Zakon o upravnem sporu (ZUS)

2634. Zakon o upravnem sporu (ZUS)

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam

U K A Z
o razglasitvi zakona o upravnem sporu (ZUS)

Razglašam zakon o upravnem sporu (ZUS), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 31. julija 1997.

001-22-96/97

Ljubljana, dne 8. avgusta 1997.

Predsednik Republike Slovenije Milan Kučan l. r.

Z A K O N
O UPRAVNEM SPORU (ZUS)

PRVI DEL

Pristojnost in organizacija sodišč

1. poglavje

TEMELJNE DOLOČBE

1. člen

(1)

V upravnem sporu se zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih interesov posameznikov, pravnih oseb in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti, proti odločitvam in dejanjem upravnih oziroma v skladu z zakonom drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon.

(2)

V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil.

(3)

V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

(4)

V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti aktov državnih organov, organov lokalne skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja.

2. člen

(1)

V upravnem sporu sodišče v mejah tožbenega zahtevka odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, kadar zakon tako določa ali če je zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice to potrebno.

(2)

V upravnem sporu sme tožnik zahtevati, da se mu vrnejo vzete stvari in da se mu povrne škoda, ki mu je nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta.

(3)

V upravnem sporu odloča sodišče o sporih med državo in lokalnimi skupnostmi, med lokalnimi skupnostmi ter o sporih med njimi in nosilci javnih pooblastil, če zakon tako določa ali če ni z ustavo ali zakonom določeno drugo sodno varstvo.

3. člen

(1)

Upravni akt je po tem zakonu dokončni posamični akt, s katerim državni organ, organ lokalne skupnosti oziroma nosilec javnega pooblastila odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe oziroma druge osebe, ki je lahko stranka v upravnem postopku.

(2)

Po določbah tega zakona se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tudi posamični akti, izdani v volilnem postopku, in posamični akti o izvolitvah, imenovanjih, napredovanjih in razrešitvah funkcionarjev ter nosilcev javnih služb, če zakon tako določa, pa tudi akti o imenovanjih, napredovanjih in razrešitvah delavcev v državnih organih, organih lokalne skupnosti in javnih zavodih.

(3)

Kadar se v upravnem sporu izpodbijajo akti iz prejšnjega odstavka ali v skladu s tem zakonom drugi akti, ki niso upravni akti, ali dejanja, se v postopku uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno.

4. člen

(1)

Kolikor zakon ne določa drugače, je upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in mu vročen v predpisanem roku.

(2)

Upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila ali jo je vložila prepozno.

5. člen

(1)

V upravnem sporu odločata Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: upravno sodišče) in Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vrhovno sodišče).

(2)

O pritožbi zoper odločbe, izdane v upravnem sporu na prvi stopnji, odloča vrhovno sodišče.

(3)

O izrednih pravnih sredstvih odloča vrhovno sodišče, kolikor zakon ne določa drugače.

6. člen

Sodišča, upravni in drugi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil morajo dajati sodiščem v upravnem sporu pravno oziroma drugo pomoč.

2. poglavje

ORGANIZACIJA UPRAVNEGA SODIŠČA IN SODNIKI

7. člen

(1)

Upravno sodišče ima sedež v Ljubljani.

(2)

Upravno sodišče sodi na sedežu in na zunanjih oddelkih.

(3)

Na zunanjih oddelkih sodi upravno sodišče:

a)

na oddelku v Celju za območje sodnega okrožja Višjega sodišča v Celju;

b)

na oddelku v Novi Gorici za območji sodnih okrožij Višjega sodišča v Kopru;

c)

na oddelku v Mariboru za območje sodnih okrožij Višjega sodišča v Mariboru.

(4)

Na zunanjih oddelkih sodi upravno sodišče glede na prebivališče oziroma sedež tožnika.

(5)

Če tožnik nima prebivališča oziroma sedeža v Republiki Sloveniji, sodi upravno sodišče na zunanjem oddelku glede na kraj izdaje upravnega akta, ki se izpodbija s tožbo.

