečejo na podlagi pravnomočnih sodnih in upravnih odločb. S tem naj bi bilo po mnenju predlagateljev poseženo v že pridobljene pravice upnikov, ki izvirajo iz teh pravnomočnih odločb. Zato bi ureditev po ZFPPod-B lahko veljala zgolj za tiste družbenike družb, ki bodo izbrisane iz sodnega registra po uveljavitvi ZFPPod-B. Izpodbijani 4. člen ZFPPod-B naj bi bil tudi v neskladju s 158. členom Ustave, saj ne določa postopkovnih "kavtel" stranke, ki jo zadenejo posledice odprave pravnomočnosti, temveč odpravlja vrsto pravnomočnih odločb ex lege.

Določbe ZFPPod-B naj bi bile nejasne, hudo pomanjkljive ter zato v neskladju z načelom pravne varnosti iz 2. člena Ustave in s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Med njimi predlagatelja izpostavljata, da v ZFPPod-B ni določeno, ali se ustavijo tudi upravni spori in postopki z ustavno pritožbo, kot tudi ne postopki, povezani z javnimi dajatvami (davki, carine). Slednje naj bi izrazito privilegiralo upnike, ki so javnopravne osebe, in naj bi pomenilo neskladje z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Predlagatelja opozarjata, da izpodbijani zakon ne ureja številnih drugih procesnih vprašanj, kot na primer pristojnosti za izdajo sklepa o ustavitvi, stroške ustavljenih postopkov, o čemer naj bi se Ustavno sodišče izreklo že v odločbi št. U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998 (Uradni list RS, št. 65/98 in OdlUS VII, 150), vprašanje vloženih, a še ne rešenih pravnih sredstev, kot tudi, da so njegova terminologija in instituti v neskladju s temelji civilnega procesnega prava. Tako Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - v nadaljevanju ZPP) ne pozna ustavitve postopka po uradni dolžnosti, temveč le na predlog stranke, ki umakne tožbo ali pravno sredstvo. Nejasno naj bi bilo, ali se postopki ustavijo po samem zakonu ali šele z izdajo sklepa iz drugega odstavka 4. člena ZFPPod-B. Posebno težavo naj bi pomenilo tudi nadaljevanje postopkov po tretjem odstavku 4. člena ZFPPod-B, če je postopek že v fazi odločanja o pritožbi zoper sodno odločbo sodišča prve stopnje. ZPP namreč preprečuje spremembo tožbe v pritožbenem postopku, pa tudi vložitev pritožbe in morebitnih dopolnitev je vezana na prekluzivni pritožbeni rok, česar ni mogoče zaobiti niti s široko razlago t. i. eventualne maksime (prvi odstavek 337. člena in drugi odstavek 286. člena ZPP). Ustavitev postopkov po samem zakonu naj bi po vsebini pomenila odločitev o civilni pravici oziroma o uspehu stranke v postopku s splošnim, namesto s posamičnim pravnim aktom. Zato naj bi ZFPPod-B posegal tudi v načelo delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena Ustave).

ZFPPod-B izpodbijajo tudi družbe Mladinska knjiga trgovina, Mladinska knjiga založba in Pluris (v nadaljevanju pobudnice) in navajajo, da imajo odprtih več postopkov zoper (aktivne) družbenike izbrisanih družb, ki so v različnih fazah. Zatrjujejo tudi neskladje izpodbijane ureditve z 2., s 33. in s 155. členom Ustave ter s 1. členom Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP oziroma Prvi protokol). To naj bi bilo podano, ker je zakonodajalec z ZFPPod-B upnikom odvzel njihovo premoženje, z ustavitvijo postopkov pa je tudi ugasnila njihova pravica zahtevati poplačilo, ki je bila priznana s pravnomočnimi sodnimi odločbami, in to brez kakršnegakoli nadomestila. Opozarjajo na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Draon proti Franciji,(1) kjer je sodišče odločilo, da je v nasprotju s 1. členom Prvega protokola, če se zakon spremeni tako, da upravičenca prikrajša za odškodnino, ki bi mu šla ob vložitvi tožbe. Pobudnice opozarjajo še na poseg zakonodajalca v pravnomočnost ter s tem na neskladje izpodbijane ureditve s 158. členom Ustave in na poseg v njihove pridobljene pravice ali pa vsaj v pravno zavarovana pričakovanja, ki jim je Ustavno sodišče že priznalo varstvo z odločbo št. U-I-138/99 z dne 18. 1. 2001 (Uradni list RS, št. 11/01 in OdlUS X, 1). Pobudnice menijo tudi, da je zakonodajalec posegel v načelo delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave, ker je posegel v pravnomočne odločitve sodne veje oblasti. Tako je namreč odločilo že Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-10/92 z dne 5. 11. 1992 (Uradni list RS, št. 56/92 in OdlUS I, 79).

