Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja...

2295. Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja (ZUNEO)

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam

U K A Z
o razglasitvi Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja (ZUNEO)

Razglašam Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja (ZUNEO), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 22. aprila 2004.

001-22-87/04

Ljubljana, dne 30. aprila 2004.

dr. Janez Drnovšek l. r. Predsednik Republike Slovenije

Z A K O N O URESNIČEVANJU NAČELA ENAKEGA OBRAVNAVANJA (ZUNEO)

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(vsebina in namen zakona)

(1)

S tem zakonom se določajo skupni temelji in izhodišča za zagotavljanje enakega obravnavanja vsakogar pri uveljavljanju njegovih pravic in obveznosti ter pri uresničevanju njegovih temeljnih svoboščin na katerem koli področju družbenega življenja, zlasti pa še na področju zaposlovanja, delovnih razmerij, vključevanja v sindikate in interesna združenja, vzgoje in izobraževanja, socialne varnosti, dostopa do dobrin in storitev ter oskrbe z njimi, in sicer ne glede na njegove osebne okoliščine kot so narodnost, rasa ali etnično poreklo, spol, zdravstveno stanje, invalidnost, jezik, versko ali drugo prepričanje, starost, spolna usmerjenost, izobrazba, gmotno stanje, družbeni položaj ali druge osebne okoliščine.

(2)

Za namen iz prejšnjega odstavka določa ta zakon subjekte, ki z ukrepi v okviru svojih pristojnosti ustvarjajo pogoje za uresničevanje načela enakega obravnavanja ter skrbijo za osveščanje diskriminiranih oseb in domnevnih kršiteljev oziroma kršiteljic kot tudi družbe kot celote, ter vzpostavlja institucionalne pogoje za delovanje zagovornika oziroma zagovornice načela enakosti, ki z obravnavo primerov domnevnega neenakega obravnavanja po določbah tega zakona nudi pomoč diskriminiranim osebam.

(3)

Ta zakon določa tudi skupne posebnosti, ki veljajo za pravno varstvo diskriminiranih oseb v sodnih in upravnih postopkih, sproženih zaradi z zakonom določene kršitve prepovedi diskriminacije na podlagi osebnih okoliščin.

2. člen

(uporaba zakona)

(1)

Določbe tega zakona ne izključujejo stvarno in razumno upravičenega različnega obravnavanja oziroma omejitev na podlagi določene osebne okoliščine, ki jih za dosego legitimnega namena določajo posebni zakoni.

(2)

Pomoč iz drugega odstavka prejšnjega člena ne posega v pristojnosti, ki jih ima v razmerju do državnih organov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih pooblastil varuh oziroma varuhinja človekovih pravic na podlagi zakona, kot tudi ne na področje drugih oblik zaščite in pomoči, ki jih na posameznih pravno urejenih področjih družbenega življenja dajejo ustrezni zakoni.

(3)

Ta zakon ne vpliva na posebne oblike zagovorništva, ki ga ob izpolnjevanju posebnih pogojev in po pravilih stroke izvajajo zagovorniki oziroma zagovornice zaradi zastopanja določenih skupin oseb pri uresničevanju in uveljavljanju njihovih zakonskih pravic v skladu s posebnim zakonom.

3. člen

(prepoved diskriminacije in viktimizacije)

(1)

Na katerem koli področju družbenega življenja iz 1. člena tega zakona je prepovedano ravnanje, ki pomeni diskriminacijo iz 4. oziroma 5. člena tega zakona.

(2)

Če kljub prepovedi iz prejšnjega odstavka pride do storitve ali opustitve, ki pomeni diskriminacijo iz 4. oziroma 5. člena tega zakona, diskriminirana oseba ne sme biti izpostavljena neugodnim posledicam zaradi njenega ukrepanja (prepoved viktimizacije).

II. OPREDELITEV POJMOV

4. člen

(enako obravnavanje)

(1)

Enako obravnavanje pomeni odsotnost neposredne oziroma posredne diskriminacije zaradi katere koli osebne okoliščine iz 1. člena tega zakona (v nadaljnjem besedilu: osebna okoliščina).

(2)

Neposredna diskriminacija zaradi osebne okoliščine obstaja, če je oseba zaradi te osebne okoliščine bila, je ali bi lahko bila v enakih ali podobnih situacijah obravnavana manj ugodno kot druga oseba.

(3)

Posredna diskriminacija zaradi osebne okoliščine obstaja, če na videz nevtralne določbe, merila ali ravnanje v enakih ali podobnih situacijah in pogojih postavljajo osebo z določeno osebno okoliščino v manj ugoden položaj kot druge osebe, razen če te določbe, merila ali ravnanja objektivno upravičujejo legitimni namen in če so sredstva za doseganje tega cilja primerna in potrebna.

(4)

Neposredna ali posredna diskriminacija so tudi navodila v smislu prejšnjih odstavkov.

5. člen

(nadlegovanje)

(1)

Nadlegovanje je nezaželeno ravnanje, temelječe na kateri koli osebni okoliščini, ki ustvarja zastrašujoče, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje za osebo ter žali njeno dostojanstvo.

(2)

Nadlegovanje iz prejšnjega odstavka se šteje za diskriminacijo po določbah tega zakona.

6. člen

(pozitivni ukrepi)

Pozitivni ukrepi so z zakonom določeni začasni ukrepi, ki so namenjeni preprečevanju manj ugodnega položaja oseb z določeno osebno okoliščino oziroma predstavljajo nadomestilo za manj ugoden položaj.

III. NOSILCI NALOG IN NJIHOVE PRISTOJNOSTI

7. člen

(splošna opredelitev)

(1)

Državni zbor Republike Slovenije, Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Vlada), ministrstva in drugi državni organi ter organi samoupravnih lokalnih skupnosti v okviru svojih pristojnosti ustvarjajo pogoje za enako obravnavanje oseb ne glede na katero koli osebno okoliščino z osveščanjem in spremljanjem položaja na tem področju ter z ukrepi normativne in politične narave.

(2)

Uradi oziroma vladne službe, ki delujejo na področju enakega obravnavanja oseb ne glede na osebne okoliščine, si v okviru svojega delovnega področja še posebej prizadevajo za uresničevanje namena tega zakona.

8. člen

(sodelovanje s socialnimi partnerji in nevladnimi organizacijami)