Ne glede na določbi četrtega in petega odstavka tega člena, sodi upravno sodišče na sedežu sodišča v zadevah azila in v davčnih zadevah, razen v zadevah dohodnine in v zadevah po zakonu o davkih občanov.

8. člen

(1)

Za položaj, izvolitev oziroma imenovanje in razrešitev sodnikov upravnega sodišča veljajo določbe zakona o sodniški službi, kolikor ni s tem zakonom določeno drugače.

(2)

Za sodnika upravnega sodišča je lahko izvoljen, kdor izpolnjuje pogoje za višjega sodnika, ali, kdor ima poleg splošnih pogojev za izvolitev v sodniško funkcijo najmanj deset let izkušenj pri odločanju v upravnih stvareh.

(3)

Sodnika sodišča iz prvega odstavka 5. člena tega zakona lahko sodni svet na predlog personalnega sveta, upoštevajoč njegove izkušnje pri delu v upravnih organih oziroma državnih organih, v skladu z rezultati njegovega dela, uvrsti v višji plačilni razred oziroma na položaj svetnika, ne glede na merila, ki so po zakonu o sodniški službi podlaga za razvrščanje sodnikov v posamezne plačilne razrede oziroma za napredovanje na položaj svetnika.

(4)

V upravnem sodišču lahko sodi tudi sodnik višjega sodišča, ki ga na predlog obeh predsednikov sodišč dodeli sodni svet po pisni privolitvi sodnika.

(5)

Dodelitev po prejšnjem odstavku ni časovno omejena. Sodni svet najmanj enkrat letno preizkusi, ali še obstojijo razlogi in privolitev sodnika za dodelitev.

3. poglavje

PRISTOJNOST IN SESTAVA SODIŠČA

1. oddelek

Stvarna in krajevna pristojnost

9. člen

V upravnem sporu odloča na prvi stopnji upravno sodišče, kolikor ni z zakonom drugače določeno.

10. člen

(1)

Vrhovno sodišče odloča v upravnem sporu na prvi stopnji o:

1.

zakonitosti aktov volilnih organov za volitve v državni zbor, državni svet in volitve predsednika države;

2.

sporih, ki se nanašajo na zakonitost kandidiranja, na izvolitve, na imenovanja in razrešitve oseb, ki jih izvoli, imenuje ali razreši predsednik države, državni zbor, državni svet ali vlada, razen v sporih, ki se nanašajo na zakonitost kandidiranja, imenovanja in razrešitve višjih upravnih delavcev, ki jih imenuje in razrešuje vlada.

4.

zakonitosti aktov iz četrtega odstavka 1. člena tega zakona, ki so jih izdali državni organi oziroma nosilci javnih pooblastil na ravni države;

(2)

Vrhovno sodišče odloča v sporu o pristojnosti med upravnim in drugim sodiščem.

2. oddelek

Sestava sodišča

11. člen

Upravno sodišče odloča v senatu treh sodnikov, kolikor ta zakon ne določa drugače.

12. člen

(1)

Vrhovno sodišče odloča na prvi stopnji v senatu treh sodnikov.

(2)

Vrhovno sodišče odloča o pritožbah zoper sklepe, ki jih je izdalo upravno sodišče, v senatu treh sodnikov, o pritožbah zoper sodbe upravnega sodišča pa v senatu petih sodnikov.

(3)

O pritožbah zoper odločbe iz prvega odstavka tega člena odloča vrhovno sodišče v senatu petih sodnikov, o drugih pravnih sredstvih pa v senatu sedmih sodnikov, kolikor ta zakon ne določa drugače.

13. člen

(1)

V sporih o pristojnosti med upravnim sodiščem in vrhovnim sodiščem odloča vrhovno sodišče v senatu petih sodnikov.

(2)

V sporih o pristojnosti med upravnim sodiščem in sodiščem splošne pristojnosti oziroma specializiranim sodiščem odloča vrhovno sodišče v senatu treh sodnikov.

DRUGI DEL

Postopek v upravnem sporu

1. poglavje

SPLOŠNE DOLOČBE

14. člen

(1)

Sodišče razišče oziroma preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb.

(2)

Sodišče na dokazne predloge strank ni vezano in lahko izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti in pravilni odločbi.

(3)

V upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta.

