Odločba o ugotovitvi neskladnosti zakona o vojnih veteranih z ustavo

2287. Odločba o ugotovitvi neskladnosti zakona o vojnih veteranih z ustavo

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Vojislava Tomiča iz Ljubljane, na seji dne 9. 5 2002

Zakon o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 63/95 in 108/99) je iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te odločbe, v neskladju z ustavo.

Državni zbor mora ugotovljeno neskladnost iz prejšnje točke odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Do odprave ugotovljene protiustavnosti iz prve točke se v skladu z razlogi, navedenimi v obrazložitvi te odločbe, vpis v evidenco vojnih veteranov, izdaja izkaznic in uresničevanje pravic vojnega veterana izvaja neodvisno od tega, na podlagi katere določbe zakona o državljanstvu (Uradni list RS, št. 1/91-1) je posameznik državljan Republike Slovenije.

Pobudnik izpodbija zakon o vojnih veteranih (v nadaljevanju: ZVV), ki med drugim v četrti alineii 2. člena določa, da je vojni veteran tudi državljan Republike Slovenije od 25. 6. 1991, ki mu je čas udeležbe v narodnoosvobodilni vojni (v nadaljevanju: NOV) v drugih delih nekdanje Jugoslavije do 15. 5. 1945 po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vštet v pokojninsko dobo v dvojnem trajanju. Iz pobudnikovih navedb izhaja, da je državljanstvo Republike Slovenije pridobil leta 1996 po določbi o pridobitvi državljanstva z naturalizacijo (10. člen zakona o državljanstvu Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I; v nadaljevanju: ZDRS) in da mu je bila zgolj zato zavrnjena zahteva za vpis v evidenco vojnih veteranov, čeprav v Sloveniji živi na naslovu svojega stalnega prebivališča od leta 1964 in mu je bila z odločbo, izdano v Ljubljani leta 1969, priznana udeležba v NOV v dvojnem trajanju od 20. 9. 1941 do 15. 5. 1945. Pobudnik poudarja neločljivo povezanost narodov in narodnosti nekdanje Jugoslavije v narodnoosvobodilni vojni in zato meni, da izpodbijana ureditev ni v skladu s 14., 50. in 155. členom ustave ter z načelom zaupanja v pravo iz 2. člena ustave.

Državni zbor v pojasnilih, ki jih je poslal Sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve, navaja, da je bil temeljni namen ZVV zagotovitev posebnega varstva vojnim veteranom, predvidenega v tretjem odstavku 50. člena ustave. Zakon določa pogoje in druge okoliščine za pridobitev oziroma za priznanje statusa vojnega veterana, pri čemer pri nekaterih osebah iz 2. člena ta status veže na državljanstvo Republike Slovenije od 25. 6. 1991 dalje. Državni zbor naj bi v prvi obravnavi zakona sprejel sklep, naj predlagatelj pri pripravi zakona za drugo obravnavo ponovno prouči vse njegove določbe z vidika njihove skladnosti z 18. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I; v nadaljevanju: UZITUL). S to določbo se je Republika Slovenija zavezala, da bo zagotovila varstvo pravic borcev, vojaških invalidov, članov družin padlih borcev in uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji ter borcev, vojaških invalidov in članov družin padlih borcev NOV Jugoslavije v deželi Furlaniji-Julijski krajini v Republiki Italiji in v Deželi Koroški v Republiki Avstriji v obsegu in pod pogoji, ki so jih do uveljavitve tega zakona določali predpisi SFRJ. Predlagatelj naj bi zato ob upoštevanju sklepa Državnega zbora in 18. člena UZITUL v zakon vključil 35. člen, s katerim je z "državljani Republike Slovenije od 25. 6. 1991" iz druge, četrte in pete alinee 2. člena izenačil tiste, ki so državljanstvo pridobili po 40. členu ZDRS. Ta izenačitev naj bi zagotavljala kontinuiteto v skladu s 13. členom UZITUL, po katerem je določena izenačitev v pravicah in dolžnostih državljanov drugih republik, ki so na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije 23. 12. 1990 imeli prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in so tukaj tudi dejansko živeli, z državljani Republike Slovenije, če so šest mesecev po uveljavitvi ZDRS vložili ustrezno vlogo za pridobitev državljanstva oziroma na tej podlagi pridobili državljanstvo. Sekretariat meni, da je zakonodajalec imel razumne razloge, da z osebami, ki so pridobile državljanstvo na podlagi 40. člena ZDRS, ni izenačil tistih, ki so državljanstvo pridobile na kakšni drugi podlagi (v pobudnikovem primeru z naturalizacijo), saj je prevedel obstoječe pravice tako, da je zahteval kontinuirano navezavo na svojo državo. S tem država tudi ni retroaktivno posegla v pravice posameznih upravičencev po predpisih prejšnje države.