Družba Marchiol izpodbija 1. in 4. člen ZFPPod-B in zatrjuje njuno neskladje z 2. in s 3. členom, z drugim odstavkom 14. člena ter s 155. členom Ustave. Navaja, da ima odprte izvršilne postopke zoper družbenike izbrisanih družb in da ima zato pravni interes za izpodbijanje navedenih členov ZFPPod-B. Meni, da zakonodajalec ni upošteval razlogov odločbe št. U-I-135/00 in je s tem povzročil neskladje z Ustavo, napovedano že s citirano odločbo. Poleg tega naj bi zakonodajalec z ukinitvijo osebne odgovornosti aktivnih družbenikov izigral celotno stečajno zakonodajo, saj ni več razloga, da bi družbe predlagale postopke po Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 in nasl. - v nadaljevanju ZPPSL), pač pa bodo lahko počakale na izbris po uradni dolžnosti in s tem izigrale vse upnike. Opozarja še na nekatere druge odločbe Ustavnega sodišča ter na to, da naj bi Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-10/92 sprejelo stališče, po katerem z zakonom ni mogoče poseči v že pridobljene pravice, določene s pravnomočno sodno odločbo, ker bi bilo to v nasprotju z načelom delitve oblasti.

Državni zbor v odgovoru na zahtevi in pobudi zavrača očitke o neskladju ZFPPod-B z Ustavo. Meni, da je za presojo 1. člena ZFPPod-B temeljno izhodišče prosto polje zakonodajalčeve presoje. ZFPPod naj bi bil zakon, ki ureja podjetništvo, katerega svoboda je zagotovljena v prvem odstavku 74. člena Ustave. Za zakonsko urejanje podjetništva naj bi Ustavno sodišče že sprejelo stališče, da 74. člen Ustave zakonodajalcu omogoča prosto polje presoje, ki mu ga ni treba upravičiti s strogim testom sorazmernosti in se pri tem sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-302/97 z dne 15. 6. 2000 (Uradni list RS, št. 61/2000 in OdlUS IX, 158) in št. U-I-199/02 z dne 21. 10. 2004 (Uradni list RS, št. 124/04 in OdlUS XIII, 65). Državni zbor opozarja, da je ZFPPod zakon, ki se je nanašal na prehodno obdobje spreminjanja družbenega in ekonomskega sistema. Za področje urejanja ekonomskega sistema pa naj bi bil zakonodajalec tisti, ki je upravičen presoditi, kateri kriteriji odgovornosti družbenikov za obveznosti družbe so primerni za dosego javnega interesa, ki je v gospodarskem razvoju države; zakonodajalec naj bi bil torej upravičen presoditi, ali naj družbeniki neomejeno odgovarjajo za obveznosti "odmrle" družbe ali pa zadošča že institut spregleda pravne osebnosti po 8. členu Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/06 in nasl. - v nadaljevanju ZGD-1). V prostem polju zakonodajalčeve presoje naj bi bilo tudi ugotavljanje, da so se razmere spremenile in je zato treba spremeniti pravno ureditev. Odraz tega naj bi bil sprejem 4. člena ZFPPod-B, kjer naj bi šlo za nepravo retroaktivnost, ki je tudi po ustaljeni ustavnosodni presoji ustavno dopustna. V zvezi s tem se Državni zbor sklicuje na odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-123/92 z dne 18. 11. 1993 (Uradni list št. 67/93 in OdlUS II, 109), št. U-I-86/96 z dne 12. 12. 1996 (Uradni list RS, št. 1/97 in OdlUS V, 176) in št. U-I-121/97 z dne 23. 5. 1997 (Uradni list RS, št. 34/97 in OdlUS VI, 69). Normalizacija stanja na področju kapitalskih družb z dosledno izpeljanim razlikovanjem med osebnimi in kapitalskimi družbami ter veliko število osebno odgovornih družbenikov na podlagi ZFPPod-B naj bi bila razloga, ki upravičujeta uporabo neprave retroaktivnosti. Poleg tega je predvidena tudi prilagoditev novim razmeram z možnostjo nadaljevanja postopkov na temelju spregleda pravne osebnosti in je zagotovljeno varstvo šibkejših subjektov gospodarskih razmerij, tj. delavcev, ki lahko uveljavljajo plačilo svojih terjatev pri Javnem jamstvenem in preživninskem skladu Republike Slovenije.