15. člen

Pred izdajo odločbe je treba strankam dati možnost, da se izjavijo o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno.

16. člen

Za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, se primerno uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku.

(2)

V postopku v upravnem sporu se ne uporabljata določba tretjega odstavka 87. člena in določba četrtega odstavka 180. člena zakona o pravdnem postopku.

2. poglavje

STRANKE

17. člen

Stranke v upravnem sporu so:

1.

tožnik in toženec,

2.

zastopnik javnega interesa,

3.

druge osebe, če tako določa zakon.

18. člen

(1)

Tožnik je lahko posameznik, vsaka pravna oseba, organizacija, naselje, skupina oseb in drugi, ki mislijo, da je kakšna njihova pravica ali na zakon oprta neposredna korist z upravnim aktom kršena.

(2)

Državni pravobranilec je lahko tožnik, kadar meni, da je z upravnim aktom kršen zakon v škodo javne koristi.

(3)

Toženec je državni organ, nosilec javnih pooblastil oziroma organ lokalne skupnosti, katerega akt se izpodbija.

19. člen

(1)

Zastopnik javnega interesa v upravnem sporu je državni pravobranilec.

(2)

Vlada lahko za posamezen spor ali za posamezne vrste sporov določi drugega zastopnika javnega interesa.

(3)

Za zastopnika javnega interesa po prejšnjem odstavku se lahko določi oseba, ki izpolnjuje pogoje za okrožnega sodnika.

20. člen

(1)

Položaj stranke ima tudi oseba, ki bi ji bila odprava izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo.

(2)

Dokler v upravnem sporu ni končan postopek na prvi stopnji, sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog strank obvesti tretje osebe, če bi ureditev spornega razmerja lahko posegla v njihove pravice ali na zakon oprte neposredne koristi.

(3)

Po prejšnjem odstavku mora ravnati sodišče tudi, če je v spornem pravnem razmerju kakšna tretja oseba udeležena na tak način, da se odločitev lahko sprejme samo enotno tudi zanjo.

3. poglavje

ROKI

21. člen

(1)

Rok za tožbo prične teči z vročitvijo upravnega akta stranki oziroma takrat, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerim se posega v ustavne pravice posameznika.

(2)

Rok za tožbo zoper akte iz četrtega odstavka 1. člena tega zakona prične teči z objavo akta.

(3)

Rok za pravno sredstvo prične teči z vročitvijo sodne odločbe strankam.

(4)

Če je bila vložena zahteva ali pobuda za oceno ustavnosti akta iz drugega odstavka tega člena, se šteje tožba za pravočasno, če je bila vložena v tridesetih dneh od vročitve odločbe ustavnega sodišča, s katero se je to sodišče izreklo za nepristojno.

22. člen

(1)

Če stranka iz opravičenega vzroka zamudi rok iz prejšnjega člena ali drug zakoniti rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti, lahko predlaga vrnitev v prejšnje stanje.

(2)

Predlog je treba vložiti v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila rok; če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela.

(3)

Okoliščine za utemeljitev predloga je treba verjetno izkazati ob vložitvi predloga ali v postopku odločanja o njem. V roku za vložitev predloga je treba opraviti tudi zamujeno dejanje.

(4)

Po treh mesecih od dneva zamude ni mogoče predlagati vrnitve v prejšnje stanje.

(5)

Zaradi zamude roka za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni mogoče predlagati vrnitve v prejšnje stanje.

(6)

O vrnitvi v prejšnje stanje odloči sodišče, ki mora odločiti o zamujenem dejanju.

(7)

Zoper sklep, s katerim se dovoli vrnitev v prejšnje stanje, ni dopustna pritožba, razen če se ugodi predlogu v nasprotju s petim odstavkom tega člena.

4. poglavje

STROŠKI POSTOPKA

23. člen

(1)

Če sodišče v upravnem sporu odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi, odloči o stroških postopka po določbah zakona o pravdnem postopku.

(2)

Stranka vselej trpi stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi, in stroške, ki so nastali po naključju, ki se je njej primerilo.

