ZHO – Zakon o humanitarnih organizacijah...

4367. Zakon o humanitarnih organizacijah (ZHO)

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam

U K A Z
o razglasitvi zakona o humanitarnih organizacijah (ZHO)

Razglašam zakon o humanitarnih organizacijah (ZHO), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 30. septembra 2003.

001-22-76/03

Ljubljana, dne 6. oktobra 2003.

Predsednik Republike Slovenije dr. Janez Drnovšek l. r.

Z A K O N O HUMANITARNIH ORGANIZACIJAH (ZHO)

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(vsebina zakona)

(1)

Ta zakon določa pravne subjekte, ki lahko pridobijo status humanitarne organizacije, ki deluje v javnem interesu na področjih socialnega in zdravstvenega varstva (v nadaljnjem besedilu: humanitarna organizacija), opredeljuje humanitarno dejavnost na področjih socialnega in zdravstvenega varstva, določa pogoje in merila ter postopek za pridobitev in prenehanje tega statusa ter ureja financiranje in lastnino humanitarnih organizacij.

(2)

Določbe tega zakona, ki se nanašajo na fizične osebe, veljajo enako za ženske in moške.

2. člen

(upravičenci do pridobitve statusa)

(1)

Status humanitarne organizacije po tem zakonu lahko pridobijo društva in zveze društev, v katerih njihovi člani po načelih nepridobitnosti in prostovoljnosti v javnem interesu opravljajo humanitarno dejavnost na področjih socialnega in zdravstvenega varstva v skladu s tem zakonom.

(2)

Kolikor ta zakon ne določa drugače, se za organizacijo in delovanje humanitarne organizacije, ki ta status pridobi kot društvo ali zveza društev, uporabljajo predpisi, ki urejajo društva.

(3)

Statusa humanitarne organizacije po tem zakonu ne morejo pridobiti društva in zveze društev, ki imajo status invalidske organizacije po zakonu o invalidskih organizacijah. Društva in zveze društev, ki pridobijo status humanitarne organizacije po tem zakonu, ne morejo pridobiti statusa invalidske organizacije po zakonu o invalidskih organizacijah.

(4)

V skladu s tem zakonom lahko pridobijo status humanitarne organizacije tudi tiste organizacije, ki jih za opravljanje humanitarne dejavnosti ustanovijo verske skupnosti in druge organizacije, ki so po dejavnosti in organiziranosti sestavni del širše mednarodne humanitarne organizacije, ustanovljene po tujem pravu.

3. člen

(načelo odprtosti)

Humanitarna organizacija izvaja svojo dejavnost pomoči potrebnim, ne glede na to, ali so njeni člani ali ne.

4. člen

(načelo javnosti)

(1)

Delovanje in poslovanje humanitarne organizacije je javno.

(2)

Podatki, vpisani v razvid humanitarnih organizacij, so javni.

II. HUMANITARNA DEJAVNOST NA PODROČJIH SOCIALNEGA IN ZDRAVSTVENEGA VARSTVA

5. člen

(človekoljubni cilji dejavnosti)

(1)

Kot humanitarna dejavnost na področjih socialnega in zdravstvenega varstva se šteje dejavnost za doseganje plemenitih človekoljubnih ciljev (v nadaljnjem besedilu: humanitarna dejavnost), ki jih izvajajo humanitarne organizacije v obliki programov in storitev v neposredno korist posameznikov, in so namenjeni zlasti:

-

reševanju ogroženih ljudi in življenj,

-

lajšanju socialnih in psihosocialnih stisk in težav,

-

izboljšanju socialnega položaja,

-

krepitvi zdravja,

-

preprečevanju poslabšanja socialnega položaja,

-

preprečevanju poslabšanja zdravstvenega stanja oseb s kronično boleznijo,

-

ustvarjanju možnosti za čimbolj kakovostno in samostojno življenje oseb s kronično boleznijo.

(2)

Humanitarne organizacije izvajajo svojo dejavnost tudi za druge človekoljubne cilje v skladu s svojimi pravili in programi.

6. člen

(vrste humanitarnih organizacij)

(1)

Humanitarne organizacije delujejo kot splošne dobrodelne organizacije, organizacije za kronične bolnike in organizacije za samopomoč.

(2)

Splošne dobrodelne organizacije in organizacije za samopomoč delujejo na področju socialnega ali zdravstvenega varstva glede na pretežni del humanitarne dejavnosti, ki jo organizacija izvaja. Organizacija področje, na katerem opravlja pretežni del dejavnosti, kot področje socialnega ali zdravstvenega varstva določi v svojem temeljnem aktu glede na programe oziroma storitve, ki jih pretežno izvaja kot humanitarno dejavnost.

(3)

Šteje se, da organizacije za kronične bolnike delujejo na področju zdravstvenega varstva.

7. člen

(namen in cilji)

(1)

Splošne dobrodelne organizacije so namenjene reševanju in lajšanju socialnih stisk in težav prebivalcev, zagovorništvu socialno ogroženih posameznikov in družbenih skupin, nudenju pomoči ljudem in reševanju ljudi, katerih zdravje ali življenje je ogroženo, in krepitvi zdravja prebivalstva.

(2)

Organizacije za kronične bolnike s svojo dejavnostjo skrbijo za enakopravno vključevanje kroničnih bolnikov v življenje z zdravimi, za ohranjanje in izboljšanje kakovosti življenja s kronično boleznijo ter za preprečevanje napredovanja kronične bolezni v invalidnost in se zavzemajo za ukrepe, s katerimi se preprečuje nastajanje invalidnosti.

