Odločba o ugotovitvi, da prvi odstavek 41. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije ni v neskladju z Ustavo

2966. Odločba o ugotovitvi, da prvi odstavek 41. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije ni v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-81/11-12

Datum: 18. 9. 2013

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Sonje Štramec - Nemec, Ljubljana, in drugih, na seji 18. septembra 2013

Prvi odstavek 41. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 45/10, 26/11, 43/11 in 69/11 – uradno prečiščeno besedilo) ni v neskladju z Ustavo.

Pobudniki so javni uslužbenci, zadolženi za izvedbo javnih naročil. Glede na to morajo po prvem odstavku 41. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju ZIntPK) prijaviti Komisiji za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju Komisija) svoje premoženjsko stanje v obsegu, kot je v tem zakonu predpisan za vse zavezance. Pobudniki menijo, da dolžnost prijave teh podatkov neposredno posega v njihovo pravico do informacijske zasebnosti, in jo razumejo kot kršitev pravic, ki so jim zagotovljene v 38. členu Ustave (varstvo osebnih podatkov). Glede obsega ustavnopravnega varstva osebnih podatkov in v tem okviru pravice do informacijske zasebnosti se sklicujejo na odločbi Ustavnega sodišča št. Up-462/02 z dne 13. 10. 2004 (Uradni list RS, št. 120/04, in OdlUS XIII, 86) in št. Up-50/99 z dne 14. 12. 2000 (Uradni list RS, št. 1/01, in OdlUS IX, 310), iz katerih izhaja, da osebam, ki so prostovoljno vstopile v javni prostor zaradi javne funkcije ali javnega nastopanja, varstvo po tej ustavni določbi ni zagotovljeno glede tistih osebnih podatkov, ki so z javnim udejstvovanjem povezani. Pobudniki poudarjajo, da niso vstopili v javno življenje, zato menijo, da bi morali biti osebni podatki o njihovem premoženjskem stanju v celoti ustavnopravno zavarovani in da ni utemeljeno, da trpijo enak poseg v svoje ustavno zavarovane pravice kot funkcionarji.

Navajajo, da je poseg v ustavno jamstvo varstva osebnih podatkov sicer dopusten ob pogojih iz tretjega odstavka 15. člena Ustave, vendar hkrati menijo, da ustavne pravice iz 38. člena Ustave ni mogoče omejiti na podlagi 15. člena Ustave. Zato po njihovem mnenju izpodbijana določba ZIntPK "ne zapade pod 15. člen Ustave". Poudarjajo, da jim izpodbijana določba v nasprotju z ustavnim načelom sorazmernosti, ki bi ga bilo treba v njihovem primeru razumeti v najožjem pomenu, nalaga nesorazmerne obveznosti.

Pobudniki poudarjajo, da kot osebe, odgovorne za javna naročila, izbor ponudnikov samo predlagajo, ponudnikov pa ne izberejo. Tudi niso osebe s posebnimi odgovornostmi in pooblastili, kar izkazuje višina njihove plače, ki je ustrezno nižja. Navajajo tudi, da so na področju javnih naročil začeli delati še pred sprejetjem ZIntPK, ki je uvedel dolžnost popolnega razkritja njihovega premoženjskega stanja, zato pri izboru zaposlitve te okoliščine niso mogli upoštevati. Menijo, da so zaradi različne vsebine odgovornosti v postopkih javnih razpisov v drugačnem položaju kot funkcionarji, zato bi jih moral ZIntPK obravnavati drugače. Zaradi teh razlogov naj bi bila izpodbijana zakonska določba v neskladju tudi z drugim odstavkom 14. člena Ustave.