(3)

Kadar sodišče v upravnem sporu odloča v sporih iz tretjega odstavka 2. člena tega zakona, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Če nastanejo skupni stroški, odloči sodišče, v kakšnem razmerju jih trpijo posamezne stranke.

5. poglavje

POSTOPEK PRED SODIŠČEM PRVE STOPNJE

1. oddelek

Tožba

24. člen

Upravni spor se začne s tožbo ali z drugim pravnim sredstvom, če zakon tako določa.

25. člen

(1)

Upravni akt se sme izpodbijati:

1.

če v postopku za izdajo upravnega akta zakon, na zakon oprt predpis ali drug zakonito izdan predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, ni bil uporabljen ali pa ni bil pravilno uporabljen;

2.

če se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (bistvena kršitev določb postopka);

3.

če dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno ali če je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju;

4.

iz razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega.

(2)

Ne gre za nepravilno uporabo predpisa, če je pristojni organ odločil po prostem preudarku na podlagi pooblastila, ki ga je imel po predpisih, v mejah danega pooblastila in v skladu z namenom, zaradi katerega mu je bilo le-to dano.

(3)

Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana:

1.

če je upravni akt izdal stvarno nepristojen organ;

2.

če se je postopka za izdajo upravnega akta udeleževal nekdo, ki ne more biti stranka v postopku, ali če stranke v skladu z zakonom ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik oziroma pooblaščenec stranke ni imel potrebnega dovoljenja za opravljanje dejanj v postopku, razen če so bila posamezna dejanja v postopku pozneje odobrena;

3.

če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.

26. člen

(1)

Tožbo je treba vložiti v tridesetih dneh od vročitve upravnega akta. Državni pravobranilec lahko vloži tožbo v primeru, ko ni bil stranka v postopku za izdajo upravnega akta, v dveh mesecih od vročitve upravnega akta stranki, v katere korist je bil le-ta izdan.

(2)

Če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, z zakonom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena.

(3)

Po prejšnjem odstavku sme ravnati tožnik tudi, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe.

(4)

Če organ prve stopnje, zoper katerega je dopustna pritožba, ne izda odločbe o zahtevi v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ima stranka pravico obrniti se s svojo zahtevo na organ druge stopnje. Zoper odločbo organa druge stopnje sme stranka sprožiti upravni spor; če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka tega člena, pa sme sprožiti upravni spor tudi, kadar ta organ ne izda odločbe.

27. člen

(1)

Tožba se vloži pri sodišču, ki je pristojno za odločanje, ali pa se mu pošlje po pošti. Tožba se lahko da tudi na zapisnik pri pristojnem sodišču.

(2)

Šteje se, da je bila tožba vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila priporočeno oddana na pošto ali ko je bila dana na zapisnik.

(3)

Če tožba ni bila vložena pri sodišču, temveč pri kakšnem drugem organu, pristojno sodišče pa jo dobi, ko poteče rok zanjo, se šteje, da je bila pravočasno vložena, če je mogoče njeno vložitev pri drugem organu pripisati nevednosti ali očitni pomoti vložnika.

28. člen

(1)

V tožbi je treba navesti tožnikovo ime in priimek ter prebivališče oziroma njegovo ime in sedež, upravni akt, zoper katerega je naperjena tožba, razložiti, zakaj se toži, ter predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi. Tožbi je treba priložiti tudi akt v izvirniku, prepisu ali kopiji.

(2)

Če se s tožbo zahteva odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi ali vrnitev stvari ali odškodnina, mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo.

(3)

Če se s tožbo zahteva ugotovitev, da je bilo izvršeno posamično dejanje oziroma zahteva prepoved izvrševanja posamičnega dejanja, s katerim se posega v ustavne pravice posameznika, je treba v tožbi navesti dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno, organ ali uradno osebo, ki je to storila, dokaze o tem ter zahtevek, naj se poseg v ustavne pravice ugotovi, odpravi oziroma prepove.

(4)

Tožbi je treba priložiti tudi po en prepis ali kopijo tožbe in prilog za toženca, za zastopnika javnega interesa, če je kdo prizadet z upravnim aktom, pa tudi zanj.

Zakon o upravnem sporu (ZUS)

Časovnica