Odločba o razveljavitvi četrtega odstavka 121. člena Zakona o vojnih invalidih in o razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča

427. Odločba o razveljavitvi četrtega odstavka 121. člena Zakona o vojnih invalidih in o razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča

O D L O Č B A

 

Ustavno sodišče je v postopku preizkusa pobude in v postopku za oceno ustavnosti ter v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa mag. B. B. B., odvetnik v Z., na seji dne 19. januarja 2006

Četrti odstavek 121. člena Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95, 19/97, 21/97 – popr. in 75/97) se razveljavi.

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 121. člena Zakona o vojnih invalidih se zavrne.

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 96. člena Zakona o vojnih invalidih se zavrže.

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 236/2000 z dne 17. 1. 2003 se razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

Pobudnik je dne 15. 4. 2003 skupaj z ustavno pritožbo vložil pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 96. in 121. člena Zakona o vojnih invalidih (v nadaljevanju ZVojI), ki določata roke za uveljavitev statusa vojnega invalida. Pobudnik navaja, da je zbolel v času služenja vojaškega roka leta 1977 in da je zaradi posledic te bolezni leta 1993 dobil status 100% invalida. Na podlagi tretjega odstavka 121. člena ZVojl je vložil zahtevo za priznanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega vojnega invalida. Upravni organ je njegovo zahtevo zavrnil kot prepozno, zato je sprožil upravni spor. Upravno sodišče je njegovi tožbi ugodilo. Vrhovno sodišče jo je zavrnilo, pri čemer je takšno odločitev utemeljilo z obrazložitvijo, da v pobudnikovem primeru ni podlage za uporabo tretjega in četrtega odstavka 121. člena ZVojI, ker pobudnik prve zahteve za priznanje statusa ni vložil v petletnem roku. Pobudnik se ne strinja z odločitvijo Vrhovnega sodišča in meni, da sta določbi, ki ju organi razlagajo različno, nejasni in dvoumni. Posledično naj bi bil zaradi tega neenakopravno obravnavan glede na druge prosilce po ZVojI, katerih invalidnost se je pojavila takoj ali kmalu po okvari zdravja in so lahko invalidnost uveljavljali v zakonskem roku, njemu zaradi časovne oddaljenosti od nastanka bolezni do priznane invalidnosti pa to ni bilo omogočeno niti na podlagi prejšnjih predpisov niti na podlagi izpodbijanih določb ZVojI. Pobudnik zato zatrjuje neskladnost izpodbijane ureditve z 2. členom in z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Ker statusa glede na izpodbijano ureditev ne more uveljavljati, meni, da zakonodajalec njegovega položaja ni uredil.

Državni zbor na navedbe v pobudi ni odgovoril.

Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 2., 14., 22. in 50. člena Ustave. Meni, da je sodišče napačno razlagalo in uporabilo določbi 96. in 121. člena ZVojI in mu ob takšni interpretaciji onemogočilo uveljavljanje njegovih pravic. Pritožnik nasprotuje razlagi Vrhovnega sodišča, da sta določbi tretjega in četrtega odstavka 121. člena ZVojI po vsebini povezani in da ju ni mogoče obravnavati ločeno. Meni, da je zanj relevanten le rok iz tretjega odstavka 121. člen ZVojI in da njegov položaj ni primerljiv z vojnimi invalidi iz četrtega odstavka 121. člena ZVojI, ki statusa niso pridobili zaradi prenizkega odstotka invalidnosti in za katere naj bi veljal petletni rok iz 96. člena ZVojI. Sodišču še očita, da ni prepričljivo odgovorilo na njegove pritožbene navedbe.

Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo dne 24. 5. 2005 sprejel v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Vrhovnemu sodišču in Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju Ministrstvo), ki nanjo nista odgovorila.