O navedbah v zahtevah in pobudah je svoje mnenje dala Vlada, ki predlaga, naj Ustavno sodišče pobudo zavrne. Pojasnjuje, da je bil sprejem ZFPPod-B nujno potreben, ker naj bi bila dosedanja ureditev po ZFPPod neustrezna in v neskladju s temeljnimi načeli korporacijskega prava, in to tako na nacionalni ravni kot tudi na ravni Evropske skupnosti. Ureditev po ZFPPod naj bi bila v neskladju s 33. in s 74. členom Ustave, ker je v 27. členu ZFPPod določena nedopustna fikcija, da so družbeniki dali izjavo, da so izpolnjene vse obveznosti, da so urejena vsa razmerja z delavci ter da prevzemajo izpolnitev preostalih obveznosti družbe, pri čemer izjave ni mogoče izpodbiti. Takšna ureditev po mnenju Vlade pomeni prehud poseg v zasebno lastnino družbenikov. Sprejem 1. in 3. člena ZFPPod-B naj bi torej narekoval javni interes, ki se kaže v spoštovanju temeljnega načela korporacijskega prava, po katerem pri kapitalskih družbah družbeniki ne odgovarjajo za obveznosti družbe. Z ureditvijo po ZFPPod naj bi bili kršeni pravica do poštenega sojenja, urejena v 22. členu Ustave, in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, saj se sklepi o začetku postopka izbrisa družbe in sklepi o izbrisu družbe niso vročali družbenikom, temveč zgolj družbam. Družbenikom naj bi tako bili odvzeti pravica do izjave in možnost pritožbe, ker se niso mogli seznaniti z navedenimi sodnimi odločbami. Zaradi ukinitve osebne odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih družb naj upniki ne bi bili prizadeti, ker imajo na razpolago druge institute za varstvo svojih pravic, kot na primer stečajni postopek ali postopek prisilne poravnave, v katerih lahko izpodbijajo pravne posle dolžnika. Glede 2. člena ZFPPod-B Vlada meni, da ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, ker gre za stroške postopka, ki so tudi po stečajni zakonodaji privilegirana terjatev. Naložitev teh stroškov zakonitemu zastopniku pa naj bi bila upravičena zato, ker naj bi bil odgovoren za opustitev pravočasnega prenehanja gospodarske družbe. Vlada tudi meni, da 4. člen ZFPPod-B ni v neskladju s 155. in s 158. členom Ustave, saj ne posega v pravnomočno pravico do uveljavljanja terjatev zoper družbenike izbrisanih družb za nazaj, pač pa jo odvzema za naprej, tj. od začetka uporabe ZFPPod-B. Ureditev naj tako ne bi bila retroaktivna, ker gre zgolj za nepravo retroaktivnost, ki naj bi bila dopustna in naj bi pomenila preklic veljavnosti pravnomočne odločbe za naprej. Varstvo upnikov izbrisanih družb naj bi bilo zagotovljeno z možnostjo nadaljevanja postopkov na podlagi instituta spregleda pravne osebnosti. Vlada še pojasnjuje, da iz 4. člena ZFPPod-B jasno izhaja, da se vsi postopki ustavijo ex lege in da so sklepi iz drugega odstavka 4. člena ZFPPod-B zgolj deklaratorne narave. Zato naj določba ne bi bila v neskladju z 2. členom Ustave. V razmerju do ZPP pa naj bi bil ZFPPod-B specialni predpis, ki določa posebna pravila za izvedbo materialnih določb ZFPPod-B. Tako po mnenju Vlade ureditev po ZFPPod-B ni v neskladju z Ustavo, temveč je ustreznejša in vsebinsko primernejša kot ureditev ZFPPod in jo upravičuje javni interes.

Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-117/07 z dne 20. 4. 2007 (Uradni list RS, št. 38/07) pobudi sprejelo. Zaradi skupnega obravnavanja in odločanja je zahtevi in pobudi združilo. S sklepom št. U-I-117/07 je na podlagi 39. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) do končne odločitve zadržalo izvrševanje ZFPPod-B ter določilo način izvršitve sklepa.

Presoja 1. člena ZFPPod-B

Pravna varnost, zlasti varnost pravnega prometa zahteva odstranitev "mrtvih", nedelujočih gospodarskih družb iz pravnega prometa, saj se na ta način varuje upnike in zmanjšuje nevarnost pri poslovanju.(2) Upoštevati je namreč treba, da je družba kljub temu, da je nedelujoča (ne deluje, ne pridobiva prihodkov, ne opravlja izplačil in tudi nima premoženja), še zmeraj pravna oseba, ki sme pridobivati pravice, terjatve in obveznosti. Ker njeno dejansko gospodarsko stanje navzven ni vidno, upniki pa se zanesejo, da ima vsaj minimalno premoženje, obstaja nevarnost, da se nedelujoča družba zlorabi za oškodovanje upnikov. Zato ne bi bilo v skladu z načeli pravne države, če bi država dopustila obstoj in poslovanje takšnih pravnih subjektov na trgu. Naloga države namreč je, da zagotavlja varstvo upnikov in pravnega prometa.

Odstranitvi nedelujočih gospodarskih družb iz pravnega prometa je namenjen institut izbrisa gospodarskih družb iz sodnega registra brez likvidacije, ki je urejen v 3. poglavju ZFPPod. Gre za položaj, ko družba preneha poslovati, vendar nima (več) premoženja, nad njo pa ni bil začet drug postopek prenehanja, kot na primer stečajni ali likvidacijski postopek. V takem položaju ZFPPod domneva, da je družba prenehala, da pa formalnega postopka prenehanja ni opravila, kar pomeni, da ni predlagala izbrisa iz sodnega registra po določbah ZGD-1 o prenehanju družbe po skrajšanem postopku. ZFPPod določa dva izbrisna razloga, zaradi katerih se družba izbriše iz sodnega registra. Prvi odstavek 25. člena ZFPPod tako določa, da se po uradni dolžnosti izbriše iz sodnega registra družba, če v dveh zaporednih poslovnih letih ni predložila poročila oziroma letnega računovodskega poročila organizaciji, pooblaščeni za obdelovanje in objavljanje podatkov (1. točka), ali če gospodarska družba nima premoženja (2. točka). Pri tem se šteje, da družba nima premoženja, če družba neprekinjeno ne opravlja izplačil prek računa pri organizaciji, ki za gospodarsko družbo opravlja posle plačilnega prometa (drugi odstavek 25. člena ZFPPod). Ta domneva je izpodbojna, saj lahko družba dokaže, da premoženje kljub vsemu ima in se na ta način izogne izbrisu iz sodnega registra.

Člen 1 ZFPPod-B je razveljavil četrti in peti odstavek 27. člena ZFPPod. Navedeni določbi sta urejali eno izmed sankcij, ki jih je zakonodajalec predpisal za nedelujočo družbo. Izbrisu družbe iz sodnega registra je namreč sledila sankcija neomejene solidarne odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisane družbe. Po četrtem odstavku 27. člena ZFPPod se je štelo, da so družbeniki izbrisane družbe dali izjavo o prevzemu morebitnih neporavnanih obveznosti družbe. S spremembo ZFPPod je zakonodajalec torej ohranil izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije kot enega izmed načinov prenehanja gospodarske družbe, hkrati pa je v celoti ukinil neomejeno solidarno odgovornost družbenikov za obveznosti izbrisane družbe.