(3)

Organizacije za samopomoč so namenjene predvsem skupnemu medsebojnemu reševanju psihosocialnih težav članov organizacije in nečlanov s podobnimi psihosocialnimi težavami, kot jih imajo njeni člani ali pa so namenjene reševanju njihovih zdravstvenih težav in ohranjanju ter izboljšanju kakovosti njihovega življenja, pri tem pa ne gre za osebe s kronično boleznijo.

(4)

Člani organizacij za kronične bolnike so osebe s kronično boleznijo same ali njihovi zakoniti zastopniki in drugi zainteresirani. Člani organizacij za samopomoč so osebe s posebnimi psihosocialnimi oziroma zdravstvenimi potrebami ali njihovi zakoniti zastopniki in drugi zainteresirani. Zaradi pomoči tem osebam se v te organizacije vključujejo tudi njihovi svojci in drugi prostovoljci.

8. člen

(osebe potrebne dobrodelne pomoči)

Osebe potrebne dobrodelne pomoči po tem zakonu so ljudje, ki živijo v pomanjkanju ali socialni stiski in ljudje, katerih življenje je ogroženo zaradi vojnih spopadov, naravnih in drugih nesreč, bolezni ali drugih dogodkov.

9. člen

(oblike in način dejavnosti dobrodelne organizacije)

Splošne dobrodelne organizacije uresničujejo cilje iz prvega odstavka 7. člena tega zakona z naslednjimi oblikami in načini:

-

z odkrivanjem, spremljanjem in lajšanjem socialnih stisk prebivalcev;

-

z zagovorništvom ogroženih posameznikov in družbenih skupin, z opozarjanjem in vzpodbujanjem javnosti in države za načrtovanje in uresničevanje skupnih programov reševanja socialnih stisk prebivalcev;

-

z zbiranjem in razdeljevanjem sredstev pomoči potrebnim;

-

z organiziranjem in izvajanjem reševanja ljudi, katerih zdravje ali življenje je ogroženo, pa si sami ne morejo ustrezno pomagati;

-

z izvajanjem drugih programov za ohranitev ali izboljšanje socialnega položaja ali zdravja prebivalcev.

10. člen

(osebe s kronično boleznijo)

Osebe s kronično boleznijo so po tem zakonu osebe s posebnimi anatomskimi, fiziološkimi, genetskimi in psihičnimi značilnostmi organizma, ki so možni vzrok ali posledica prirojene ali pridobljene neozdravljive bolezni oziroma stanja, zaradi katerih so te osebe lahko ovirane pri polni samouresničitvi v življenju.

11. člen

(oblike in način dejavnosti organizacij za kronične bolnike)

Organizacije za kronične bolnike uresničujejo cilje iz drugega odstavka 7. člena tega zakona z naslednjimi oblikami in načini dejavnosti:

-

z oblikovanjem pobud za celostno ohranjanje ali izboljšanje kakovosti življenja s kronično boleznijo na področju zdravstvenega varstva, socialnega varstva, izobraževanja in raziskovanja;

-

z zagovorništvom kot posebno obliko pomoči posamezniku s kronično boleznijo na vseh področjih, ki so s kronično boleznijo povezana, zlasti pri zdravstveni obravnavi in rehabilitaciji, pri pridobivanju in varovanju pravic iz zdravstvenega varstva, pri izvajanju pravice do dela, pri uveljavljanju socialnega varstva in pri pravnem varstvu nasploh v skladu z veljavno zakonodajo;

-

s predlaganjem in sprejemanjem ukrepov za enakopravno vključevanje oseb s kronično boleznijo v vsa področja družbenega življenja;

-

z izobraževalnimi programi za seznanjanje s kronično boleznijo za osebe s kronično boleznijo, za strokovnjake, ki se ukvarjajo s kronično boleznijo, in za širšo javnost, vključujoč medicinske, socialne, izobraževalne in druge vidike življenja s kronično boleznijo;

-

z izvajanjem preventivnih programov za preprečevanje poslabšanja kakovosti življenja s kronično boleznijo, zlasti za preprečevanje preprečljive invalidnosti;

-

z izvajanjem programov za preprečevanje posameznih vrst kronične bolezni za celotno populacijo;

-

z načrtovanjem, organiziranjem in izvajanjem obnovitvene rehabilitacije za osebe s kronično boleznijo;

-

z izvajanjem posebnih socialnih programov za osebe s kronično boleznijo, da bi zagotavljali enakopravno vključevanje teh oseb v življenje;

-

z organiziranjem posebnih in izrednih oblik izobraževanja in samoizobraževanja, ki naj mladim osebam s kronično boleznijo omogočijo pridobiti izobrazbo, s pomočjo katere se bodo samostojno preživljali;

-

z organiziranjem posebnih pogojev na delovnem mestu, ki zagotavljajo osebam s kronično boleznijo trajno ohranitev delovnega mesta;

-

z izvajanjem dejavnosti, ki zagotavljajo osebam s kronično boleznijo v posameznih kritičnih fazah ali v končni fazi bolezni dostojanstvo in človeka vredno življenje;

-

z izvajanjem drugih programov za ohranjanje izboljšanja kakovosti življenja oseb s kronično boleznijo.

12. člen

(osebe s psihosocialnimi težavami)

Osebe s psihosocialnimi težavami so po tem zakonu osebe, ki se nahajajo v psihični stiski zaradi stresnih razmer, neurejenih pogojev življenja ali dela ali zaradi slabih medčloveških odnosov okolja, v katerem živijo ali delajo. To so tudi osebe, ki jih je osebno nagnjenje ali so jih vplivi okolja privedli v psihično bolezensko stanje ali pa obstaja nevarnost, da bi se ponovno znašle v takem stanju.

13. člen

(oblike in način dejavnosti organizacij za samopomoč)