Pravna teorija(3) loči prenehanje družbe v širšem in prenehanje družbe v ožjem pomenu besede. Prenehanje družbe v širšem pomenu označuje nastop pravnega dejstva, katerega posledica po opravljenem postopku likvidacije (ali stečaja) je prenehanje družbe v ožjem pomenu besede, tj. prenehanje družbe kot pravne osebe z njenim izbrisom iz sodnega registra. Likvidacija (stečaj pa je le posebna oblika likvidacije(4)) je nujna v vseh primerih prenehanja družb,(5) če ni za posamezne primere določeno drugače. Poseben likvidacijski postopek se ne opravi, kadar družba preneha zaradi preoblikovanja v drugo družbo ali zaradi združitve oziroma razdružitve ali če se deli. Pri teh statusnopravnih spremembah namreč družba preneha le formalno kot pravni subjekt, ne preneha pa v gospodarskem pomenu, saj njeno premoženje preide na pravne naslednike v okviru nasledstva. Poseben likvidacijski postopek se ne vodi, kadar družba preneha po skrajšanem postopku po ZGD-1 ter v primeru izbrisa družb iz sodnega registra po pogojih ZFPPod. Namen likvidacijskega postopka je, da se v njem uredijo po eni strani pravna razmerja med pravno osebo, pri kateri so se stekli pogoji za njeno prenehanje, ter okoljem, v katerem je delovala (zlasti z upniki), po drugi strani pa tudi pravna razmerja med člani družbe kot pravne osebe (med družbeniki oziroma delničarji). Z izbrisom iz sodnega registra pravna oseba (gospodarska družba) izgubi pravno sposobnost, torej izgubi sposobnost biti subjekt pravic in obveznosti. Če pred tem ne bi bila urejena (likvidirana) vsa pravna razmerja, in sicer zlasti obligacijskopravna razmerja družbe do njenih upnikov, korporacijskopravna razmerja do njenih družbenikov oziroma delničarjev in stvarnopravna razmerja družbe na svojem premoženju, bi s prenehanjem družbe prenehala tudi ta razmerja. Tako je na primer za delniške družbe določeno, da se pri prenehanju delniške družbe opravi likvidacija, pri čemer sklep o likvidaciji glede na razlog prenehanja sprejme bodisi skupščina bodisi sodišče (primerjaj 403. člen v zvezi s prvim odstavkom 402. člena ZGD-1). Poleg siceršnje prijave terjatev v likvidacijskem postopku ZGD-1 v primeru prenehanja delniške družbe ureja še posebno varstvo upnikov. Med delničarje namreč ni mogoče razdeliti premoženja družbe, preden ne preteče šest mesecev od zadnje objave po 405. členu ZGD-1 (prvi odstavek 421. člena ZGD-1). Enako velja tudi za prenehanje družbe z omejeno odgovornostjo, saj se za postopek likvidacije smiselno uporabljajo določbe ZGD-1 o delniški družbi (522. člen ZGD-1).

Pravni sistem torej v (drugih) primerih prenehanja družbe kot pravne osebe predvideva postopek, ki omogoča ureditev notranjih in zunanjih razmerij družbe, v katerem je zagotovljeno varstvo upnikov. Zato je treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali je za prenehanje gospodarske družbe z njenim izbrisom iz sodnega registra brez likvidacije predviden primerljiv postopek ali je zagotovljeno (vsaj) varstvo upnikov. S tem, ko zakonodajalec uredi prenehanje (nedelujočih) družb, mora na ustrezen način zagotoviti varstvo upnikov in preprečiti zlorabe. Te se lahko še posebej pojavljajo v vseh tistih primerih, ko razlogi za izbris nedelujočih družb iz sodnega registra brez likvidacije temeljijo na pravnih domnevah, kot pri ZFPPod, in ne temeljijo na ugotavljanju stanja družbe (predvsem njenega (ne)delovanja oziroma premoženjskega stanja).(6)

Bistveno pri ZFPPod je, da je odpadla likvidacija po uradni dolžnosti. S tem je povezanih več pomembnih posledic. Prva je v tem, da upniki družbe nimajo možnosti prijaviti svoje terjatve, kot je to sicer pravilo v likvidacijskem (ali stečajnem) postopku. Prav tako ni rešeno vprašanje notranjih razmerij med družbeniki. To pomeni, da je delitev preostalega premoženja treba opraviti s skladu z družbeno pogodbo oziroma sporazumom. Ker je odpadla likvidacija, je odpadla tudi možnost, da bi morebitne terjatve družbe izterjal likvidacijski upravitelj. Vendar pa je treba upoštevati, da družbeniki izbrisanih družb ohranijo položaj univerzalnih pravnih naslednikov dosedanje družbe na njeni aktivni strani, kar pomeni ne le, da prevzamejo morebitno premoženje družbe, temveč, da nanje preidejo tudi terjatve dosedanje družbe.